nedelja, 5. maj 2013

Držati se zapovedi

Šesta velikonočna nedelja spregovori o dveh zadevah, ki si jih dandanes mi razlagamo malo po svoje, to pa sta “ljubezen” in “mir”. Če bi namreč vprašali ljudi okrog sebe o tem, kaj je zanje ljubezen in kaj mir, bi dobili verjetno veliko različnih odgovorov, kolikor ljudi bi pač vprašali, pa še ne bi bili zadovoljni. V sebi na neki način čutimo določeno praznino, da nam nekaj manjka. Čutimo, kako želimo biti ljubljeni in čutimo določen nemir, čutimo določen strah in to je treba napolniti ali zapolniti, vendar to delamo po svoje, po človeško. Nekaj, kar je nam ljudem splošno, pa je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekaj všeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezrn in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanja vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.