T kot TELO 1

Cerkveni in družbeni antislovar (21a)

Prejšnji teden so naši birmanci razmišljali prav o tej temi, ki je postala precej aktualna zlasti pod vplivom svetega papeža Janeza Pavla II. O tej temi piše zanmivo tudi Gianfranco Morra. Seveda ga ne bom le povzemal, temveč bom dodajal še kaj, kar mislim, da manjka pri tem našem sociologu, pri katerem sem si izbral naslov rubrike. 

Dejstvo je, da je v razvoj evropske civilizacije zaznamovalo tudi zaničevanje telesa. Za pripadnike

orfičnega kulta in za Platona je bilo telo zapor duše (znana je besedna igra soma-sema, kar pomeni »Telo je grob.«). Za zadnjega velikega grškega filozofa Plotina piše njegov učenec Porfirij, da se je sramoval imeti telo. Krščanstvo je zagotovo ovrednotilo telo, saj je govorilo ne več o »nesmrtnosti duše«, kolikor bolj o »vstajenju mesa«. Zato tudi takšna pozornost do mrtvega telesa oz. trupla, kar je samo eden od razlogov proti zažiganju teles, značilnem za pogane, ki se ponovno uveljavlja. Vendar pa je tudi veljalo, da do tega prečiščenega telesa človek pride šele po smrti, medtem ko mora vse življenje brzdati svoje meso, ga podjarmiti in ga kaznovati z raznimi asketskimi vajami in pokorami, ki so bile marsikdaj tudi zelo boleče. 

Težava je nastala takrat, ko so te zadeve vzeli preveč dobesedno, zlasti lahko rečemo, da takrat, ko je prišlo do oddaljevanja od monastičnega oz. meniškega vzorca, ki v resnici ni zanemarjal telesa, kljub temu, da je seveda zagovarjal asketično življenje. Še večja težava v tej smeri pa je nastala v novodobnem pojmovanju telesa. Za Descartesa je denimo telo stroj brez vesti, saj je samo duša tista, ki čuti in misli. Velika težava pa je bil tudi puritanizem anglosaksonskih dežel, ki so ga v veliki meri izvozili v ZDA. Ta je prepovedoval razkazovanje telesa. 

Seveda pa so praktično istočasno zadeve že šle tudi v drugo smer, pod vplivom razsvetljenstva, tako so začeli drugače ceniti telo, ker pa ekstremi nidar niso dobri, tudi tu zadeve niso šle v pravo smer. Tako imamo denimo spise novega epikurejca in gastronoma Jeana Brillat-Savarina (tistega, ki je pravil: »Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si.«) v Fiziologiji okusa, zlasti pa so zadeve zacvetele v poznem 19. stoletju, potem pa seveda v 20. stoletju. Znan je recimo italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog Paolo Mantegazza, ki je napisal Fiziologijo ljubezni. Del je seveda še veliko, gre pa za poudarjanje tega, kako bolje izkoristiti telesne užitke. Moderna doba je seveda prinesla tudi večjo skrb za telesno higieno in skrb za svoje telo, tako da so najbolj bogata stanovanja že poznala kopalnice, o tem pa je tudi recimo pisal omenjeni Mantegazza, ki seveda ni bil edini. 

Pridemo tako do tega, da bogastvo in udobje pripeljeta tudi do tega, da se za telesno skrb nameni kar dobršen del zaslužka. Razširitev športa (1896 so ponovno vpeljali olimpijske igre, o katerih smo tudi že enkrat tu pisali...) pa vsem predlaga nove asketske vaje, ki seveda niso več namenjene duhovnemu in verskemu napredovanju, temveč k izboljšanju telesa, kar pa je seveda tudi del kulta človeškega telesa in njegove moči, ki je še prej posledica človeškega razuma in njegove moči. Danes je telo postalo najpomembnejši porabniški predmet – da, prav ste prebrali, predmet. Iz močnega simbola subjekta, da torej telo nekdo je, ker nosi v sebi celotno človeško osebo v vsej kompleksnosti, je postalo objekt, predmet. O tem bomo podrobneje razmišljali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Gospod je tu

