sobota, 23. maj 2009

Pridige 3

Za dober »rating« poslušanja obstaja še eno zlato pravilo, ki ga lahko zaobsežemo v glagol poosebiti. Nikoli ne smemo pozabiti, da človeka najprej zanima človek. Če torej želimo posredovati ideje, moramo to bolj kot prek abstraktnega umevanja storiti preko natančno določenih oseb, z imenom, priimkom, starostjo… Ljudi ne zanimajo razglasi, temveč izkušnje, ne zanimajo jih teorije, ampak zgodbe. O čemerkoli že hočemo govoriti, moramo upoštevati človeško ozadje teme.

Pozabiti je treba na razne »kumštne« tujke, ki se ponavadi končajo z obrazilom –cija ali –ija (pneumatologija, transsubstanciacija…), saj akademska učenost ubija, medtem ko spontanost poživlja (kolikokrat bi učenjaki, namesto da bi enostavno dejali: »Nebo je modro«, uporabili vse mogoče ovinke in citate). Tisti, ki nas posluša, išče v nas človeka kot je on sam, ne pa pisatelja, predavatelja ali pridigarja. Treba se je ponovno zateči k vzgojni modrosti anekdot, pravljic, ki imajo na koncu nauk. Stvari, ki smo si jih po navadi najbolj zapomnili, so tiste, ki nam jih je pripovedovala npr. stara mama, začele pa so se z: »Pred davnimi leti…«.

Kristjanom bi poosebljanje moralo biti še posebej blizu, saj tudi Bog ni pisal nobenih navodil za uporabo, ampak je vedno želel s človekom komunicirati prek človeka, po prerokih, tako pa ohranil osebni odnos, ne pa brezosebne birokracije. Nazadnje pa se je sam Bog učlovečil, vrh svojega sporočila pa je podal s trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in vnebohodom, kar se ne imenuje »teorija« ali »ideologija«, ampak »zgodovina« odrešenja. Tudi potem pa je nadaljeval v istem slogu, ko je ljudi zbiral v skupnost oseb, ki se imenuje Cerkev ter tako pokazal, da njegovo sporočilo ne sme toliko biti opisano z besedami, ampak živeto v dejanjih. Spodbudil je tiste pričevalce, ki jim pravimo »svetniki«. Kristjan mora torej govoriti tisto, kar živi, to bi naj bilo tudi tisto, v kar veruje.

V tem pogledu, bi bilo treba, ko govorimo in pišemo, ponovno odkriti prvo osebo ednine, jaz. Za to je seveda potrebnega veliko poguma, saj smo osebno vpleteni. Poleg tega pa moramo tudi spet odkriti ti. Nekoga moram nagovoriti osebno, ne govorim namreč množici, razredu ljudi, stranki, človeštvu, temveč prav tebi, konkretnemu človeku. To dvoje je potrebno, da pridemo tudi do pravega mi, do skupnosti posameznikov, oseb z imenom in priimkom.

Moderni izobraženec misli, da mora uporabljati zgolj razum (svoj razum), zato pa je tako neberljiv, neposlušljiv, neuporaben, če ne škodljiv. Skrivnost »krščanskega« sporočanja bi morala biti v dodajanju čutenja, veselja, bolečine, ker »srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna«.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

ponedeljek, 18. maj 2009

Sporočilo Petrovega naslednika

Papež Benedikt XVI. je zaključil svoj obisk v Sveti deželi. Marsikdo se je bal, da bodo mediji po svoje interpretirali ta obisk, ki se je zgodil v zelo zahtevnih časih za ta prostor. Pri marsikom je obstajal strah, da bodo mediji izkrivili papeževo sporočilo (pri nas so se nekateri mediji trudili, da bi pozornost javnosti spet preusmerila drugam, med drugim so lansirali, da je bil papež pripadnik Hitlerjeve mladine op.p.). Benedikt XVI. pa je ostal zvest samemu sebi in tako nadaljeval po poti, ki sta jo začrtala Pavel VI. in Janez Pavel II., ki sta pred njim že obiskala te kraje, eden leta 1964, drugi pa leta 2000.

Predstavil se je kot prijatelj vseh. Izpričal je svojo bližino kristjanom, jih potrdil v veri in jih spodbudil, naj vztrajajo, kjer so. Govoril je Hebrejcem in državi Izrael ter še enkrat več ponovil obsodbo zanikanju holokavsta, hkrati pa ponovno pozval k spoštovanju človekovih pravic, proti vsakovrstnemu rasizmu in diskriminaciji. Besede, ki jih je izrekel v Yad Vashem so zelo pomembne in niso bile dovolj poudarjene, saj so iz grozovite zgodovine Shoe izluščile pomembno sporočilo za danes, v sozvočju s tistim delom izraelske družbe, ki se vsakodnevno sprašuje glede trpljenja palestinskega ljudstva.

Govoril je Palestincem, četudi v Gazo ni šel (Sveti sedež je planiral tudi to, a zaradi upora Abu Mazena papež ni šel na to ozemlje). Zelo jasno je Benedikt XVI. govoril tudi o pravicah Palestincev do svoje suverene domovine z jasnimi mejami, izrazil pa je tudi žalost zaradi obstoja ločitvenega zidu. S prav tako jasnostjo je papež pozval tudi mlade, naj ne podležejo skušnjavam nasilja in terorizma in da se otrok ne sme vzgajati k fanatizmu. Obstaja zid sovraštva, ki se kopiči že preveč let, zid, ki otrjuje srca - če ta zid ne pade, mir ne bo nikoli mogoč.

Nazadnje pa je bil presunljiv način, na katerega je papež spregovoril Islamu, začenši z govorom v mošeji v Amanu. Med enimi in drugimi mora potekati resničen dialog, izhajajoč iz istovetnosti obojih in razlik, biti pa mora iskren. Predlagal je "srečanje civilizacij", ne pa spopad. Gre za pouk, ki bi ga morali upoštevati tudi pri nas.

Andrea Tornielli, vatikanist dnevnika 'Corriere della sera'