Dolžnost ljubezni

Sveti Pavel nas na to dopolnilno peto nedeljo po Gospodovem razglašenju, ko se nezadržno bližamo koncu cerkvenega leta, opozarja na našo največjo krščansko dolžnost, to pa je dolžnost ljubezni. Pa boste rekli, kako ljubezen ne more biti dolžnost, da ne sme postati navada in podobno, pa da je ljubezen predvsem zapoved. Vendar bomo na to odgovorili, da so zapovedi ravno, za razliko od tega, kar pravi moderni svet, naše dolžnosti. Ko gledamo na seznam zapovedi, je to seznam človekovih dolžnosti. Za kristjana ne veljajo oz. ne bi smele veljati pravice kot takšne – krščanstvo pač ni deklaracija človekovih pravic, ne temelji na tej deklaraciji. Ni neki humanizem, kjer bi človek postavil neke zadeve sam od sebe, pa se potem na to sicer sklicuje, v resnici pa vedno išče, kako bi neke stvari, kot so recimo pravice, samo deklariral, ne bi se pa jih držal. Pa tudi, človek potem gleda le nase in zase govori, kako ima pravice, medtem ko bi drugi do njega morali imeti dolžnosti. Tu je razlika med ljubeznijo in egoizmom. Po prvi je človek obrnjen izven sebe, najprej k Bogu, potem pa na isti način tudi k bližnjemu. 

Tu nam sv. Avguštin lepo pravi v knjigi »Božje mesto«, da tak človek išče Boga in bližnjega tako goreče, da ugasne njegova ljubezen do sebe, njegovo samoljubje, pravzaprav. Nasprotno pa nam ta veliki cerkveni oče govori, da egoist tako goreče ljubi samega sebe in išče svojo korist ter pravice, da ugasneta tako Bog kot bližnji, da zanj pravzaprav ne obstajata. Do tega pripelje pomanjkanje čuta dolžnosti, do ljubezni najprej, da bi potem čutili dolžnost še do drugih kreposti, da jih namreč čim bolj skušamo živeti. Če imamo čut za dolžnost, da moramo, da smo dolžni ljubiti Boga in bližnjega, potem ne bomo iskali svojih pravic, ampak bomo pripravljeni na žrtev, da tako ugodimo Bogu in bližnjemu. Najprej Bog in potem bližnji imata namreč do nas pravice, mi pa samo dolžnosti, posebej do Boga, seveda. Tako je Giovannino Guareschi položil v usta svojemu don Camillu prav te besede, ko se je zoperstavil mlademu duhovnemu pomočniku, don Chicchìju, ki je začel na ves glas kričati, kakšne pravice da ima: »Mi nimamo nobenih pravic, imamo samo dolžnosti. Bog ima do nas pravice, mi do njega samo dolžnosti.« Zato smo se prav dolžni truditi živeti krepostno življenje, zlasti kar zadeva dolžnost ljubezni.

Kakor nam drugod, torej v 13. poglavju svojega 1. pisma Korinčanom namreč pravi sv. Pavel, nam brez ljubezni vse drugo prav nič ne koristi. V berilu svete maše nam pravi, naj si oblečemo obleko vseh drugih kreposti, predvsem pa obleko ljubezni, ki je vez popolnosti. Res je, vršili bomo najprej dolžnost in marsikdaj bo vse tudi navada, vendar dobra navada. Vseeno pa nas bo to delo sčasoma pripeljalo, da bo vse skupaj resnično preraslo navado in dolžnost, ker bo vse bolj prevzemalo podobo svete vezi ljubezni, ki je svetniška, angelska in Božja. Bolj ko se bomo upodabljali po ljubezni svetnikov, Matere Marije in angelov ter po ljubezni našega Gospoda Jezusa, bolj bo to podobno tisti ljubezni, ki je v Bogu samem, ki je med Osebami Sv. Trojice. Tam se vsaka Božja Oseba popolnoma izroča drugi in ne zadržuje nič zase – nazadnje nam v pismu Korinčanom sv. Pavel opisuje ravno to vez ljubezni, ki je mi ljudje nimamo, lahko nam pa je po milosti Božji podarjena. Vendar pa je ne dobimo, če svoje njive za to seme ne pripravimo. 

Kdor misli, da je lahko živeti neke odnose in podobno kot navado in kot dolžnost, pozablja, kako se je treba pogosto boriti že za prav osnovne reči, da bi naredili kot po navadi in da bi izvršili svoje dolžnosti. Za vse se je treba neizmerno truditi, se odrekati, se žrtvovati in se sebi odpovedovati. Kako težko človek redno dela neke reči, kot je to recimo molitev, obisk svete maše, duhovno in drugo branje, premišljevanje, redna spoved, če govorimo recimo samo o naših krščanskih dolžnostih. Kako težko je potem vršiti svoje stanovske dolžnosti – mož do žene, žena do moža, starši do otrok, otroci do staršev, svoje dolžnosti v službi in podobno. Spet in ponovno vidimo, da so zapovedi, sploh zapoved ljubezni, resnično seznam človekovih dolžnosti. 

