SP in vera

Ob začetku svetovnega prvenstva v nogometu, ki se bo začelo s prvo tekmo danes ob 16h in ki jo športni navdušenci že nestrpno čakamo (čeprav bomo nekateri delček tekme zaradi obveznosti zamudili), se je pojavilo tudi vprašanje izkazovanja verskih čustev na prvenstvu. O tem poroča Nacionalka na svoji strani namenjeni SP 2010 v člankui z naslovom "Nogomet za nekatere religija. Za religijo v nogometu ni prostora?". Sepp Blatter, predsednik svetovne nogometne organizacije FIFA, je dejal, da nogometaši ne smejo proslavljati zadetkov z verskimi gestami, zlasti skupinska 'verska gesta' se mu zdi "nevarna". Dejal je, da "v nogometu ni prostora za vero". 

Blatterju se je pridružil tudi generalni sekretar danske reprezentance Jim Stjerne Hansen, ki ga sicer najbolj motijo verski napisi na majicah pod dresom. Dejal je, da je nogomet "religija", ki združuje ljudi iz različnih kultur, z različnim socialnim ozadjem, različnimi svetovnimi nazori z vseh koncev sveta, v njem pa ni prostora za religijo. "Tako kot zavračamo politične manifestacije, bi morali reči 'ne' tudi verskim. V klubih, na primer, je z ljudmi različnih veroizpovedi vpletenih preveč tveganj," je svoje stališče pojasnil Hansen.

Seveda se kdo s tem stališčem tudi ne strinja, kot recimo Paragvajska zveza evangeličanskih duhovnikov, ki je izdala posebno izjavo, kjer pravijo, kako verske geste nogometašev "niso namenjene podpihovanju nasilja" "Ravno nasprotno. Molitev je namenjena podpiranju prijateljstva, bratstva, enotnosti, tolerance, miru, solidarnosti, pravice, ponižnosti, svobode, sodelovanja, sreče, enotnosti, medsebojnega spoštovanja ..."

Zanimivo se mi zdi to, da ti "veliki možje" tako zelo razglašajo sobivanje raličnih narodov in kultur, manifestacijo kulture, po drugi strani pa bi radi izločili iz nogometa prav enega od bistvenih dejavnikov kulture, vero. Če je torej nekdo veren, tega na igrišču ne bi smel pokazati, lahko pa se na igrišču pokaže marsikaj drugega, kar bi lahko označili za vse prej kot kulturno. Veljaki tudi za destruktivno označujejo versko prepričanje, ki je, če je zares iskreno, kvečjemu nekaj zelo pozitivnega, ne obsojajo pa življenja izven igrišč nekaterih velikih "zvezdnikov", ki oboževalcem, zlasti mlajšim, ne dajejo ravno nekega dobrega zgleda.

Zdi se, da nekatere velike svetovne religije motijo predvsem zato, ker zagovarjajo vrednote in stališča, ki se ne skladajo z neko drugo religijo, ki obvladuje tudi nogomet (čeprav je le-tega danski pomembnež označil za religijo). Zanimiv je članek, ki nosi naslov "Svetovno prvenstvo in milijarde. Sponzor je že zmagal", ki je izšel že kar pred pol leta (3. januarja) v dnevniku Avvenire. Govorimo torej o tisti religiji, kjer je glavni bog denar, ta pa nikomur od velikih ne smrdi, četudi bi ga potegnili iz še tako smrdečega blata. Znaki sponzorjev morajo tako biti prav povsod, veliki sponzorji pa se tudi borijo, da bi se znašli na dresih največjih (in najbogatejših) reprezentanc. Nikogar tudi ne motita Coca cola in McDonald's, saj ni važno zdravje, važno je očitno to, da čim več primaknejo. 

Zatorej sem mnenja, naj nogometaši kar napravijo še kako religiozno gesto, pa naj bo to križ, molitev ali poklon, da le zmaga kultura, katere, še enkrat poudarim, bistveni del je tudi religija. Kolikor vem, je še vedno v veljavi svoboda do izpovedovanja verskega prepričanja in če lahko nekateri veliki na veliko oglašajo in izražajo svoje "versko prepričanje", lahko tudi verni svoje.

