Kristus ali kdo drug? Eno in isto.

Današnja družba in božično praznovanje

Ob letošnji pripravi na Božič še posebej opazujem družbo, v kateri živimo. Zagotovo je ob teh adventih, ki so se raje spremenili v “veseli december”, pravih žurkah ob priložnosti prižiganja prazničnih lučk in podobnih neumnostih, neko spoznanje zelo jasno – naša družba ni več ista, kot je bila prej. Ko o tem govorimo, ne mislimo na tisto pred sto leti, temveč je dovolj, če gremo nazaj morda samo za kako desetletje. Spomnim se, kako se nam je zdelo vsem, ki smo vendarle prihajali s “province” v glavno mesto, Ljubljano, nekaj močno čudnega, ko so tam praznovali “veseli december”, zdaj je zadeva že vsesplošna. 

Ob iskanju materiala, ki bi mi služil za podlago pri pisanju, sem našel reklamni plakat, ki je lani visel

v Vidmu, mestu torej, ki nam je precej blizu, tako da se kdaj pa kdaj tja tudi odpravimo. Na plakatu torej najdemo postavljeno na praktično isto raven praznovanje dveh rojstev, eno je Mohamedovo, drugo pa Kristusovo. Snov tega plakata nam tako daje vpogled v družbo, v kateri živimo. Nekoč, v bistvu še ne pred dolgo leti, pa četudi smo v političnem smislu živeli v komunističnem sistemu, je vseeno veljala neka tako kulturna kot tudi verska enoznačnost, v smislu pač, da smo bili precej enotni kot Slovenci in katoliki, podobno pa bi veljalo reči za drugo stran meje, pa če govorimo o Italijanih ali Furlanih, lahko pa tudi o Avstrijcih, če komu bolj ustreza. Vsekakor je zdaj že nekaj let tako, tudi v Sloveniji, da je ta “uniformnost” izginila, namesto nje pa je prišel neki pluralizem, ki je vse bolj pisan, pa človek ne ve več, ali samo iz leta v leto bolj, ali pa celo vsak dan bolj. 

Odzivi so lahko različni, vsekakor pa bi napačno bilo tisto, da bi se skušali “vrniti nazaj”, kot pravimo. V trenutnem položaju to ni mogoče, ker je vseeno treba “iti naprej”, vendar je pri tem treba imeti določena načela in kriterije, ne pa samo z improvizacijo, ki je seveda več kot očitna in vse večja pri politikih, a kaj, ko podobno gibanje najdemo tudi drugod, lahko rečemo, da v celotni družbi, zato pa tudi v Cerkvi. Imeti bi torej vseeno morali določene kriterije, vsi, sicer plujemo brez smeri, brez kompasa. 

Eden prvih kriterijev bi tako moral biti tisti, po katerem bi razlikovali zlasti dva vidika – čisto človeški vidik in verski vidik. S čisto človeškega vidika ima vsak človek pravico, da ima spoštovanje in da je zadoščeno njegovim potrebam v tisti meri, v kakršni je neka družba to sposobna. Tu mora vladati načelo skupnega dobrega, ki mora vselej biti dobro vseh, ne pa samo dela prebivalstva. Vendar, kam pridemo, če tu ne upoštevamo tudi verskega vidika? Neko ljudstvo ima namreč tudi neko lastno kulturo, ki so jo v veliki meri oblikovale tudi verske okoliščine, zato ni mogoče, da bi gledali na to brezbrižno, celo indiferentistično, sploh pa tega ne smemo delati tisti, ki se prištevamo k nekemu verstvu. 

Tu nimamo prostora, da bi natančneje šli v same zadeve, vsekakor pa smo prišli do tega, da se postavljajo na isto raven vsa verstva, tako da ni nobene težave v tem, da se na isto raven postavlja Kristusovo in Mohamedovo rojstvo. Zanimivo je zlasti to, da so kristjani ob tem danes bodisi brezbrižni bodisi to celo odobravajo. Zanimivo pa, da tako delajo tudi verske oblasti, saj je potem lani generalni vikar videmske nadškofije dejal, da bi oglas “lahko bil dobra stvar”. Če pa je tako zmedena, brezbrižna ali celo odobravajoča cerkvena oblast, kaj bo šele veljalo za vernike? Kako je mogoče, da je danes vse na isti ravni? Ker je v današnjega človeka, tudi kristjana, prišel neki pogled na svet, ki je močno počlovečen, tako da današnji človek nima praktično nobenega notranjega in duhovnega uvida. Res je samo tisto, kar se vidi, sliši in čuti. Tako je danes za mnoge verovati v Boga nič več kot le to, da delamo dobro in se ogibamo slabega, pa seveda, da se imamo radi med seboj. Nič več kot to. 

V takšnem kontekstu je postal Kristus neki družbeni delavec, neka moralna in načelna osnova, neki zgled, pa nič več kot to. Zato pa je na isti ravni z Ghandijem, Martinom Luthrom Kingom in drugimi. Za veliko večino katoliškega sveta Kristus pravzaprav ni več Bog, temveč le še zelo dober človek. Če ga tako postavimo na isto raven s prerokom, ne le Mohamedom, ampak lahko tu govorimo o katerikoli religiji, ni v tem nobene težave, niti za duhovščino, v tem primeru videmsko. Hkrati smo vse bolj priča temu, kako se mnogi, ki so bili krščeni v katoliški Cerkvi, od te oddaljujejo, ker ne najdejo v njej ničesar, kar bi jim lahko koristilo za življenje, kaj šele, da bi jih dvignilo na višjo versko ali duhovno raven. V bistvu sporočajo, da med Kristusom in lučkami, katerih prižiganje se tako slavi, ni nobene razlike. 

Ne vem vam, a meni se zadeva zdi zastrašujoča. Tako ni težko dobiti nekdanjih katolikov, ki so postali muslimani, hinduisti, budisti, protestanti in karkoli že, če niti ne govorimo o vseh tistih, ki so enostavno odšli, pa ne spadajo nikamor. Krščanstvo, ki se odreže od svojih korenin, postane le še neka humanistična filozofija z neko blago religiozno noto. Tako bo tudi letos za veliko večino Božič le še neki “družinski” praznik, v smislu, da se družina pač dobi skupaj. Vprašanje, ali se res dobi skupaj ali pa je to samo nekaj fizičnega, sicer pa je vsakdo oddaljen v svojem virtualnem svetu. Komu tako pomaga Božič, ki je le še neka “lepa misel”, “bleščeče lučke”, “prijetna čustva”. Koliko vse to zares razsvetljuje in greje človeka? In, v primeru, da to velja, koliko časa to traja? Še se spomnim nekdanjih veroučencev na Krasu, ki so dejali, da je v bistvu vse, kar pričakujejo, samo novo leto, da pa so že dan potem le še prazni in razočarani, kot sicer vsak dan. Materiala za razmišljanje je tako dovolj, vendar pa nam to ne bo prav nič koristilo, če ne bomo naredili koraka naprej, če se ne bomo vsaj malo notranje in duhovno poglobili.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

V noč vdira svetloba

Božično praznovanje začenjamo sredi noči, da tudi mi, skupaj z angeli, zapojemo slavo Gospodu, ki je s svojo Lučjo razsvetlil našo človeško temo. Je tudi naša hvaležnost Njemu, ki je edina prava Luč sveta. Kot je namreč lepo povedal prerok Izaija, je na tiste, ki so prebivali v »deželi smrtne sence«, posvetila luč. 

Osrednji simbol adventa in božičnih praznikov je luč, nasproti njej pa stoji tema. Že v naravi pa vidimo, kako je vse kaj drugega tista naravna luč, ki je sončna svetloba, kaj pa umetna luč, to je tista, ki si jo naredimo ljudje sami. Tudi za Božič imamo tako na eni strani Kristusa, ki predstavlja tisto naravno luč, saj je tudi imenovan »Vzhajajoči« ali »Sonce pravičnosti«, na drugi pa tiste luči in lučke, ki si jih sami postavimo.  Ob tem se postavi kar sama primerjava, koga oz. kaj si izbiramo kot svojo luč, torej kot tisto, kar naj bi nam svetilo na naši poti. 

Dejstvo je, da si vsi želimo neke luči, da po njej hrepenimo. Hrepenimo torej po miru, sreči, ljubezni, veselju... Kot pa si sami postavljamo neke lučke sedaj pred prazniki in okrog njih plešemo, kakor so Izraelci okoli zlatega teleta, tako se tudi sicer zatekamo k razno-raznim umetnim lučem, za katere mislimo, da bodo pa vseeno svetile v našem življenju. Te umetne luči seveda ne zares svetijo in grejejo, zlasti ne svetijo v našo notranjost in ne ogrejejo našega srca. Mi se s tem, vsaj čez leto in v našem vsakdanu, ne kaj preveč ukvarjamo, temveč vztrajamo v absurdnosti tega početja in v teh umetnih lučeh.

Da živimo v temi, potrebujemo žal takšnih dogodkov, ki nas stresejo - ne pravimo jim zastonj, da so »temni« ali »črni«. Zaradi tega, ker pa smo svoje upe polagali na tiste umetne, torej lažne luči, pa v takšnih primerih tudi svoje življenje in bivanje označujemo za »temno« in »črno«. Seveda je resničnost, kot vedno. Predvsem resničnost ni nikdar samo črna ali samo bela, temveč nas uči, da je tako črna kot bela. Pravzaprav nas uči, da je bolj bela kot črna, da je luč vedno tista, ki premaga temo, prav tako, kot sonce vsako jutro vzide, pa če je noč še tako temna. Sonce razsvetli prav vsak dan. Res je, da razsvetli enega bolj, drugega manj, vendarle pa razsvetli prav vsak dan. 

Zato smo veseli in polni upanja na božični praznik, ker se zavedamo, črpajoč iz resničnega življenja, da je luč močnejša od vsake teme. To pomeni, da je tudi življenje vselej močnejše od smrti. Tega si nisem izmislil jaz, temveč je logika narave takšna, če jo želimo videti. Le poglejmo, kako vedno spet vzklije življenje, četudi se zdi, da se je slednje končalo. 

Umetnim lučem se je treba tako vsak dan, vsaj za nekaj časa, prostovoljno odpovedati, da bi lahko v nas posijala tista prava luč, tista, ki ne prihaja le od nas ljudi in se z grobom konča. To je luč, ki prihaja »od zgoraj«. Če se naslonimo le na umetne luči, torej le na materialne dobrine, na telesno hrano, na človeške odnose, na svoje zdravje in lepoto, na naša čustva, ne pa tudi na duhovne dobrine in odnose, bo šla prava luč, z njo pa pravi Božič, torej Bog sam, mimo nas. To nam sporoča evangelij: »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Vsak od nas je namreč tisto prenočišče, kjer za Gospoda in njegovo Mater ni prostora, vendar je lahko po drugi strani tudi jasli, kjer pa je prostor, da Sveta Mati položi tja Božjega Sina.

