Beseda je stvarna

V bogoslužju imamo ponovno božični evangelij, uvod v Janezov evangelij, ker je prav, da sedaj, ko je ves praznični hrup nekako za nami, ponovno premislimo ta odlomek, še bolj kot to pa smo povabljeni k premišljevanju božične skrivnosti in njenega mesta ter delovanja v našem življenju. Slednja namreč ne sme biti le neki oddaljeni dogodek ali, kar je še slabše, neka pravljica, neki mit, ki je lahko celo nekaj izmišljenega, temveč mora biti ta skrivnost zelo jasno zasidrana v našem srcu in mora usmerjati naše življenje. Krščanska vera ni le govorjenje, ni le »beseda«, temveč je »beseda, ki postane meso«, mora torej biti nekaj stvarnega, konkretnega. 

"Gospodovo oznanjenje" - miniatura v starem brevirju

Evangelij nam pravi, da naš Bog ni oddaljen, temveč nam je povsem blizu. Ni le misel ali beseda, temveč »meso« - je resničen in deluje v svetu, deluje v našem, v mojem življenju. Evangelist lepo ponazori, kako se presežna stvarnost spusti na zemljo in postane zemeljska stvarnost. »Beseda« je nekaj večnega, neskončno svobodnega, je nad našim razumevanjem in pojmovanjem, vendar pa »postane meso«. Nekaj, kar je neskončno svobodno, česar nič ne oklepa, se svobodno odločiti, da samo sebe omeji v nekaj omejenega in končnega. Bog je v božični noči postal eden izmed nas, postal je Emanuel, Bog z nami. Glavno sporočilo je zato, da mora biti Božič delujoč v mojem življenju, nekaj živega, stvarnega, sicer je samo »beseda« - z malo, ker je le človeška beseda, ki še zdaleč nima tiste neskončne moči in svobode, kakršno ima Božja. 

Božični dogodek je pri nas kristjanih prepogosto le človeška beseda - bodisi je to le neki teoretični ali še celo miselni konstrukt (ko niti govorimo ne več o verskih rečeh, je le v naših oddaljenih mislih), kakor velja za celotno našo vero, bodisi, da je le neka sentimentalnost, stvar čustvenega doživljanja, kakor je vse bolj pogosto samo neki družbeni pojav, ki bi ga potemtakem kot folkloro morala obravnavati kaka družbena znanost. Da je Bog postal prevzel isto snov, iz katere smo sestavljeni ljudje, kar pomeni beseda »meso«, mora biti pri nas kristjanih vidno. Ne le misliti in govoriti, da smo kristjani, temveč to pokazati. Prav tako bi radi o Bogu vse razložili, četudi se presežnega razložiti ne da, razen tistega, kar nam je Božji Sin Jezus Kristus sam razodel. Ne, Boga je treba predvsem ljudem in svetu pokazati. Če je božična skrivnost resnična, mora biti to vidno iz mojega življenja, ki je drugačno od tistega življenja, ki ga diktira svet okrog mene.

Zato živim po razodetih naukih, ki so ohranjeni v Božji besedi in izročilu. Zapovedi, evangelij, zakramenti in nauk Cerkve so zadeve, ki jih imam rad, jih spoštujem, in se jih trudim prestaviti v svoje življenje. Tudi drugi človek zame postane v učlovečeni Besedi, torej v Kristusu, moj bližnji, ni več moj tekmec, bližnjega pa je treba ljubiti. Nič od tega ni enostavno,kakor tudi nikdar ni bilo, temveč je celoživljenjski trud in napor. Isto velja tudi za boj proti zlu in grehu, kar evangelist imenuje »tema« - tudi to je celoživljenjski boj. 

