Danes želim biti v tvoji hiši

Skupaj z Jezusom se danes spuščamo v nižave, saj je Jeriha, ki leži v močni zemeljski depresiji, praktično najnižje mesto na svetu. Spuščanje pa ni le dejansko, temveč tudi duhovno, in je bistveno, saj tudi višji cestninar Zahej kasneje spleza z drevesa, vseskozi pa nas tudi spremlja nizkost. Kar nekakšno idealno nadaljevanje zgodbe o farizeju in cestninarju, ki smo jo spremljali prejšnjo nedeljo. Tudi tam je bila namreč pohvaljena nizkost in ponižnost ter seveda skesanost, pa tudi tam smo spremljali cestninarja. 

Zahej je bil višji cestninar, a je bil majhne postave. Majhne postave je vsak izmed nas, vselej, kadar se oklepa stvari tega sveta in lastnega ponosa ter napuha. Gre nekako za plavanje v začaranem krogu, ko iščemo le lastno korist in to, kako bi tako in drugače prišli bolje skozi, navadno na račun drugih, kot nam pove tudi zgodba o Zaheju. Na ta način pa ni mogoče "videti, kdo je Jezus". Treba se je iz takšnega stanja vsaj malo dvigniti. Sikomor je bilo v tem primeru idealno drevo, ker ima ravne veje in ni preveč visoko. Pomeni, da je treba začeti z majhnimi koraki, da bi potem naredili tistega odločilnega. Marsikdo se namreč odloči, v življenju nasploh, pa tudi v duhovnem, da bi pa kar naenkrat "premikal gore", a je treba iti postopoma, po korakih, predvsem pa je važna pri tem notranja naravnanost, ki nas žene. 

V duhovnem smislu lahko splezamo na drevo tako, da napravimo že eno prvo krepostno dejanje, eno odpoved, eno dobro delo, nekaj časa v molitvi, en dar v dober namen. Karkoli takšnega podarimo iz srca Gospodu, nas brž dvigne iz naše duhovne majhnosti, da že lahko vidimo Jezusa in zaslišimo njegov klic ter njegovo vabilo. Videti Jezusa pomeni soočiti se z njim, srečati se z resnico o sebi. Če to zares naredimo, potem skesanost in trden sklep prideta sama po sebi. Zagotovo je Zahej že bil skesan in je nosil sklep o povračilu že v svojem srcu, pa je to Gospod Jezus brž opazil. Prava naravnanost je tista, ki nas mora gnati, če na ta način delamo zadeve, pa četudi so majhne, se duhovno dvigamo in rastemo, hkrati pa nam tudi postaja žal za naše napačno ravnanje in dobivamo željo po tem, da bi zadeve popravili ter škodo povrnili. 

Če potem hočemo, da Jezus pride v našo hišo, da gre "pod našo streho", je treba seveda z drevesa tudi splezati, kar pomeni, da je treba hišo odpreti, jo pripraviti in očistiti za takšnega gosta. Če le moremo, je najboljši način zakrament pokore oz. sveta spoved, za katero je odločilno, da smo skesani, iskreni in imamo v sebi tudi trden sklep k poboljšanju. Zaheju je bilo pravzaprav odpuščeno že, ko je še bil na drevesu, tudi nam je odpuščeno že brž, ko se pokesamo, ko resnično priznamo, kar smo storili in napravimo trdni sklep, potrebujemo pa še tisto dokončno izvršitev in potrditev tega dejstva, pečat pravzaprav, ki pa si ga ne moremo dati sami, ampak nam ga daje Gospod po svoji Cerkvi. Na športnem tekmovanju recimo nekdo zmaga, ko pride do cilja, a zadeva se potrdi potem s podelitvijo nagrade. Vsakdo, kdor pride v duhovnem smislu do cilja, torej do prave skesanosti, iskrenosti in trdnega sklepa, je podoben temu tekmovalcu, vendar mu ne bi nič vse skupaj koristilo, če ne dobi še Božjega pečata, tako kot dobi tekmovalec pečat oz. potrditev s strani organizatorja tekme. Brez tega žal ne more priti do vzvišenega Jezusovega obiska, s katerim ni bil počaščen le Zahej, temveč je počaščen lahko vsak od nas.