Lahko smo seveda podobni raznim osebnostim tega sveta, ki iščejo blišč na napačnem naslovu, lahko pa se upodobimo po pastirjih, ki s čistim srcem bdijo v noči in pričakujejo Božjo zoro. Takšen je kristjan, ki s pomočjo tišine, premišljevanja, molitve in svetih zakramentov pričakuje Gospoda, ki prihaja. Slava tega sveta mine, tista, ki pa prihaja od zgoraj, ostaja. Pastirje je Gospodova slava odela v luč (Lk 2,9), ker niso imeli nobene svoje lastne slave, na katero bi se sklicevali ali jo morali braniti. Naj bo tako tudi z nami.

Blagoslovljen Božič!

D kot DIRKAČ

Cerkveni in družbeni antislovar (30)

Oseba, o kateri bomo nekaj napisali, je pravzaprav zdaj že nekdanji dirkač, a nič ne de. Govorimo seveda o novem svetovnem prvaku Formule 1, Nicu Rosbergu, ki pa svojega naslova v prihodnji sezoni tega elitnega dirkalnega športa ne bo branil, saj se je takoj po osvojitvi le-tega upokojil kot dirkalni voznik. To je storil pri 31 letih, le dan po osvojitvi prestižnega naziva, o katerem mnogi le sanjajo. Zagotovo se v zgodovino športa ne bo zapisal kot “najtrofejnejši” športnik, kjer še vedno, za zdaj, kraljuje nesrečni Michael Schumacher, brez katerega je ta šport izgubil precej svojega čara, prav tako se ne bo vpisal med legende, kamor spadajo takšni, kot je bil prav tako nesrečni Ayrton Senna in še kdo. Zakaj potem sploh pisati o tem fantu, ki je le dve leti mlajši od tistega, ki piše? Ravno zato, ker ne gre za fanta, temveč resnično gre za moža. Uvrstimo pa ga lahko, če ga nekam že moramo uvrstiti, v kategorijo modrih mož.

Kako neslavno lahko konča kak športnik, je najbrž znano vsem. Videli smo številne vrhunske športnike,

ki so morda bili celo legende svojega športa, kako so tudi kariero samo neslavno končali. Saj vemo, da še kako drži pregovor kdor visoko leta, nizko pade, zlasti pa so lahko takšni padci zelo boleči. Vemo tudi, kako številne športnike, pa ne samo športnike, temveč kar vse, ki jahajo na visokih valovih slave, še kako mika, če ne celo skuša, da bi imeli neskončne kariere, še zlasti pa, da se njihova slava ne bi nikdar končala. Nekateri pa vendarle gredo proti toku in se odločijo, da se umaknejo pravzaprav na vrhuncu kariere.

Lahko bi rekli, da je to modra odločitev, čeprav se zdi močno nerazumljiva, še zlasti, če si imel v žepu pogodbo, vredno 18,3 milijona evrov za prihodnje leto. Kot vladajoči svetovni prvak se je upokojil pred njim le še Alain Prost leta 1993, vendar je takrat osvojil že četrti naslov. Nekdo je dejanje primerjal s svetovnimi boksarskimi prvaki, ki so se umaknili takoj po osvojitvi naslova, tako da jih nihče več ni mogel izzivati za slednjega, kakor da bi pravzaprav iskali tisto slavo, ki je večna. Vendar pa gre najbrž za več kot to, ker je resnica ta, da slava sama po sebi nič ne koristi, če ni nekega večjega in višjega cilja. Kaj pomaga športniku nadaljevati kariero in imeti milijonske pogodbe, če bo pa enkrat vendarle moral reči besedo “konec”? Po tebi bodo drugi nosili tvoje našitke, drugi bodo zmagovali, najbrž bodo tudi podrli tvoje rekorde, pa tudi spomin nate bo postal bled, dokler ne bo popolnoma izginil.

Zato je tako pomembno opozarjati, kako krhko je vse človeško, tudi naš spomin, ki je živ le toliko, kolikor smo živi sami, potem ga ni več. Samo večni spomin, ki pa ni nekaj človeškega, je tisti, ki zares velja, vse drugo izgine, se uniči, če o denarju, slavi, karieri in podobnih rečeh ne rečemo nič. Ko sem že prej omenil Prosta, se ga sam ne spomnim več, ker sem imel takrat še niti ne deset let. Pa čeprav sem “formule”, kot po domače rečemo športu, redno spremljal, skupaj z očetom in starejšim bratom. Kdo se, recimo, spomni slave Sostrata, ki je Ahajcem prinesel zmago na olimpijskih igrah po kar 300 letih? V Olimpiji so mu sicer postavili spomenik, ki pa raztresenim turistom nič ne pove - sploh ne vedo, kdo je tisti možakar. Ravno tako lahko normalno živimo, ne da bi videli igrati Peleja ali Wayna Gretzkega, če omenimo najvišjo raven hokeja. Prav tako se lahko brez težav pogovarjamo še naprej o nogometu, pa čeprav ima človek številne bridke spomine, ko so igralci zaradi poškodb prekinili kariero, nekateri pa so jo, kot, recimo, kapetan takrat svežega slovenskega prvaka Gorice, Blagoje “Rašo” Radovanović, končali hkrati s svojim zemeljskim življenjem.

Kot smo dejali, je namreč lepota slave kratkotrajna in minljiva; z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je lepo, mora klicati po večji in pravzaprav večni lepoti, sicer nima nikakršnega pomena. Če pa velja tako, potem je lahko vsak bleščeč trenutek predokus tiste slave in lepote, ki se ne bo nikdar končala. Morda je skrivnost za dosego tega prav to, kar je počel Nico Rosberg, da dirkaš in se maksimalno trudiš, da se boriš kot lev zato, da dosežeš le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil še več privilegijev, ki jih nekega dne tako ali tako ne bo več, že tako pa jih je dovolj že zato, ker si na takšno raven prišel. Danes smo izgubili tisto sporočilo, ki ga lahko damo otrokom s pomočjo športa, ki pa ni samo v tem, da je pomembno sodelovati. Lahko sodeluješ in sodeluješ, je to tvoj edini cilj v življenju, potem pa pri 40 letih sklepaš brezvezne pogodbe na periferiji. Važno je igrati in sodelovati, a zato, da zmagamo, tako da se pomerimo z lastnimi omejitvami in sencami ter jih premagamo, da pripeljemo neko tekmo do konca.

Ta upokojitev pa uči tudi vse nas, ker je metafora dobrega boja v luči neke še večje slave. Zdaj mora Rosberg doseči krono pravega moža, družinskega očeta, ki je tista trenutna večja slava, katero je modro in pravočasno sprevidel in se zanjo odločil, v brk tistim, ki merijo uspehe z drugačnimi vatli. S to bitko lahko dosežemo tudi tisto neminljivo slavo, a mnogi se ne zavedajo, kako pomembno se je posvečevati v svojem stanu in k temu peljati tudi tiste, ki so ti zaupani. To je tudi evangeljsko sporočilo - ena sama tekma, polna napora, težav in preprek, na koncu pa ena sama zmaga, ki ne predvideva nobenih ponovitev, ker je ta zmaga pač večna. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravih dobrin si je treba izprositi

Berila zadnje adventne nedelje nam povejo, kaj je tisto, kar je bilo pred Božičem in je do njega pripeljalo. Ko pa govorimo o Božiču, nam ista berila tudi jasno pokažejo, kako daleč je pravi praznik Gospodovega rojstva od porabniško-sentimentalističnega pojmovanja, ki se danes vsiljuje in, vsaj na zunaj, zmaguje. Ker je ta praznik poleg tega, da se je zgodil v mesu, da se je torej Kristus rodil kot človek v Betlehemu in tistega njegovega prihoda, ki ga pričakujemo ob koncu časov oz. tudi vsakdo ob koncu svojega zemeljskega življenja, tudi in zlasti duhovni prihod za vsakogar.

Kristus, ki se mora roditi zlasti v naši notranjosti, pa ne kot neki sentimentalni doživljaj, ko bi si vsak od nas potem pel tisto pesem iz filma »Flashdance«: »What a feeling!«, kar bi lahko v sedaj moderni jezik lahko prevedli kot: »Kakšen filing!« Duhovno doživetje ali izkušnja je veliko več od tega, saj je podobno plamenu tiste majhne lučke, ki so nam jo danes prinesli skavti. Skratka, gre za lučko, ki v naši notranjosti traja in vztraja, nas podpira in greje, a je hkrati tudi dovolj šibka in majhna, da jo lahko spregledamo. Na podoben način lahko Gospoda v naši notranjosti »začutimo«, je torej res na neki čudovit način navzoč in nas podpira, lahko pa ga enostavno ignoriramo in spregledamo, ker je tako nevsiljiv in krhek.

Resnično je naš Gospod Jezus Kristus »znamenje, ki si ga je treba izprositi«, ga Vsemogočnemu Očetu »iztrgati«, pa tega ne naredimo in ne delamo, pa smo močno podobni Ahazu, ne pa tudi svetemu Jožefu. Za kaj gre? Ahaz je dobil od preroka Izaija Božje navodilo, naj se proti nasprotnikom ne spušča v nobeno zavezništvo s komerkoli, prerok pa mu reče, da naj celo prosi za Božje znamenje, da je res pravilno tako. Kralj Ahaz nato izkaže svojo lažno pobožnost, ko pravi, da ne bo vznemirjal Gospoda. To pomeni, da ta kralj pravzaprav sploh ni molil, ampak je verjetno, če že je, izpolnil samo tiste zunanje verske dolžnosti.

Kot pravo nasprotje temu, pa je bil Jožef »pravičen«, kar pomeni, da se je trudil neprestano biti v Božji navzočnosti z dejavnim in močnim duhovnim življenjem, polnem molitve in izročanja. Zato pa se mu je lahko po angelu razodelo tisto, kar mora storiti, je dobil znamenje, sicer bi se lahko klavrno končalo za Marijo in Jezusa, medtem ko je Ahaz sledil trmasto samo svojemu prepričanju in pameti, pa tudi zato pogorel, znamenje pa ni bilo dano njemu, temveč šele prihodnjim rodovom.

Jasno, da smo s svojim šibkim molitvenim in zakramentalnim življenjem zelo podobni Ahazu, nikakor pa ne Jožefu. Koliko napora vložimo v svoje duhovno življenje, koliko pa se raje zanašamo le na svoje moči in načrte naše pameti? Kolikokrat nam naša trmoglavost in ponos prineseta to, da si polomimo zobe in razbijemo glavo, medtem ko bi se lahko zadeve razvile čisto drugače, če bi se malo ustavili, izbrali tišino in prosili za pravo izbiro. Danes mislimo, da bo vse prišlo samo in na lahek način, vendar na ta način pridejo samo tiste zadeve, ki nas ne zares uresničujejo, izpolnjujejo, osrečujejo, razveseljujejo, pomirjajo...

Kolikokrat se tudi pritožujemo, kako je sveta maša dolgočasna, kako nam sveta spoved nič ne prinaša, ne pogledamo pa, koliko smo se sami pri sebi potrudili, da bi temu ne bilo tako? Ker pa je duhovno življenje tako močno prepleteno z našim vsakdanjim, potem se tudi tam vselej izgovarjamo na druge, sami pa nismo naredili pravzaprav nič, da bi se kaj izboljšalo. Naše srce je lahko dom, za Gospoda in za bližnjega, če tam naredimo kaj prostora in ga osvobodimo egoizma ter ponosa. Če zato v tem adventnem in božičnem času ne bomo naredili koraka naprej in izboljšali svojega duhovnega življenja, nam ne bo prav nič pomagalo še tako čustveno globoko praznovanje v krogu najdražjih.

