sobota, 31. oktober 2009

Blagor blaženim...

V evangeliju te nedelje, ko je hkrati praznih vseh svetnikov, odzvanja beseda "Blagor". Prva stvar, ki mi pride na pamet, je Mendelssohnova pesem "Beati mortui", ki blagruje mrtve, ki so zaspali v Gospodu. Njihova imena namreč niso zapisana na zemlji, ampak pri Bogu.

Obhajamo torej praznik vere, nič več in nič manj kot to. Blaženi namreč niso nobeni velikaši, širokoustneži, preračunljivci... ne, blaženi so nasprotno vsi tisti, ki jih je svet preziral in jih še vedno prezira.

Ko poslušamo devet blagrov, jih sicer ne razumemo prav, a jih vseeno znova in znova radi slišimo. V nas prižgejo tisto luč upanja po boljšem svetu. V tej luči vedno znova sami pri sebi zavzdihnemo: "Pridi k nam tvoje kraljestvo". Zavemo se, kako daleč od ideala je svet, v katerem živimo, in zahrepenimo po lepšem, boljšem svetu, po boljšem življenju. Zaželimo si sveta, v katerem so dobrota, nenasilje, iskrenost, solidarnost. Tak svet je mogoč!

Zanj pa je treba biti drugačen, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas - govorimo o svetnikih. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti.

Kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, njegovega delovanja v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

V Jezusovem seznamu smo prav vsi in tudi Jezus se znajde v vseh naštetih situacijah. Njegov obraz izžareva vse to in še več kot to - tudi blaženost. Najti moram torej v devetih blagrih tistega, ki je namenjen prav meni. Po njem sem poklican, da naredim svojo pot. Začeti moram pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem, ki jih je tako veliko povsod. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih. Če se bomo mi zanimali za srca drugih, se bo tudi Bog zanimal za naša: "Blagor jim"!

Pri razmišljanju sem si pomagal z: E. Ronchi, Nelle beatitudini la regola della santita' - Avvenire 29.10.2009

sreda, 28. oktober 2009

Bratranci

Vittorio Messori je pred petimi leti našel zanimiv zapis v 'Le Figaro', francoskem dnevniku:

«Taksist, ki je bil izraelski arabec, s katerim sem prišel iz Tel Aviva, se je z menoj dogovoril, da me bo iz Jeruzalema spet pripeljal v Tel Aviv na letališče, ko bom zaključil svoje bivanje. Ker pa je medtem že našel drugo zadolžitev, je našel alternativno rešitev: "Poslal bom svojega brata, 'my brother'". Ta je prišel natančno ob dogovorjeni uri in se predstavil kot brat mojega taksista. Ker pa mi nekaj ni dalo miru, sem se skušal nekoliko poglobiti v stvar. Novi taksist mi je v angleščini pojasnil, da je v resnici bratranec drugega taksista, a da je to razlikovanje mogoče v angleščini, ker je v arabščini ena sama beseda, ki označuje tako brata kakor bratranca. To me je zelo prevzelo: po dva tisoč letih sem v semitskem jeziku, ki izhaja iz iste veje kot aramejščina, dobil potrditev, da se eksegeti ne motijo, ko pravijo, da so Jezusa iskali sorodniki, 'bratranci in sestrične', kjer evangelij navaja 'brate in sestre'. Kdaj pa kdaj lahko torej tudi navaden poročevalec pripomore k eksegezi Svetega pisma."

IL TIMONE N. 37 - LETO VI - November 2004 - str. 64 - 66.