Ž kot ŽUPNIK 1

Cerkveni in družbeni antislovar (52a)

Pred časom sem na priporočilo knjigarnarice kupil knjigo nekdanjega nemškega župnika Thomasa Fringsa, ki se jo pa sedaj dobi tudi v slovenščini, izšla pa je pri založbi Salve. Gre za nekdanjega župnika, ne tudi »nekdanjega« duhovnika (tudi zato, ker zakramentalni pečat ostane za vedno), saj se je odločil lel, da na takšen način ne more več biti župnik, kakor pravi tudi podnaslov njegove knjige: »Dovolj, amen, konec? – Tako ne morem več biti župnik«. Mi bomo pogledali, kaj je ta nekdanji župnik, ki sedaj duhovno oskrbuje nunski samostan, povedal o tej svoji odločitvi.

Najprej pravi, da so strukture, v katerih so v Cerkvi živeli (sam je letnik 1960), zagotovo imele tudi

mnoge dobre strani, vendar pa da so tudi vse manj skladne s sedanjo obliko družbe, a da se v Cerkvi (še) ne ve, kaj bi dali na njihovo mesto. Zato pravi, da raje živimo v negotovosti in neuspehu. Frings je tako prepričan, da se ne da iti naprej niti z vsemi temi napori za reforme in spremembe, tudi s tistimi poskusi »ljudske Cerkve«, kot so jih delali, to je Cerkve, ki bi resnično delovala na družbo v celoti in bi se jo dalo tudi identificirati znotraj družbe.

V tem prepričanju pa, kot pravilno ugotavlja, ni sam. Pravi, da je sam še zrasel v takšni ljudski cerkvi, kjer je nekdo identitarno pripadal pač eni od obeh možnosti, h katoličanom ali protestantom, to pa se je močno čutilo tudi znotraj družinskega življenja, a to sedaj ni več tako. Zato zagotovo ni sam v tem, saj tudi drugod menimo, da Cerkev nima več nobenega družbenega vpliva in da je torej konec te »identitarne Cerkve«, ko se nekdo poistoveti s katoliško Cerkvijo samo zato, ker je recimo Slovenec, Italijan... Sam pa je Frings v tem, zlasti v Nemčiji, a ne samo tam, da se je odpovedal v najboljših letih župnikovanju, pa je še vedno ostal duhovnik. Navadno namreč vsi ostali zapustijo tudi duhovništvo, potem pa bodisi gredo delat drugam bodisi se poročijo ali izberejo razmerje, ki jih prisili, da pustijo duhovništvo. Da pa je nekdo pustil, da ostane duhovnik, je bilo tako neobičajno, da je dvignilo prah.

Novinarka potem Fringsa sprašuje, da če ni z njegove strani nekoliko nelojalno to, da je zapustil tisti del Cerkve, ki predstavlja neko družbeno obliko in ki ne deluje več, da bi se raje posvetil potem Cerkvi kot neki »sveti praksi«, ki bi jo pa vsekakor rad obdržal... Frings pravi, da je on prav podpornik te »svete prakse«, kar je tudi napisal v knjigi. Če bi namreč prišli k njemu mladi, pa bi vprašali, da če naj postanejo duhovniki, bi bil vedno za to, ker je to v duhovnem in teološkem smislu, kar tudi sam prakticira, nekaj neskončno dobrega. Po drugi strani pa je tista družbena oblika Cerkve, kjer je sam živel in delal kot župnik, vse težja za življenje in delo v njej. Konec koncev je služba župnika, pravi, družbena vloga, ki jo je imel v svoji verski skupnosti. V praksi so se mu npr. neprestano množili verniki – najprej je skrbel za 1500 ljudi, nato za 3000, zatem za 10000, pa to še ne bi bila zgornja meja. Prihaja namreč do združevanj župnij, ki postajajo vse večje, zato je biti duhovnik v tej reformi vse težje.

Objavljeno v tedniku Novi glas