Ne iščimo samo kratkotrajnih vzgibov in dražljajev, temveč trajne. Naj bodo zato naši zakramenti redni in dajmo se nanje pošteno pripraviti, prav tako pa si vzemimo kaj časa za vsakdanjo osebno molitev, kjer bomo izražali svoje zahvale prošnje, obžalovanja in težave. Berimo in premišljujmo Sveto pismo. Imejmo vedno kako duhovno branje, ki ga počasi prebirajmo čez leto. Prav tako se tudi izobražujmo v katoliški veri, kjer smo resnično »bosi«. Spodbujajmo tudi več družinske molitve, kar pomeni, da je potrebne več, zlasti elektronske, tišine.

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (29c)

V tej sodobni črkarski pravdi obstaja še nekaj procesov spreminjanja jezika. Tu je še jezikovna mutacija, saj bi bilo odločno premalo reči temu samo sprememba. Kdor ima v lasti besede, ima v lasti tudi vesti ljudi in ima seveda tudi v lasti resničnost. V Sloveniji sicer še nisem zasledil, da je tisti, ki se ima roditi le “spočetveni produkt”, a v Italiji že pravijo, da gre prav za to. Če pa je tako, potem je jasno, da ni mogoče zagovarjati pravic tistega, ki se še ni rodil, ampak je samo spočet, ker produkt pač nima pravic. Sicer pa je tako ali tako uporabljena samo beseda “zarodek”, pa smo na podobnem. Namesto da bi jasno povedali, da gre za uboj ali umor nekoga, ki se s tem strinja, se že tako ali tako dolgo časa uporablja beseda “evtanazija”, kar bi pomenilo “dobra” ali “lepa” smrt, vsekakor pa ustrezna tujka razelektri napetosti, ker itak nihče v resnici ne ve, kaj pomeni dobesedno, vsakdo pa približno ve, kaj je njena vsebina, a le približno. 

Za nekoga, ki je v komi, ne uporabljajo ustreznega medicinskega izraza, ki bi bil “arelacionalni

sindrom”, kar pomeni, da bolni ne more imeti odnosov s svojimi bližnjimi, ker je pač v komi, temveč raje in uveljavljeno rečejo, da je v “vegetativnem stanju” ali da “vegetira”, da bi tako povedali, kako je nekdo iz človeka postal le še rastlina, zato pa ga lahko odstranimo, kakor odrežemo rastlino s škarjami. Vemo tudi, kako naj ne bi več uporabljali izrazov “mož” in “žena”, temveč raznorazne druge izraze, kot recimo “starš 1” in “starš 2”, prav tako pa uporabljajo raje izraz “partner” ali kak drug izraz, da ni razlike med pari, ki so poročeni, in tistimi, ki živijo skupaj brez poroke, ker sta pač obe obliki enakovredni. 

Kaj vse bi lahko še našteli, a je dovolj jasno razvidno, kako tekoča je postala ta naša družba, sploh pa medčloveški odnosi. Če tako eno besedo zamenjamo z drugo, potem je resničnost zamegljena, vse bolj se izgublja, ljudje pa se potapljamo, in sicer na vseh področjih, v svet, ki je vse bolj virtualen, ne pa realen. Gre za svet, ki je abstrakten in umetno narejen. Kdor ne pozna resničnosti, je ne more niti ustrezno ovrednotiti, torej ne more ustrezno ovrednotiti svojega življenja in tistega, ki ga obkroža, ker ga pravzaprav tisto niti ne zanima. Pa seveda to ni le težava mlajših generacij, temveč smo priče vse več odraslim, staršem, ki v lastnem stanovanju neprestano visijo na elektronskih napravah, danes največ na tabličnih računalnikih in pametnih telefonih, ki pa kljub svojemu imenu ljudi v resnici poneumljajo. 

Da bi, če gremo naprej, do konca pokopali stari svet, imamo še eno orodje, ki pa je v tem, da ošibimo izraze, kar seveda vodi v t. i. “šibko misel” (it. pensiero debole), ki ima svojega najvidnejšega predstavnika v italijanskem filozofu Gianniju Vattimu. Izraz narava je tako iz metafizičnega pojma postal le še izraz okolja. Duša je postal neki tekoči izraz med romantičnim in new agevskim, vsekakor pa bolj predstavlja neki sentimentalizem, nikdar pa neke človekove duhovne in racionalne notranjosti. Tudi ljubezen ne pomeni več želeti zlasti dobro drugega ali popolne podaritve, temveč je prav tako postala bolj čustveni vzgib in traja vse, dokler nekaj čutimo, dokler je “feeling” ali “kemija”. Izraza “dobro” in “zlo” sta izgubila svojo objektivno razsežnost, zato pa tudi pravo vsebino, danes pa tako predstavljata le še posameznikovo pojmovanje enega ali drugega, ker sta postala nekaj povsem subjektivnega in subjektivističnega. 

Zelo dobro je to v svojem Leviatanu pojasnil nominalistični filozof Thomas Hobbes (1588-1679): “Dobro in zlo sta imeni, ki pomenita naše apetite in naše averzije”. Gre torej za tisto, kar kdo mara in kar kdo ne mara, to je to. Izrazi tako postanejo prazne posode, ki jih vsakdo napolni po mili volji. Zame je tako splav zlo, zate je dobro. Ošibiti izraze pomeni hkrati tudi ponižati, a seveda ne ponižamo izrazov. Izraz nosi s seboj socialno stigmo, ki gre onkraj samega pomena in udari tistega, ki izraz uporablja. Tako potem besede “avtoriteta”, “družina”, “sramežljivost” nosijo s seboj nasprotovanje, posmehovanje, pohujšanje, zmrdovanje in še kaj. Tako je s temi zadevami, zagotovo pa bomo eno od prihodnjih epizod morali nameniti še tistemu, kar so na pogorišče te jezikovne vojne postavili tisti, ki so samo vojno sprožili.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Veselje srca

3. advetna nedelja je imenovana tudi »nedelja veselja«, ker je Božič že blizu – letos je pred nami še polovica adventa -, zato pa nas bogoslužje spodbuja, da bi tudi v naše pričakovanje vnesli malo več veselja. Ker pa je advent prispodoba našega zemeljskega življenja nasploh, smo tudi sicer povabljeni, da vnesemo za kanček več veselja v naša življenja.

Evangelij nam pomaga razumeti, kaj je pravo veselje, sreča in svoboda, po čemer sicer vsi v svoji notranjosti hrepenimo, a ne vselej pravilno izberemo. Janez Krstnik je zaprt zaradi svojega odkritega neodobravanja škandaloznega življenja kralja Heroda, ki živi z bratovo ženo Herodiado. Svoje učence od tam pošlje k Jezusu, da bi ga povprašali, če je res on pričakovani Mesija, kar je Janez nenazadnje tudi jasno dejal, da je, ali pa naj čakajo drugega, predvsem pa drugačnega. Zanimivo je tu vprašanje, kako to, da Janez sploh to sprašuje, kot da bi bil zagrenjen zaradi tega, ker je zaprt. Rekli bi, da mu je kar prav tako, ker je pač dobil, kar je iskal – če bi ostal tiho, se mu ne bi nič zgodilo. Vendar pa v resnici ni tako, saj je Janez Krstnik v sebi trdno prepričan, da je Kristus pravi Mesija, Odrešenik človeškega rodu, ki »odjemlje grehe sveta« (prim. Jn 1,29-34; Mt 3,11-12), potrebujejo pa te potrditve njegovi dvomeči učenci. Slednji so pričakovali drugačnega Mesija, bolj političnega in vojaškega, ali tudi čudodelnika, ki bi sam osvobodil Izrael, da bi živel brez rimske nadoblasti. Ali bi pa Izrael res bil osvobojen? Ne bi bila ta svoboda zgolj navidezna in zunanja?

Tudi mi smo konec koncev podobni tem učencem. Iščemo takšno veselje, srečo, svobodo, ljubezen, mir in še kaj, ki bi od nas pravzaprav nič posebnega ne zahtevala, kaj šele, da bi morali zaradi tega kaj trpeti, potrpeti, biti deležni nasprotovanja in ponižanja. Iščemo pravzaprav srečo in veselje prazničnih lučk. Da se prižgejo, je treba pritisniti le gumb. Od nas nič ne zahtevajo, ker so jih drugi postavili, elektriko, gorijo pa – naj bi gorele – na občinske stroške (v resnici vedno na naše, ker smo davkoplačevalci mi!). Ko se prižgejo je vedno žur. Lahko bi še naštevali. Vendar pa za te lučke drži, da so samo nekaj zunanjega, samo nekaj človeškega, zato pa kratkotrajnega in minljivega. Drži tudi, da ne kaj prida svetijo niti kaj prida grejejo. Zlasti ne svetijo v našo notranjost in je ne grejejo. Gre pravzaprav za »fejk« (ang. fake) lučke, umetne lučke, od katerih ni neke prave koristi. Takšnih lučk si ljudje postavljamo nič koliko, pa mislimo, da bo tam naša rešitev. To so vse tiste zadeve, v katere bežimo in si skušamo z njimi potešiti našo nesrečo in napolniti našo notranjo praznino. Kaj vse so tiste droge, ki se na zunaj razglašajo kot lučke, ki nas bodo osrečili, vemo, pa ni treba posebej naštevati. Vsekakor to ni neka realna, temveč virtualna resničnost. 

Janez bi si kaj lahko tudi izbral neko »virtualo«, lahko bi si zgradil neki umetni svet, živel navidez nemoteno naprej v nekem balonu. Tega ni storil, ker je bil prerok, še zadnji starozavezni. Prerok je pa tisti za Sveto pismo, ki pričuje za resnico oz. celo Resnico, z veliko začetnico, za Boga samega. Sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je resnica to, da se naš razum oblikuje po resničnosti (»Adaequatio rei et intellectus«), da torej mislimo, potemtakem pa tudi govorimo in delamo v skladu z resničnostjo kot je, ne pa takšno, kot bi želeli – mi ali drugi -, da je. Janez je povedal stvari takšne, kot so bile, za to pa tudi sprejel odgovornost in posledice. Zaprli so ga in na koncu celo ubili, vendar je storil prav in je bil notranje svoboden ter tudi vesel. Pričeval je, do konca, za resnico in Resnico. Držal se je tistega: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti« (Mt 10,28). 