Pa, seveda, da ne pozabimo na evangelij – človek je bil ranjen z grehom, pa mu je zaradi tega še težje te dolžnosti vršiti. V njivo srca ni nikdar zasejano le dobro seme, temveč tudi plevel, ljulka. Kako pogosto se tako zdi, kakor velja za ljulko, da se zdi ta strupeni plevel na las podoben dobrim žitnim rastlinam, vendar ni res tako. Ko pa Gospod govori o žetvi, je že res govora o poslednji sodbi ob koncu časov, vendar pa se moramo zavedati tudi, kako je tista najboljša sodba nad našimi grehi vselej pri dobri sveti spovedi. V pripravi za to dobro spoved ločimo žito od plevela, slednji, ki so pa naši grehi, se nato sežge v ognju Božje ljubezni. Zaradi te milosti se potem lahko reže bližnjemu in sebi kruh ljubezni, nekaj tega dobrega semena pa se spet poseje, da bi obrodili še več tega dobrega žita. Prav to prinaša ta skrb in trud ter dobro molitveno in zakramentalno življenje – da se more sad v nas še množiti. Božja milost se lahko v nas veča. Če bi ne skrbeli za vse to, bi plevel vse bolj dušil zdravo klasje, tako da na koncu ne bi bilo nič od njega, še tisto, kar pa bi od nas prišlo, bi bilo strupeno, kakor tudi velja za plevel ljulke. K temu delu smo torej, dragi verniki, poklicani vsak dan. Ne pozabimo, da nam Bog odpusti naše dolge toliko, kolikor smo jih mi odpustili svojim dolžnikom. Blagor usmiljenim, smo slišali na vse svete, kajti ti bodo usmiljenje dosegli – velja za vsak dan, ne samo na sodbi ob koncu zemeljskega življenja ali ob koncu časov.

Krmar v viharjih

 Ko danes premišljujemo v evangeliju o pomiritvi viharja na jezeru, nam Cerkev ponuja lep vstopni spev, kako ima Gospod misli miru in ne stiske ter da nas bo uslišal, ko ga bomo klicali in nas pripeljal iz ujetništva iz vseh krajev. Nadvse primerno za današnjega katoličana, ki je ravno tako maloveren, kakor so bili Jezusovi apostoli. Niso torej bili povsem brez vere, temveč so je imeli zelo malo, premalo. Že če bi je imeli nekoliko več, bi se dogajali čudeži takoj, ko bi prosili, kot je drugod v evangeliju povedano, tako pa je je tako malo, da se čudež sicer zgodi, a šele potem, ko rotijo Gospoda, da umiri vihar. Ko sveti očetje komentirajo Petrovo hojo po vodi po pomirjenem viharju kasneje v Matejevem evangeliju, se navežejo na vihar in pravijo, da se je prvak apostolov začel potapljati, ker je veter odpihnil njegovo vero. Tako je odpihnjena naša vera zaradi prevelikih skrbi tega sveta, kot je rečeno v priliki o sejalcu, da je zadušeno rodovitno seme iz istega razloga. Mi premalo zaupamo v Božjo previdnost, ki jo današnji mašni obrazci tako čudovito opevajo, pa zaradi tega tudi ne prav pristopamo k Gospodu, kadar molimo, isto pa velja tudi, ko se udeležujemo svete maše in zakramenta pokore – spovedi. Abraham nam je dan za zgled vere, saj veruje v prihodnjo izpolnitev obljub, torej v Odrešenika, ki bo prišel. Naša vera mora biti prav takšna, le da se mi oziramo nazaj na Odrešenika, ki je prišel, delal čudeže in zapustil Cerkvi pravi nauk za zveličanje, nato pa nas odrešil s trpljenjem in smrtjo na križu, kar nam je zapustil v sami sveti maši, da smo tudi mi lahko pod križem. Spet smo, vsakič ko smo tam, poklicani, da bi naša vera bila vsaj malo podobna veri naše nebeške Matere Marije, ki je ostala verna in trdna vsemu navkljub. Te vere ni nič omajalo, noben vihar, pa če je bil slednji še tako močan.