Na to nedeljo po Gospodovem Vnebohodu poslušamo Jezusovo molitev pri zadnji večerji, ki nam jo ponuja apostol Janez. Jezus je edini posrednik svojih učencev, torej vseh nas, nebeškemu Očetu. Tudi, ko posreduje za nas Božja Mati Marija, gredo njene prošnje preko Gospoda Jezusa, čeprav verujemo, da gredo vse naše prošnje Očetu, ki mu jih posreduje Gospod Jezus, najprej prav prek Marije. To ne naredi nič manjših naših prošenj, temveč le še večje, saj noben sin ne more, da ne bi uslišal tistega, kar ga prosi ali celo roti njegova mama, če gre za resničeni odnos ljubezni med njima, kakršen mora biti. Temu pravimo, da je Marija srednica vseh milosti, kar Cerkev vedno veruje, čeprav še ni bilo razglašeno kot verska resnica. V mesecu maju je lepo poudariti to lepo in odlično Marijino vlogo. 

Še pomembneje od tega pa je resnica, da je naš Bog popolnoma enotna skupnost, kjer sta Oče in Sin eno, Sveti Duh pa je vez ljubezni med njima. Jezus je sicer šel v nebesa, vendar pa je potem poslal svoji Cerkvi, torej svojim vernim Svetega Duha, s tem pa potrdil tisto posebno vez med nebesi in zemljo, prav takšno vez ljubezni, kakršna je med Očetom in Sinom, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Gospod dobro ve, za kaj prosi, saj prosi za tisto, kar se bo kmalu izvršilo in uresničilo, hkrati pa že gleda tudi naprej, na to, da bo sam šel k Očetu v nebesa, potem pa bo navzoč med nami na drugačen način. 

Učenci smo po Gospodovem vnebohodu veliko bolj na udaru razdiralnih sil - tistih naših človeških, kakor tudi tistih naravnih in nadnaravnih. Vse te sile, ki so sile zla, pa želijo vselej napraviti med nami razdor, na pa vzdrževati edinosti. Te sile, ki vnašajo razdor med nas, je mogoče premagati samo v trudu za edinost in povezanost, vendar pa to še zdaleč ne sme biti samo človeški napor, temveč je to duhovna dobrina, kakršna sta recimo tudi ljubezen in mir. Ljudje si tega ne moremo zagotoviti sami, ker nismo sposobni sami od sebe premagati že tistega zla, ki zaznamuje vsakega od nas posebej, kaj šele naravno in nadnaravno zlo. Še zlasti seveda to velja, ko hoče nekdo tu zmagati sam, brez pomoči nikogar. Zapiranje vase je pogubna zadeva že na človeški in zemeljski ravni, kaj šele na duhovni ravni. Sam lahko človek stori bore malo, zato se je treba med seboj povezovati in preraščati razdore. To je vsakdanji napor in delo, ki ga je vsak človek do neke mere sposoben, težava je le v tem, da ima to prizadevanje tudi svoje omejtive, ki pa se jih ne dovolj zavedamo. Potrebujemo še nebeške pomoči, za katero pa se moramo tudi odločiti in se ji odpreti, to pa današnji človek zelo težko naredi. 