Za nas je to zgled, da bi nas skrbela, ali vsaj malo bolj skrbela, ne samo materialna, telesna in čustvena resničnost, temveč še bolj duhovna. Lahko delamo za vse tisto, kar se nam zdi pomembno in se zatekamo k vsemu tistemu, kar mislimo, še bolj, za kar si domišljamo, da nas bo potešilo, osrečilo in razveselilo. Vendar, če bo vse to podobno samo tem prazničnim lučkam in ne bo navezano na večne dobrine, na tiste, ki jih nič ne more uničiti, ne bo od tega nič. Če bomo tako delali, potem bo z našim življenjem kot z lučkami, ki ugasnejo, ko je konec praznika. Naš Goriški Slavček pa nam je lepo povedal, da v resnici »življenje ni praznik«. Lepo, veselo srečno življenje ni vselej tisto, ki ni nič razburkano. Tudi gladina jezera ali mlake je lahko na zunaj lepa in mirna, a vprašanje, kako je znotraj. Tudi na grd in mrzel ter siv zimski dan je gladina vode mirna, a to lahko pripelje celo do tega, da zledeni. 

Če hočemo res prinesti malo več veselja, sreče in še česa v svoje življenje, bo pravzaprav potrebno veliko razburkanje naše notranjosti. Potrebno se bo odpovedati svoji lastni volji, svojim lastnim predstavam in fantazijam, da bi vse postalo bolj Božje, bolj nebeško, zato pa tudi večno. Marsikaj bo potrebno odrezati, odstraniti, počistiti. Marsičemu se bo treba odpovedati. Bo tudi boleče. A ta bolečina se bo spremenila v veselje – takšno, ki ne mine. Jezusa bomo morali sprejeti takšnega kot je, ne pa takšnega, kakršen bi mi želeli, da je. Njegov nauk je takšen, kot je in nas ga uči katoliški nauk, marsikdaj ga je težko sprejeti, ker ni takšen, kakršen bi si mi želeli v svoji ozkosti in omejenosti, da je. Morali bomo začeti vse bolj misliti tako, kot misli, govori in dela Gospod Jezus, kar nas uči tudi njegova Cerkev. Več ko nas bo, grešnikov, to vzelo za svoje in se bomo tako trudili misliti, govoriti in delati, bolj bo takšna naša Cerkev tudi v svojem človeškem, torej grešnem, krhkem in omejenem obrazu. Ne recimo, da bi moral kdo drug, ampak, da moram jaz tako delati. Da bi pa dobro mislili, govorili in delali, je potrebno najprej moliti, ker je konec koncev to dar od zgoraj. Začnimo moliti in se poslužujmo svetih zakramentov. Saj vemo, da vaja dela mojstra. Bolj ko bomo molili, prebirali, poslušali in premišljevali, bolje nam bo šlo. Bolj bomo tudi notranje veseli, srečni in razsvetljeni – ne od umetnih lučk, temveč od prave luči!

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (29b) 

Poglejmo, kako se po eni strani ruši stara resničnost prek jezika, ustvarja pa nova resničnost po novem jeziku. Nov svet se gradi tudi s pomočjo novih izrazov, novega besedišča, ki izraža resničnosti, katerih prej nismo poznali. Tako se iznajde protijezik (it. antilingua), kakor je prvi dejal Italo Calvino oz. novi jezik (ang. newspeak), kakor je dejal George Orwell. Najprej je potrebno tako stvari zrušiti, zato poglejmo najprej to plat. Treba je zrušiti stari svet vrednot, stare svetovne nazore (nem. Weltanschauung), filozofske perspektive, kulturne koordinate in še kaj. Ko govorimo o jeziku, je pri destrukciji možno prehoditi tri poti. 

Prvi način je enostavna odstranitev nekega izraza, ne da bi ga nadomestili s kakim drugim. Danes

imamo številne besede, ki so v jezikovnem smislu pravzaprav izumrle. Tu lahko pomislimo na metafizične izraze, kot npr. esenca, človeška narava, ali kar sama metafizika. Potem imamo določene moralne izraze, kot so npr. vrlina, zdržnost, stanovitnost, ponižnost, deviškost, plemenitost... Tu so še religiozni izrazi, ki tudi v samem katoliškem svetu izginjajo - sodba, pekel, nebesa, vice... Gre za pravo jezikovno sterilizacijo, ki je v tem, da sovražniku vzamemo jezikovno orožje, da bi mu odvzeli tudi trdne koncepte, na katerih stavba pravzaprav stoji ali pade. Treba je očistiti jezik, da postane šibak in tako neprimeren za jezikovni spopad. Če, recimo, pogledamo takšne spopade med Don Camillom in Pepponejem, vidimo hitro, kako učinkoviti so bili ti izrazi, saj ko jih je uporabljal župnik, je bil ubogi župan hitro brez moči. 

Če ošibi jezik, pride počasi tudi do tega, da ljudje slabo govorijo, poleg tega, da ne razumejo več tistega, kar so njihovi predniki zelo dobro razumeli. Kot je dejala potem znanka, ki je poslušala radijsko oddajo, v kateri sem nastopal: “Bolj slabo sem razumela, ker imate tak besedni zaklad, ki ga sama nimam”. Podobna težava je pa tudi že s samimi sestavki tu v časniku in vprašanje je, koliko in kako se sploh razumemo med seboj pisci in bralci. Posledice jezikovne sterilizacije so zato hude, tudi zato, ker kdor slabo govori, navadno tudi slabo misli oz. misli zelo nekritično - tega je pa danes odločno preveč. Orwell je to že kdaj napovedal: “Osiromašenje jezika je prednost, saj bolj kot je majhna izbira, manjša je skušnjava, da bi razmišljali”. 

Drugi način jezikovne vojne, ki je, kot smo opozorili, bolj podtalna, je umik nekaterih izrazov in zamenjava z novimi. Zamenjajo se tako besede, ki izražajo neko resničnost, da bi tako zamenjali razumevanje resničnosti same, ki je po novem lahko tudi drugačna, vsekakor pa je tekoča in lahko pomeni to in ono ali tudi nič. To je koristno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da, če je resničnost preveč odurna, jo je bolje nekoliko osladiti. Tako je, recimo, Adolf Eichmann na jeruzalemskem procesu dejal, da sploh ni šlo za deportacije Judov, temveč za “nadzorovano emigracijo”. Podobno se dogaja tudi v primeru uzakonjanja novih vrst zakonskih zvez. V Italiji je npr. parlament raje dejal, da so to “civilne zveze” kot pa “homoseksualne poroke”, da bi ljudstvo lažje sprejelo zadevo, ker bi se na tiste “trde” besede lahko tudi slabo odzvali ali celo uprli. Primerov je nič koliko, zlasti če pogledamo t. i. politično korektni jezik, ki ga danes uporabljajo, ko ljudje nismo več debeli, ampak “preobilno prehranjeni”, nismo več gluhi, temveč “slabše slišimo”, itd. Vendar bi kazalo “politično korektnemu” nameniti samostojni del rubrike, saj je materiala preveč. Naslednjič nadaljujemo z našo sodobno črkarsko pravdo, torej vojno na jezikovnem področju, ki je v resnici spopad za posest duš ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Da bi pluli po pravi poti

Na "nedeljo Janeza Krstnika", kar je vselej 2. adventna nedelja, nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali. Osrednja tema je namreč spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, pravzaprav pa je spreobrnjenje tudi naša dolžnost, pa ne samo v pripravi na vsakokratne božične ali velikonočne praznike, temveč je to dolžnost našega življenja. Kot smo zadnjič dejali, gre dejansko za to, da skušamo nekaj spremeniti, izboljšati v našem življenju. Če nekaj izboljšamo, se izboljša tudi še kaj drugega, saj nas sv. Tomaž Akvinski uči, da izboljšanje enega področja za sabo potegne tudi druga, ker tudi prsti na naših rokah in nogah rastejo skupaj, ne pa vsak posebej. 

Naše življenje lahko primerjamo plutju z ladjo, kjer krmar vedno znova popravlja krmilo ladje, da slednja pluje točno v pravi smeri. Vselej so namreč neka navodila za pot in kompas ter drugi instrumenti, ki kažejo smer, mi pa jih po eni strani moramo ubogati, po drugi strani pa moramo tudi sami biti dovolj vešči, da z njimi ravnamo, kdaj se je pa tudi treba znajti.Treba je pošteno dejati, kako mi sicer v življenju težimo precej k temu, da skrenemo s prave smeri plutja. Potrebna je zato budnost in bdenje nad samim seboj, ker sicer hitro skrenemo, posebej pomembna pa je budnost na duhovnem področju. Če ni te budnosti, postane nevarnost življenjskega brodoloma zelo velika, resnici na ljubo pa mi dajemo zelo majhen, premajhen poudarek temu duhovnemu področju, tako osebno, kot tudi na ravni skupnosti, po večini govorimo tu o naših družinah, pa tudi župnijah in drugod.

Velikokrat je naloga težka, a to ne pomeni, da se ne potrudimo po najboljših močeh in z nebeško pomočjo, torej s pomočjo troedinega Boga, angelov, Marije in svetnikov, nam lahko uspe. Če želimo biti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo treba marsikaj spremeniti, treba se bo odpovedati svojemu ponosu in objeti ponižnost, da bomo priznali naše zablode in napake. Potrebujemo pa tudi precej močne volje, da ustrezne popravke naredimo, na koncu pa tudi stanovitnosti in vztrajnosti, da se ne bomo predali ob ovirah, ki pač vedno pridejo. 

Pri apostolu Pavlu v tem oziru vidimo, kako pomembno je vse tisto, kar so dali skozi pred nami. On sicer omenja tisto, kar je bilo napisano, a nič manj ni pomembno tudi vse drugo, kar so dali skozi naši predniki. Po poti gremo bolje ali, če ostanemo pri naši primeri, bolje plujemo, tudi s pomočjo tistega, kar so nam zapustili tisti, ki so bili na poti pred nami. Skušnjava tega, da bi enostavno izbrisali vse tisto, kar je bilo pred nami, je velika. Če izročila ne upoštevamo, imamo historicizem, ko vse tisto pred nami nima nobene veljave, ampak nekaj velja samo tisto, kar je novo. Na ta način se ne učimo oz. se nič ne naučimo niti iz napak prednikov. Tako pravzaprav ni možno pluti po pravi poti. 

Še nekaj najdemo dandanes. Številni bi radi popolnoma zradirali prav vse, kar se jim je v preteklosti zgodilo v življenju. A če uporabimo še tako dobro življenjsko radirko, pa v našem družbenem življenju začeti spet z nič ni mogoče. Dobra novica, ki pa jo prinaša adventni čas, je ta, da je to možno na duhovnem področju. Dejanje popolne skesanosti pripelje, seveda s pomočjo našega Gospoda v zakramentu spovedi, do popolnega izničenja vseh starih grehov, naša pokora pa do izničenja posledic teh dejanj, do poprave krivic. 

Ponovna vrnitev na pravo življenjsko pot se vselej začne na duhovnem področju, kakor se tam vedno začnejo tudi vse naše krize in zablode. Nekega dne je nekdo vprašal starega puščavnika po njegovi starosti. Puščavnik je odgovoril, da ima petdeset let. Obiskovalec je na to odgovoril: "To ni mogoče, zagotovo jih imate več kot sedemdeset!" Na kar je puščavnik odgovoril: "Res je, moja starost je sicer petinsedemdeset let, a prvih petindvajset sploh ne štejem, ker sem jih preživel daleč od Boga."