Kupiš tri - dobiš eno: se splača?

Praznujemo nedeljo Svete Trojice, kateri bo namenjeno tudi to razmišljanje. Verska resnica nam pravi, da je en sam Bog, vendar v treh osebah. Priznam, da sem se počutil precej nelagodno, ko sem se zavedal, da bom moral kaj povedati ravno o tej zadevi, saj je nekaj tako nerazumljivega, tako presežnega... Kako to povedati, kaj naj bi bila Sveta Trojica? Podobno se je počutil sv. Patrik, ki je v petem stoletju spreobrnil h krščanstvu cel narod – Irsko. Nekega dne ga je poklical k sebi eden izmed krajevnih poglavarjev, da bi mu pojasnil čudni nauk, o katerem je slišal praviti, po katerem bi naj bil Bog obenem eden in trojen. Ali niso Oče, Sin in Sveti Duh trije Bogovi? In sv. Patrik je bil v podobni zagati kot jaz, kar je zagledal na tleh deteljico. Brž se je spomnil, kaj bo rekel poglavarju, zato je deteljico pobral, jo pokazal vladarju in razložil: „Vidiš? Takšna je Sveta Trojica – v njej so tri osebe, kakor imamo tu tri liste, pa vendar je v njej ena sama božja narava, kakor je ena tudi deteljica. Tako so torej tri osebe v enem samem Bogu.“ Bog je torej eden, istočasno pa je kot ena družina. 

Kot ena družina smo torej rekli, v družini pa mora vladati ljubezen. Apostol Janez trdi, da je Bog ljubezen, ki pa ne more obstajati, če je ni med dvema ali več osebami. Obstajati more torej nekdo, ki ljubi, nekdo ki je ljubljen, med njima pa mora obstajati vez ljubezni. Nekdo ne more zadržati ljubezni le zase, ampak jo mora podarjati, saj bi drugače tu sploh ne šlo za ljubezen, temveč za egoizem ali narcisoidnost. 

Tu imamo že prvo stvar, ki se jo za življenje lahko naučimo iz skrivnosti Sv. Trojice, da smo med seboj lahko istočasno enaki in različni: enaki smo po dostojanstvu, različni po lastnostih. Vsi imamo torej človeško dostojanstvo, vsi smo ljudje, pa vendar smo istočasno med seboj različni po barvi kože, kulturi, izobrazbi, razmišljanju. To se moramo nujno naučiti, ta nauk osvojiti, da bi lahko dobro živeli na tem svetu. 

Nauk o Sveti Trojici pa se na zemlji najbolje upodobi v družini. Ta je sestavljena iz ljudi različnega spola, iz moških in žensk, kakor je tudi sestavljena iz ljudi različne starosti (starši in otroci), z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo: družinski člani različno čutijo, imajo različne značaje in okuse. Koliko bosta mož in žena sposobna in koliko bo celotna družina sposobna to različnost usmeriti proti neki višji edinosti, od tega je v veliki meri odvisen uspeh nekega zakona in neke družine. Doseči je namreč treba edinost v ljubezni, namenih in delovanju. 

Ni res, da morata biti moški in ženska nujno skladna v svojih značajih in darovih. Ni nujno, da morata res oba biti vesela, odprtega značaja, razigrana, da bi se razumela. Ponavadi je res prav obratno. Na misel mi je prišel prizor iz filma Ben Hur, kjer je bil omenjeni junak na obisku pri šejku, ki je imel čudovite konje, ki pa niso zdelali ovinka na progi. Ben Hur je ugotovil, da je to zato, ker so v vpregi slabo razporejeni, saj imajo različne lastnosti – eden je bil bolj poskočen, eden je nekoliko zaviral, eden je vlekel v levo, eden pa v desno. Ko jih je pravilno razporedil, je vprega tudi lepo zdelala ovinek in zmagala. Zakon torej ni sestavljen iz dveh enakih polovic, kakor če jabolko prerežemo na pol, ampak en zakonec dopolnjuje drugega. Vse to pa zahteva veliko truda, odrekanj in odpovedi v sprejemanju drugačnosti. 

