Še naprej nas Gospod uči, kako prav moliti. Če je
zadnjič bil poudarek na vztrajnosti, pa je tokrat poudarek na tisti vrlini, ki
je vstopno mesto vsake molitve, to pa je ponižnost. Slednje se učimo iz znane
prilike o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Še enkrat bi rad
poudaril, kako je v vsakem od nas vsaj malo farizeja, tega se ne moremo kar
tako znebiti, tudi zaradi našega ponosa in napuha. Mar nismo tudi mi velikokrat
takšni, da sami sebe presojamo kot »pravične«, pač v tem človeškem pomenu,
marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega? Kaj je pravzaprav za Sveto
pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo
večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«
(Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek,
ki si ga nekdo lahko pripne, kot da bi recimo imel vojaški čin. Nikakor –
pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje
srce. Že samo, če pogledamo sam evangelij, najdemo več takšnih resničnih
pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon…
Iz vsega
tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno
je primerjati se z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z
Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi,
cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se
namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je
dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu
pravični – to pa so svetniki. Pred časom je bil zanimiv katoliški »meme«, kjer
je deček v sobi kazal svoje mišice, ki jih ni imel, pred posterjem Arnolda
Schwarzeneggerja, ki jih je bil seveda poln. Spodaj je pisalo nekako takole: »Takšni
smo mi v primerjavi s svetniki.« Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne
zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu.
Iz grškega izvirnika
se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je
delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani
ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi
bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi
molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša
dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da
se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse,
karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar
nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je
glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11).
Ko smo tako
farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo
njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s
tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa
nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim
3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi
pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi
danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo
miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik
farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti
odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo
podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).
Objavljeno v tedniku Novi glas