V tem adventnem času bomo torej naredili veliko, če bomo poživili naše bogoslužno in molitveno življenje, tako na osebni, kot tudi na skupnostni ravni. Če se bo to zgodilo, se zagotovo izboljšajo tudi naši medčloveški odnosi in še vse drugo. Namesto pravokotnika tabličnih računalnikov, pametnih telefonov, televizijskih in računalniških ekranov, imamo v adventu na skupni mizi krog adventnega venčka, ki se vse bolj sveti. Celo številne starše pa namesto tega raje vidimo, kako bulijo v te naprave, pa nič drugega ne vidijo, zlasti pa nikogar drugega, ko bi bil za to najboljši čas. Z napravami celo hodijo po stanovanju in vanje strmijo, pa se nikamor ne zaletijo samo zato, ker že dovolj dobro poznajo svoje stanovanje. Odločitev za krog je odločitev za večnost, torej za Boga, posledično pa tudi za bližnje in zase. Storimo vendar kaj za to in obrodimo kak trajni sad. Četrtina adventa je že mimo.

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo

“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Hodimo v luči

Ko sem se včeraj malce potikal po socialnem omrežju Facebook, je prijateljica novinarka zapisala, kako, »živi v državi, kjer dajemo v ospredje novice o črnem petku in prižiganju lučk«. Po naših mestih, pa naj bodo večja ali manjša, so namreč spet naredili prave male slovesnosti ob priložnosti prižiga prazničnih lučk, pa čeprav še december ni, kaj šele božični prazniki. Sam bi dodal, da živimo v deželi, kjer prižigamo cel kup nekih virtualnih luči, nikakor pa ne moremo prižgati tiste najpomembnejše luči - v naši duši. Bežimo sem in tja, naredili bi to in ono, da bi končno vendarle nekaj prižgali, dokler obupani morda vendarle ne ugotovimo, da pa tega sami ne moremo storiti. 

In vendar smo v berilu povabljeni, da bi hodili v luči. Človek potem hodi v soju teh prižganih lučk. V najmodernejšem avtu ima cel kup nekih lučk, da o vsem drugem niti ne govorimo. Sveti mu njegov pametni telefon, njegova tablica, njegov televizor... Vse nekaj sveti in vse nekaj obljublja, mi pa v resnici še vedno hodimo v temi. Tiste človeške in zemeljske luči namreč veliko obljubljajo, a malo izpolnijo. Gorijo nekaj časa, potem ugasnejo. Že manjše zadeve jih lahko ugasnejo, če pa temu ni tako, zagotovo za to poskrbi konec zemeljskega življenja – smrt. Ta odpihne vse tisto, česar temelji so le človeški in zemeljski, od vsega materialnega, pa tudi do vsega, kar je čutno in čustveno. 

Prej nismo povedali vse resnice, saj prvo berilo pravi, da je treba hoditi v ne katerikoli, temveč v Gospodovi luči. Morda pa je to tista novica, ki jo današnji človek najbolj potrebuje, da pa obstaja še kaka drugačna luč, taka, ki sije v človekovo notranjost in jo razsvetljuje ter greje. Seveda pa je današnjemu človeku težko, ker bi se moral za takšno luč malce žrtvovati, se zaustaviti, se nečemu odpovedati, da bi se nekaj izboljšalo tudi v njegovem življenju. Hoditi v Gospodovi luči pomeni odpovedati se teminam greha in se raje odločiti za vrline oz. kreposti. Ko se recimo nekdo odloči za to, da bi shujšal, mu nič ne koristijo razne kure, temveč mora spremeniti svoj način življenja. Pri tem gre za to, da si vzpostavi neki red in se ga drži, da nekaj poveča, nekaj pa zmanjša. Navadno je tudi dobro imeti nekoga, ki te pri tem usmerja. Povečati je treba fizični napor, določenim rečem se je treba odreči na področju prehrane. Ubogati je treba tistega, ki nas po tej poti vodi. Treba je biti vztrajni. Seveda ne gre naenkrat, temveč postopoma. 

V hoji za Kristusom, kar krščanstvo pravzaprav v svojem bistvu je, gre za nekaj zelo podobnega omenjenemu. Človek si mora najprej v glavi postaviti neki red in se ga potem tudi v resnici držati. Povečati mora napor na duhovnem področju, za kar je treba kje čas in napor odvzeti in se čemu odpovedati. Treba je ubogati Kristusa in njegovo Cerkev, ki nas na tej poti usmerjata. Treba je biti vztrajni. Tudi tu gre postopoma, korak za korakom. 

Na voljo imamo zlasti klasična tri orodja – molitev, post in miloščino. Molitev obravnava bogoslužno življenje, osebno molitev, skupno molitev, pa tudi versko izobrazbo. Glede posta bomo bolj splošno dejali, da obravnava neko odrekanje, neko mrtvičenje, če rečemo z lepim starinskim izrazom. Miloščina pa pomeni vsesplošno dobrodelnost v duhovnih in telesnih delih ljubezni. Nekaj je treba ukreniti na osebni ravni in na ravni skupnosti, kateri pripadamo.

Če bomo zato želeli spet hoditi po pravi poti, bomo zato najprej opravili dobro spoved na začetku adventnega časa. Že zgodnjekrščanski spis »Nauk dvanajsterih apostolov« oz. »Didaché« je dejal, da je to tista prava priprava na »lomljenje kruha«, torej za polno udeležbo pri sveti maši, kot vrhunec tega tudi seveda sveto obhajilo. Tako pa danes vsi lepo v vrsto, kot da bi potrebovali neko potrdilo o pripadnosti ali za to, da smo sploh bili pri nedeljski sveti maši. Ni čudno, da ni potem nekih duhovnih učinkov ali napredka v življenju, da konec koncev ne živimo v miru ne s sabo ne z bližnjimi. Malo manj ponosa in malo več ponižnosti, pa bo kaj prostora za Gospodovo luč v nas. 

Na isto področje, torej na molitveno, spada tudi molitev doma. Zanimivo, kako na telesno hrano za nič na svetu ne pozabimo. Vsakdo potrebuje čez dan nekaj časa za čisto osebno molitev, nekaj časa pa velja nameniti tudi skupni, zlasti družinski molitvi. V adventnem času je zelo primerno, da začnemo, če tega prej nismo počeli, z lepo navado skupne molitve zvečer. Zberimo se skupaj, prižgimo svečko, skupaj pojejmo in skupaj zmolimo ter se kaj pogovorimo. Če bo zgorelo veliko svečk na venčku, da jih bo treba celo menjati, potem bo to znamenje, da je to končno res bil izkoriščen adventni čas. Advetni venček namreč spada na mizo v domu, ne pa na kak grob ali na vrata – pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, mi pa izkoristimo čas, dokler smo še tu in še skupaj. Naredimo kaj, dokler je še čas, da ne bo spet potem jadikovanja, češ kam so zbežali otroci – če smo jim dajali le tiste elektronske lučke, potem znajo prižigati samo te, ne pa tistih v duši. Kot izziv dajem, da kak dan v tednu povabimo k sebi še kako družino, pa zadevo naredimo skupaj. Spodbujam, da tudi osebno kaj naredimo na duhovnem področju – si izberemo duhovno branje za adventni čas, preberemo vsak dan svetopisemski odlomek, zmolimo desetko...

Če bomo to naredili, potem nam ne bo težko še čemu se odreči v tem adventnem času, pa je prav, da si nekaj izberemo na osebni ravni in na ravni skupnosti, družine, kakor nam tudi ne bo težko narediti kakega dobrega dela vsak dan. Za to slednje se velja odločiti vsak dan sproti. Ko smo zvečer skupaj pri adventnem venčku bi bilo dobro, če vsak pomisli in pove, kako mu je čez dan uspelo zadane cilje uresničiti, ksaj tako skupaj rastemo in se tudi lahko spodbujamo, da bi bili boljši. Kot pa pri telesnem treningu postopoma zadeve stopnjujemo in povečujemo, tako velja tudi na duhovnem področju, da lahko, zlasti na osebni ravni, zadeve stopnjujemo in povečujemo. Tudi duhovna kondicija se veča in krepi. 

Naj na koncu še rečemo, da na ta način ne delamo nič drugega, kot samo prostor za tistega, ki prihaja. Če pa bo tisti našel v nas prostor, ga bodo našli tudi naši bližnji, začenši s tistimi, so vsak dan ob nas. 

Blagoslovljen milostni čas adventa!

C kot CESARSTVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (28b)

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič, ko smo skupaj z eminentnim zgodovinarjem De Jaegherejem lahko zatrdili, na podlagi empiričnih dokazov, da padca rimskega imperija ni povzročilo krščanstvo, ker ga zaradi majhne številčnosti niti ni moglo, temveč so razlogi zlasti demografski padec, prevelika davčna obremenitev in prava gonja, nazadnje pa še propad gospodarstva in ekonomije.

Če nadaljujemo pri demografiji rimskega imperija, lahko navedemo še eno zadevo, ki so se je začeli

množično posluževati, to pa je splav. Ta je najprej služil kot zadnja možnost, da bi lahko prikrili nedovoljena razmerja, ko so torej zakonci varali drug drugega. Glede tega velja še povedati, kako je v klasični dobi zakon imel zelo veliko vlogo in je bil močno spoštovan ter podkrepljen z ustreznimi državnimi zakoni. Lahko torej rečemo, da je bila družina tudi zakonsko spodbujena in zaščitena, kasneje pa se je zadeva izrodila. Tudi za to obstajajo resni zgodovinski dokazi, se pa rado gleda samo enostransko in propagandistično, zlasti pa z današnjimi propagandističnimi očmi na zgodovinska obdobja. Potem se vzame le tisto, kar ustreza, da bi podkrepili določeno tezo ali celo določene deviacije družbe. Vrnimo se torej k množični uporabi splava, ki je postal kar neko zadnje kontracepcijsko sredstvo, ki so se mu upirali le še kristjani, ki pa so bili v zahodnem delu imperija, ki je tudi propadel, le manjšina, kot smo že zadnjič dejali, še tisti, ki so bili, pa so bili od časa do časa zdesetkani s preganjanji.

Vse to privede do drugega razloga za propad zahodnega rimskega imperija, namreč davčnega razloga. Ljudi, ki bi jih lahko obdavčili, je bilo čedalje manj, prav tako pa je bilo čedalje manj tudi ljudi, ki bi jih lahko poslali varovat meje cesarstva. Teža davkov je bila tako čedalje večja, obmejna ozemlja pa so s svojo zapuščenostjo kar sama vabila barbare, da jih obiščejo. Da bi le-te odvrnili od skušnjave, ki se je tako lepo ponujala, so Rimljani pomislili, da bi jih povabili v svoje vojaške vrste. Pomislili so na to, da, ko bodo barbari deležni vseh dobrin rimske civilizacije, bodo radovoljno poskrbeli za obrambo meja. Tako so sestavili po cele legije samih barbarov, ki pa so se kmalu začeli spraševati, zakaj le bi morali ubogati rimske generale, ne pa raje svojih naravnih poglavarjev. Polovica jih je bilo Germanov, pa so se počutili bližje kot Rimljanom tistim, proti katerim so se morali bojevati. Ekspanzionistična sla Rimljanov se je končala, ko so se zavedeli, da razen tega, da bi lahko dobili sužnje, v Evropi niso imeli več kaj dosti opleniti, medtem ko so barbari videli trgovce, ki so šli pred vojaškimi legijami in vselej nosili zanimive reči, ki jih sami niso imeli, pa so jih hoteli imeti - vemo, kako se je končalo.