Tako pa se danes dogaja, da gre sicer veliko kristjanov, ki so navzoči pri sveti maši, v vrsto za sveto obhajilo, a le malo od njih je v svoji notranjosti resnično pripravljenih, da bi Gospoda tudi prejeli in sprejeli v svoji hiši. Gospod pravi, da če ga ljubimo, se trudimo držati njegovih zapovedi. Kolikokrat pa smo ga prevarali in ogoljufali? Kako je bilo z našo vero in molitvijo, z našim spoštovanjem Svetega, z našim posvečevanjem Gospodovega dne, z našim spoštovanjem staršev in svetnih predstojnikov, z našim spoštovanjem življenja in dostojanstva bližnjega in sebe, telesa bližnjega in sebe, tuje lastnine in dobrega imena, resnice, spoštovanjem svetega zakona in družine... Če omenimo le desetere Božje zapovedi. 

Tako pa vse počnemo na porabniški način, tudi svoje versko življenje, ki je kaj malo duhovno, pa se potem pozna zadeva tudi doma. Tako kot mečemo zadeve v voziček v nakupovalnem centru (žal premnogi celo na nedeljo, torej Gospodov dan), podobno ravnamo tudi z duhovnimi in zemeljskimi dobrinami ter seveda ljudmi, ki so nam bili v življenju podarjeni. Potem se pa čudimo, zakaj nič ne gre, zakaj ostajamo vedno na istem, na plitvem. Zahej nas uči, da Gospoda k sebi ne moremo povabiti na takšen način. Poleg tega, da so tako naša obhajila nespoštljiva, so nespoštljivi potem tudi naši zemeljski odnosi - do ljudi in stvari. Če je pa tisti, ki je po definiciji Najsvetejši, tudi dejansko takšen, da u to priznavamo, potem bodo posvečeni tudi naši zemeljski odnosi. Zahej nas uči, da je prava naravnanost srca tista, ki naredi, da se pravzaprav Gospod k nma povabi kar sam.  

A kot ALINSKY

Cerkveni in družbeni antislovar (26) 

Sklenili smo en krog, uporabili vseh petindvajset črk slovenske abecede, enkrat bolj, drugič manj uspešno, zdaj pa se začenja nov krog. Sklenil sem, da bo, če bo tako naneslo, tudi po več prispevkov pod eno črko, pač glede na gradivo, ki se mi nabere in se mi zdi zanimivo. 

Verjamem, da o zgornjem priimku marsikdo od bralcev še ni slišal, poznamo pa vsi priimka Clinton in

Obama. Ponovno mi za podlago služijo odlični zapisi Marca Respintija, dobrega poznavalca ameriških zadev, ki se mu zdi posebej zanimivo slediti v aktualnem finišu tamkajšnje predsedniške volilne kampanije. Morda zmaga kandidatka Hillary Clinton, morda Donald Trump, morda pravzaprav nihče od obeh, saj v ZDA ni vse odvisno le od predsednika, čeprav je v resnici neverjetno veliko odvisno. Omenjeni priimek je pomemben, da spoznamo enega od zgledov tako zdajšnjega predsednika Obame kot tudi predsedniške kandidatke Clintonove. Govor je o Saulu Alinskem (1909-1972), sinu ruskih judovskih priseljencev. 

Ta je bil dolgo časa sodelavec komunistov in je celo zbiral sredstva za 'Mednarodne brigade' v španski državljanski vojni (1936-1939). Zavedel se je, da marksizma ne bo mogel prenesti v ZDA, vsaj ne tako, kot bi želel, zato se je posvetil manjšinam in vsem ljudem “brez pravic”, sčasoma pa je postal pravi guru ameriške levice, zlasti v legendarnih in revolucionarnih “Sixties”, torej v šestdesetih letih 20. stoletja. Iz takratne “protikulture” so izšli praktično vsi kasnejši voditelji Demokratske stranke in ameriške levice. Hillary tako prebere Alinskyjevo knjigo iz leta 1946, 'Reveille for Radicals', in jo avtor takoj očara, tako da pride v Chicago leta 1968 prav zato, da bi ga srečala. Alinsky ji ponudi takoj službo kot community organizer, v resnici agitpropovsko službo, ki pa jo Hillary odkloni, saj cilja precej višje. Želi se poročiti s senatorjem, kar je v skladu s tistim, kar jo vodi naprej in s čimer se strinjajo vse njene biografije - vodi jo želja po oblasti. Vseeno pa napiše diplomsko nalogo o svojem “učitelju”, ki jo leta 1969 zagovarja na Wellesley College - “There is Only the Fight” - An Analysis of the Alinsky Model. 

