Zaklad, skrit na njivi srca

Misel na 17. Nedeljo med letom

Obhajamo t.i. »Krištofovo nedeljo«, ko se Bogu zahvaljujemo za blagoslov in varstvo na naših poteh, v znamenje te hvaležnosti pa darujemo za prevožene kilometre sredstva za naše misijonarje, da si lahko zagotovijo vozila za oznanjevanje evangelija v težkih razmerah. Neko pravilo, ki so nam ga predlagali misijonarji, je po en darovani cent na prevoženi kilometer. To je seveda predlog, vsakdo pa naj presodi sam. Sv. Janez Krizostom nam pravi, da nam hoče s prvima dvema tokratnima prilikama Gospod prikazati vrednost nebeškega kraljestva, a smo zadnjič ugotovili, da je nebeško kraljestvo Kristus sam. Kako neprecenljivo je torej imeti Kristusa! 

To ni neko posedovanje, ampak govorimo o neizmerni dragocenosti povezanosti in odnosa z njim. Slednjega niti kristjani, vključno s posvečenimi, ne znamo dovolj ceniti in ne bi torej nikdar bili pripravljeni zavreči vsega drugega v korist tega prijateljstva, vsaj po večini. Misijonarji nam na to nedeljo nekoliko trkajo na našo vest, v smislu vprašanja, koliko nas zanima to, da se širi Kristusov evangelij po svetu. Morda je vseeno lažje darovati za nekoga, ki je daleč stran, ni pa se tako enostavno za evangelij zavzemati v svojem okolju. 

Evangelij se sicer skrito, a vendarle, širi, kakor nam pravi zgoraj omenjeni cerkveni oče, vendar pa se pogosto zdi, da se zakopljemo v njivo kar kristjani sami. To delamo bodisi iz nekega sramu, strahu, morda pa zaradi konformizma ali zato, ker nočemo raniti čustev drugih z oznanjevanjem neprijetnih resnic in dejstev. Žal je tako, da se evangeljska v veliki večini ne skladajo z miselnostjo tega sveta. Ravno oni dan sem ponovno poslušal nekoga reči, da je vsega konec, ko enkrat človek za vedno zatisne oči. Žal to ni osamljeno prepričanje, še bolj žalostno pa je to, ker je to tej osebi dejal bratranec, ki je pravoslavni duhovnik. V teh primerih seveda na njivi življenja ni zakopan noben zaklad in se za te reči ne splača truditi.

Ponavljamo pa, da ne gre več za vprašanje, kaj bi bil ta zaklad ali biser, temveč gre za vprašanje, kdo je ta zaklad ali biser, ker gre za Jezusa Kristusa, živega Boga. Sv. Hieronim zato pravi, da nekdo ne skrije zaklada iz pohlepa v razmerju do drugih, marveč zato, ker spravi v svoje srce tistega, ki ga ljubi bolj kot vse drugo na svetu. Sicer misli ta naš rojak bolj na Gospoda samega, misli pa, kot pravi tudi na zaklad Svetega pisma, v vsakem primeru pa gre za zaklad, v katerem je vsa modrost in vednost (Kol 2,3). Če pa povežemo s tem, kar smo poslušali prejšnje nedelje, se splača zadevo skriti v njivo svojega srca, da bi tam rastlo, se krepilo in nas hranilo. Ko pa se nekdo nahrani, lahko da od tega kaj še drugim, tako ali drugače, kot smo dejali na začetku.    