Tako se finančna služba mora spopasti z umanjkanjem prihodka zaradi denatalitete, vojaških pohodov, izropanosti Evrope... Posluži se najlažje in, če nas vprašate, najbolj neumne rešitve tega sveta, tudi zato, ker to ni in ne more biti dolgoročna rešitev - povečajo davke. Težava, ki nastane, je v tem, da sužnji ne plačujejo davkov, predstavljajo pa 35 odstotkov vsega prebivalstva. Sužnji niti ne služijo v vojaških vrstah. Posledice so katastrofalne, saj mali zemljiški posestniki pustijo polja neobdelana, ker se jim to ne splača delati, mnogi pa postanejo “latrones”, torej razbojniki, kar pa spet potegne za sabo, da je za vzdrževanje reda potrebnih še več vojakov. Povprečni Rimljan tako ne ljubi več države, ki ga tlači in mu povzroča tesnobo, ne vidi niti smisla, da bi jo branil. V 4. stoletju so krščanski vladarji skušali rešiti, kar bi se rešiti dalo, z zakoni proti moralni razuzdanosti, tako da so ukrepali proti ločitvam in prešuštvom, tako da so tudi denarno kaznovali tistega, ki bi prelomil zakonske obljube. Bilo je po eni strani prepozno, po drugi pa se je nasprotna mentaliteta že tako usidrala v ljudeh, da so se temu močno upirali. Že v času cesarja Konstantina so stare aristokratske rodbine že praktično izumrle, edina, ki je še ostala, je bila “gens Acilia”, ki je bila krščanska rodbina.

Kot je dejal Arnold Toynbee, lahko samo ena stvar uniči neko civilizacijo - samomor, ko nihče več ne verjame v tisto, kar so temelji neke družbe, ko se na le-teh ne gradi več in se nanje ne naslanja. Do neke mere se sicer lahko tudi delajo vzporednice z današnjim položajem na Zahodu, vendar pa je v svojem komentarju knjige De Jaeghereja sociolog religije Introvigne opozoril na nekaj pomembnega in s tem pravzaprav še dolil bencina na ogenj. Barbari, ki so se polastili imperija, niso imeli neke svoje “močne kulture”, temveč so priznavali superiornost rimske kulture. Ohranili so nostalgijo po rimski kulturi in so ob prvi priložnosti spet postavili na noge (sveti) rimski imperij. Da sami ne verjamemo v svojo kulturo in civilizacijo, je jasno, toda vprašanje je, ali v superiornost naše kulture verjamejo zlasti muslimanski priseljenci, ki mislijo, nasprotno, da je tista superiorna kultura njihova.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

C kot CESARSTVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (28a)

Čeprav sta tako Nova Gorica kot Gorica precej na obrobju, pa to še ne pomeni, da ne bi bili ti mali mesti kdaj tudi “avantgardni” v čem. Tako je izšla že druga izdaja izredne knjige francoskega zgodovinarja Michela De Jaeghereja kar pri goriški Libreria Editrice Goriziana, ki obravnava zadnje dni rimskega imperija, kot označuje tudi njen naslov (Gli ultimi giorni dell'Impero Romano, LEG, 624 str., 34 evrov). Naj tu povem še nekaj, kar zgodovinarji in drugi zgodovinski navdušenci že vedo, da založba LEG izdaja res dobre zgodovinske knjige, še zlasti bi lahko izpostavili tiste o obeh svetovnih vojnah. Ravno na dan mojega nakupa knjige – dobil sem ponatis le-te, saj so prvotisk dobesedno razgrabili! – so v knjigarni omenjene goriške založbe predstavljali knjigo o tolminskem bojišču v 1. svetovni vojni. 

Omenjena knjiga o zadnjih dneh rimskega cesarstva je sicer izšla v Franciji pred dvema letoma, za nas pa je zanimiva tudi zato, ker je sprožila pravi val prahu. Zakaj? Četudi je zelo umirjena in mestoma precej “korektna”, pa De Jaeghere dokazuje nekaj politično nekorektnih dejstev propada rimskega imperija, ki že sami posebej pokažejo na določene podobnosti s težavami časa, v katerem živimo. Avtor ni kar nekdo, saj je urednik dvomesečnika Le Figaro Histoire. 

A pojdimo na razloge padca rimskega imperija, kot jih navaja De Jaeghere. Razlogi so štirje - demografski padec je prvi; da bi se z njim spopadli, so pričeli pravo davčno gonjo, kar je drugi razlog propada, ki je privedel do tretjega, namreč do uničenja gospodarstva in ekonomije, kar se je skušalo rešiti s četrtim razlogom za propad imperija, namreč z množičnim priseljevanjem, ki se ga pa niso niti potrudili vladati in obvladati. 

Ni torej težko ugotoviti, zakaj so vzrojili in se dvignili v Franciji. Lahko so sicer že Rodney Stark in tovariši pokazali, da je teza Edwarda Gibbona, da je za propad imperija krivo krščanstvo, iz trte izvita, težava je, da je zdaj to zatrdil Francoz, povrhu pa še urednik tako ugledne revije. Kako le bi lahko bilo krščanstvo vzrok propada, ko pa je še dolgo po vladanju cesarja Konstantina predstavljalo samo manjšinsko religijo, tudi v 5. stoletju, ko je zahodni del rimskega cesarstva prenehal obstajati, pa kristjanov ni bilo niti deset odstotkov prebivalstva – večina so bili kristjani v vzhodnem delu, ki pa je obstal še kar tisoč let, tudi zato, ker so bili njegovi branitelji kristjani. Naš strokovnjak dokazuje nasprotno, kako je vse pričelo z demografskim padcem. V močno militaristični družbi so se legionarji ob upokojitvi le stežka privadili delavskim razmeram, četudi bi se, bi bili po zaslužku skoraj na ravni služabnikov. Raje so tako okrepili mestno prebivalstvo, kateremu seveda ni manjkalo zastonjskih kruha in iger. 

Že ob prelomu časov, torej ob Kristusovem rojstvu, niso več kaj prida veljale stoične vrline, zlasti vrlini podložnosti in zvestobe državi. Elite so prve pričele hedonizem, ki se je nato hitro razširil, po tej filozofiji oziroma načinu razmišljanja (če lahko temu rečemo “razmišljanje”) pa so otroci velikanska ovira, ne pa nekaj močno zaželenega. Preko elit so se razširile helenistične navade, ki jih najdemo nekoliko opisane, recimo v svetopisemski knjigi Makabejcev, kar je pomenilo množično kontracepcijo, priležništvo in ločevanje zakoncev, kar je cesarja Avgusta privedlo celo do tega, da je izdal zakone proti neporočenosti. Ti zakoni so bili neučinkoviti, ker se je razširila še ena helenistična zadeva, eksponentno je namreč narasla homoseksualnost. Posledice vsega tega? V času Cezarja je Rim štel milijon prebivalcev, pod zadnjim cesarjem Romulom Avgustulom pa le še dvajset tisoč. Isto tematiko nadaljujemo še v enem zapisu.

Ojavljeno v tedniku Novi glas

Krhkost zemeljskega

Današnji človek je na moč podoben Jezusovim učencem, pa mnoge stvari v življenju pojmuje kot kamne, torej kot nekaj zelo trdnega, praktično nepremagljivega. Vemo, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, kot tudi vemo, iz bolečih izkušenj, kaj se zgodi z vsem ne le človeškim, temveč kar z vsem zemeljskim – včasih res ni potrebna kdove kakšna sila, da se vse razruši. Kar je človeško in zemeljsko mineva, propada tudi že sicer zaradi zoba časa, pridejo pa tudi nenadni udarci, včasih prav kak »Blitzkrieg«, bliskovita vojna, ki razruši vse pred sabo. 

Kar človek naredi, za kar se potrudi, to je vse pomembno, a tudi minljivo. Govorimo o vsem

materialnem, a materialnem v zelo širokem smislu, ker tu mislimo vse tisto, kar je mogoče tako ali drugače zaznati, torej sem spadajo tudi naša čustva in odnosi. Pravzaprav nam bo to, če bomo znali videti krhkost in minljivost vsega tega, to koristilo, ker ne bo nekaj samo po sebi umevnega, temveč bomo za vse, kar je del našega življenja, pa tudi za vse, ki so del našega življenja, torej ljudi, znali biti hvaležni. Da ne bomo potem nostalgični za nazaj in bomo pogrešali vse to šele tedaj, ko bomo kaj takšnega ali koga takšnega izgubili. 

Čeprav se zdijo zadeve v našem življenju torej močne kot kamni, pa jih sile zla lahko uničijo tako, kot to stori na požetem polju ogenj, kot nam lepo pove prvo berilo. A pozor, evangelij nas uči, da vsako zlo ni nujno v škodo, temveč je tudi zdravilno, vzgojno za nas, da bi začeli gledati presežno, onkraj zgolj tistega, kar vidimo, zaznavamo, čutimo. Potrebne so nam duhovne oči, ki nam šele zares omogočijo, da imamo pravi pogled na življenje. Ne, da življenje ne sme biti materialno in čustveno, tudi to mora biti, a nam oboje nič kaj dosti ne koristi, če ni življenje zlasti in predvsem duhovno. 

Na koncu namreč ostanejo in obstanejo le še duhovne dobrine, ki so pa tiste bistvene. Ker pa je »bistvo očem skrito«, ga je treba celo življenje iskati. In iskati je treba to stanovitno: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). To pomeni, da bomo že sedaj sposobni videti drugače svet in življenje, da je torej Božja moč, ki je močnejša od vsakršnega zla, na koncu bomo pa uživali dokončno odsotnost vsakega zla, bolečine, bolezni… V polnosti bomo tudi lahko uživali tiste dobrine, ki si jih v resnici vsi želimo, pa sedaj le okušamo. 

Konec cerkvenega leta ponuja misel na smrt kot zdravilo, da bi se nekoliko zaustavili in se zbudili ter seveda postavili določen red v svojem sicer neurejenem življenju, zlasti v duhovnem življenju. Na pravimo kak korak, da bo naše življenje bolj molitveno in bolj polno Božje milosti. Bog ne daj, da bi nas naša ponos in zaverovanost v trdnost naših kamnov ne uspavala v »prostoru udobja« (ang. comfort zone), pa da ne bo kaka preizkušnja naredila pravega opustošenja.

