Misel na praznik sv. Cirila in Metoda
Tokrat obhajamo na 14. Nedeljo med letom slovesni praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Ker sta bila iz Soluna, drugega grškega mesta in glavnega mesta pokrajine Makedonije, beremo odlomek apostola Pavla iz pisma Tesaloničanom. Veljalo je za sv. Pavla, veljalo je za sv. Cirila in Metoda, velja vedno, da prihaja do trenj, ko se oznanja Božji evangelij, a brez tega ne gre. Treba je ne samo oznanjati tako, da bi iskali všečnost ljudem, temveč Bogu, ampak tudi živeti tako svoje krščansko življenje.
Kakor smo dejali zadnjič, je treba sprejeti križ, narediti svoj del naloge, ki je sicer neprimerno manjša od tiste našega Pastirja Kristusa, o katerem ponovno poslušamo v evangeliju. Številni miki tega sveta nas lahko mamijo in vleče nas, da bi tudi kristjani popustili miselni diktaturi, ki nas ne samo vsepovsod obdaja, temveč po medijih in drugod prav grdo napada. Imamo torej skušnjavo tega, da bi šli s tokom, ker je tako lažje, ne bi pa sledili nauku Cerkve, ker je pač to težko, se, človeško gledano, ne splača, si bomo pridobili nasprotnike, zasmehovalce in še bi lahko naštevali.
Če gledamo na Slovanska apostola, tudi onadva nista imela nečednih nagibov ali zvijačnosti v ozadju svojega delovanja, temveč sta želela Kristusa ponesti slovanskim plemenom severno od Soluna, prostor njunega delovanja pa je kasneje postal izredno velik. Vsekakor mora biti v ozadju vselej ljubezen do Kristusa in ljudi, katerim ga želimo dati, ne pa neka preračunljivost, zvijačnost ali hinavščina. Hočemo jim dati, in sicer ne samo duhovniki, vsi kristjani, »boljši del«. Hočemo, da bi »imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju«. Gre torej za to, da ne bi samo bivali na tem svetu, temveč bi imeli vsi polnost življenja, ki pa je samo v Božji milosti in občestvu svetih. Kakor takrat Slovani, tako tudi mi iščemo srečo in izpolnitev na napačnih naslovih.
Kakor govori drugod Apostol, se ne smemo iti čehljanja ušes, ampak je oznanjevanje marsikdaj »trda beseda«, kot so dejali apostoli v 6. poglavju Janezovega evangelija. Ne smemo torej biti »priliznjeni«, ampak trdni, kar včasih pomeni tudi določeno trdoto, a vedno s pravim namenom in ciljem. Kakor je nakazovala sveča pri posvečenju ali pri sklenitvi svetega zakona, kakor sveče nakazujejo tudi v bogoslužju, smo se tudi mi, po zgledu našega Pastirja Kristusa, dolžni darovati za druge.
Objavljeno v tedniku Novi glas