Na koncu vidimo, kako nauk o Sveti trojici sploh ni tako nekje daleč od našega življenja, ki naj ga preučujejo samo teologi, ker itak nimajo drugega bolj pametnega dela, ampak nam je pravzaprav ta skrivnost zelo blizu. Razlog? Ustvarjeni smo po podobi Boga, ki je istočasno en in trojen, ta podoba je v nas in prežarja vse naše življenje. Bog je troedin, mi pa smo poklicani, da povsod skušamo uresničiti to podobo, da delamo za edinost – začnimo pri nas in naših družinah, pa se vse to lahko prenese tudi na našo družbo.

Jugonostalgija

Ob brskanju po italijanskih spletnih časopisih sem zasledil članek z gornjim naslovom, ki je že zaradi naslova zbudil v meni zanimanje, predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da t.i. jugonostalgija zbuja zanimanje tudi na tujem. V začetku članka najdemo zanimiv Churchillov citat, da Balkan proizvede več zgodovine kot je je sposoben prebaviti - koliko stvar drži ali ne, presodite sami, dejstvo pa je, da se je na tem prostoru v preteklosti zgodilo silno veliko zadev, ki še niso povsem razčiščene, se morda celo nadaljujejo.  Tuje oko in mnenje je za nas gotovo nekaj zanimivega, tudi zato, da vidimo, kako na dogajanje v tem delu Evrope vidijo naši sosedje.

Znak za to, da Jugoslavija ni še povsem izumrla, ampak umira na obroke je tudi ta, da je internetna oznaka ".yu" izginila šele pred kratkim, natančneje 30. marca opoldne. Srbski narodni Register je končno zaukazal ukinitev oznake, ki so jo pri življenju držali nekateri docenti beograjske univerze. Digitalni konec Jugoslavije so želeli obeležiti tudi v Muzeju jugoslovanske zgodovine v Beogradu. O tem je Dobrica Veselinović, pobudnik dogodka dejal: "Naš namen je obeležiti dan, ko bo Jugoslavija kot država dobesedno izginila. Najprej je izgnila z zemljevidov, zdaj izginja tudi iz virtualnega prostora."

Kakor je znano, je Jugoslavija umirala počasi in z mnogimi nemiri: najprej v dolgi agoniji po Titovi smrti, ki je prerasla v krvavo vojno leta 1991, potem je formalno izginila leta 2003, ko sta Srbija in Črna Gora ustanovila krhko nekajletno unijo (spomnimo se, kako so leta 2006 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji še igrali kot Srbija in Črna Gora, čeprav se je slednja že osamosvojila malo prej op. prev.), zdaj pa je simbolno izginila tudi na medmrežju.

Vendar pa Jugoslavija vedno znova vznikne iz pepela kot kakšen feniks - danes v obliki jugonostalgije, ki objokuje nekdanjo skupno državo, kot odgovor na tako prisotne rane fizičnih in mentalnih delitev. Ta je predvsem prisotna v Bosni in Makedoniji, kjer še kako objokujejo skupno preteklost, ki so ji nacionalizmi devetdesetih let tako nasprotovali, danes pa jo mnogi spet želijo obuditi, kar je znak, da nacinalizmi niso povsem uspeli v "zaplembi spomina", kakor jo imenuje pisateljica Dubravka Ugrešić. Zgodovina se tako marsikje vrača - 81000 Beograjčanov se še vedno ima za Jugoslovane. Kregajo se z ministrom za človekove pravice, ki jim ne priznava statusa narodne manjšine. V Zagrebu so v marcu ustanovili gibanje "Jugoslovanska zveza" (Savez Jugoslovena), ki ima za cilj pridobitev skupne istovetnosti, ki bi po njihovem prepričanju bila edini protistrup balkanskim nacionalizmom in sedanji žalosti. Nekateri teorizirajo tudi o nekakšni "Jugosferi" - neologizem je uvedel Economist, predstavljal pa naj bi poskus novih oblik regionalnega sodelovanja, ki bi preraslo nasilje iz devetdesetih let (ob tem je treba povedati, da je še vedno 16000 pogrešanih, ki jih išče kak milijon sorodnikov).