Njuno srečevanje postane precej pogostejše in sodelovanje tesnejše. V pismu iz leta 1971 Alinskega npr. sprašuje, kdaj bo prišlo do razodetja, torej do izida nove knjige, kar se zgodi zelo kmalu: pri znani založniški hiši Random House izide še isto leto knjiga Rules for Radicals: A Practical Primer for Realistic Radicals. Zanimivih je dvanajst navodil za nove ekstremiste. 3. npr. pravi, da je treba povečati negotovost, tesnobnost in neodločnost. 5. pravilo zagovarja grožnje, 10. pa pravi, da s tem, da spodbudimo nasprotnike k uporabi nasilja, pridobimo naklonjenost množic. Najbolj zanimivo pa je v knjigi posvetilo “prvemu od vseh radikalcev..., ki se je uprl sistemu, in sicer tako učinkovito, da mu je uspelo ustanoviti najmanj svoje kraljestvo - Luciferju”. Kar vodi celotno kariero zelo ambiciozne odvetnice Hillary Clinton (r. Rodham), je tako “Alinskyjev model”. 

Zanimivo pa, da med prijatelji agitatorja najdemo tudi dva pomembna katolika. Eden je Jacques Maritain (1882-1973), ki je Alinskega označil za enega od redkih res velikih mož stoletja. Njuno prijateljstvo se je začelo leta 1940 in je trajalo kar 32 let. Drugi pa je čikaški škof Bernard James Sheil (1888-1969), ki je bil velik nasprotnik protikomunističnega boja v ZDA, katerega je zlasti podpiral katoliški senator Joseph P. McCarthy (1908-1957). Leta 1972 je Alinsky v intervjuju, njegovem zadnjem nasploh, za Playboy dejal: “Recimo, da če bi že bilo neko življenje po smrti..., potem bi sam brez oklevanja izbral, da grem v pekel... Pekel bi zame bil nebesa”. Ni čudno, da ga je tudi vplivna feministka okultističnega satanizma Diane Vera, ki zadevo širi zlasti s pomočjo interneta, označila za “pravi model obnašanja za levičarske sataniste”. Čeprav je Alinsky umrl le leto po intervjuju, je njegova beseda obrodila sad, saj se je po njem zgledoval, takrat še neznana osebnost iz Chicaga, Barack Obama. Že njegov slogan Change, torej “sprememba”, je tudi leit-motiv knjige Rules for Radicals. Da bi se s predsedovanjem Clintonove nadaljeval Alinskyjev miselni model, se zdi torej nadvse smiselno trditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Moliti z vsem, kar smo in kar imamo

Ob Mojzesu in gobavcih smo zadnjič precej podrobno razčlenili molitev. Tokrat nam evangeljski odlomek ponuja še praktičen primer prave in neprave molitve, saj nam pove, kakšno držo je potrebno imeti pri molitvi, še zlasti seveda pri najvišji obliki molitve, kar je sveta maša in ostali zakramenti. Nič manj pa ni pomembna drža, ki jo imamo tudi priskupni in osebni molitvi. Rečeno je bilo, kako mora biti naša molitev pobožna, ponižna, zaupna, vdana v Božjo voljo in stanovitna. Zadnjič pa nismo imeli več priložnosti, saj je že tako bilo razmišljanje precej dolgo, da bi še povedali, katere vrste molitve poznamo, še zlasti glede na njihov namen. Farizej, ki pravzaprav pravilno začenja molitev, saj se najprej Bogu zahvaljuje, nam daje to priložnost, še eno priložnost pa dobimo tudi pri njem in cestninarju, iz sobesedila se namreč zdi, da sta oba molila bolj sama pri sebi, kot pa na glas, je pa res, da je farizeja izdajala njegova vzvišena drža.

