sobota, 4. avgust 2012

Delajmo za jed, ki ne mine

Prav zanimivo je pogledati vzrok, zaradi katerega množica ljudi v tokratnem evangeljskem odlomku išče Jezusa - zato, ker je pomnožil kruh in ribe ter jih tako nasitil. Slediti pa so morali učencem, ker za Jezusa ne vejo, kako je prišel na drugo stran – hodil je namreč po vodi, a oni tega niso videli. Ljudje bi si seveda radi zagotovili, da bi imeli vselej dovolj hrane, zato bi Jezusa, kot smo slišali zadnjič radi postavili za kralja. Danes bi prav tako radi imeli za političnega voditelja tistega, ki bi nam zagotovil čim večje blagostanje. Mislimo, kako bo z neko materialno in ekonomsko gotovostjo rešeno tudi vse ostalo. Mislimo, da bomo vsi med seboj lepo prijatelji, da bodo "štimali" tudi naši odnosi.

Jezus svoje poslušalce, kakor tudi nas opomni, da je treba iti globlje: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« (Jn 6,27).

Ob tem sem se spomnil na naše sosede Italijane, ki že več desetletij trumoma obiskujejo našo deželo ob koncih tedna ali ob praznikih, ko to zapazimo po registrskih oznakah. Le-teh ne najdemo največ pred našimi naravnimi ali kulturnimi znamenitostmi, čeprav jih tudi najdemo, marveč jih je največ pred našimi gostilnami, restavracijami, celo okrepčevalnicami, kot lepo priča tista na Dolgi njivi. Enostavno pridejo jesti, ker (še vedno) za manjšo vsoto kot v svoji državi, dobijo veliko večjo »porcijo« hrane. Vsak pogovor z njimi, ko jim poveš od kod si ali, kje deluješ, se začne okrog gostiln. Kaj želim s tem povedati? Da ti ljudje že leta in leta hodijo k nam, pa nas ne poznajo, ker jih več kot to, da napolnijo trebuh, nikdar ni zanimalo.Tudi mi vse prevečkrat ostanemo s tem stremljenjem zgolj za zadovoljitvijo svojih želja, na površju. Morali bi se bolj potruditi in seči globlje, da pridemo do česa globljega, kar ne mine.

Jezus vzame neko vsakdanje dejstvo, kot je tisto, da človek pač mora jesti. Toda, važno je, kje je tu poudarek. Treba je namreč jesti, zato da (pre)živimo in ne živeti, zato da jemo. Pomeni, da vsi mi za svoje življenje in preživetje potrebujemo tisto »jed, ki mine«. Vsi potrebujemo materialne in ekonomske dobrine, ki pa morajo vselej ostati sredstvo in ne cilj. Sem bi postavil tudi zdravje, ki ga danes tudi marsikdaj zelo napačno pojmujemo zgolj kot nekaj biološkega, kot odsotnost bolezni, pa zdravje ni samo to.

Kako podobni smo tisti množici, ki ni iskala Jezusa iz pravih razlogov, kar jim le-ta tudi pove: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« (Jn 6,26b). Torej, množica ni skala Gospoda, ker bi razumela smisel znamenj, marveč zaradi priložnosti, da si zagotovijo neko materialno varnost. Kako bi naobrnili to na nas danes? Predvsem tako, da Jezusa Kristusa ne iščemo in potrebujemo vse do tedaj, ko nam gre dobro, v materialnem in zdravstvenem smislu, temveč ga iščemo šele tedaj, ko pride kaka stiska, v vsakem smislu besede. Takrat pa bi seveda Jezus moral delati čudeže. Je neke vrste bog-avtomat, bog po moji meri (zato tudi z malo začetnico).

Težava je ista, kakršno je videl že veliki G. K. Chesterton, da iščemo čudeže Boga in ne Boga čudežev. Naša največja skrb pa bi, nasprotno, morala biti v iskanju in poglabljanju odnosa z Gospodom Jezusom. Morda se zdi, da je to navidez brez nekega smisla, ker ni nekih takojšnjih in otipljivih rezultatov, pa vendar se to na nek način nalaga nekje, na nek račun, ki je pri Bogu, da bomo ob pravem času lahko z njega tudi kaj dvignili. Za to pa je seveda bistvenega pomena vera v posmrtno življenje, ki je tudi vera v vstalega Kristusa. S to vero delamo za jed, ki ne mine, sicer pa za minljivo.

nedelja, 29. julij 2012

Za lakoto ljudi smo odgovorni vsi kristjani

V življenju imamo ljudje kaj pogosto "velike oči", vedno iščemo neke velike stvari. Nauk današnjega evangeljskega odlomka je pa ravno obraten - treba je imeti "majhne oči", da lahko zaznamo, opazimo tisto veliko, kar se skriva v malenkostih. Te malenkosti, podrobnosti, majhna dejanja niso pomembna le za evangelista Janeza, temveč zlasti za naše življenje. 

Ob velikih nasprotjih, ki smo jim priče, ko imamo na eni strani 5000 mož, na drugi pa le peščico apostolov, pet hlebov in dve ribi, bi se lahko hitro zmedli, kakor se radi zmedemo in kar nekako ponorimo v življenju, ko se znajdemo pred velikimi, celo megalomanskimi stvarmi. V velikanskih nakupovalnih središčih smo ljudje kar nekako zmedeni od veličine zgradbe, v kateri smo ljudje pravzaprav majhni. Namesto da bi tako imeli oči za ljudi, jih imamo za vse tisto "veliko", ali tudi za "množico", v smislu trgovinic - kar poglejmo, kako piše npr. na tabli za 'Outlet village' v Palmanovi, kako je kar 90 različnih trgovin. 

