biti duhovnik ni lahko 10

"Cerkev ne sme ljudem neprestano 'lomiti škatel' (za ne-Primorce: to pomeni nekoga nadlegovati, pravzaprav mu najedati, op. prev.) in obsedeno pridigati glede kondomov, istospolnih, izvenzakonskih skupnosti, ločenih, izvornih celicah, pa še o tem in onem. Dovolj! Če že ni papež tisti, ki govori, se najdejo drugi, ki vsak dan prepovejo kaj novega. Pusti vendar ljudem, da se odločajo po svoje, uporabljajo svojo glavo in svojo vest, se naučijo odgovorno izbirati in plačati za svoje napačne izbire! Samo tako lahko človek raste.

Ne sme vedno biti Cerkev tista, ki mora vse razložiti. Naj nam pusti tudi nekoliko lastno presojo! Mar mi nismo sposobni sprejemati odločitev? Vsaj kdaj pa kdaj gotovo!

Rad se poslužujem podobe babice. Če bi babica, ki je nekoč iz svojega kota v zapečku delila modrosti, neprestano govorila, bi s tem vse ob sebi razdražila in je nihče več ne bi hotel poslušati. Če pa babica ždi tam v kotu s svojim rožnim vencem ali svojimi večnimi načeli - ona je namreč znamenje večnosti - in skoraj nikoli ne govori, v nekem trenutku reče: "Otroci, zdi se mi, da pretiravate!" jo vsi poslušajo. Če je namreč spregovorila babica, to pomeni, da je nekaj res narobe. Novica bi moralo biti govorjenje in ne molk."

"Govorjenje Cerkve na vseh ravneh, z vsake prižnice ali govorniškega odra, bi moralo predstavljati nek dogodek, nekaj, kar pritegne pozornost ljudi, ker je nekaj neobičajnega, slovesnega, nadvse resnega, torej tudi nekaj potrebnega in blagodejnega. Če papež spregovori o neki zadevi, mora to nujno biti nekaj izrednega, življenjsko pomembnega. Nekaj normalnega bi moral biti molk, cerkveno govorjenje pa bi moralo predstavljati dogodek. Na ta način bi se izognili prekomernim besedam ali naukom. V nasprotnem primeru se v tej zmešnjavi in poplavi besed, ki so si med seboj pogosto nasprotujoče, zlahka zgodi, da nič večp ne razumemo in vse skupaj pošljemo k vragu, celo tiste zadeve, ki si zaslužijo našo pozornost. Preveč zapovedovalnih glasov, preveč nadutosti in zapovedovalnosti lahko pripelje do nasprotnega učinka.

Toliko se hudujemo nad potrošništvom, ki se navadno nanaša na probilico brezveznih materialnih stvari, nihče pa ne pomisli, da lahko obstaja tudi versko, cerkveno potrošništvo, ko dobivaš na tone raznih dokumentov ali izjav, ki so ena bolj abstraktna, ideološka in same sebi namenjene od druge. Pa vse te pobožnosti in beatifikacije ter kanonizacije (razglasitve za blažene oz. svetnike, op. prev.), ki Cerkev spreminjajo v vrsto stojnic na tržnici? Mislim, da smo prišli do zasičenosti - že pred kar nekaj časa!"

"Cerkev govori vedno in o vsem, tudi o stvareh, ki so najbolj banalne in niso v njeni pristojnosti. Predvsem pa si domišlja, da ima samo ona prav in s tem kaže, da se ni prav nič naučila iz vseh udarcev, ki jih je bila deležna, in vseh slabih izpadov, ki so se nabrali skozi zgodovino. Najprej je bila s fašisti, potem z DC (Democrazia cristiana - Krščanska demokracija, op. prev.), potem je šla na desno, pa na levo, zdaj spet na desno in govori, govori, preveč govori, uči, pridiga, deli sodbe ter ocene zaslužnim in nezaslužnim (v spomin mi pride 'Zadetek v polno in Strel v prazno' v Družini, op. prev.). Vsi se motijo, samo ona sama nikoli. Tu ne mislim na verske resnice, ampak na vsa njena poseganja v razne razprave, ki jih slišimo vsak dan. Nekdo, ki se nikdar ne zmoti, mi je že izvirno zoprn. Nekomu, ki ima vedno prav, pravim: "Oprosti, ampak s abo ne želim imeti nobenega opravka!" Na tem svetu se imamo vsi mnogo naučiti in vsi bi morali iti v šolo k edinemu učitelju, ki je Gospod."