Pa vendar se ta post-Jugoslavija kar noče in noče konkretizirati. Marčna konferenca na Brdu pri Kranju, kjer naj bi se srečali vsi voditelji bivših jugoslovanskih republik, skupaj še z albanskimi, je padla v vodo, ker se je niso udeležili srbski predstavniki, ker niso priznali prisotnosti Kosova kot neodvisne državne tvorbe. Še bolj kot Kosovo pa balkanska črna luknja ostaja Bosna in Hercegovina: absurdna ena in hkrati dvojna državna tvorba, ki jo pri življenju umetno drži mednarodna skupnost. Da ne govorimo o škandalih, birokracijah, korupciji in ekonomski krizi, ki razjedajo življenje mnogih balkanskih držav ter jih postavlja v stanje neskončne tranzicije. Toda proti čemu? Proti Evropi, pravijo. A tudi ta cilj ni samo po sebi umeven: ko v Bruslju zaslišijo besedo Balkan, se takoj spomnijo na grško ekonomsko krizo, kar je dovolj in preveč. Res je sicer, da bo 2. junija v Sarajevu "ekumenska" konferenca glede Balkana, a je že znano, da ne bo s strani Evrope nič posebej novega, razen - morda - ukinitve vizumov za Bosno in Albanijo. 

Četudi se Evropa zdi le privid v daljavi (ali bližnje razočaranje), pa "jugonostalgija" dopušča sanje: je tolažilna, nič ne stane  in budi občutja neke preteklosti, ki ne mine. 

Toliko o članku, zdaj pa me zanima vaše mnenje, dragi obiskovalci - pa naj se tiče kritike članka, jugonostalgije ali česar koli, povezanega z vsebino.

- Vittorio Filippi, Avvenire 23.maj 2010.

Ljubiti in trpeti

Da, to se mi je vrtelo po glavi ob poslušanju Božje besede. Kakšna je povezava med trpljenjem in ljubeznijo? Ali ni ljubezen vendarle nekaj lepega, čudovitega, najlepšega, kar obstaja v življenju? In ali ni nasprotno trpljenje nekaj slabega, grdega, zadnje, kar si nekdo želi v življenju? To so vprašanja, ki se pojavijo in, priznajmo, so na mestu, so legitimna, saj si z njimi lahko resnično pomagamo, da si odgovorimo, kaj je ljubezen in kaj trpljenje oz. ali ima trpljenje smisel.

Kaj je torej ljubezen? Ponavadi dobimo odgovor, da je to čustvo. Podoben odgovor dobimo tudi za veselje, žalost ipd. Toda čustvo naj bi bilo nekaj človeškega, človek pa je minljiv, je tudi zelo krhek. Če je torej ljubezen čustvo, čustvo pa nekaj človeškega, je tudi krhko in minljivo kot človek sam. Iz življenja vemo, da ne moremo biti ves čas veseli, ampak smo tudi žalostni, kakor velja tudi obratno. Torej pomeni, da tudi ljubiti ne moremo ves čas. No, če je ljubezen nekaj samo čustvenega, človeškega, potem to gotovo drži. Kaj pa, če ljubezen ni le čustvo, ni le nekaj človeškega, ampak je nekaj več, nekaj, kar človeka presega?

Jaz stvar doživljam tako, da ljubezen presega zgolj človeško čustvo - zame je božji dar, z apostolom Janezom celo lahko rečem, da je Bog sam ljubezen oz. Ljubezen. Vendar o tem lahko govorim bolj tako razumsko, kakor lahko o tem še in še razpravljamo, a samo in zgolj razumsko, vendar to ni dovolj - ljubezen se ne da ujeti v razum, kakor se tudi Ljubezen ne da - Bog torej. Pridemo do točke, ko nam razum prav nič ne pomaga, ko nas pravzaprav izda. Pridemo do točke, ko se je treba nekomu izročiti. Popolnoma. Do tiste točke nas razum že lahko pripelje, tam pa se ustavi. Potem nas vodi le še srce. In mi se z vsem srcem izročimo - nekomu. Mnogi svoji ženi ali svojemu možu, nekateri pa Bogu. 

