Tokrat v evangeliju večkrat odzvanjajo besede: »Ne bojte se!« Pomeni, da je omenjen neki strah ali strahovi, ki jih najdemo pri ljudeh. Če dobro preberemo evangelij pa vidimo, da so to isti strahovi, kakršne imamo ljudje tudi dandanes. Eden od takšnih velikih strahov je tudi strah pred ljudmi in pred tistim, kar bodo rekli, kako nas bodo ocenili, če jim bomo všeč… Danes bi še bolj lahko rekli, da se bojimo tega, ali bomo ugajali svetu. Nas bo svet sprejel takšne, kakršni smo, ali pa se mu bo treba prilagoditi. Kakor se reče danes, nas skrbi, če bomo »trendovski«, ali ne bomo. Treba se je oblačiti tako, kot svet reče, treba je gledati in poslušati tisto, kar svet reče, treba je nazadnje celo govoriti in misliti, kakor svet govori in misli.
Zanimivo je to, kako se propagira nekakšno svobodo in emancipiranost, po drugi strani pa ljudje podlegamo neki diktaturi, ki je diktatura sveta, ki nas obdaja. Potem je to lahko diktatura relativizma ali politično korektnega,« šovbiznisa« ali še česa, vsekakor tem zadevam podlegamo, in sicer precej zlahka in nekritično. To nekako pomeni danes »bati se ljudi«. Kaže pa na neko globljo labilnost, ki nas zaznamuje, namesto neke trdnosti, zasidranosti, odločnosti.
Neka gospa je poznavalcu vzhodno-krščanske kulture dejala, da kako to, da se osebe na ikonah nikdar ne smejejo, saj menda nasmehniti se ni greh. Poznavalec ji odgovori, da to seveda res ni greh, vendar pa ikone ne upodabljajo zemeljske stvarnosti, temveč presežno. Svetnikov, ki so upodobljeni, ne zaznamuje več človeško psihično stanje, ki je enkrat takšno, drugič pa drugačno, temveč je so na ikonah že upodobljeni v nebesih, kjer pa so povsem duhovni in jih ne oklepa ali zaznamuje več nič zemeljskega. Saj knjiga Razodetja lepo pravi, kako v nebesih ne bo več žalosti, bolečine, bolezni, pa tudi smrti ne. Veliko bolj bi torej morali stremeti k nebeškim rečem, zato bi naše skrbi tudi morale biti bolj duhovne.
Zato je tudi edina oseba, ki se je moramo zares bati oz. bi nas moralo skrbeti, kaj meni o nas, neka duhovna oseba – Bog sam. Tako je človeški strah v svojih mnogih odtenkih slabost in je celo nasprotje vere, medtem ko je t.i. »strah Božji« krepost in je pravzaprav predpostavka vere. To pa pravzaprav ne pomeni, da se bojimo Boga kot takega, temveč še bolj to, da se bi bali, kako bomo čim bolj z njim. Lahko bi rekli, da bi morali imeti takšno skrb. Ali nas ne vselej razjeda vsaj neka skrb, da bi bili čim bolj in čim več časa s tistimi osebami, ki jih imamo radi? Če ne drugega, imamo vsaj slabo vest, če smo premalo z njimi, ali če preslabo poskrbimo za to. Pa so to zemeljske vezi, ki se bodo enkrat prekinile. Bog nas ima neizmerno rad in nas pozna do potankosti (ko so že lasje omenjeni).
On torej skrbi za nas, saj sploh obstajali ne bi, če temu ne bi bilo tako. Vsak trenutek nas oblikuje, nas vleče iz naših grobov, nam daje darove, nam daje nove priložnosti… Velikokrat pa mi odgovarjamo z brezbrižnostjo in z življenjem, kakor bi Bog ne obstajal in deloval v svetu. Seveda lahko izberemo, da poslušamo svet in tisto, kar nam veli, lahko pa se raje trudimo poslušati Boga in tiste ter tisto, kogar in kar nam je slednji postavil za poslušanje. To najdemo v Svetem pismu in izročilu Cerkve. Gre za smernice, kako živeti, da bi se zveličali, da bi torej prišli v nebesa, v večno srečo, veselje, radost. Lahko pa izberemo tudi drugo možnost, ki je povsem nasprotna temu. Zato pravi psalmist, da je strah Božji začetek modrosti, ker bi bil neumen tisti, ki bi se prostovoljno odločil za pogubljenje. Kot rečeno, pa se vse začne pri duhovni mlačnosti in brezbrižnosti.