Večnost in podobne reči

Evangelij je navadno poln Gospodovih besednih spopadov s farizeji, tokrat pa imamo na voljo saduceje, ki bi jih lahko označili kot predstavnike judovske elite, za neke vrste aristokracijo judovske družbe, izhajajočo iz figure duhovnika Cadóka. Če primerjamo z današnjim človekom, potem lahko rečemo, da predstavljajo materialiste tistega časa, ki so vzvišeno in naduto zavračali Jezusov nauk, misleč, da jim ne bo mogel odgovoriti. Niso verjeli v vstajenje, torej niso verjeli, da bi bilo življenje po smrti, na podlagi tega pa so presojali tudi vse ostalo, kot je danes značilno za vse, ki nimajo vere v posmrtno življenje ali tudi za tiste, ki imajo tovrstno zadevo izkrivljeno, pa jo presojajo z očmi tega sveta. Kot bi obrnili besede Gospodove molitve, očenaša, pa bi rekli: "Kakor na zemlji, tako v nebesih." 

Ne smemo si delati utvar, da je danes malo takih saducejev, saj je ta težava vere v večno življenje, ki jo sicer tudi izpovedujemo vsako nedeljo in velik praznik slovesno pri sveti maši, kar precej razširjena. Saduceji so bili vseeno judovski "verniki", torej so bili judovske veroizpovedi, prav tako pa imamo tudi danes mnoge, ki se sicer prištevajo med kristjane, pa bodisi nimajo vere v večno življenje bodisi je takšna, kakršno zasledimo v evangeliju pri saducejih, da je torej zemeljska, bodisi zgolj materialistična bodisi še psihična, vsekakor pa ne duhovna. Tudi raziskave so pokazale, da so tisti kristjani, ki zares verujejo v večno življenje, v manjšini, če bi potem gledali, koliko je zares duhovne vere, bi bile številke resnično minimalne. 

Če je vera preveč materialistična, psihična, ne pa res duhovna, je potem tako težko razumeti številne plati naše vere, ki pa "niso od tega sveta". Nekateri, ni jih tako malo, dodajo malo vzhodnjaškega pridiha, pa so recimo prepričani, da pride do reinkarnacije človeka, kakor menijo v vzhodnjaških religijah in filozofijah, a v tistem smislu, da se po smrti nekako nadaljuje užitkov polno življenje. V resnici za taiste religije in filozofije to pomeni kazen, ne pa nekaj zaželenega. Sv. Tomaž Akvinski prav tako zavrača islamsko religijo tudi zaradi tega, ker ne more biti resnična religija, ki ima materialističen, da ne rečemo meseni, pogled na posmrtno življenje. No, mnogi tudi danes, med njimi tudi kristjani, mislijo podobno, pa naj bi tako prišlo, če že pride, po smrti do tiste zadostne potešitve vseh nagonov. Podobno bi lahko zatrdili za vse, ki iščejo le neko čustveno potešitev. 

Nauk za nas je, da moramo dobiti na vse, zlasti seveda na življenje, pogled, ki je čedalje manj naš, torej človeški, čedalje bolj pa Jezusov, ki je božanski, torej duhovni pogled. Gre za pogled, ki je hkrati še kako realen, po drugi strani pa vselej odprt v večnost. Boga in vsega, kar se ga dotika, ne moremo presojati z našimi človeškimi očmi in kategorijami prav zato, ker so končne, omejene in umrljive, kakor smo končni, omejeni in umrljivi tudi mi sami. Bog je večen, to večnost pa daje tudi nam in to je tista moč, ki v resnici hrani naše življenje. Tudi zato, ker je sicer naš pogled le enostranski.

Sodobni človek namreč ne sprejema večnosti, oziroma jo sprejema le enostransko, da bi čim dlje potisnil misel na negativne plati življenja, kot da teh ne bi bilo, če nanje ne mislimo. V teh dneh nas grobovi kot neme priče močno opozarjajo tudi na temne plati življenja. V evangeliju Jezus nalašč izpušča negativno plat večnosti, da bi izzval saduceje, naj tudi v negativno smer nadaljujejo s svojo logiko razmišljanja. Kaj bi bilo po tej logiki z našimi ranami, boleznimi in bolečinami? Če se nadaljuje vse v enakem stilu naprej po smrti, potem se ne bi nadaljevali le užitki, temveč bi tudi vsi bolni in trpeči v istem stilu nadaljevali tudi po smrti. Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju bi bila obrnjena na glavi, pač: "kakor na zemlji, tako v nebesih". 

Neobstoječa, slaba ali sprevržena vera v večno življenje tako privede do tega, da imamo po eni strani večni optimizem, ki je vse kaj drugega kot krščansko upanje, po drugi strani pa neverjetni pesimizem, ki je tudi nekaj povsem drugega od realnosti. Če posledice tako že obstajajo, potem so bodisi nujno povsem pozitivne ali povsem negativne. Tko je cilj sodobnega kristjana postal ta, da bi bil srečen, a se da debatirati, kaj naj bi to pomenilo. Navadno to pomeni služiti svoji volji in raznim voljam tega sveta, potem pa naj bo, kar pač bo. Stari dobri katekizem pa je dejal, da smo bili od Boga ustvarjeni, da bi ga spoznali, ga ljubili in mu služili v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih. Naša srečnost na tem svetu je tako odvisna od tega, da spoznavamo Božjo voljo, jo ljubimo in ji služimo, ne pa našo. Iskati je potreba ne trenutnih in zemejskih užitkov, temveč tiste večne, torej duhovne. Treba je torej iz srca moliti in prositi, da bi naš pogled bilj vse bolj Kristusov, duhovni, za kar si je treba tudi prizadevati s svojimi močmi, predvsem za to, da je v nas dovolj prostora za Gospoda, kot stalno ponavljamo. Recimo skupaj s sv. Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30).

B kot BONTON

Cerkveni in družbeni antislovar (27)

Pred kratkim, pred kakšnim mesecem, sem zasledil izvlečke iz starega italijanskega bontona, ki obravnava vprašanje, kako se je potrebno obnašati v cerkvi. Bonton je napisala gospa Erminia Vescovi, pravi pa, da je to “sodobni bonton družbenega obnašanja od adolescence do starosti”. Obravnavana različica je deveti ponatis iz leta 1954, je pa zanimivo videti, kako se je spremenilo naše obnašanje, kot rečeno, je tu obravnavano tisto v cerkvi. 

Naša gospa Erminia pravi najprej, da “če se je treba vselej držati bontona v hišah ljudi, je še večji

razlog, da se ga natančno držimo pred najvišjim Stvarnikom in v hišah, kjer prebiva”. Pravi, da je vera po besedah apostola Pavla rationabile obsequium, v izvirniku logiké latreia, kar najdemo v pismu Rimljanom 12,1, lepo pa je prevedeno, da gre s strani človeka za češčenje Boga, ki je smiselno, razumno, pa tudi duhovno, seveda, kot se je rado prevajalo omenjeno Pavlovo navodilo. Pomeni, da se je treba v družbi, še posebno pa seveda v cerkvi, zlasti med bogoslužjem, smiselno in razumno, torej primerno, obnašati. Gospa tako pravi, da moramo vedeti, “kako pomembno je tudi določeno zunanje izkazovanje češčenja ali primernega obnašanja, ki je pravilno predpisano”. 

Pravila, ki jih bomo na kratko pogledali, se zdijo kot iz neke druge dobe, pa čeprav so veljala še ne pred tako dolgo časa, potem pa je za zahodnega človeka obveljalo tisto, kar je obveljalo za Pavlovega spremljevalca Demaja, ki ga je “zapustil, ker je vzljubil ta svet” (1 Tim 4,9), pa je v življenje, pa tudi v svete prostore spustil vse vrste obnašanja, ki je bilo prej pojmovano kot vsaj neprimerno, če ne še kaj več. Gospa Vescovi pravi, da se tudi tisti, ki ne verujejo, zagotovo želijo primerno obnašati v cerkvi, kamor se gre: “Za običajne verske obrede … za slovesna bogoslužja … za občudovanje umetnin”. Logično je tako, da se je potrebno izogibati časa, ko se v cerkvi obhaja bogoslužje, če pa že ne bi šlo drugače, je treba paziti, da nismo glasni v svojih korakih, govorjenju, prehajanju iz kraja v kraj … Podobno je treba upoštevati tudi v prazni cerkvi, saj gre za spoštovanje Gospoda, ki tam prebiva oz. tudi svetosti prostora, ki je drugačen od ostalih, saj je posvečen, izvzet iz svetne rabe. 

Potem je veljalo, pa nič nismo zasledili, da ne bi veljalo več, da je treba poklekniti, ko se gre mimo Najsvetejšega v tabernaklju, če pa je izpostavljeno, je treba poklekniti na obe koleni. Podobno velja, če se obhaja sveta maša, da človek lepo pri spremenjenju, kar naznači zvonec, lepo poklekne in kleči, dokler zvonec ne nakaže konca najsvetejšega dela maše. Veljalo je, da imajo, vsaj v romanskih deželah, žene in dekleta pokrito glavo, moški pa odkrito, pa tudi, da je obleka pokrivala celotne roke in kolena, moški pa naj bi imeli prav tako pokrite roke in vselej dolge hlače, pa seveda lepo nogavice in čevlje. Zdi se, da, če pustimo pri miru pokritost ali odkritost glave, danes to glede obleke ne velja več, čeprav nihče tega seveda ni preklical. Seveda je veljalo, da se ne hodimo kakorkoli v cerkev razkazovat. 

Naša gospa Erminia potem piše, da nikdar na sedežu ne grdo slonimo, morda celo z razprostrtimi rokami, temveč lepo sedimo, pa tudi nog nimamo nikdar prekrižanih, za kar se tudi zdi, da danes ne velja več. Zanimivo je potem obnašanje med pridigo. “Predvidena je spoštljiva in popolna tišina”. Bog ne daj, da bi pokašljevali ali krhali, kar se seveda ne počne niti med preostalim bogoslužjem. Prav tako ni predvideno nobeno ploskanje, a amerikanizacija je očitno to pravilo ukinila. Potem je zanimivo, da se med pridigo ne sme pokazati nobene zdolgočasenosti ali kakorkoli izraziti nestrinjanja, kakor se tudi ne sme vmes kakorkoli komentirati. Če pridigar reče kaj smešnega, se ne reži, ampak se narahlo nasmehne. V skupnih molitvah in pesmih se ne sme biti ne preglasni ne pretihi, kakor tudi ne zavlačevati ali prehitevati. 

Pa še naslednja: “V cerkvi naj se ne bi pozdravljali ne si stiskali rok ne načenjali pogovorov, niti z ljudmi, ki jih nismo videli že dolgo. V takih primerih zadostuje, da le pokimamo z glavo in se rahlo nasmehnemo, da bi tako označili zadovoljstvo srečanja, ostalo pa ohranili za zunaj”. Tu le še vidimo, kako močno se je vse spremenilo in kako močno so določene posvetne navade stopile tudi tja, kamor naj ne bi, v svete prostore. Glede stiskanja rok smo pisali tudi v našem časniku, celo na podlagi dokumenta Svetega sedeža, a si seveda nismo delali utvar, da ne bi bili bela vrana. Če se je torej tako močno izjalovilo obnašanje v cerkvi, ni nič čudnega, da je postala tako plehka tudi katoliška duhovnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Danes želim biti v tvoji hiši

Skupaj z Jezusom se danes spuščamo v nižave, saj je Jeriha, ki leži v močni zemeljski depresiji, praktično najnižje mesto na svetu. Spuščanje pa ni le dejansko, temveč tudi duhovno, in je bistveno, saj tudi višji cestninar Zahej kasneje spleza z drevesa, vseskozi pa nas tudi spremlja nizkost. Kar nekakšno idealno nadaljevanje zgodbe o farizeju in cestninarju, ki smo jo spremljali prejšnjo nedeljo. Tudi tam je bila namreč pohvaljena nizkost in ponižnost ter seveda skesanost, pa tudi tam smo spremljali cestninarja. 