Objavljeno v tedniku Novi glas

Budnost za dobre sadove

Misel na 16. Nedeljo med letom

Na vrsti je prilika o ljulki med pšenico. V Palestini je ta plevel zelo pogost, med samo rastjo pa ga je praktično nemogoče razlikovati od žita, ko pa oboje gre v klasje, lahko vsakdo vidi razliko. Vsekakor pa ne sme priti nič od ljulke v moko za kruh, ker to škodi zdravju. Gospod nadaljuje z razlago o Božji besedi, kjer pridemo sedaj do potvorjene besede, kakor nam pravi sv. Janez Krizostom, kjer sta pomešana resnica in zmota. Sv. Remigij nam pravi, da je nebeško kraljestvo Božji Sin sam, ta pa vselej seje samo dobro seme, torej samo resnico. Sv. Krizostom pa nam potem pravi, da hudič vselej čaka svoj pravi čas, saj je videl, da ne more storiti nič, da ne bi seme obrodilo sadu v določenih ljudeh, vendar pa slednji še niso varni, saj se posluži druge taktike. Ko namreč žito požene korenine, takrat vmes poseje svoje pokvarjeno seme. 

Lepo je videti, da je glavni vselej Bog, ne pa hudič, da zlo nima, v tem primeru, prve besede. Zlo torej

ni počelo, izkoristi pa svojo priložnost, da se vsili, kjer in kadar se lahko. Nekoliko nepozornosti, nebudnosti je v tem primeru dovolj. Dovolj je torej, da kristjan, kakor vidimo pogosto v svojem življenju, le malo popusti v duhovnem boju, pa se vsili sovražnik. Lahko tudi naobrnemo na popuščanje v našem molitvenem in zakramentalnem življenju, kjer radi zaspimo na lovorikah, kot pravimo. Nekaj smo dosegli, zdaj pa lahko malo počijemo. Le da ta malo navadno postane kar veliko. Katoliška vera je vselej sodelovanje Boga in človeka, kjer seveda Bog ne popušča, smo pa mi tisti, ki popuščamo. 

Prilika o sejalcu nam je zato lepo govorila o tem, kako Kristus vselej seje, torej pošilja Sv. Duha, ampak kam pade to seme? Zadnjič je namreč Gospod dejal, da se mu mnogi ne pustijo ozdraviti. Potem pa, kako je po setvi, kako po setvi skrbimo za to svoje dušno polje? Delo namreč ni nikoli končano, nevarnosti vselej prežijo. 

Sveti Krizostom pa nas opozarja še na nekaj – paziti moramo na laž in prevaro zla. Gospodar tega sveta bi nas rad premamil z miki tega sveta. Omenjeni sveti oče nam pravi, da ne gre za drugo žito, temveč za delo, da bi se dobro žito pokvarilo. Treba je torej paziti, kaj vse sprejemamo ter komu in čemu sledimo, saj preži nevarnost, da bi se pokvarilo dobro v nas, pa bi potem rodili poškodovane oz., če sledimo evangeliju, celo pokvarjene sadove. Tako sv. Krizostom in sv. Avguštin govorita o pokvarjenem nauku, torej tistem, ki se sicer zdi lep, ampak je po drugi strani strupen. Avguštin govori, da so po smrti apostolov prišli številni, ki so hoteli pravi nauk spremeniti. Vidimo torej lahko, kako je prav tisto, kakor nam pravi sv. Vincencij iz Lerinsa, kar so vsi, povsod in od vedno verovali. Nauk Cerkve se ne spreminja glede na mode in čase, ker je nad časom. Ljudje bi si vselej sicer radi popuščali in opravičevali svoje grešno početje. V antiki so celo vsakemu grehu pripisali svoje božanstvo, zdi se pa, da bi radi danes ravnali podobno, ko bi se rado mnoge pregrehe prikazalo ne samo kot pridobitve, ampak celo kot vrline. Sledimo torej gotovi poti stalnega katoliškega nauka v molitvi in rednem zakramentalnem življenju, da bi prinašali obilo duhovnega sadu. Sad pa je najprej za druge, tiste, ki so nam zaupani v življenju, potem ostane dovolj tudi za nas same.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Onkraj optimizma in pesmizma

Skozi drugačno prizmo (28)

Še v času, ko smo bili zaradi ukrepov bolj doma, sem bral odlični članek Marcella Venezianija z zgornjim naslovom. Če pa pustimo ob strani, da se je sedaj bolj spraševalo, ali se še, ali je nekdo »pozitiven« oz. »negativen«, pa se res pogosto zastavlja to vprašanje, ki ga Veneziani ima že za ritualno, ali smo optimisti ali pesimisti. Gre torej za neki večni antagonizem, v tem primeru za antagonizem počutja ali miselnosti, čeprav gre v današnjem svetu bolj za to, kar človek čuti, ne za to, kar razmišlja. Optimizem in pesimizem sta tako »mentalni stanji opazovalca«. 

V delu 'Prima persona' je "Giuseppe Pontiggia razlikoval med usmerjenostjo počutja oziroma funkcionalno usmerjenostjo. Tako naj bi obstajali pesimisti zaradi značaja, slabe prebave, tragičnosti, kakor imamo po drugi strani optimiste po uradni dolžnosti, ali zaradi službenih zahtev, kot recimo oglaševalci, ki so primorani stalno dajati pozitivna sporočila. Politiki so pesimistični v opoziciji in optimisti na vladi. Stara Gramscijeva sinteza, pesimizem razuma in optimizem volje, pa v dobi bipolarnosti in psihično-počutnega menjavanja pove bore malo". Z našim avtorjem ugotavljamo, kako sta obe zadevi pravzaprav mladi. Pesimizem naj bi se rodil v Franciji po razočaranem razsvetljencu Mallet du Panu leta 1759. Naj bi se rodil, ker obstaja, po Venezianiju, »pesimizem tudi glede izvora izraza samega«, vsekakor pa pride uradno na Francosko Akademijo leta 1835, ko ga sprejmejo v akademsko terminologijo. Seveda je tu govora o izrazu in ne o vsebini izraza ali termina, ker so pesimisti seveda obstajali že prej, le da se ni uporabljal tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo tisočletjih pa dobimo izraz pesimizem šele v »razsvetljenem« 18. stoletju. Optimizem se pojavi že kakih dvajset let prej, uporabijo pa ga jezuiti, ko v reviji 'Memoires de Trevoux' optimizem pripisujejo Lebnizu in njegovi teoriji o svetu, ki naj bi bil najboljši možen. 

Vidimo torej, da se optimizem prvič uporablja zato, da bi se ga kritiziralo, vsekakor pa oba izraza zrasteta v gnezdu racionalizma. Prvi konflikt med obema najdemo pri Voltairovemu 'Kandidu', kjer je optimizem celo v naslovu – 'Candide ou l'optimisme'. Voltaire se posmehuje rožnatemu pogledu na svet, saj se mu po lizbonskem potresu zdi, da je Božja previdnost svet pustila na cedilu. So pa obstajali tudi takšni, eden od njih je bil Manzoni, ki so menili, da obstaja tudi zlo, iz katerega pride dobro. Konec koncev se tudi prva slovenska povest imenuje 'Sreča v nesreči' (Janez Cigler), če dodamo še slovensko različico. 

Par danes ni ravno »in«, ker med izrazoma ni enakosti. »Pripisuje se določeni filozofski status optimizmu, pobožno pa se klanja literarnemu in filozofskemu pesimizmu, vse od romantike naprej«. Za primer lahko vzamemo npr. diptih Leopardi-Schopenhauer, vendar pa, kot so številni opozorili, najbolj pa De Sanctis in Gentile, Leopardi sicer res preklinja življenje, vendar zbuja globoko hrepenenje po njem. Veneziani nam pove, da je »velika razlika med tragičnim oziroma pesimizmom eksistence in pesimizmom, ki je zgolj ideološko-moralistično, počutno in ponavljajoče se smetenje«. Omenja Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen, a po drugi strani vesel mislec. Čeprav je bil obupan, ne moremo reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako Veneziani. V 20-ih letih 20. stoletja se je predvsem v srednji Evropi pojavil »Kulturpessimismus«. Spengler je napisal kratek esej, 'Pessimismus?', a je slednji bolj izhajal iz karakterja kot iz filozofije in pogleda na civilizacijo, kakor kažejo njegovi melanholični in pesimistični dnevniški zapiski. 

