nedelja, 25. maj 2014

Naš temelj je Nekdo

Božja beseda 6. velikonočne nedelje nas spodbuja k temu, da bi razmišljali o tem, kdo smo kristjani oz., kaj naj bi za kristjane kot take veljalo. Vprašanje po identiteti, torej. Vsak od nas se mora vprašati: »Kdo sem in kam grem?« Kjer ni dovolj le ustni odgovor: »Kristjan sem, namenjen proti nebesom.« temveč mora biti odgovor vsakega izmed nas zavestna odločitev in trud, da bi v življenju delali tisto, kar nam naroča slovesni velikonočni blagoslov: »Živite kot kristjani, da boste mogli biti združeni z njim [z Gospodom Jezusom Kristusom] v nebeški domovini.« Še enkrat več torej povabilo k temu, da ne bi bili kristjani le z usti ali na papirju, temveč da bi to bili z vsem svojim bitjem. Pa ne le kristjani, temveč vse tisto, kar velja za nas v življenju. Na vso moč se je treba truditi poglabljati svojo življenjsko poklicanost. Treba se je na vso moč tr5uditi, da bi poglabljali in izboljševali svoje starševstvo, materinstvo, očetovstvo, sinovstvo, hčerinstvo. Vsak dan bolj moramo biti dobri možje ali žene, duhovniki, redovniki ali redovnice, fantje ali dekleta, prijatelji ali prijateljice. Moto, ki sta si ga izbrala zakonca iz tolminske župnije za svoje skupno življenje, je pomenljiv: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.«

Gospodove besede: »Ne bom vas zapustil sirot (Jn 14,18),« so izredno pomembne, ključne pravzaprav. Nihče od nas ne more biti sirota in to tudi ni. Sirota se namreč nima na koga nasloniti, izhaja iz »niča«, za nas pa to seveda ne more veljati. Zdi pa se, da se imamo pogosto za sirote, saj pravimo, kako čakamo, da Bog, Kristus, Marija posežejo v naše življenje. Čakamo, da spregovorijo, da nam dajo napotke za naprej. Do sedaj torej ni bilo še ničesar, do sedaj se še nič ni zgodilo, do sedaj še niso spregovorili. Pa to seveda ne drži. Gospod Bog, Gospod Jezus Kristus, nebeška Mati Marija so naredili in povedali že marsikaj, tako v zgodovini človeštva, v zgodovini krščanstva, kakor tudi v življenju vsakega posameznika. Težava je v tem, da mi tega ne opazimo oz. se ne dovolj potrudimo, da bi vse to poiskali. Da bi te »velike reči, ki nam jih je Gospod storil«, če rečemo z Marijo, opazili, se je treba pogosto umiriti in pogledati v zgodovino svojega življenja, kakor tudi v zgodovino človeštva in Cerkve. Ogromno Božjih dejanj in besed najdemo v samem Svetem pismu, potem pa tudi v nauku in izročilu Cerkve. Tako da bi bilo za začetek zelo dobro, da bi se začeli kaj bolj poglabljati v Sveto pismo, v luči tega, kaj želi Gospod po njem sporočiti meni osebno, kjerkoli že v življenju sem in karkoli delam. Na podoben način bi se morali kaj bolj poglobiti v krščanski nauk. Dobro se je v tem oziru denimo poglobiti v katero izmed besedil svetega očeta, sedanjega, kakor tudi prejšnjih, kakor se je tudi dobro kaj poglobiti v kak katekizem. Pred tremi leti je izšel zelo prikladen katekizem za mlade »Youcat«, kjer dobimo strnjen ta nauk Cerkve, ki seveda ni le za mlade, temveč za vse kristjane – kristjani naj bi vsi bili po srcu mladi, mar ne?

Naslednja zadeva, ki se je precej malo poslužujemo, je pregled našega preteklega življenja v luči vsega dobrega in lepega, kar se nam je zgodilo. Začne se z vsakodnevno večerno molitvijo, kjer lahko pogledamo, kaj dobrega in lepega smo bili deležni čez dan, pa se lahko Gospodu za to zahvalimo. Prav tako lahko vsake toliko časa pregledamo naše preteklo življenje, ker sicer mislimo, da je vse samo črno in slabo.

Na ta način bomo lahko počasi namreč prišli do tega, da vidimo, kako je v začetku našega bivanja nekdo, oseba, na katero se lahko v življenju naslonimo. Papež Benedikt to takole ubesedi v okrožnici »Bog je ljubezen«, njegove besede pa nam ponovno ponudi papež Frančišek v uvodu v apostolski spodbudi »Veselje evangelija«: »Krščanstvo ne temelji na neki etični odločitvi ali na neki veliki ideji, temveč na nekem dogodku, na eni Osebi, ki daje življenju novo obzorje, s tem pa tudi jasno usmeritev« (Bog je ljubezen 1). Na vprašanje, zakaj se je odločil za krščanstvo, lahko tako spet odgovorimo z besedami iz istega dela iste okrožnice: »Verjel sem v Božjo ljubezen.« Kristjan sem torej ne zato, ker bi to bila neka plemenita ideja, lep nauk, visok etični kodeks, temveč zato, ker me ima Bog rad. To dokazuje tako, da mi je v življenju storil in še dela, verjamem pa, da tudi še bo v prihodnosti delal, »velike reči«. Če ne drugega, je zame osebno poslal na svet in žrtvoval svojega edinega Sina Jezusa Kristusa, slednji pa me je rešil greha, bolečin in smrti ter mi odprl vrata v nebesa.