Čeprav gre namreč pri molitvi za pobožni pogovor z Gospodom in njegovimi svetniki, pa tudi z

njegovimi angeli, če dodamo, pa ni nujno, da gre za t.i. »dialog«, ker to, če pogledamo izvirnik, pomeni pogovarjati se s pomočjo besed oz. preko besede. Če torej pogledamo na cestninarja, potem je jasno, da lahko molimo tudi samo v mislih, kar je NOTRANJA molitev, lahko pa zraven še z usti – USTNA molitev. Prava molitev mora seveda vselej biti tudi notranja, z mislimi oz. z vso svojo notranjostjo moramo biti pri stvari, saj resnično moli le tisti, ki misli, kaj izgovarja. Pri molitvi je treba biti z mislimi in srcem, sicer ne molimo. Jezus je zato Jude grajal: “To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene” (Mt 15,8). Zato so te besede namenjene tudi nam, če se ne dovolj potrudimo. Cestninar je v resnici, četudi ga prav verjetno nihče ni slišal, izlil svoje srce pred Bogom, kar je edino prav. Nekoč mi je prijatelj dejal, kako se mu velikokrat pri maši zgodi, da misli le na svoje življenjske težave in na svojo družino. Vprašal sem ga, kako se takrat po maši počuti, pa mi je dejal, da vselej začuti neke vrste olajšanje. Rekel sem, da dobi darove Svetega Duha, ker ima pravilno držo in gre zato lažje naprej v življenje. Četudi se namreč tega morda ne zaveda, pa tak človek dejansko stoji pod Kristusovim križem in Gospodu za njegovo darovano življenje vrača svoje življenje. Kar Gospodu pri sveti maši podarimo zemeljskega, to poveliča, če je dobro, oziroma njegova moč uniči tisto, kar je slabega, pa ni tako veliko, da bi morali povedati pri sveti spovedi.

Posebna vrsta molitve je PREMIŠLJEVALNA molitev ali PREMIŠLJEVANJE, ki mu rečemo s tujko meditacija. To seveda ni nobena vzhodna tehnika, temveč pomeni premišljevanje dogodka iz Jezusovega življenja, njegovega trpljenja, dogodek iz Svetega pisma, lahko pa tudi premišljujemo kak Jezusov ali cerkveni nauk oz. versko resnico. Zelo dobro si je pomagati s sveto podobo, posebej nam je včerajšnji svetnik Janez Pavel II. to priporočil za molitev rožnega venca. Posebno premišljevanje je ZRENJE ali kontemplacija, ko premišljevano zadevo gledamo oz. zremo. To je posebna milost, ki naqm je lahko le podarjena, ne moremo je sami doseči. Pomembno je, da ob premišljevanju zbujamo pobožne misli in dobre sklepe, za slednje pa se je potrebno potruditi, da se jih v življenju potrudimo uresničiti, saj je »Beseda meso postala«. Ne smemo torej ostati le pri mislih ali besedah, temveč se dobra molitev in prava duhovnost poznata v kristjanovih dejanjih. K ustni molitvi spadajo še svete pesmi. Sv. Avguštin pravi, da kdor dobro poje, dvakrat moli. Poudarek je na dobrem petju. Morata tako biti tako ustrezna glasba kot tudi vselej ustrezen trud pevca in pevcev.

Tako pridemo še do vrst molitve. Tu se lahko vprašamo, zakaj molimo. Molimo, da Boga častimo, se mu zahvaljujemo in da ga prosimo. Logično iz tega izhaja, da imamo hvalno molitev, ki ji pravimo ČEŠČENJE. Hvalna molitev ali češčenje ni enako slavilni molitvi, ki se jo je prevzelo iz protestantskega sveta in ji pravijo tam “worship”, a tu nimamo prostora in časa, da bi se ob tem podrobneje ustavili.V glavnem, Boga častimo zaradi njegovega neskončnega veličastva in slave, vsemogočnosti, moči in veličine. Za prejete milosti in dobrote, kakor tudi za njegovo dobroto in usmiljenje se Bogu zahvaljujemo, zato je to ZAHVALNA MOLITEV. To je počel farizej, čeprav njegova drža in namen nista bila prava. Njegova molitev namreč ni bila predvsem pobožna in ponižna, ni pa bila niti častilna. Pobožna ni bila, ker ni trudil misliti le na Boga, temveč je še bolj kot nase, zlasti mislil na druge in se z njimi primerjal. Če bi mislil na Boga in se primerjal z njim, bi se imel kaj malo pohvaliti, zato pa je pobožno in ponižno molil cestninar. Farizej seveda ni častil in poveličeval Boga, temveč sebe, je pa bila zato častilna molitev cestninarja. Prava zahvalna in prosilna molitev namreč ne more obstajati, če ni hkrati in najprej to češčenje. Seveda, še kaj je to PROSILNA molitev - če Boga prosimo za milosti, dobrote ali odpuščanje grehov.