Radi danes govorimo o odnosih, a premalo povemo in se zavedamo tega, da je predpogoj vsakega odnosa navzočnost. Nekdo mora zame najprej biti in obstajati, da imam lahko z njim odnos. Če nekoga dni, ne morem z njim govoriti, imeti z njim komunikacije, še škodovati mu ne morem. Tako je ena od največjih težav današnjega časa prav to, da najprej za nas ne obstaja naš bližnji. Ni torej že te osnovne, zemeljske navzočnosti, ki se z buljenjem v razne elektronske naprave le še bolj izkazuje, kaj šele, da bi obstajala še kaka drugačna navzočnost. Seveda za nas potem Božje navzočnosti ni, kakor tudi ni navzočnosti Marije, angelov in svetnikov, vseh, ki so že v nebesih, kakor tudi ne tistih, ki se za tja še očiščujejo, a so tja namenjeni (duše v vicah). To sicer kristjani ob nedeljah in velikih praznikih izpovedujemo, da verujemo v Božjo navzočnost in občestvo svetih, a je v resnici s to vero velika težava. Da imamo takšno težavo s sveto mašo, zakramenti, molitvijo in duhovnim življenjem nasploh, zato ni nič čudnega. Kristusove skrivnosti so najprej njegova navzočnost, zato takšna jalovost vere. Je namreč tako kot z nami - nekdo je najprej navzoč, potem pa deluje. Če se torej ne najprej veruje v navzočnost, kako naj se veruje v delovanje? Zato bo treba najprej narediti veliko, da se vrne v Cerkev vera v Kristusovo resnično navzočnost, da bi bila potem naša vera tudi zares rodovitna. Kot pa pravi prerok Ezekiel, je treba začeti pri Božjem svetišču in pri starešinah, torej pri nas duhovnikih. Tako se bo vrnil v svet občutek za sveto, ki je najprej vera v Božjo navzočnost.

Š kot ŠOLA

Cerkveni in družbeni antislovar (20)

Zanimivo je prebirati dela britanskega katoliškega zgodovinarja Christopherja Dawsona (1889-1970), tudi z vidika, da je poseben specialist za zgodovino ZDA, ne le Evrope. V 20. stoletju je veljal za vodilnega angleško govorečega katoliškega zgodovinarja in bil znan po svoji pronicljivosti. Umrl je sicer pred skoraj petdesetimi leti, pa vendar je v mnogočem še vedno aktualen. Tako prebiram počasi njegovo »Krizo zahodne vzgoje« (The Crisis of Western Education). 

Nekje pravi, da se ne gre čuditi, da so bile mnoge druge moči veliko bolj učinkovite od diktatorskih

moči ali političnih revolucij ter preobratov. Takole pravi – delo je izšlo leta 1961: »V zadnjih sto ali dvesto letih je bilo človeštvo podvrzeno procesu, ki teži k poenotenju in univerzalnosti. Imamo npr. Splošno vojaško obveznost, splošno volilno pravico in, na koncu, splošno izobraževanje ... Splošno izobraževanje je v bistvu najbolj univerzalno od vseh treh, ker se je sedaj razširilo po vsem svetu, poleg tega pa gre globlje od ostalih dveh, ker neposredno vpliva na človeškega duha in oblikovanje osebnosti. Poleg tega pa gre za silo, ki se neprestano širi, saj ko je enkrat država prevzela odgovornost za izobrazbo nad celotno mlado populacijo v državi, je primorana svoj nadzor razširiti na čedalje več področij – na telesno zdravje šolarjev, na njihovo prehrano in njihovo zdravstveno oskrbo, na njihovo zabavo in porabo prostega časa, nazadnje pa tudi na njihovo moralno dobro počutje in psihološko usmeritev. Splošno izobraževanje tako pripelje do vzpostaviteve ogromnega sistema organizacije in nadzora, ki mu je namenjeno, da se bo širil v moči in vplivnosti, vse dokler ne bo pokrival celotnega kulturnega področja in oklepal vsako vrsto vzgoje, od vrtca, pa do univerze«. 

Ne moremo, da se ne bi strinjali, le da je dandanes vprašanje, kdo zares izvaja tisti vsesplošni nadzor in usmerjanje šolskega sistema, ko ne moremo več govoriti, vsaj ne v takšni meri kot nekoč, o neki močni državi... Dandanes je prišlo do še večjega, svetovnega poenotenja in univerzalnosti, ki mu pravimo tudi globalizacija. To pomeni, da so tendence in pravila, ki jih omenja Dawson, razširjene po vsem planetu, usmerjajo pa jih določeni lobiji in kultura politične korektnosti. Lahko bi še nadaljevali z razmišljanjem v tej smeri, a potem ne bi mogli povedati še česa zanimivega, kar pravi naš zanimivi zgodovinar, ki je veliko preučeval prav vzgojno področje. Vsekakor je, kot bomo videli, plavanje proti toku danes zelo mučno, tudi zaradi veliko večjega medijskega in elektronskega vpliva, ki danes usmerjata (ne)vzgojo. 