Zahej je bil višji cestninar, a je bil majhne postave. Majhne postave je vsak izmed nas, vselej, kadar se oklepa stvari tega sveta in lastnega ponosa ter napuha. Gre nekako za plavanje v začaranem krogu, ko iščemo le lastno korist in to, kako bi tako in drugače prišli bolje skozi, navadno na račun drugih, kot nam pove tudi zgodba o Zaheju. Na ta način pa ni mogoče "videti, kdo je Jezus". Treba se je iz takšnega stanja vsaj malo dvigniti. Sikomor je bilo v tem primeru idealno drevo, ker ima ravne veje in ni preveč visoko. Pomeni, da je treba začeti z majhnimi koraki, da bi potem naredili tistega odločilnega. Marsikdo se namreč odloči, v življenju nasploh, pa tudi v duhovnem, da bi pa kar naenkrat "premikal gore", a je treba iti postopoma, po korakih, predvsem pa je važna pri tem notranja naravnanost, ki nas žene. 

V duhovnem smislu lahko splezamo na drevo tako, da napravimo že eno prvo krepostno dejanje, eno odpoved, eno dobro delo, nekaj časa v molitvi, en dar v dober namen. Karkoli takšnega podarimo iz srca Gospodu, nas brž dvigne iz naše duhovne majhnosti, da že lahko vidimo Jezusa in zaslišimo njegov klic ter njegovo vabilo. Videti Jezusa pomeni soočiti se z njim, srečati se z resnico o sebi. Če to zares naredimo, potem skesanost in trden sklep prideta sama po sebi. Zagotovo je Zahej že bil skesan in je nosil sklep o povračilu že v svojem srcu, pa je to Gospod Jezus brž opazil. Prava naravnanost je tista, ki nas mora gnati, če na ta način delamo zadeve, pa četudi so majhne, se duhovno dvigamo in rastemo, hkrati pa nam tudi postaja žal za naše napačno ravnanje in dobivamo željo po tem, da bi zadeve popravili ter škodo povrnili. 

Če potem hočemo, da Jezus pride v našo hišo, da gre "pod našo streho", je treba seveda z drevesa tudi splezati, kar pomeni, da je treba hišo odpreti, jo pripraviti in očistiti za takšnega gosta. Če le moremo, je najboljši način zakrament pokore oz. sveta spoved, za katero je odločilno, da smo skesani, iskreni in imamo v sebi tudi trden sklep k poboljšanju. Zaheju je bilo pravzaprav odpuščeno že, ko je še bil na drevesu, tudi nam je odpuščeno že brž, ko se pokesamo, ko resnično priznamo, kar smo storili in napravimo trdni sklep, potrebujemo pa še tisto dokončno izvršitev in potrditev tega dejstva, pečat pravzaprav, ki pa si ga ne moremo dati sami, ampak nam ga daje Gospod po svoji Cerkvi. Na športnem tekmovanju recimo nekdo zmaga, ko pride do cilja, a zadeva se potrdi potem s podelitvijo nagrade. Vsakdo, kdor pride v duhovnem smislu do cilja, torej do prave skesanosti, iskrenosti in trdnega sklepa, je podoben temu tekmovalcu, vendar mu ne bi nič vse skupaj koristilo, če ne dobi še Božjega pečata, tako kot dobi tekmovalec pečat oz. potrditev s strani organizatorja tekme. Brez tega žal ne more priti do vzvišenega Jezusovega obiska, s katerim ni bil počaščen le Zahej, temveč je počaščen lahko vsak od nas.

Tako pa se danes dogaja, da gre sicer veliko kristjanov, ki so navzoči pri sveti maši, v vrsto za sveto obhajilo, a le malo od njih je v svoji notranjosti resnično pripravljenih, da bi Gospoda tudi prejeli in sprejeli v svoji hiši. Gospod pravi, da če ga ljubimo, se trudimo držati njegovih zapovedi. Kolikokrat pa smo ga prevarali in ogoljufali? Kako je bilo z našo vero in molitvijo, z našim spoštovanjem Svetega, z našim posvečevanjem Gospodovega dne, z našim spoštovanjem staršev in svetnih predstojnikov, z našim spoštovanjem življenja in dostojanstva bližnjega in sebe, telesa bližnjega in sebe, tuje lastnine in dobrega imena, resnice, spoštovanjem svetega zakona in družine... Če omenimo le desetere Božje zapovedi. 

Tako pa vse počnemo na porabniški način, tudi svoje versko življenje, ki je kaj malo duhovno, pa se potem pozna zadeva tudi doma. Tako kot mečemo zadeve v voziček v nakupovalnem centru (žal premnogi celo na nedeljo, torej Gospodov dan), podobno ravnamo tudi z duhovnimi in zemeljskimi dobrinami ter seveda ljudmi, ki so nam bili v življenju podarjeni. Potem se pa čudimo, zakaj nič ne gre, zakaj ostajamo vedno na istem, na plitvem. Zahej nas uči, da Gospoda k sebi ne moremo povabiti na takšen način. Poleg tega, da so tako naša obhajila nespoštljiva, so nespoštljivi potem tudi naši zemeljski odnosi - do ljudi in stvari. Če je pa tisti, ki je po definiciji Najsvetejši, tudi dejansko takšen, da u to priznavamo, potem bodo posvečeni tudi naši zemeljski odnosi. Zahej nas uči, da je prava naravnanost srca tista, ki naredi, da se pravzaprav Gospod k nma povabi kar sam.  

A kot ALINSKY

Cerkveni in družbeni antislovar (26) 

Sklenili smo en krog, uporabili vseh petindvajset črk slovenske abecede, enkrat bolj, drugič manj uspešno, zdaj pa se začenja nov krog. Sklenil sem, da bo, če bo tako naneslo, tudi po več prispevkov pod eno črko, pač glede na gradivo, ki se mi nabere in se mi zdi zanimivo. 

Verjamem, da o zgornjem priimku marsikdo od bralcev še ni slišal, poznamo pa vsi priimka Clinton in

Obama. Ponovno mi za podlago služijo odlični zapisi Marca Respintija, dobrega poznavalca ameriških zadev, ki se mu zdi posebej zanimivo slediti v aktualnem finišu tamkajšnje predsedniške volilne kampanije. Morda zmaga kandidatka Hillary Clinton, morda Donald Trump, morda pravzaprav nihče od obeh, saj v ZDA ni vse odvisno le od predsednika, čeprav je v resnici neverjetno veliko odvisno. Omenjeni priimek je pomemben, da spoznamo enega od zgledov tako zdajšnjega predsednika Obame kot tudi predsedniške kandidatke Clintonove. Govor je o Saulu Alinskem (1909-1972), sinu ruskih judovskih priseljencev. 

Ta je bil dolgo časa sodelavec komunistov in je celo zbiral sredstva za 'Mednarodne brigade' v španski državljanski vojni (1936-1939). Zavedel se je, da marksizma ne bo mogel prenesti v ZDA, vsaj ne tako, kot bi želel, zato se je posvetil manjšinam in vsem ljudem “brez pravic”, sčasoma pa je postal pravi guru ameriške levice, zlasti v legendarnih in revolucionarnih “Sixties”, torej v šestdesetih letih 20. stoletja. Iz takratne “protikulture” so izšli praktično vsi kasnejši voditelji Demokratske stranke in ameriške levice. Hillary tako prebere Alinskyjevo knjigo iz leta 1946, 'Reveille for Radicals', in jo avtor takoj očara, tako da pride v Chicago leta 1968 prav zato, da bi ga srečala. Alinsky ji ponudi takoj službo kot community organizer, v resnici agitpropovsko službo, ki pa jo Hillary odkloni, saj cilja precej višje. Želi se poročiti s senatorjem, kar je v skladu s tistim, kar jo vodi naprej in s čimer se strinjajo vse njene biografije - vodi jo želja po oblasti. Vseeno pa napiše diplomsko nalogo o svojem “učitelju”, ki jo leta 1969 zagovarja na Wellesley College - “There is Only the Fight” - An Analysis of the Alinsky Model. 

Njuno srečevanje postane precej pogostejše in sodelovanje tesnejše. V pismu iz leta 1971 Alinskega npr. sprašuje, kdaj bo prišlo do razodetja, torej do izida nove knjige, kar se zgodi zelo kmalu: pri znani založniški hiši Random House izide še isto leto knjiga Rules for Radicals: A Practical Primer for Realistic Radicals. Zanimivih je dvanajst navodil za nove ekstremiste. 3. npr. pravi, da je treba povečati negotovost, tesnobnost in neodločnost. 5. pravilo zagovarja grožnje, 10. pa pravi, da s tem, da spodbudimo nasprotnike k uporabi nasilja, pridobimo naklonjenost množic. Najbolj zanimivo pa je v knjigi posvetilo “prvemu od vseh radikalcev..., ki se je uprl sistemu, in sicer tako učinkovito, da mu je uspelo ustanoviti najmanj svoje kraljestvo - Luciferju”. Kar vodi celotno kariero zelo ambiciozne odvetnice Hillary Clinton (r. Rodham), je tako “Alinskyjev model”. 

Zanimivo pa, da med prijatelji agitatorja najdemo tudi dva pomembna katolika. Eden je Jacques Maritain (1882-1973), ki je Alinskega označil za enega od redkih res velikih mož stoletja. Njuno prijateljstvo se je začelo leta 1940 in je trajalo kar 32 let. Drugi pa je čikaški škof Bernard James Sheil (1888-1969), ki je bil velik nasprotnik protikomunističnega boja v ZDA, katerega je zlasti podpiral katoliški senator Joseph P. McCarthy (1908-1957). Leta 1972 je Alinsky v intervjuju, njegovem zadnjem nasploh, za Playboy dejal: “Recimo, da če bi že bilo neko življenje po smrti..., potem bi sam brez oklevanja izbral, da grem v pekel... Pekel bi zame bil nebesa”. Ni čudno, da ga je tudi vplivna feministka okultističnega satanizma Diane Vera, ki zadevo širi zlasti s pomočjo interneta, označila za “pravi model obnašanja za levičarske sataniste”. Čeprav je Alinsky umrl le leto po intervjuju, je njegova beseda obrodila sad, saj se je po njem zgledoval, takrat še neznana osebnost iz Chicaga, Barack Obama. Že njegov slogan Change, torej “sprememba”, je tudi leit-motiv knjige Rules for Radicals. Da bi se s predsedovanjem Clintonove nadaljeval Alinskyjev miselni model, se zdi torej nadvse smiselno trditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas