op, »celosten« pogled na osebo. »Predolgo smo mislili, da pomeni znanstveno udejstvovanje, proizvajanje znanja, nujno ne uporabo telesa. Nasprotno pa danes ugotavljamo, da je misel resna le s pomočjo telesa. Navadili smo se gledati brez telesa, biti tuji njegovemu področju gledanja, naš pogled bi rad v enem samem trenutku vsemogočno videl vse. Navadili smo se, da imamo telo in pogled, materijo in duha za nekaj povsem različnega. Izkustvo, ki ga moramo nujno doživeti danes pa je, da gledamo na konkretnost stvari s telesnim pogledom, ne da bi zahtevali, da bi z vsemogočnim pogledom lahko imeli popoln uvid«, pravi Stefano Biancu, odgovorni Cerkvenega gibanja za kulturno udejstvovanje (Meic).»Treba je priznati, da smo se tudi mi kristjani vse prepogosto ujeli v past lažne resnosti, sestavljene
iz bega pred telesnostjo in njenim svetom, sestavljenim iz igre, praznovanja, glasbe, plesa in poezije, zvokov, barv in vonjav. Prepogosto smo duhovnost zamenjevali z vsem, kar je abstraktno, neutelešeno, kar ni konkretno, včasih smo se prehitro oddaljili od polnosti življenja, misleč, da je bistvo krščanstva v čim manjši uporabi telesa. Kot ljubitelji tako pričakovane neskončnosti smo verjeli, da moramo na ta račun zavračati končnost, konkretnost. Danes pa se zavedamo, da, ko izgubljamo temeljna življenjska izkustva, tudi nismo sposobni razumeti in okusiti neskončnosti Boga. Vemo tudi, da s tem, ko zametujemo telo, to, kar je konkretno materialnega in mesenega, tvegamo, da bomo zavrgli tudi duha, in se tako znašli praznih rok, obdani s stvarmi in obrazi brez vsakršnega pomena«, zaključuje Biancu.
(Jesus, avgust 2008)
