nedelja, 25. avgust 2013

Kdaj se zaprejo vrata?


Že uvod v odlomek 21. nedelje med letom nam ponudi zanimivo podlago za razmišljanje – o našem krščanskem življenju, pa tudi človekovem bivanju na tej zemlji nasploh. Rečeno je: “Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi”. Jezusa torej tista mesta in vasi ne zanimajo kaj preveč, ker je v resnici napoten drugan, ima drugi cilj – Jeruzalem. Vedno, ko pa evangelist Luka govori o Jeruzalemu, gleda onstran našega človeškega življenja, saj kaže na tisti nebeški Jeruzalem. Prebivalci mest in vasi, skozi katera Jezus gre, imajo s tem, da se Gospod z njimi kaj prida ne ukvarja, problem.

To je pravzaprav splošna težava nas ljudi, da same sebe jemljemo preveč resno, se postavljamo za središče sveta in je nekaj hudo narobe, če koga ne zanimamo preveč. Jezus je dejal, da moramo v življenju zlasti ljubiti Boga in bližnjega, a kako nam bo to uspelo, če se ukvarjamo preveč sami s sabo in mislimo, da morajo naše težave zanimati tudi druge. To je navsezadnje tudi nevarno, ker privede celo do tega, da se s temi težavami ne spopademo, ker čakamo na druge – da bodo rešili najprej oni svoje težave, potem pa še moje. Tudi v odnosu z Bogom smo kot majhni otroci, ki za vsako najmanjšo reč kličejo mamo in tatu, da bi jim onadva nekaj naredila. Če je denimo treba pospraviti sobo, ne morejo starši tega delati namesto svojega otroka, sicer bo slednji začel to s pridom izkoriščati in sam ne bo pospravljal sobe. Bog želi, da smo ljudje odgovorni za svoje življenje in ne bo delal domače naloge namesto nas.

V tem oziru bi bilo še kako prav, da bi se tudi mi ukvarjali z vprašanjem odrešenja, kakor tisti “nekdo” v evangeliju. Že res, da ni kdove kako dobro oblikoval vprašanja, a mi ljudje si dandanes takšnih vprašanj niti ne zastavljamo. Tisti človek je delal neke čisto človeške kalkulacije, mi še tega ne počnemo, ker nas ne zanima, če si izposodimo evangeljsko prispodobo, da bi vstopili v nebeški Jeruzalem, temveč so nam pomembnejša naša mesta in vasi. S tem, da je nujno potrebno nekoč priti v nebesa, se ne ukvarjamo, ampak se ukvarjamo samo s tem svojim osebnim malim svetom. A kaj, ko potem življenje kaj lahko postane silno monotono, razpeto zgolj med domom in delovnim mestom, drugega pa pravzaprav nič ni.

Evangelij nas želi nekoliko strezniti in nas odvrniti od tiste naše značilne človeške preračunljivostiin primerjanja, ki nas zaznamujeta vse od takrat, ko je na svet prišel greh in se polastil človeka. To dvoje, preračunljivost in primerjanje, zasledimo tudi v vprašanju tistega moža: “Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?” Mi bi vse radi do pičice natančno preklkulirali in preverili še na drugih, koliko in kako je treba, da si nekaj “zrihtamo”. Nemalokrat se ljudje poslužimo tudi “vez in poznanstev”, da pridemo do želenega rezultata. Za zadeve tega sveta sicer res tako deluje, a ne more tako biti za vse tisto, kar ta svet presega, ena taka zelo pomembna zadeva, ki ta svet presega, pa je tisto, kar smo že v začetku omenili – ljubezen do Boga in do bližnjega. Bolj ko smo v tem preračunljivi, bolj se nam izmika.

Vendar pa pozor, ker so vrata ozka. To ne pomeni, da bo treba hujšati, da pridemo v nebeško kraljestvo. Če potem piše, da bo hišni gospodar vrata zaprl, vidimo, kako to, da so vrata ozka, pomeni, da so odprta le določen čas. Tudi vsakemu od nas se lahko zgodi, da bo slišal: “Ne vem, od kod si.” Takrat pa ne bo pomagalo govoriti, kdo da smo, od kod, katere nazive imamo, katere šole smo končali, če ne naredimo šole življenja. Šola življenja pa vsakemu od nas pravi, da ne more živeti, kot da je samo na tem svetu, kakor da je otok, okrog katerega je morje, da se zaščiti in oddalji od drugih – od ljudi in Boga. Nihče se ne more rešiti sam, v smislu, da bi si lahko sam sebi zagotovil tisti potrebni prostorček v nebesih. Ne, skozi vrata spušča nekdo drug, ki me bo lahko prepoznal ali ne. Za to, da bi me pa tisti drug, Jezus sam, prepoznal, nimam časa v nedogled, ampak samo to svoje zemeljsko življenje, katerega ure bežijo. Angleški pesnik John Donne je avtor te metafore otoka, ki jo je s pridom uporabil veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway v delu “Komu zvoni?”. Takole pravi Donne: “Noben človek ni otok, popoln v samem sebi. Vsak človek je kos celine, del celote. Če bi morje umilo proč en sam košček zemlje, bi zaradi tega bila Evropa manjša … Smrt kateregakoli človeka me zmanjšuje, ker sem del človeštva. Zato nikar ne sprašuj, komu zvoni – zvoni tebi.”

Tale evangelij zvoni vsakemu od nas. V vsakega človeka je vpisan privilegij, da lahko postane prebivalec Nebeškega Jeruzalema, v katerega pa je vstop le skozi ena vrata - Jezusa Kristusa: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil" (Jn 10,9). Pot do nebes torej poznamo, rekli pa smo, da so ta vrata "ozka" in se bodo zaprla, a mi ne vemo, če bomo uspeli priti skoznja. Že sedaj izbiramo, če bomo šli skozi ta vrata. Žal marsikoga te stvari ne zanimajo, ampak je usmerjen samo v stvari tega sveta, ki bi naj bile najpomembnejše, a tisto niso, kakor se imenuje lepo otroški molitvenik, "Vrata k Bogu". Če bom živel kot bi Boga in bližnjega ne bilo, da se torej ne bom trudil za dober odnos z Bogom in njegovim sinom Kristusom ter me bližnji ne bo zanimal, se mi kaj lahko tistega dne zgodi, da se bo tudi Sin človekov, Jezus Kristus, obnašal, kot bi mene nikdar na tem svetu ne bilo. 

Gotovo, ni lahko vsak dan vztrajati v krščanskem življenju. Ni lahko vztrajati v molitvi, ni se lahko potruditi za redno prejemanje zakramentov – zlasti nam predstavlja težavo zakrament Božjega usmiljenja, ki je sveta spoved. Prav tako ni lahko služiti bližnjemu in se odpovedovati sebi. Vendar pa je to edino zagotovilo, da bi lahko prišli skoz tista “ozka vrata”. Apostol Janez nam v zadnji knjigi svetega pisma ponuja te opozorilne in spodbudne besede, ko govori cerkveni skupnosti v Filadelfiji: “Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena … Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca” (Raz 3,8.11).