ponedeljek, 10. april 2017

I kot ISLAM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (35a)

Ko govorimo o Islamu, bi seveda lahko pogledali določene zgodovinske trditve, a se bomo tokrat raje ustavili pri bolj ekonomskih in podjetniških zadevah, ostalo morda še pride. Zanimivo je tako videti določene podatke, kolikšen je osnovni kapital, ki se ga zahteva za samostojno podjetniško dejavnost. Ti podatki niso sveži - to bi bilo zanimivo pogledati -, a je vseeno zanimivo vedeti, kako je predstavljal ta osnovni kapital v Siriji pred desetimi leti znašal 5111,9% BDP na prebivalca, potem so ji sledili Jemen, Palestinsko ozemlje, Saudova Arabija in Jordanija. Če primerjamo, se je takrat v Nemčiji zahtevalo 47,6% BDP na prebivalca, v Italiji 10%, medtem ko v Franciji, Združenem Kraljestvu in ZDA sploh ni te zahteve. Lahko dodamo tudi, da v ZDA ni takšnega birokratskega bremena - človek začne dejavnost v svoji garaži, če pa zadeva uspe, podjetje konča na borzi. Ni čudno, da so neki pivovarji pričeli s podjetniško dejavnostjo kar v svoji garaži, saj so se vrnili iz Kanade - nekje so se morali naučiti.

Muhammad Al-Houni, disidentski libijski intelektualec je napisal v svoji knjigi “The Arab Dilemma
in the Face of the New American Strategy” zapisal: “Težava je v hegemoniji, ki so jo beduinske vrednote še naprej imele v vsej zgodovini islamske civilizacije. Devetdeset odstotkov arabskih ozemelj predstavljajo puščave, kjer je zelo malo vode in prehrambenih virov, kar družbo sili k organiziranju v precej bojevita plemena, ki se med seboj bojujejo za prevlado in so v svoji notranjosti organizirana po zelo rigoroznih patriarhalnih in rodovnih pravilih”. Iz tega sledi, da obstaja “en sam koncept - ali gospoduješ ali pa drugi gospodujejo tebi”. Demokracija “se lahko razvije samo v civilni družbi, kjer so racionalne vezi med ljudmi močnejše od krvnih. Patriarhalna družba, ki jo samovoljno vodi šejk nekega plemena, ne more na noben način sprejeti ideje večstrankarskega sistema. Če mu bo vsiljena, bo prišlo do tega, da bo vsako pleme ali etnična skupnost imela svojo stranko”.

Po stoletjih neprekinjenega osvajanja, je bil Islam ustavljen, zlasti po miru v Sremskih Karlovcih iz leta 1699, pa je začel neizbežen zaton. Od tistega trenutka naprej je skušal “nadoknaditi izgubljeno, tako da je pustil prostor idejam, predvsem pa tehničnim postopkom “brezbožnežev””, pa je prišlo do islamskega nacionalizma kot veziva družbe, zatem je njegovo mesto prevzel socializem, dandanes pa fundamentalizem. Vendar pa: “Skupni učinek reforme in modernizacije je paradoksalno bil ta, da se ni povečala svoboda, temveč je postala avtokracija še močnejša”.

Objavljeno v tedniku Novi glas