»Sodobna usmeritev splošnega izobraževanja tako nezadržno teži k temu, da postane tekmec ali alternativa Cerkvi, ki je tudi sama univerzalna institucija in jo neposredno zanimata človeški duh in oblikovanje osebnosti. Dejansko ni dvoma, da je razvoj splošnega izobraževanja sovpadel s sekularizacijo sodobne kulture in je bil zelo močan dejavnik tega. V razsvetljenski filozofiji, ki je navdihnila izobraževalno politiko francoske revolucije in evropskega liberalizma, sta bila Cerkev in vpliv religije obravnavana kot moči teme, ki so bile krive za nazadnjaško stanje množic. Posledično je bilo gibanje za splošno izobraževanje razsvetljenski križarski pohod nedvoumno proticerkvene narave ... Cerkev je tako v velikem zaostanku, kar zadeva vpliv na vzgojnem področju. Tu ne gre le za enostavno ne uravnovešenost v bogastvu in moči neke verske manjšine v odnosu do sodobne države. Še bolj pomemben je povsod pronicajoči vpliv sekularnih modelov in vrednot, ki zadeva ves vzgojni sistem, ki kaže kot zastarelo in absurdno idejo neke religiozne kulture kot integrirani del celote politikom, novinarjem in tehničnim strokovnjakom ... Kot v času Razsvetljenstva in francoske revolucije, ima namreč tudi sodobni sekularizem svoje ideale in dogme...« 

To, kar opisuje Dawson je tako pač resničnost, v kateri živimo, ki pa se je v Cerkvi in drugih konservativnih delih družbe najbrž premalo zavedamo. V svojem delu tako britanski strokovnjak predlaga, da bi imeli v katoliških vzgojnih institucijah svoj poseben program. V pluralni družbi bi morala veljati svoboda vzgoje, za katero pa se bo potrebno še pošteno boriti v prihodnje. Papež Benedikt XVI. jo je označil kot enega od treh neodtujljivih načel, o katerih se ne pogaja (it. principi non negoziabili). Da naredimo pri naši vzgoji v tej smeri vse, kar je mogoče že danes, je pa seveda nujno in je prvi korak v tem bojevanju. Kot je lepo dejal še en Britanec, Chesterton, namreč ne potrebujemo Cerkve, ki bi se gibala glede na svet, temveč Cerkev, ki bi gibala svet.

Objavljerno v tedniku Novi glas.

S kot SUBSIDIARNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (19)

Morda bo že držalo, da veliko bralcev sploh še ni slišalo za v naslovu omenjeno besedo, tudi zato, ker je vprašanje, če poznamo ali če poznamo dovolj tisti nauk Cerkve, ki se je še posebej razvil od papeža Leona XIII. naprej, to pa je seveda DRUŽBENI NAUK CERKVE, ki ga bomo od tu naprej omenjali kot DNC. Zlasti je v tej smeri pomembna okrožnica Rerum novarum, izdana leta 1891. Ne poznamo tega DNC tudi zato, ker so v preteklosti mnogi tisti, ki so bili družbeno dejavni, mislili, da se navdihujejo pri krščanstvu, pa so se v resnici prevečkrat navdihovali pri določenih ideologijah, pa čeprav v dobri veri. 