Eno je torej melanholičnost, ki je pogosto spremljala velike umetnike, drugo pa pesimizem in optimizem, ki bolj spadata, kakor pravi naš avtor, »v umetno ustvarjeno kraljestvo lažne vesti«. Pravi namreč, da v absolutnem smislu nimamo nekega pesimizma ali optimizma, »ampak sta pesimizem in optimizem bolj odvisna od opazovalca, kot pa od resničnosti, gre za subjektivne občutke, ne pa za objektivna opažanja«. Gre namreč za to, da primerjam svoje življenje z življenjem nekoga drugega, potem pa sem eno ali drugo – optimist ali pesimist. »Čeprav nimata osnove, pa so še kako konkretni njuni učinki, od borze do življenja, od politike, pa do zasebnega življenja, pesimizem in optimizem stvari preustvarjata, proizvajata realne učinke«. Skratka, vidimo, da zadevi nista realni, vendar pa resnično učinkujeta, pa ne le na posameznike, temveč na družbo. Ko torej Venezianija vprašajo, če je optimist ali pesimist, odgovarja, da je zelo odvisno od mnogih dejavnikov: »ob kateri uri, na katerem kraju, v kakšni starosti, v odnosu do česa, v družbi koga, potem ko je videl ali jedel kaj…«. Optimizem in pesimizem sta po njegovem dva tira, ki pa oba peljeta proti istemu cilju – k norosti. Resničnost pa je onkraj optimizma in pesimizma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Duhovno poljedelstvo

Misel na 15. Nedeljo med letom

15. nedelja med letom nam daje zelo znano priliko o sejalcu in semenu, da bi razumeli, kako pomembno je duhovno življenje, pa tudi, da nekako razumemo, kako se slednje vrši. Prilika ima, kot zanimivost, tudi svoj hebrejski ustreznik »mashal«, ki pa ne pomeni samo »primerjati«, ampak ima več pomenov, kot npr. podobnost, pregovor ali uganka, pa še druge. Skratka, samo zaradi dejstva, da je govoril v prilikah, ne bi mogli Jezusa razlikovati od judovskih učiteljev, ki so se prav tako posluževali tovrstnega pripovedovanja. Razlika je pa seveda v prilikah samih, saj se izkaže Jezus za Gospoda le-teh, nihče namreč ni znal tako pripovedovati kakor on, kakor tudi ne najti tako naravnih primerjav. 

Tu imamo priliko o semenu in sejalcu kot prvo od sedmih, ki govori o siceršnji veliki učinkovitosti

same Božje besede, kakor poslušamo že pri Izaiju, vendar pa nam Gospod govori tudi o težavah, na katere ta beseda naleti. Sicer pa stokratni sad ni nič nenavadnega za določena zelo rodovitna področja takratne Palestine, še posebej pa Galileje, kjer je izredno rodovitna zemlja. Tako se najde tudi zemljo človeškega srca, ki je sicer bolj ali manj rodovitna, pri nekaterih zelo rodovitna, vendar pa obstajajo številni dejavniki, ki zavirajo rast semena Božje besede. 

Precej sveža je novica, da je bil začet postopek za beatifikacijo indijanskega poglavarja Črnega Losa, ki je postal po svojem spreobrnjenju v katoliško vero neverjeten katehist in učitelj vere, po zgledu Učitelja Jezusa. V tem ameriškem domorodcu je torej Beseda našla zelo rodovitno zemljo, milost pa je povzdignila njegovo naravno inteligenco in bistrost, ki ju je prej rabil za pripovedovanje, da je oznanjal Kristusov evangelij prav tako ali še bolj učinkovito, tudi v prilikah. Gospod namreč izredno razsipno deli svoje milosti, ki so, če vzamemo apostola Pavla, darovi Sv. Duha, a je potrebno z njimi sodelovati, da obrodimo duhovne sadove. 