Krščanstvo ne izključuje besede in ne izključuje razglabljanja, kakor tudi ne izključuje čustvovanja, vendar pa nikdar ne obstane le pri tem. Krščanstvo mora biti stvarno, konkretno, realno, če želimo, da je resnično in pričevanjsko. Duhovno se kaže v stvarnem, nadnaravno v naravnem, ker je tudi Večni postal končen. Ker so se v božični noči nebesa združila z zemljo. Bog je prišel k nam po čudovitem mostu med zemljo in nebesi, ki se imenuje Devica Marija. Naj bo naša vera svetu vidna.

Najboljša pot

Osemdnevno praznovanje božičnega praznika zaključujemo ne samo z vstopom v novo koledarsko leto, temveč tudi s praznovanjem izredno pomembne verske resnice – da je Marija Božja Mati. Lepo je, da v vsako novo leto kristjani vstopimo z Marijo, da jo pokličemo na pomoč in se ji priporočimo, saj je Gospod Jezus, sam Božji Sin to svojo Božjo Mater na križu imenoval tudi za našo mater. Spet tako lahko premišljujemo ob Marijinem čudovitem nazivu in poslanstvu, kako se je Bog sklonil do vsakega od nas, kako je neskončno veliki postal neskončno majhen. Sprašujemo se, kako je lahko sploh neskončni postal sin končne, človeške matere? Ravno v tem je Božja vsemogočnost in neskončnost, da mu to ni bilo težko in zanimivo je, da Božjemu Sinu ni bilo težko nase privzeti naše človeške narave. Ko so se po približno štiristo letih cerkveni očetje končno le zedinili v tem, da je Marija Božja Mati (Theotokos = db. Bogorodica), so prišli do pomembne ugotovitve, ki velja tudi za nas. Brez vere v to pomembno versko resnice, se poruši vsa zgradba naše vere, ker pridemo v končni fazi tudi do tega, da nam Bog ni več blizu. Vera v Marijino Božje materinstvo pove namreč prav to, da si je Bog privzel našo krhko in umrljivo naravo, si naložil na pleča vse, kar je z njo povezano, da bi nas potem odrešil. 

Marija je s svojo privolitvijo v to, da po njej Božji Sin postane človek, združila nebesa z zemljo in od

takrat ima vsak od nas še eno mater, ki je izrednega pomena. Vsak od nas je po zemeljski materi prišel na ta svet, po nebeški materi pa pridemo do Božjega življenja, do življenja po Božji milosti. Zaradi Marijinega Božjega materinstva tako za nas smrt za nas več ne predstavlja konec našega življenja, temveč prehod. Z Marijinim zgledom, njenim varstvom in mogočno priprošnjo, je ta prehod lahko zelo lep, saj preidemo v blaženo bivanje pri Bogu. Odtod tako izhaja pomenljivost pobožnosti do Marije, izročanje v njeno varstvo in zatekanje k njej z vsemi našimi prošnjami in stiskami. Blaženi papež Pavel VI. je rad poudarjal, kako ni mogoče biti kristjani, če nismo marijanski, če torej ne častimo Device Marije, s čimer je postavil ta vidik naše vere kot enega od osnovnih. Je tudi logično – če naj bi vsak od nas v vsem posnemal Gospoda Jezusa, ga moramo posnemati tudi v njegovi ljubezni do matere. Ker pa ne bomo nikdar mogli ljubiti popolnoma, kakor ljubi Jezus, razen potem nekoč v nebesih (če tja seveda pridemo), vidimo, da nikdar ne ljubimo dovolj. Seveda na vseh področjih to velja, tudi do Boga in bližnjega, a se bo naša ljubezen večala toliko bolj, kolikor bolj se bo večala naša ljubezen do Marije – to pričajo številni svetniki, zelo rad izpostavim sv. Maksimilijana Kolbeja, vsega predanega Brezmadežni, ki se mu ni bilo težko žrtvovati v taborišču smrti za bližnjega. 