Katekizem nas uči, kakšna mora biti naša molitev in daritev. Ko molimo, moramo biti trdni in stanovitni, tako da molimo in se ne naveličamo, vdani moramo biti v Božjo voljo, da se torej prepustimo Bogu, kako in kaj bo napravil, vendar pa moramo biti tudi vselej trdno prepričani, da Bog naše molitve, če jih pravilno obrnemo nanj, vselej usliši. Seveda tako, kakor on ve, da je prav, ne pa po človeško. Tako nam pravi obhajilni spev – karkoli bomo prosili, nam bo dano. Mi smo preveč obrnjeni v to človeško, pa si domišljamo, kako bomo mi sami rešili stvari, vendar nam zbirna prošnja ali »collecta« lepo pove, da med vsemi nevihtami življenja zaradi naše krhkosti ne moremo obstati. Pravzaprav je tako, da brez Božje milosti tako ali tako človek sploh ne bi obstajal. To je tisto lažno in zmotno prepričanje, da je na prvem mestu ali v središču vsega človek, ampak je to seveda laž in zmota. Brez Božje ljubezni in milosti sploh obstajali ne bi in obstati ne moremo. Brez tega se tudi naše življenje ne bi moglo nadaljevati, vendar smo na praznik slišali, kako Bog zadržuje angele, ki so pripravljeni škodovati stvarstvu. Kako usmiljen in potrpežljiv je Gospod! Vendar mi še vedno ne zaupamo, pa si, preveč obremenjeni s temi skrbmi, domišljamo, kako nas Bog ne more uslišati in ne more nič narediti. Čeprav pa se v življenju večkrat izkaže, kako nastopi Božja milost in vsem, ki ponižno, skesano in iskreno ter z vero v srcu, kličejo k njemu, da še več od tega, kar so prosili. Poglejmo življenja svetnikov, kako so čudežno prejemali potrebne darove. Današnji človek je preveč podvržen temu naturalizmu, pa ima čudno vero v Boga. Nekako veruje, da Bog obstaja, hkrati pa misli, da Boga nič ne zanima za svet in človeka, da je oddaljen. Ni torej, po prepričanju današnjega človeka, Božje navzočnosti v svetu, zato pa tudi ne delovanja njegove milosti. Boga vzporejamo s sabo, ker nanj pozabimo, ko gremo na dopust, pa si tudi mi zanj predstavljamo, da je na ležalniku v tropskih krajih s sončnimi očali, pa srka koktajl ob morju. Zato tudi nimamo prave percepcije občestva svetnikov, da je torej z nami, poleg Troedinega Boga, tudi ta neizmerna množica zmagoslavne Cerkve v nebesih, ki jo je videl sv. Janez. Zato tudi, nazadnje, neke vrste fatalizem, torej vdanost v usodo, ko govorimo o vernih dušah v vicah. Zaradi tega pa se potemtakem premalo ukvarjamo s Troedinim Bogom, z Devico Marijo,angeli in svetniki, nazadnje pa tudi premalo z vernimi dušami.

Vendar pa smo poklicani ne k malovernosti in potemtakem k malodušnosti, temveč k veliki veri, potemtakem pa tudi k velikodušnosti, ki se ji reče ljubezen. Če bo velika naša ljubezen do Boga, Marije, angelov, svetnikov in vernih duš, česar seveda ni brez vere in upanja, ker tudi Božjih kreposti nikdar niso vsaka zase, ampak vse tri skupaj, potem se bo povečala tudi naša ljubezen do bližnjega, o kateri nam govori sv. Pavel v berilu, pa bo resnično postala velikodušnost. Velikodušnost ni nič drugega kot pripravljenost na žrtev – umiranje sebi v korist Boga, Marije, angelov, svetnikov, vernih duš in bližnjih. Pa ni treba skrbeti, saj Marija, angeli, svetniki in blaženi – kar postanejo tudi verne duše, ko se rešijo vic – nič ne zadržujejo zase, ampak podkrepljeno s svojimi priprošnjami izročajo Bogu. Treba je hoteti, če pa se hoče, se tudi more. Pripravljenost na žrtev pripelje do žrtve volje, ki pa potem pripelje do žrtve nasploh. Zavedati se moramo, da Gospod nikdar ne zares spi, ampak nad nami vselej bdi. Lord Byron nam ponudi glede tega lepo prispodobo ladje na morju, ki jo vihar in valovi premetavajo, ob paniki vseh pa je sredi krova zelo miren deček. Ko ga vprašajo, kako da je tako miren, odgovori, da je pač njegov oče krmar ladje, pa da mu povsem zaupa, da ga bo pripeljal na varno. Podobno moramo tudi mi verovati in upati v Gospoda, saj je on krmar naše ladje. Kakor je resničnost viharjev na Genezareškem jezeru pač dejstvo, tako velja tudi za viharje v našem življenju – vedno bodo. Važen je le način spopadanja z njimi – sami ne bomo uspeli, z Jezusom, Marijo, angeli in svetniki vedno!   