Podobno nasprotje imamo tudi v pogledu Filipa in Jezusa. Eden vidi množico, drugi pa resnično povzdigne oči in opazi v množici ljudi, človeške osebe, ki imajo svoje potrebe. Kontrast je očiten. Zakaj je tako? Ker Filip še nima tistega pravega pogleda, ni namreč še šel z Jezusom prek Vélike noči, da bi tudi sam znal zares "povzdigniti pogled".

Malenkosti, podrobnosti, smo dejali, kot je ta, da se Jezus prek "morja" (Judje so vsako večjo vodno površino imenovali morje, torej tudi jezero) poda na drugo stran, ljudje pa gredo zaradi znamenj, ki jih je delal, za njim. Vse skupaj se namreč navezuje na Pasho, na prehod izraelskega ljudstva, ki je Mojzesu zaradi znamenj sledilo, čez morje. Smo torej pred velikonočno pripovedjo, ker moramo tudi mi postati velikonočni kristjani, moramo se dvigniti iz grobov. Dokler smo namreč v njih, ne znamo videti onkraj svojih omejenosti in napak, posledično pa ne znamo videti tudi prek omejenosti in napak drugih. Vse do tedaj, smo ograjeni v svojem malem svetu in ne vidimo ali tudi nočemo videti, kaj pesti ljudi okrog nas. 

Lep simbol te naše zaprtosti in ograjenosti, torej tudi omejenosti, so vse višje ograde in zidovi, ki jih postavljamo okrog svojih vrtov, rekoč nekako takole: »To je moje, sam sem si to prislužil in sam bom to užival. Drugi nimajo pravice do tega, edino če jih sam spustim k sebi.«

Te ograde pa smo mi postavili tudi okrog nas samih kot oseb. Sami smo nekako gospodarji samih sebe, drugih ne smejo zanimati naše reči, do sebe spustimo samo tiste, katere želimo. Lahko rečemo, da smo do drugih ljudi na splošno ne le nezaupljivi, temveč jih celo gledamo nekako sumničavo, saj skoraj za vsakogar mislimo, da k nam hodi s figo v žepu. Če temu ni tako, pa je vsekakor bližnji za nas neko dodatno breme, nam je odveč, kakor so se odveč zdeli apostolu Filipu tisti ljudje, ki so šli za Jezusom.

Morda bi lahko današnjega duhovnika primerjali s Filipom, saj se je iz vseh naštetih razlogov in morda še zaradi česa drugega, zaprl med gotove zidove svojega župnišča in cerkve, lahko vzamemo tudi dobesedno, saj se zidovi resnično zdijo bolj važni od ljudi, pa se stalno nekaj gradi, popravlja, obnavlja... Je treba današnjega duhovnika obsojati zaradi tega? Nikakor, ker je samo privzel vzorce današnje družbe, kjer vsakdo skrbi zlasti za svoj vrtiček.

Pogumno si je treba najprej priznati tisti drugi del naročila, ki ga je pri sv. Damijanu slišal sv. Frančišek: "Pojdi, popravi mojo zgradbo, ki je, kot vidiš v razsulu." Kako težko si je priznati, da je naša zgradba v razsulu in je potrebna temeljite prenove.

Prenove, da, ampak tiste notranje, spremembe mišljenja, h kateri je Jezus pozival ob začetku javnega delovanja. Moramo se srečati z vstalim Gospodom, torej s tistim, ki zna po vsem trpljenju in vseh padcih, zaničevanju, porazih, še vedno dvigniti svoj pogled in videti človeka - poglejmo pripoved o razbojniku na križu npr. Jezus vidi in ve, da smo lačni mi in da so lačni vsi ljudje. On se ne sprašuje, kaj imajo ti ljudje, ki so tja prišli, za bregom, ampak se jasno zaveda, kaj jim manjka, kaj najbolj potrebujejo – njega samega. Da pa pride do tega, da ljudje dobijo tisto, po kar so prišli, je važen prav vsakdo od Jezusovih sodelavcev, torej je važen vsak od nas kristjanov. To govorimo v teh nedeljah. Nasledniki apostolov smo, vsaj v smislu širjenja evangelija, vsi kristjani.

Jezus potrebuje tako nezaupljivega in sumničavega apostola Filipa, kakor tudi praktičnega apostola Andreja. Potrebuje torej tako duhovnika, ki ga pošlje nasičevati ljudi s "kruhom življenja", kar je Božja beseda, evharistija in ostali zakramenti, kakor potrebuje tudi praktičnega laičnega sodelavca, ki lahko pride še do drugih ljudi. Oba pa morata seveda biti z Gospodom, kajti vemo, da brez njega, s svojimi lastnimi in omejenimi močmi, ne moremo storiti ničesar, če pa tisto malo, kar smo in kar imamo, damo v Jezusove roke, lahko delamo čudeže. 

Tu je, zelo na kratko, model, kako prinesti Jezusa Kristusa vsem ljudem, kako "evangelizirati", če uporabimo to učeno besedo. Duhovnik mora zlasti skrbeti za oblikovanje svoje »male črede« in za to, da je tej čredi ob strani, ko le-ta skrbi, da tisto, kar je prejela, prenese še drugim ljudem, na svoje domove, v svoje službe... Duhovnik ni noben »superman« in ne more za vse poskrbeti, temveč potrebuje sodelavce. Ne potrebujemo, da so laiki neki kvazi-duhovniki, ampak je vsak poklican, da je Jezusov učenec v tem in s tem, kar je. To so tisti hlebi in ribe, ki jih lahko damo v Jezusove roke, potem pa mu jih, pomnožene, pomagamo razdeliti. Le tako lahko evangelij pride k vsem ljudem. Da pridejo tudi »drugi« do kruha življenja, smo odgovorni vsi. Ne le duhovnik.