Zato se radi zaustavimo pred Marijino podobo ali kipom, radi molimo k Božji Materi številne njej posvečene molitve, ker je to za nas in za našo notranjost zdravilo in rešitev. Bog je Marijo postavil za most med zemljo in nebesi. Brat Leon, eden od prvih spremljevalcev svetega Frančiška Asiškega, je imel nekoč videnje. Najprej je bila lestev, na vrhu katere sta stala Jezus in sv. Frančišek – vsi tisti, ki so po tej lestvi skušali priti do vrha, niso uspeli, ampak so padali dol. Tedaj je sv. Frančišek pokazal še na drugo lestev, ki je bila bele barve, na vrhu katere je stala Devica Marija – kdor je šel po tej lestvi, je uspel varno prispeti v nebesa. Pomen tega videnja je zelo jasen – kakor je Jezus po Mariji prišel k nam ljudem, tako tudi mi pridemo do Boga po njej. Lepo to pravi pesem “Zdrava, Morska zvezda” pravi v predzadnji kitici: “Naj kot ti živimo, varno pot nam kaži, da se s tvojim Sinom v raju veselimo”. Naša najboljša pot v življenju pelje prek Marije – ni je boljše poti. Pokličimo j ona pomoč ob začetku dneva, kakor se ji izročajmo tudi ob koncu in vsakokrat, ko bo potrebno. Ni potrebno veliko – vietnamski kardinal Van Thuan je v zaporu imel le še toliko moči, da je ponavljal, a iz vsega srca: “Zdrava, Marija”. Pravi, da mu je ravno to omogočilo preživetje v nemogočih razmerah. Zakaj je nam tako težko poklicati na pomoč našo nebeško Mater, ko pa je potrebno tako malo?

Ne zapuščajmo svetišča

Božični prazniki mnoge žal navdajajo tudi z malodušjem, pravzaprav se vse skupaj začne že z adventnim časom, ker mislijo, da je govora o nekih idealnih razmerah, idealnih družinah, v katerih se sami, jasno, ne prepoznajo. Težava je v tem, kar smo iz teh praznikov naredili, ker slišimo predvsem, kako je Božič praznik družine, kako je lepo, ko se družina dobi skupaj in podobne reči, vendar pa bi bilo žalostno, če bi zares bilo tako, če bi ostali samo pri tem. Vedno znova in znova je potrebno poudarjati, da seveda Božič, pred njim pa advent, ki je priprava, lahko postanejo tudi praznik družine, vendar le, če ne pozabimo, da gre zlasti za praznik odrešenja. Kot smo dejali na sam praznik, drži tisto dejstvo iz pesmi “O jaslice borne, lesene”, da se je na Božič “čisto do nas sklonilo dobrotno nebo”. Le stežka rečemo, da je po naših družinah prav vse v najlepšem redu, še najmanj, da je vse idealno, lahko pa rečemo, da lahko prav v vsako družino pride odrešenje, če se mu odpre, ker je vsak, še tako trdovratni član družine, Božji otrok, ki tega odrešenja potrebuje, pa če to želi priznati ali ne. Ponuja se podoba cestninarja Zaheja, ki je bil velik grešnik, pa se je bil sposoben odpreti prihajajočemu Odrešeniku. Slednji se je spreobrnjenja razveselil z znanimi besedami: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin” (Lk 19,9). Vesela novica odrešenja lahko tako pride do vsakega človeka, torej tudi do vsake družine, ki je seveda sestavljena iz ljudi.