Pa poglejmo nekaj osnovnih načel DNC, ki držijo tudi sicer za cerkvene dejavnosti, čemur se zlasti zadnjih nekaj desetletij rado reče tudi »pastorala«. Za vsak katoliški družbeni projekt naj bi kot prvo držal zanimiv paradoks, da mora biti čim manj »projekt«, kakršnih je bilo že veliko v zgodovini in jih imamo še. Takšni projekti so bili denimo v Albaniji, Kambodži, na Kitajskem (kjer je še vedno neki družbeni projekt, ki pa je sedaj nekoliko drugačen, a nič manj krut), poznamo pa tudi zanimive projekte določenih socialdemokracij, kot so recimo skandinavske. Kristjan se mora namreč jasno zavedati, da bolj kot iznajti s svojo glavo neke nove reči, mora najti tisti načrt, ki ga je Stvarnik položil v globino ljudi in stvari, začeti pa moramo vsak pri sebi. Tudi politična znanost tako postane nekaj povsem drugega, ker je razmišljanje o skrivnosti življenja in tisto, kar smo se tudi v preteklosti in iz nje naučili. Ne gre tako za neki izdelani načrt, ki se mu moramo vsi prilagoditi, temveč za to, da se prilagodimo »naravi«, kar pomeni tistemu načrtu, ki ga je Stvarnik položil v svoje Stvarstvo, torej tudi v nas, najlepši povzetek pa je v deseterih zapovedih. Ne gre pa seveda za neko klerikalno družbo, temveč mora biti samo jasno to, da so stvari, ki jih je treba spoštovati in se jih držati, ker so za nas bistvene in življenjsko, eksistencialno pomembne, da ne bi ogrozili lastnega obstoja, sicer pa je treba dati »cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«. 

Tu so potem tri načela DNC – SOLIDARNOST, SKUPNO DOBRO in SUBSIDIARNOST. Solidarnost pomeni, da »noben človek ni otok«, torej je družbeno bitje in je zato odgovoren za bližnjega in je, če vzamemo Sveto pismo, »varuh svojega brata«, kot nas je lepo spomnil tudi sv. Janez Pavel II. Ni in ne sme biti vseeno, kaj se dogaja drugemu človeku. DNC gre tako proti individualizmu in kolektivizmu, kakor tudi drugim podobnim načelom. 

Drugo je načelo skupnega dobrega, kjer tisto, kar je dobro za večino oz. je v »skupnem interesu«, prevlada nad tistim, kar je dobro le za posameznika ali le določeno majhno skupino ljudi, le da je treba vselej upoštevati in ohranjati dostojanstvo in svobodo posamezne osebe. 

Najmanj pa verjetno poznamo prav v naslovu omenjeno načelo subsidiarnosti oz. nadomestnosti. Gre pravzaprav za »urejevalno načelo«, ki se ga tudi veliko premalo udejanja, ne le, da ga ne poznamo. Teoretično ga je v okrožnici Quadragesimo anno najbolj določil papež Pij XI., pravi pa, da je treba pustiti in dopustiti, da se naredi na nižji ravni vse tisto, kar je mogoče, ne pa da se dela na višji ravni tudi tisto, kar bi se lahko na nižji. Tu gre za individualne sposobnosti, kakor tudi za sposobnosti neke skupine. Gre tudi za to, se daje dovolj svobode in odgovornosti vsem, ne pa da se vse imponira z vrha ali skuša vse narediti sami, ker »ni nikogar, ki bi to napravil«. Papež Pij XI. Pravi, da je početje, ki gre v nasprotju z načelom subsidiarnosti, celo »nezakonito«. Posameznik in skupina mora po tem načelu napraviti vse, kar je v njegovih in njenih močeh za to, da bo cel organizem prav in dobro deloval, da bo nekaj v skupno dobro vseh. Vsak ima svojo nalogo in odgovornost znotraj skupnosti. Vsem je na očeh, kako je, kadar se tega načela ne upošteva.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Koraki do prave ljubezni

Danes spoznavamo, kakšna naj bi bila mera naše ljubezni. Zgled, ki nam je dan, je zelo velik, pravzaprav največji možen. Ne gre le za to, da bi samo nekoga marali, imeli radi, pač tako, kot lahko ima rad kak dober človek temveč tako, kakor nas je ljubil in nas še ljubil Jezus sam. Na enak način nas je namreč že od vedno ljubil in nas še ljubi tudi nebeški Oče. Takoj tako razumemo, da ne bomo nikdar dosegli enake mere ljubezni, ki jo premoreta Jezus in njegov ter naš Oče. Toda, zakaj potem zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil?« Ni morda zadeva pretrda, saj gre za popolno ljubezen?

