Misel na 24. nedeljo med letom
Če bi danes vprašali koga, kaj je najpomembneje v življenju, morda na Jezusov način – kaj ljudje pravijo glede tega -, bi morda odgovor bil precej bolj enoten – biti srečen. Odgovor je lahko na mestu, vendar je potrebno ugotoviti, da si sreče ne more zagotoviti človek sam, da ne pride po naši človeški logiki, temveč po logiki Božjega kraljestva. V tem kraljestvu pa kraljuje Kristus, zato tokrat v evangeliju prehajamo od zapovedi in razvoja Božjega kraljestva k sami osebi Jezusa Kristusa. Božje kraljestvo namreč ni in ne sme biti le v nebesih, ampak tudi na zemlji, kakor molimo pri očenašu. Za dobro življenje in za to, da »najdemo svojo dušo« (kakor je pravilni prevod), potrebujemo »biti z njim«, kar nam kot ključno sporoča evangelist Marko. Res je, da smo z nekom, se je treba stalno odpovedovati sebi, to velja za vsako človeško osebo, s katero želimo biti, toliko bolj pa za našega Kralja, Gospoda Jezusa. Kakor pravi Janez Krstnik, mora veljati: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.«
Če hočemo torej večno z njim kraljevati, moramo stalno z njim biti. Skoraj vsi apostoli in učenci so se morali kasneje pokesati in vrniti, ker so se razbežali, razen apostola Janeza, ki je edini med njimi stal pod križem. Zato tudi edini med apostoli ni umrl mučeniške smrti. Boljše so bile žene, ki so z Božjo Materjo Marijo vztrajale do konca ter stale pod križem. Biti z njim je namreč pot križa, tudi zato, ker Kristus kraljuje s križa. To je obratna logika z logiko sveta, ki pravi, kako se mora nekdo, po možnosti res posameznik, ne skupnost, vse bolj afirmirati – Kristus pravi, da se mora nekdo manjšati, da bi postal velik.
V Jožefovem letu smo. Sv. Jožef se je na trenutke odpovedal sebi, da je prevladala Marija in se je zgodila Božja volja. Veljalo je tudi obratno, ko je Marija bila kot žena podložna Jožefu in se je prav tako vse izvršilo, kakor je prav. Imamo tudi figuro Pavla, katerega ime pomeni »najmanjši«, prej pa je bil Savel, katerega ime pa pomeni »prvi«, »največji« in podobno. Srečko Kosovel nam v pesmi 'Veliko moraš pretrpeti' pokaže na to, kako težko je človeku iti po poti križa, čeprav pravi, da je treba. V evangeliju smo poučeni, da ne smemo po tej poti iti sami. Ne smemo biti kakor Juda Iškarijot, ki se je v srcu osamil od drugih, tudi od Boga, biti moramo kakor Marija. Ki je vse sprejela v svoje srce in to še vedno dela. Ni najprej razumela, ampak je najprej shranila v svojem srcu in premišljevala, je pa verovala, ker je, kakor je vzkliknila Elizabeta, »tista, ki je verovala«. Moramo jo posnemati, križ sprejeti, sprejeti vse, kar pošilja Gospod, pa to shraniti in premišljevati v svojem srcu, polni vere. Bog vodi to pot v svoji modrosti in previdnosti. Svojim zvestim pripravlja večje plačilo.