Sveti Dominik prisili hudiča, da pove, kje z grehom pridobi in kje izgubi

Ko se je sveti Dominik nekoč ponoči sprehajal po samostanu svete Sabine in varoval svojo čredo z budnostjo dobrega pastirja, je v spalnici srečal sovražnika, ki je hodil kot rjoveč lev in iskal, koga bi požrl (kakor duhovniki in redovniki molimo v sklepnicah); ko ga je prepoznal, je rekel: „Zlobna zver, kaj delaš tu?“ „Opravljam svojo službo,“ je odgovoril hudič, „in skrbim za svoje koristi.“ „Kakšno korist pa imaš v spalnici?“ je vprašal svetnik. „Precejšen zaslužek,“ je odgovoril hudič. 

„Na različne načine motim brate; najprej jemljem spanec tistim, ki hočejo spati, da zgodaj vstanejo za jutranjice (prvo jutranje molitveno bogoslužje, tudi matutinij); nato pa preobremenim s spancem druge, tako da ob zvonjenju zaradi utrujenosti ali lenobe ne vstanejo; če pa že vstanejo in gredo v kor, to storijo neradi in brez pobožnosti molijo bogoslužje.“ Nato ga je svetnik popeljal v cerkev in ga vprašal: „Kaj pa se okoristiš tukaj?“ „Precej,“ je odgovoril hudič. „Zaradi mene prihajajo bratje pozno in odhajajo zgodaj. Napolnjujem jih z odporom in raztresenostjo, tako da delajo neradi, karkoli morajo.“ „Kaj pa tu?“ je vprašal Dominik in ga peljal v refektorij (jedilnica v samostanu). „Kdo ne poje preveč ali premalo?“ je bil odgovor. “Tako žalijo Boga in škodujejo svojemu zdravju.“ Nato ga je svetnik popeljal v govorilnico, kjer so se bratje lahko pogovarjali z ljudmi iz sveta in se sproščali. Hudič se je začel zlobno smejati, skakati in prevračati kozolce, kakor da bi se zabaval, ter rekel: „Ta prostor je ves moj; tu se smejijo in šalijo ter poslušajo na tisoče praznih zgodb; tu govorijo prazne besede in pogosto tarnajo nad svojimi vladarji in nadrejenimi; karkoli drugje pridobijo, tu izgubijo.“ 

Končno sta prišla do vrat kapiteljske dvorane, kamor pa hudič ni hotel vstopiti. Skušal je pobegniti, rekoč: „Ta kraj je zame pekel; tu se bratje obtožujejo svojih grehov in prejemajo grajo in opomin ter odpuščanje grehov (ob koncu dneva se vsak redovnik posebej spove pred predstojnikov grehov ter prejme odvezo). Kar izgubijo na kateremkoli drugem kraju, tu spet pridobijo.“ Tako je rekel in izginil, Dominik pa se je zelo čudil pastem in mrežam skušnjavca; o tem je potem dolgo govoril bratom in jim oznanil, da morajo biti na preži.

Za nas je seveda sporočilo prav takšno, še bolj pa naj bo to povabilo, da se redno dobro in iskreno spovedujemo svojih grehov ter vršimo zanje pokoro. Posebej je sveto pokoro treba izkoristiti v prvih osmih dneh novembra, ko lahko pomagamo vernim dušam v vicah. Kar torej izgubljamo na različnih področjih življenja, spet prejmemo pri spovedi.

Podoba podobe

Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.  

Vendar pa se ta Božja podoba velikokrat zabriše. Po krstu sicer ostane neizbrisni pečat, ta Božja podoba globoko v nas, vendar se z našimi grehi izgubi bogopodobnost. Bog nas je ustvaril namreč po svoji podobi in podobnosti, kar kaže na dvojno učinkovitost zakramentov, na katero se sklicuje v berilu tudi sv. Pavel, ko pravi, da je prepričan, da bo Bog v nas začeto delo tudi dopolnil (Flp 1,6-11). Začeto je bilo Božje delo v nas s svetim krstom, ki je, kakor vsi zakramenti, učinkovit že sam po sebi, vendar pa je potrebna še druga razsežnost, namreč naše sodelovanje z milostjo, da se Božje delo v nas dopolni. Prav tu je zato pomembno, da pravilno razumemo Gospodovo vprašanje glede podobe na kovancu, saj bi sicer v življenju vse narobe razumeli. Ne gre namreč samo za vprašanje tiste vidne podobe, za katero vsakdo ve, čigava je, ker tudi piše. Gre za vprašanje presežnosti, zato pa je tudi na kovancu pravzaprav Božja podoba. 

Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje." 

Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe... 

Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi. 

Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.