Zato pa te primerjave iz poljedelskega življenja, saj velja tisto, kar je dejal sv. Avguštin, da isti Gospod, ki nas je ustvaril brez nas, nas pa ne bo odrešil brez nas. Čudovito sodelovanje Boga in človeka, kjer prvi lepo izkoristi naravne danosti drugega, če slednji seveda hoče sodelovati v tem odrešenjskem načrtu. V nasprotnem primeru pa velja, kakor lahko vidimo, da pa ni bolj glušnega človeka od tistega, ki noče slišati, tako da je bolj kot trda ušesa, težava trdosrčnost poslušalcev. Mi odprimo srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pogumno oznanjevanje

Misel na praznik sv. Cirila in Metoda

Tokrat obhajamo na 14. Nedeljo med letom slovesni praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Ker sta bila iz Soluna, drugega grškega mesta in glavnega mesta pokrajine Makedonije, beremo odlomek apostola Pavla iz pisma Tesaloničanom. Veljalo je za sv. Pavla, veljalo je za sv. Cirila in Metoda, velja vedno, da prihaja do trenj, ko se oznanja Božji evangelij, a brez tega ne gre. Treba je ne samo oznanjati tako, da bi iskali všečnost ljudem, temveč Bogu, ampak tudi živeti tako svoje krščansko življenje. 

Kakor smo dejali zadnjič, je treba sprejeti križ, narediti svoj del naloge, ki je sicer neprimerno manjša od tiste našega Pastirja Kristusa, o katerem ponovno poslušamo v evangeliju. Številni miki tega sveta nas lahko mamijo in vleče nas, da bi tudi kristjani popustili miselni diktaturi, ki nas ne samo vsepovsod obdaja, temveč po medijih in drugod prav grdo napada. Imamo torej skušnjavo tega, da bi šli s tokom, ker je tako lažje, ne bi pa sledili nauku Cerkve, ker je pač to težko, se, človeško gledano, ne splača, si bomo pridobili nasprotnike, zasmehovalce in še bi lahko naštevali. 

Če gledamo na Slovanska apostola, tudi onadva nista imela nečednih nagibov ali zvijačnosti v ozadju svojega delovanja, temveč sta želela Kristusa ponesti slovanskim plemenom severno od Soluna, prostor njunega delovanja pa je kasneje postal izredno velik. Vsekakor mora biti v ozadju vselej ljubezen do Kristusa in ljudi, katerim ga želimo dati, ne pa neka preračunljivost, zvijačnost ali hinavščina. Hočemo jim dati, in sicer ne samo duhovniki, vsi kristjani, »boljši del«. Hočemo, da bi »imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju«. Gre torej za to, da ne bi samo bivali na tem svetu, temveč bi imeli vsi polnost življenja, ki pa je samo v Božji milosti in občestvu svetih. Kakor takrat Slovani, tako tudi mi iščemo srečo in izpolnitev na napačnih naslovih. 

Kakor govori drugod Apostol, se ne smemo iti čehljanja ušes, ampak je oznanjevanje marsikdaj »trda beseda«, kot so dejali apostoli v 6. poglavju Janezovega evangelija. Ne smemo torej biti »priliznjeni«, ampak trdni, kar včasih pomeni tudi določeno trdoto, a vedno s pravim namenom in ciljem. Kakor je nakazovala sveča pri posvečenju ali pri sklenitvi svetega zakona, kakor sveče nakazujejo tudi v bogoslužju, smo se tudi mi, po zgledu našega Pastirja Kristusa, dolžni darovati za druge.

Objavljeno v tedniku Novi glas