sobota, 24. oktober 2020

Dve vstopnici za nebesa

Misel na 30. Nedeljo med letom

O evangeljskem odlomku razmišljamo ob tem, ko smo že zaprti in svetih maš več ne smemo obhajati z verniki, še malo nazaj pa je bilo število tistih, ki so lahko bili navzoči samo devet ljudi. Bilo je torej skoraj tako, kakor bi slednji morali potrebovati vstopnice za sveto mašo. Imamo pa zato omenjeni, če nam je dovoljeno, tisti dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Ta svet danes zlasti zagovarja biološko plat življenja s samo telesnim zdravjem, še tu pa je

mišljena predvsem odsotnost telesnih bolezni, kakor me je pred osmimi leti prav lepo opozoril pokojni terapevt Bogdan Žorž, katerega čast sem imel poznati in imeti za prijatelja. Vseh so polna usta tega, kako da je človek »bitje odnosov«, potem pa se te odnose ruši. Ne samo, da je bitje odnosov, ampak človek tudi izhaja iz odnosa, pravzaprav vse stvarstvo izhaja iz odnosa, in sicer tistega, ki je v Bogu. Proti slednjemu se pa tako ali tako svet že lep čas odkrito bori. Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanca, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno torej potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje, kjer razumljivo tudi politiki podajo svoje mnenje, pa imajo do neke mere tudi prav. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 20. oktober 2020

Naše slabe kupčije

Misel na 29. Nedeljo med letom

Na misijonsko nedeljo poslušamo znani odlomek o davku, kjer pa imamo zelo pogosto težavo pravilnega razumevanja, pa se poslužujemo načela ločevanja med eno in drugo stvarnostjo, kar pa ni katoliško načelo. Tako je oni dan na družbenih omrežjih neki ameriški katoliški intelektualec in plodoviti pisec lepo napisal, da rožni venec ni »neka magija«, da ni »nadomestil pogumnih mož, ki so se z običajnim orožjem v rokah borili proti Turkom v bitki pri Lepantu«. Mnogi so žal stvar razumeli kot napad na rožni venec, vendar pa je bila izjava le poudarek pravila sv. Benedikta, na katerem je zrastla zahodna civilizacija, katoliška kultura. Pravilo se glasi: »Moli in delaj«. Ni torej »ali-ali«, temveč »in-in«, pravilo, ki ga tako rad močno poudari tudi italijanski katoliški pisec Vittorio Messori. 


Tako podobno ni dileme med cesarjem ali Bogom, saj je vsakemu potrebno dati, kar mu gre. Vsak oblastnik in vladar bi se seveda moral zavedati, kam spada in da mu ne gre nikdar absolutna oblast, katera gre edinole Bogu, vsekakor pa gre oblastniku tista dolžna čast in pokorščina, ki smo jo sicer dolžni tudi svojim predstojnikom, v prvi vrsti pa staršem. Četrta Božja zapoved, pač. 

A najprej zmoti nekaj drugega, in sicer kupčkanje farizejev s sicer osovraženimi Herodovci samo zato, da bi dosegli svoje podle namene ali cilje. Za dosego slednjih torej sploh ne pomišljajo o izbiri sredstev – vsa so dobra. Vendar nikdar ne bi smelo biti tako – kristjan mora imeti tako dobre namene in cilje, kakor mora izbirati tudi prava in pravilna sredstva, da do njih pride. Prav tako moti skrivaštvo tistih farizejev, ki je pa lahko navzoče tudi pri nas. Naj jih pač slišijo drugi, so si mislili, ali pa naj se drugi osmešijo, mi pa bomo ohranili svoje dostojanstvo. Vsaj navidezno. 

Težava je potem, da nihče ne da pozornosti na Gospodovo besedo, ki jo uporabi, to pa je »podoba«. Čigava podoba je na novcu? V resnici je tam Božja podoba, ker je tudi cesar človek, slednji pa je Božja podoba. Ni cesar na vrhu vsega, temveč Bog. Oblast je legitimna, ampak posredna, deleži pri oblasti edinega pravega Kralja. Noben vladar ali oblastnik si tako ne bi smel dovoliti, da gre preko meja, pa tu lahko govorimo recimo o davkih, kakor je rečeno v evangeliju, lahko pa tudi še o čem drugem. Davki tako ne smejo biti oderuški, ker je sicer vodeno telo slabo oz. celo krivično vodeno, ampak morajo biti ustrezni, pravšnji. V krščanski dobi je bila vsa t. i. ekonomska dejavnost podrejena katoliški morali, zato je bilo oderuštvo pojmovano kot greh, ki k nebu vpije po maščevanju, podobno kot kateri drug greh – dovolj je, da pogledamo, kam je tovrstne uvrstil Dante. 

Evangelij pa nikakor ne zagovarja t. i. ločitve med Cerkvijo in državo. Oboje se razlikuje, gre za različni ravni – fizično in duhovno, kakor imamo telo in dušo, ni pa nikdar stvar ločena. Ko se duša loči od telesa, slednje umre. Oboje je torej povezano in samo z obojim skupaj je celostno poskrbljeno za človeka in družbo. Zelo enostavno. Se pa je naša sodobna družba resnično ločila od svoje duše, ločila od Boga, zato pa je mrtva. Tako tudi v teh časih velja, da je potrebno poskrbeti za človeka tako in drugače. Četudi se težave pojavljajo potem še celo na telesni ravni, kjer se po ločitvi od Boga ne gleda več niti celostno na telesno plat človeka, kamor spadata še duševno in mentalno zdravje. Marsikaj k temu pripomore tudi dejstvo, da človek ni individuum, temveč je družbeno bitje in bitje odnosov. To so torej tiste naše slabe kupčije, ki se jih gremo in so pogubne.

Objavljeno v tedniku Novi glas