V središču dogajanja je danes jeruzalemski tempelj, središče tedanjega judovskega življenja. Ko je tja prišla sveta družina, je bil poln ljudi, tako da razen dveh nihče niti opazil ni te družine, ki je tja prišla. Toda Bog gleda na stvari drugače, saj je tudi enkrat drugič opazil ubogo vdovo, ki je vrgla vse svoje premoženje v tempeljsko zakladnico. Prav zato, ker Bog vse vidi, pozna naše razmere in naše stiske, naše padce, pa tudi trenutke veselja, sreče in zadovoljstva. Ravno zato bi moralo biti tudi za nas pomembno središče našega življenja svetišče, ki je v našem primeru župnijska cerkev, zlasti takrat, ko se v njej odvija nedeljska sveta maša. Sveta družina je prinesla svoj dar v svetišče, mi pa se obotavljamo, da bi to storili. Prinesimo sebe in svoje najdražje kot dar. Prinesimo vse dobro in lepo preteklega tedna. Prinesimo vse tisto, kar ni bilo dobro, kar smo zamočili sami, pa tudi tisto, kar nas je prizadelo. Prinesimo tudi naše prošnje za teden, ki je pred nami, kakor prinesimo tudi svoj trdni sklep, kaj bomo naredili bolje, kje bomo bolj pozorni… Ni važno, če naše razmere niso idealne, ker Bog vstopa prav v te razmere, da prinese svoje nadnaravne darove, ki jih tako potrebujemo. Morda je težava v tem, ker bo, če bo sprejel Odrešenika, vsakdo moral pri sebi kaj spremeniti, na sebi nekaj narediti… Pripravljanje prostora za Boga nikdar ni bilo, ni in ne bo enostavno in neboleče delo.

Lepo nam to dokazuje prerokinja Ana, ki je le kratek čas uživala zakonsko življenje z možem, potem pa bila toliko časa vdova. To sicer lepo ponazarja celotno človeštvo, ki je le kratek čas uživalo rajsko srečo, potem pa toliko časa v trpljenju čakalo odrešenja, vendar pa se lahko v njej prepozna tudi vsak od nas. Res je, preroknija predstavlja vse matere, ki trpijo zaradi razmer, ki vladajo doma, pa vendar je treba gledati širše. Predstavlja lahko tudi vsakega izmed nas, ki je izgubil svojo kratko brezskrbnost in nedolžnost, sedaj pa živi prazno in obupno življenje. Vsakemu od nas ta žena pravi, da je treba v veri, upanju in ljubezni vztrajati na poti z Bogom, se ne oddaljiti od svetišča, torej od molitvenega in zakramentalnega življenja, ker Bog ve za naše stiske, posluša naše klice in tudi nanje enkrat odgovori. Mi smo navajeni na “tukaj in sedaj”, na “takoj”, a v življenju prave reči nikdar niso tako enostavne. Podobno je kot pri gradnji hiše, ki bi jo vsi radi imeli takoj in sedaj, da bi se vselili, kakor tudi zanjo ne bi radi kaj dosti potrošili – moči in denarja, a ne gre tako. Potrebnega je veliko truda, odrekanja, potrebnega je kar nekaj časa za to. Spomnim se, kako smo recimo mi potrebovali kar devet let, da smo lahko hišo toliko uredili, da smo se iz Nove Gorice preselili v Prvačino – dela, truda, odrekanja in vsega je pa tudi bilo veliko. Hoja za Gospodom nikdar ni enostavna, današnji praznik pa nam pravi, da se splača. Odločimo se torej tudi mi za to pot in na njej vztrajajmo. Tudi mi, po zgledu stare prerokinje, “ne zapuščajmo svetišča”.

Pomembnost drobnih stvari

Božič vsakokrat znova opozarja ljudi, da imamo “prevelike oči”, zato pa ne znamo videti, kako se lepota in bistvo skrivata v navidez majhnih in nepomembnih stvareh. Iščemo vselej nekaj velikega, pomembnega, dragocenega, pa gre mimo nas. Dogaja se to zaradi tistega paradoksa, ki je v samem središču božičnega praznika, ki ga omenja tudi G. K. Chesterton: “Središče in moč celotnega stvarstva je moč najti v stvareh, ki so na prvi pogled majhne vrednosti…” 

