Mislim, da se bo marsikdo vprašal, zakaj moramo v nekem
nedeljskem evangeljskem odlomku brati eno tako zadevo, kakršno je posvetilo, ki
je na začetku Lukovega evangelija. In vendar so se ob vzpostavitvi nedeljskih
beril in evangelijev odločili, da bomo na 3. nedeljo med letom v letu C to
brali. Ampak zadeva ni zanimiva samo iz zgodovinskega vidika, saj je čudovito
izvedeti, kaj je nekega evangelista pripravilo k temu, da napiše evangelij,
ampak ima to kratko »besedilce« zelo močno sporočilo za nas kristjane, saj nam
na neki način pove, od kod sploh črpamo svojo vero.
Luka bi rad podal poročilo o tem, kar zadeva Jezusa
Kristusa, o dogodkih z njim v zvezi in naukih, ki jih je Gospod podal. To se je
zgodilo nekaj let prej, a evangelista sam tega ni videl, zato se je moral po
eni strani nasloniti na druge, pa tudi sam je moral pošteno garati, saj pravi,
kako je natančno poizvedel. Dejansko je res zelo natančen v svojem poročilu,
kar recimo vidimo tudi v drugem delu današnjega evangeljskega odlomka, ki je
vzet iz 4. Poglavja evangelija, kjer je precej natančno opisan sobotni obred v
judovski shodnici. Torej, na kratko povedano, Luka nekaj v njem močno žene, da
Jezusa oznani še drugim, vendar pa mora naprej podati tisto, kar je prek drugih
prej sam prejel, glede na to, da Jezusa osebno ni poznal in videl.
Izvemo tudi, da obstaja neka oseba, ki se imenuje Teófil, za
katerega je besedilo napisano. Že samo to ime nam mora povedati, da še zdaleč
ne gre zgolj za tisto konkretno osebnost, ampak, da smo mi vsi Teófili, saj v
grščini to ime pomeni »Božji prijatelj«. Tisti torej, ki vzljubi Gospoda, ga bo
ta zadeva zanimala in mu pomagala, da bo ta začeti odnos še naprej rasel. Prek
tega besedila moramo namreč spoznati, kako trden je nauk, ki smo ga prejeli.
Zadeva drži.
To je zares zanimivo, saj samo besedilo evangelija pride
šele za neko drugo izkušnjo. Teófil namreč svoje poti ne začne z evangelijem,
kakor drži tudi za vsakega izmed nas. Začne z izkušnjo nekega nauka. Najprej se
sreča s Cerkvijo, s skupnostjo verujočih. Res zanimiv in pomemben je ta
podatek, ker dajemo nekoliko prevelik poudarek temu, da naj bi bila Božja
beseda izvor vsega, pa temu ni tako. Pred Božjo besedo je Izročilo, torej je
najprej Cerkev. Tudi, če pogledamo v Staro zavezo, to pravilo drži – najprej je
skupnost verujočih, potem šele nastane besedilo svete knjige. Najprej so
dogodki in besede, ki so jih očividci sami videli in slišali (tu niso samo
apostoli, ampak tudi denimo Marija), potem je treba vse to spraviti v neko »urejeno
poročilo« (Lk 1,1). V tem urejenem poročilu seveda ni vsega, ampak samo tisto,
kar je potrebno za verovanje. V besedilu je torej samo tisto, kar je nujno in
bistveno, če so že omenjene kake podrobnosti, so vselej v službi sporočila, ki
ga želi avtor podati. Imamo torej besedilo, ki je nekak izdelek Cerkve. V tej
smeri nam sv. Avguštin pove nekaj izredno zanimivega: »Četudi bi zažgali vsa
Sveta pisma tega sveta, to ne bi bila velika izguba, ker so na svetu kristjani.«
Tako smo prišli do ene izredno pomembne reči, ki jo dandanes
malce preveč zanemarjamo, žal pa se dogaja, da jo tudi omalovažujemo. Ta zadeva
se imenuje Izročilo, za katero danes, ko so moderne tujke, raje uporabljamo
besedo Tradicija. To je tisti »zaklad Cerkve«, ki se prenaša iz roda v rod. To
zadevo bomo morali spet vzljubiti. Da pridemo do tega, potrebujemo ravno tisto
dvoje, o čemer govori sv. Luka – poslušanje in raziskovanje. Res je, morali bomo
postati zvedavi, da bi vase posrkali čim več tistega bogastva, ki se skriva v
zakladnici vere. Pri tem se ne bomo smeli »šparati«, ker vera zahteva celega
človeka. Zahteva veliko vsakovrstnega napora – tudi telesnega, kakor vsaka
stvar, še bolj pa duhovnega in intelektualnega. Izziv je pred teboj, kristjan.
Ga boš sprejel?