Vedno bolj pa izkušam, kako je treba tu za vsa dejanja ljubezni ali iz ljubezni, zlasti taka odločilna, imeti tudi vero in upanje. Poleg ljubezni nas to dvoje pripelje v Nebeški (Novi) Jeruzalem (o njem smo slišali v drugem berilu iz knjige Razodetja - Raz 21,2) k pravi in večni Ljubezni, tisti torej, ki nikoli ne mine. Od tam, od Boga pa tudi k nam prihaja tista prava ljubezen, prav od nikoder drugod - sami, tako doživljam, je nismo sposobni. Kako pa bi nekdo lahko sam obljubil, da bo nekoga ljubil, ga spoštoval in mu ostal zvest za celo življenje? Po mojem je ravno v tem vsa poanta svetega zakona. Zakonca se popolnoma izročita drug drugemu in postaneta na nek način eno, potem pa se popolnoma izročita Bogu - on je tisti, ki v to zvezo vstopi v zakramentu in ki sicer ne vstopi. 

Pri posvečenju, pa naj bo to diakonsko, mašniško ali škofovsko, se tudi 'kandidat' z vsem, kar je, izroči Bogu in ve, da brez njega ne bo mogel držati prav nobene od danih obljub. Na zadnje vprašanje "Ali hočeš...", zato ne odgovori le s "Hočem", ampak: "Hočem, z Božjo pomočjo."

Kaj pa trpljenje? V tem zemeljskem življenju je, kot vidim, bistveno povezano z ljubeznijo. Lahko bi kar rekli, da kdor resnično ljubi, tudi trpi. Rekel bi, da je to nekakšna preizkušnja ljubezni, prave ljubezni. S trpljenjem ljubezen zori, se krepi, se žlahtni. S pomočjo trpljenja nekako lahko v življenju preidemo na višjo raven odnosa, torej tudi na višjo raven ljubezni. Trpljenje nas tudi očiščuje, osvobaja samih sebe. Že res, da vsakdo trpi sam, a je treba trpeti s smislom, verovati je treba, kot je dejal sv. Frančišek, da ima trpljenje smisel. Ljubezen je naš cilj in smisel. Kdor torej veruje v ljubezen, veruje tudi v smisel trpljenja. In če verujemo v Ljubezen, potem so besede apostolov iz prvega berila, da je treba skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo (Apd 14,22), za nas res spodbuda. 

Spet razglabljanje? Drži, treba je še malo osebne izkušnje. Izkušnja mi pravi to, da nas trpljenje odpira k drugemu. Mora nas, ker se sicer, če se v trpljenju zapiramo vase, uničujemo. Dvema je veliko lažje nositi križ. Če nekoga res ljubim, pa je moj križ njegov križ in obratno. Skupaj ga nosiva skozi življenje. In tu je Bog, ki je sam že davno sprejel tudi naš križ - in sicer iz ljubezni do nas - na svoje rame in od nas tudi danes pričakuje, da mu izročimo svoj križ. Vem, da to ni lahko, saj se je treba odpovedati svojemu ponosu in priznati, da ne moremo sami, kakor je treba tudi priznati, da je nekdo večji in močnejši od nas. Vem pa tudi, da se splača. 

Ljubezen in trpljenje torej sta povezana, ta povezava je čudovita, hkrati pa tudi skrivnostna. O njej lahko veliko razglabljamo, kakor lahko razglabljamo o ljubezni in trpljenju, pa stvari ne bomo prišli do dna. Vsaj sami ne. Nekoč pa... bomo najbrž o tem vedeli kaj več, a do tam so vera, upanje in ljubezen. "In največja od teh je ljubezen." (1 Kor 13,13).  

Kje so pastirji?

Končno sem le našel čas, da objavim nedeljsko pridigo - do zdaj mi je bilo praktično nemogoče, ker me tako ali drugače ni bilo.