Videli bomo, da za nekatere ni šlo za pretrdo besedo, kar pa zadeva nas, ki smo bolj šibki, bi lahko bil

odgovor ta, da Jezus postavlja tako nedosegljiv zgled za nas zato, da bi razumeli, kako lahko in moramo postajati čedalje boljši, popolnejši, kako moramo neprestano rasti v ljubezni. Mož in žena, prijatelja iz Tolmina, sta si ob poroki izbrala lepo geslo: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.« Gre torej za to, da korak po korak napredujemo, da bi bili čim boljši. Najbrž ni težko razumeti, da je to uresničljivo na vseh področjih, vendar pa vseeno: »Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,13), zato se je treba zanjo še posebej truditi. V nobenem trenutku življenja tako ne bomo mogli reči, da ljubimo že dovolj, ker se da in je mogoče in se je treba potruditi, da bi še bolj. Saj pravimo, da se nikdar v življenju ne nehamo učiti, mar ne?

Kako bi zgledalo to praktično? Imamo dela ljubezni. Ta teden bom manj jamral in se pritoževal. Vsak dan bom skušal narediti vsaj nekaj malega, da bom nekomu pomagal. Lahko zložim posodo v stroj. Lahko kaj lepega komu od najbližjih rečem, kot recimo: »Rad/a te imam!« … Skratka, v nečem se lahko izboljšam. Pomembno je, da se odločimo, nekako načrtujemo, čeprav le v mislih, potem pa tudi izvedemo. Vsak tak napredek je že rast v ljubezni do bližnjega. Na podoben način se lahko potrudimo v majhnih korakih povečevanja ljubezni do našega Gospoda.

Zakaj pa se ne bi potrudili? Jezus nas lje vendar ljubil tako močno, da je za nas trpel in umrl na križu. Oče je dal svojega edinega Sina »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«. Gre torej za največjo možno žrtev. Poleg tega pa nam je Jezus na križu izročil še nekoga – svojo lastno mater, da je postala naša mati. Ni mogel pokazati in izkazati večje ljubezni, saj je dal svoje življenje in svojo ljubezen, do zadnje kaplje krvi, za nas.

To je Božja šola za nas, kako je treba ljubiti. Tak močan ideal ljubezni močno potrebujemo, da ne bi namesto tega Božjega ideala postavljali naših človeških, pa ne le, kar zadeva ljubezen. Tu vidimo, kako je največji dokaz resnične ljubezni žrtev. Potrebna je žrtev, požrtvovalnost, boj. Glede tega je lepo izjavil Chesterton: »Ljubiti nekaj, ne da bi hrepeneli po tem, da bi se borili, da bi to dobili, ni ljubezen, temveč pohota.« Zato danes tako zlahka stvari zamenjujemo. Kdo res ljubi, se je pripravljen žrtvovati vse do te mere, da da svoje življenje. Starši so to pripravljeni storiti za svojega otroka, če bi bilo potrebno in če so zares starši. Mnogi svetniki so se žrtvovali do te mere. sv. Maksimilijan Kolbe je dal življenje, da je ostal živ družinski oče, pa tistega moža sploh ni poznal. Sv. Ivana Beretta Molla se je odpovedala svojemu življenju, da bi živela hčerka, ko ni hotela zdraviti raka. Tovrstnih pričevanj je mnogo. Tudi pri teh svetih pričevalcih pa se je vse začelo pri majhnih stvareh, da so lahko storili nekaj velikega, nazadnje pa bili celo proglašeni za svetnike.

Če se ne trudimo hoditi v smeri ljubezni, hranimo svoj lastni egoizem, ki je pravo nasprotje ljubezni. Gre za iskanje svojega lastnega ugodja, za neke svoje računice, da bi jaz sam prišel bolje skozi. Žal se dogaja, da ljudje delamo to tudi tam, kjer nikdar ne bi smeli gledati le nase, to pa je predvsem doma. Tam smo velikokrat in prevečkrat egoistični in preračunljivi. Če ljubim, ne morem iskati samo, da meni nekaj ugaja, mi paše. Ni le stvar ugodja, »feelinga« in še česa. Kaj lahko zato danes in v tem tednu ter vsak dan naredim, da pa ne bi bilo tako? Naredimo korak naprej, da se spreobrnemo od egoizma k ljubezni. Korak za korakom nam lahko uspe.