Dobra molitev naj bi torej vključevala vse tri vidike. Navadimo se, da takšno molitev napravimo vsak večer, še posebej pa tudi kot pripravo na sveto mašo, saj je to tisti naš dar, ki ga položimo na oltar, nič pa ne bo narobe, kot smo prej dejali, če tako premišljujemo med samo sveto daritvijo, a moramo paziti, da vseeno to počnemo bolj v trenutkih, namenjenih temu, to so trenutki tišine in zbranosti. Najboljše češčenje, zahvale in prošnje opravlja Cerkev pri sveti maši, ki je poleg tega še spravna daritev.

Na koncu pa še to, da ne bi narobe razumeli tistega, da je šel cestninar »opravičen« iz svetišča, farizej pa ne. Ne gre za to, da bi eden bil pohvaljen kot priden ali označen kot »car« v nasprotju z drugim. Daleč od tega. Eden je šel domov v Božji navzočnosti, z Božjim blagoslovom in duhovnimi darovi, ki jih vsakdo potrebuje v življenju, farizej pa... pravzaprav, kot da ne bi molil! Kot bi Boga sploh ne priznaval. Vrnemo se k Jezusovemu vprašanju, ki je bilo zadnjič na koncu, če bo, ko bo prišel, Sin človekov našel vero na zemlji. Pri kom od obeh molilcev bi jo našel? Kaj pa velja za nas, zame in zate?

Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,

zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

O molitvi

Zadnjič smo govorili o veri, danes pa o molitvi, ki je za vero hrana. O njej posebej spregovorita današnja prvo berilo in evangelij. Med bitko z Amalečani je bil Mojzes na vrhu hriba in držal roke v rotilni drži proti nebu. Ko so bile roke dvignjene, so Izraelci zmagovali, sicer pa je bilo obratno. Podobno velja tudi za nas. Naše zemeljsko življenje je namreč stalna bitka, žal pa mnogi danes tega ne priznavajo, tudi taki, ki se prištevajo h kristjanom, pa položijo orožje, še preden bi se boj sploh dodobra razplamtel. Žal to danes zelo pogosto velja za može in fante, kar se močno pozna v družbi nasploh, da o domovih samih niti ne govorimo. Pravi moški je vselej bojevnik, hkrati pa »gentlemen«. Danes se raje beži in išče zavetja v drugih svetovih, vendar daleč stran od resničnega sveta.

Prav je torej, da stopimo pogumno v boj in se borimo. Ker pa je podlaga za vse življenje najprej duhovno življenje – vse krize začnejo najprej na duhovnem področju -, se je treba bojevati z orožjem molitve. Po definiciji je sicer molitev: »Pobožno se pogovarjati z Bogom ali njegovimi svetniki.« Dokler molimo, uspemo premagovati skušnjave, če pa osnovno dolžnost molitve opuščamo, zlo hitro in brez težav prevlada v našem življenju. Saj vidimo, kako se medčloveški odnosi prekinejo, ko se ljudje nehajo med seboj pogovarjati. V glavnem, premalo molitve ali prenehanje le-te, se zelo hitro pozna v našem vsakdanjem življenju, zlasti v odnosih z najbližjimi, a tudi širše. Začenjamo biti črnogledi, brezvoljni, zadirčni, prepirljivi in še marsikaj, kar krasi našo padlo človeško naravo, pa to našteje tudi Apostol: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega«(Gal 5,19-21). 

Zato je Jezus apostole v Getsemaniju rotil: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40). S tem je povedal, kako molitev ni vedno nekaj lepega in prijetnega, temveč je krvav boj oz. celo smrtni boj, kakršnega je bil sam, in kakor je kasneje to tudi označil apostol Pavel. To je seveda nekaj težkega, a kakor govorimo že nekaj časa, to v nas dela prostor za Gospoda in za bližnjega. V ta prostor lahko Gospod potem položi duhovne darove: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). To so darovi, po katerih vsi hrepenimo in si jih želimo.