Če tako pogledamo, je že sam nebeški Oče stvari obrnil na glavo, ko je mater svojega Sina poiskal v

majhni podeželski vasi, ki se je nahajala v obrobni deželi palestinske province. Govorimo seveda o Nazaretu, ki v Stari zavezi še omenjen ni bil, (čeprav se evangelist Matej sklicuje na preroke - 2,23), pa ga je vse odtlej, od angelovega oznanjenja Mariji, doletela svetovna slava, kakor tudi ubogo “Gospodovo služabnico”, ki jo “blagrujejo vsi rodovi”. Tudi, če se ozremo na Betlehem, je to bilo sicer Davidovo mesto, pravzaprav mestece, a že zdavnaj ni pomenilo več veliko, ker je pač središče vsega bil in, vsaj za Jude, ostal Jeruzalem. In vendar se je Božji Sin rodil tam in ne v Jeruzalemu, kjer so pričakovali pravega Božjega maziljenca. Pravzaprav pa moramo biti natančni tudi tu, ker se ni rodil v samem Betlehemu, temveč na njegovem obrobju, pa še to ne v kaki krčmi ali hiši, temveč v hlevu, natančneje v jaslih. 

Če pa gremo potem naprej, se je ta “paradoks jasli”, kot ga imenuje Chesterton, izgubil iz razno-raznih teoloških razglabljanj, kjer so bile spet pomembnejše tiste važnejše in večje reči, ohranil pa se je v božičnih pesmih, ki so odraz splošnega čutenja ljudi in njihove vere. Slednja seveda potrebuje tudi razglabljanja, v svojem bistvu pa ostaja preprosta in majhna. Zaveda se dejstva, “da je obstajal trenutek, ko je Večni vladal stvarstvu v živalskem hlevu”. Ko je torej Najpopolnejši postal človek, je to postal na najbolj ubog in ponižen način, kar je mogoče, če potem temu še dodamo, da se je rodil v nepopolni družini. Te zadeve torej najdemo v preprostih ljudskih pesmih, ki se nam zdijo že preveč banalne v svoji preprostosti, ko hlepimo po bolj popolnih in kompliciranih zadevah na vseh področjih. 

Vzemimo za primer recimo pesem “O jaslice borne, lesene”, ki v drugi kitici pravi: “Za zibel vas Kralj je izvolil, Očeta nebeškega Sin; kot dete človeško prinesel nam mir je z nebeških višin.” V tretji pa pravijo v zaključku: “Ste postelj’co mu ponudile, ki so jo odrekli ljudje.” Pa potem še v zadnji kitici: “Človeka-Boga ste sprejele, ko so ga izgnali ljudje!” Jasno je predstavljen paradoks jaslic, ki nam pove, kako izgubljamo številne priložnosti v življenju zaradi naših velikih oči, kot smo dejali v začetku. Žalostno je, da izgubljamo v tem oziru tudi priložnost, da bi končno res srečali Boga, da bi “Beseda postala meso in se naselila v nas”, ko pričakujemo s strani Boga prihod z velikim pompom, v očitnosti, da bi ga v sebi zares “čutili”… Jaslice nas opozarjajo, da Boga pravzaprav najdemo v majhnih, obrobnih, vsakdanjih rečeh in prav takšnih ljudeh. Še ne dolgo nazaj smo slišali: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). 

Morda pa bomo res ugotovili, kako nas Bog ljubi nekega jutra, ko nam bo zadišala kava, ki nam jo je skuhala žena, ki nam jo je skuhal mož; morda bomo to ugotovili v nasmehu otroka… Toliko je teh majhnih in vsakdanjih reči, ki pa so odsev večne Božje lepote in ljubezni, kakor tudi odsev dejstva, da Bog nad nami še ni obupal, čeprav smo morda mi obupali nad vsem, tudi nad njim. Ko se bomo tako ob koncu našega dneva znali zahvaliti za te drobne stvari, ki so nam polepšale sicer težek dan, bomo videli, kako Bog prihaja vedno k nam, kako se vsak trenutek sklanja k nam. Prihaja v naše uboštvo, v našo revščino in prinaša žarek upanja, prinaša dovolj svetlobe, da bi videli za korak naprej. Da, dragi bratje in sestre, velja za vse: “Čisto do vas se sklonilo nocoj je dobrotno nebo.” 

Blagoslovljen in upanja poln Božič!