Za četrto velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo tudi »nedelja Dobrega pastirja«, prebiramo vsako liturgično leto po en odlomek iz desetega poglavja Janezovega evangelija, ki govori o tej podobi Jezusa kot dobrega pastirja. Letos je evangeljski odlomek zelo kratek – obsega le štiri svetopisemske vrstice, vendar pa je sporočilno izredno bogat. Danes predvsem razmišljamo in molimo za duhovne poklice, kjer imamo po navadi v mislih zlasti duhovnike, redovnike in redovnice, toda Božja beseda je namenjena vsem kristjanom, ne le tistim, ki smo na poti tega posebnega Gospodovega poslanstva.

»Joj, kako malo vas je v semenišču,« večkrat slišim s strani ljudi, ki na število duhovnih poklicev gledajo le s strani številčnosti, ne ozrejo pa se na večplastnost, zapletenost pomanjkanja duhovnih poklicev. Ozrimo se torej nekoliko na hojo za Kristusom, če tako označimo duhovni poklic, s pomočjo močnih besed, ki nam jih nudi evangeljski odlomek.

Imamo tri čudovite glagole: Poslušati, poznati, hoditi za. V besedilu se to glasi: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj. To nam nudi nekakšen načrt poti krščanske poklicanosti – rekel sem krščanske, ker je, ponavljam, Božja beseda namenjena vsem ljudem, zlasti pa kristjanom. Ta poklic se začne s poslušanjem neke besede, nekega glasu, ki je nekje okrog nas. Izaija, ki ga citira tudi Pavel v pismu Rimljanom, pravi: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se tistim, ki niso spraševali po meni.« Vsak poklic prehiteva Božja milost, Božja ljubezen, ki kliče vsakega izmed nas in prekine tisti molk v nas, molk naše vesti, kakor je Bog na začetku prekinil molk našega niča z našim rojstvom. Kliče nas k poslušanju, da bi ga lahko slišali – kako težko je to danes, pa ne le zato, ker nas obkroža veliko hrupa, ampak predvsem zato, ker ljudje ne govorimo s srcem, kakor tudi srca ne poslušamo, ali ga ne poslušamo v zadostni meri. Drug drugega želimo danes prepričati v svoj prav, in to z razno raznim nasiljem, namesto da bi ga pridobili s srcem. Bog ni nasilen, ampak je po preroku njegov glas podoben blagodejni, lahni sapici, ki nas pridobi s svojo ljubečo nežnostjo. Poslušati pa v svetopisemskem jeziku pomeni tudi to, da ne samo nekaj slišimo, ampak se za tistim glasom veselo podamo, smo mu zvesti – gre za življenjsko odločitev. Življenjska odločitev pa je odločitev kristjana, da hodi za Kristusom.

Tu vstopi beseda poznati. Najprej je Bog tisti, ki nas pozna – pri krstu nas je poklical po imenu, in nas od tedaj posebej pozna (poznal nas je že v materinem telesu. Še bolj pa nas Gospod pozna od takrat, ko smo ga začeli poslušati, saj mu od takrat dovolimo, da nas pozna. Pomeni, da se Bogu popolnoma prepustimo, s telesom, dušo in duhom. Boga torej poslušamo, on nas pozna, mi ga poznamo in ga še spoznavamo – tudi to je življenjska naloga – in hodimo za njim, kar je še tretji glagol, ki ga najdemo v odlomku. Edino Kristus je naš pastir in mi mu moramo slediti vsak dan in v vsaki življenjski situaciji, tudi tedaj, ko se na obzorju izriše volkova senca - pridejo razne težave in preizkušnje.

To je torej naša krščanska pot, to je pot vsakega kristjana. Ko pa vidimo, koliko kristjanov se danes odloči za to pot in po njej hodi, dobimo tudi odgovor, zakaj je duhovnih poklicev manj. Ne sme pa ostati le pri tem spoznanju, ampak je treba vse storiti, ne le, da bi bilo več duhovnih poklicev, ampak, da bi bilo več tistih, ki poslušajo Gospodov glas, se mu prepustijo in gredo za njim. Potrebujemo torej več pravih, veselih in navdušenih kristjanov. Če bomo mi sami pravi kristjani, bomo lahko še koga pridobili s svojim pričevanjem, s svojim zgledom. Kristusov glas naj po nas doseže vse ljudi, začenši od naših družin in tistih, ki so nam najbližje.