V berilu, če nadaljujemo, vidimo podrobnost, da sta Aron in Hur pomagala Mojzesu, da je imel roke lahko dvignjene, da bi Izrael zmagoval. Slednje so mu namreč zaradi utrujenosti padale. To lepo pokaže, kako pomembna je molitev naših bratov in sester, molitev celotne Cerkve. Zato se ne bojmo prositi za molitev, zlasti pa za spomin pri sveti maši, ki je najvišja oblika molitve. Ob jutrih in večerih pa prosimo pomoči in varstva tudi tiste brate in sestre, ki so vedno z nami, pa jih ne vidimo – verne duše v vicah, pa seveda angele in svetnike (očiščujoča se in zmagoslavna Cerkev). 

Prva med svetniki je sveta Božja Mati Marija. Posebej močna njena molitev je rožni venec, ki je posebej priporočljiva kot skupna molitev družine ali skupnosti, ki ji pripadamo. Najprej gre namreč za to, da sami ne bomo nikdar zmogli, a to navadno spoznamo šele takrat, ko smo se že pošteno opekli. Skupna molitev je posebej močna. Pa tudi, kot jih je dejalo že več svetih mož in žena, družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. Molitev posebej povezuje in utrjuje vezi med nami. 

Kaj nam tudi sicer daje molitev? »Krepi nas v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« Kot rečeno, je najmočnejša skupna molitev, pri kateri je Gospod Jezus duhovno navzoč, saj pravi: “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Seveda pa ne smemo duhovne navzočnosti mešati z resnično navzočnostjo, ki je samo pri zakramentih, zlasti pri sveti maši, kjer je Gospod sam, ki govori po duhovniku, zlasti pa je med nami resnično navzoč pod podobo kruha in vina. Iz tega razloga ni vseeno, kje molimo, saj je najboljši prostor cerkev, kjer je Jezus vedno navzoč pod podobo kruha v tabernaklju. Najučinkovitejša in najmočnejša molitev pa je sveta maša.

Mojzesove roke so ostale dvignjene vse do sončnega zahoda, podobno vztrajna pa je bila tudi vdova. Tudi moliti je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. POBOŽNO molimo, če se trudimo misliti le na Boga, Jezusa, Marijo, svetnike in se varujemo raztresenosti. Če se trudimo, da ne bi bili raztreseni, potem je ta molitev zelo dobra. PONIŽNO molimo, če imamo v mislih našo majhnost, krhkost, končnost in minljivost ter grešnost pred Bogom. To je zavedanje tega, kdo smo v resnici, v primerjavi z Bogom. Sirah pravi, da molitev ponižnega človeka predere oblake (35,21). ZAUPNO molimo, če trdno pričakujemo, da nas Bog usliši, četudi materialno tega ne vidimo. Posebej lahko to upamo, če molimo v Jezusovem imenu, zato pa Cerkev navadno svoje molitve sklepa v Jezusovem imenu, posebno pri maši. VDANO V BOŽJO VOLJO molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji, zaupamo v Božjo previdnost, kakor nas uči moliti tudi Jezus. STANOVITNOST je zelo pomembna pri molitvi – treba je “nenehno moliti in se ne naveličati”, kakor smo slišali v evangeliju, četudi nas Bog ne hitro usliši oz. se nam bolj zdi tako, saj nam v molitvi daje zlasti duhovne darove, ki smo jih s sv. Pavlom našteli. 

Vedno moliti, pomeni na Boga pogosto misliti, mu darovati svoje misli, besede, dejanja, veselje in trpljenje, se mu zahvaliti ob lepi stvari, se mu potožiti ob težki zadevi… Posebej so prikladni ZDIHLJAJI, ki so kratki molitveni vzkliki – Pridi, Sveti Duh!, Oče naš!... Pomeni tudi, da REDNO molimo in še posebej, da se redno udeležujemo najpomembnejše skupne molitve Cerkve, ki je nedeljska sveta maša. Moliti je potrebno zlasti zjutraj, zvečer in kadar zvoni k molitvi; pri bogoslužju, zlasti pri sveti maši; pred jedjo in po jedi oz. se vsaj pokrižati; v skušnjavah, preizkušnjah, potrebah in nadlogah. Ne smemo moliti le zase, temveč zlasti za druge, posebej za starše, sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi za svoje duhovnike in svetne predstojnike (ja, tudi za zoprnega šefa ali profesorja!) ter sodelavce. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”