Dati odgovor

Zadnjo adventno nedeljo prav lahko poimenujemo »nedelja Device Marije«, saj je predstavljena njena središčna vloga pri odrešenju sveta – ključnega pomena je bil en sam stavek, ki ga je izrekla: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Središčnosti tega dogodka in teh besed se je še kako dobro zavedal tudi veliki Marijin častilec sv. Bernard, ki se ob znani pridigi o Gospodovem oznanjenju Mariji postavi v Nazaret in zre dogodek oznanjenja ter Nebeško Mater roti, naj že vendar izreče ključne besede. 

Takole gre del tega govora: »Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube … Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David ... To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.«

Danes Marija za vse nas ni le priprošnjica, tolažnica in srednica vseh milosti, temveč tudi in predvsem zgled verovanja, še bolj pa zgled življenja. V njem je odgovor treba dati, poklicani smo k odgovornosti. Ni res, da lahko delamo, kar želimo in kar se nam zdi. Vse je odvisno od našega odgovora – kakšen odgovor bom dal jaz Bogu? Če pozitivno odgovorim na njegov predlog, potem delam prostor v srcu za rojstvo Božjega Sina, sicer ne. Ker je Marija naš zgled to pomeni, da tudi mi, vsak od nas, spočnemo in rodimo Božjega Sina – v duhovnem smislu pač. Jezus sam nam pove, kako to naredimo. To nam pove tudi papeški pridigar, p. Cantalamessa v knjigi 'Marija, ogledalo Cerkve': treba je Božjo besedo poslušati in po njej živeti. Božja beseda je tisto, kar je v Svetem pismu, a ne samo to, temveč tudi, kar je v svetem Izročilu, to pa je vsebina cerkvenega krščanskega nauka. Marsikaj, kar so prvi učenci slišali in videli, ni bilo zapisano, temveč je prišlo do nas po izročilu. Apostol Janez sam pravi, da je napisano v evangeliju le osnovno za verovanje, ne pa vse: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25). 

Potrebni sta nam torej ponižnost in poslušnost, ker sicer v življenju nismo rodovitni, še več, zgodi se nam tisto, kar potem pove naprej p. Cantalamessa, naše masterinstvo je nepopolno ali se celo prekine, umetno prekine. Vemo, kako je danes mogoče tako nepopolno materinstvo (človek se rodi, ne da bi bil spočet), ko imamo umetno oploditev, vsem pa nam je poznana umetna prekinitev nosečnosti s splavom. Ne bomo se več kot toliko ustavljali ob etičnih vprašanjih, ki so dovolj dobro obravnavana v nauku Cerkve, temveč bomo šli na duhovno področje, ki se seveda potem zlije tudi na realno življenje. 

Kot pravi p. Cantalamessa: »Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« Nerodovitnost se prinese tudi na področje realnega življenja, potem pa stanje je takšno, kakršno je. Vsak od nas je zato poklican, da da odgovor, ker je le tako lahko zares rodoviten na vseh področjih svojega življenja. Niso samo mladi poklicani, da bi odgovorili Bogu, eden od takih vnebovpijočih neodgovorov je življenje »na koruzi«, temveč mora vsakdo odgovorno živeti svoj stan – v svetosti, ponižnosti, poslušnosti in, da, tudi čistosti. 

Prav možno je namreč, da smo uradno sicer kristjani, starši, da smo poročeni, pa ni kaj dosti iz tega. Vse lahko delamo tudi brez srca, iz dolžnosti, navade… O tem pravi p. Cantalamesa: »Kristusa pa rodi, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.«

Zgledujmo se torej po Mariji in dajmo odgovor – Bogu ljudem in sebi. Sicer se bo to žalostno stanje nerodovitnosti nadaljevalo vse dotlej, dokler ne bomo izumrli. Bog bo sicer poskrbel, da pride kdo drug na naše mesto, a moralo bi nas skrbeti, kaj bo z našimi prihodnjimi rodovi.