Že uvod v odlomek 21. nedelje med letom nam ponudi zanimivo
podlago za razmišljanje – o našem krščanskem življenju, pa tudi človekovem
bivanju na tej zemlji nasploh. Rečeno je: “Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi”.
Jezusa torej tista mesta in vasi ne zanimajo kaj preveč, ker je v resnici
napoten drugan, ima drugi cilj – Jeruzalem. Vedno, ko pa evangelist Luka govori
o Jeruzalemu, gleda onstran našega človeškega življenja, saj kaže na tisti
nebeški Jeruzalem. Prebivalci mest in vasi, skozi katera Jezus gre, imajo s
tem, da se Gospod z njimi kaj prida ne ukvarja, problem.
To je pravzaprav splošna težava nas ljudi, da same sebe
jemljemo preveč resno, se postavljamo za središče sveta in je nekaj hudo narobe,
če koga ne zanimamo preveč. Jezus je dejal, da moramo v življenju zlasti
ljubiti Boga in bližnjega, a kako nam bo to uspelo, če se ukvarjamo preveč sami
s sabo in mislimo, da morajo naše težave zanimati tudi druge. To je navsezadnje
tudi nevarno, ker privede celo do tega, da se s temi težavami ne spopademo, ker
čakamo na druge – da bodo rešili najprej oni svoje težave, potem pa še moje.
Tudi v odnosu z Bogom smo kot majhni otroci, ki za vsako najmanjšo reč kličejo
mamo in tatu, da bi jim onadva nekaj naredila. Če je denimo treba pospraviti
sobo, ne morejo starši tega delati namesto svojega otroka, sicer bo slednji
začel to s pridom izkoriščati in sam ne bo pospravljal sobe. Bog želi, da smo
ljudje odgovorni za svoje življenje in ne bo delal domače naloge namesto nas.
V tem oziru bi bilo še kako prav, da bi se tudi mi ukvarjali
z vprašanjem odrešenja, kakor tisti “nekdo” v evangeliju. Že res, da ni kdove
kako dobro oblikoval vprašanja, a mi ljudje si dandanes takšnih vprašanj niti
ne zastavljamo. Tisti človek je delal neke čisto človeške kalkulacije, mi še
tega ne počnemo, ker nas ne zanima, če si izposodimo evangeljsko prispodobo, da
bi vstopili v nebeški Jeruzalem, temveč so nam pomembnejša naša mesta in vasi.
S tem, da je nujno potrebno nekoč priti v nebesa, se ne ukvarjamo, ampak se ukvarjamo
samo s tem svojim osebnim malim svetom. A kaj, ko potem življenje kaj lahko
postane silno monotono, razpeto zgolj med domom in delovnim mestom, drugega pa
pravzaprav nič ni.
Evangelij nas želi nekoliko strezniti in nas odvrniti od
tiste naše značilne človeške preračunljivostiin primerjanja, ki nas zaznamujeta
vse od takrat, ko je na svet prišel greh in se polastil človeka. To dvoje,
preračunljivost in primerjanje, zasledimo tudi v vprašanju tistega moža:
“Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?” Mi bi vse radi do pičice natančno
preklkulirali in preverili še na drugih, koliko in kako je treba, da si nekaj
“zrihtamo”. Nemalokrat se ljudje poslužimo tudi “vez in poznanstev”, da pridemo
do želenega rezultata. Za zadeve tega sveta sicer res tako deluje, a ne more
tako biti za vse tisto, kar ta svet presega, ena taka zelo pomembna zadeva, ki
ta svet presega, pa je tisto, kar smo že v začetku omenili – ljubezen do Boga
in do bližnjega. Bolj ko smo v tem preračunljivi, bolj se nam izmika.
Vendar pa pozor, ker so vrata ozka. To ne pomeni, da bo
treba hujšati, da pridemo v nebeško kraljestvo. Če potem piše, da bo hišni
gospodar vrata zaprl, vidimo, kako to, da so vrata ozka, pomeni, da so odprta
le določen čas. Tudi vsakemu od nas se lahko zgodi, da bo slišal: “Ne vem, od
kod si.” Takrat pa ne bo pomagalo govoriti, kdo da smo, od kod, katere nazive
imamo, katere šole smo končali, če ne naredimo šole življenja. Šola življenja
pa vsakemu od nas pravi, da ne more živeti, kot da je samo na tem svetu, kakor da
je otok, okrog katerega je morje, da se zaščiti in oddalji od drugih – od ljudi
in Boga. Nihče se ne more rešiti sam, v smislu, da bi si lahko sam sebi
zagotovil tisti potrebni prostorček v nebesih. Ne, skozi vrata spušča nekdo
drug, ki me bo lahko prepoznal ali ne. Za to, da bi me pa tisti drug, Jezus
sam, prepoznal, nimam časa v nedogled, ampak samo to svoje zemeljsko življenje,
katerega ure bežijo. Angleški pesnik John Donne je avtor te metafore otoka, ki
jo je s pridom uporabil veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway v delu “Komu
zvoni?”. Takole pravi Donne: “Noben človek ni otok, popoln v samem sebi. Vsak
človek je kos celine, del celote. Če bi morje umilo proč en sam košček zemlje,
bi zaradi tega bila Evropa manjša … Smrt kateregakoli človeka me zmanjšuje, ker
sem del človeštva. Zato nikar ne sprašuj, komu zvoni – zvoni tebi.”
Tale evangelij zvoni vsakemu od nas. V vsakega človeka je vpisan privilegij, da lahko postane prebivalec Nebeškega Jeruzalema, v katerega pa je vstop le skozi ena vrata - Jezusa Kristusa: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil" (Jn 10,9). Pot do nebes torej poznamo, rekli pa smo, da so ta vrata "ozka" in se bodo zaprla, a
mi ne vemo, če bomo uspeli priti skoznja. Že sedaj izbiramo, če bomo šli skozi
ta vrata. Žal marsikoga te stvari ne zanimajo, ampak je usmerjen samo v stvari
tega sveta, ki bi naj bile najpomembnejše, a tisto niso, kakor se imenuje lepo otroški molitvenik, "Vrata k Bogu". Če bom živel kot bi Boga in bližnjega
ne bilo, da se torej ne bom trudil za dober odnos z Bogom in njegovim sinom Kristusom ter me bližnji ne bo zanimal, se mi kaj lahko tistega dne zgodi, da se bo tudi Sin človekov, Jezus Kristus,
obnašal, kot bi mene nikdar na tem svetu ne bilo.
Gotovo, ni lahko vsak dan
vztrajati v krščanskem življenju. Ni lahko vztrajati v molitvi, ni se lahko
potruditi za redno prejemanje zakramentov – zlasti nam predstavlja težavo
zakrament Božjega usmiljenja, ki je sveta spoved. Prav tako ni lahko služiti
bližnjemu in se odpovedovati sebi. Vendar pa je to edino zagotovilo, da bi
lahko prišli skoz tista “ozka vrata”. Apostol Janez nam v zadnji knjigi svetega
pisma ponuja te opozorilne in spodbudne besede, ko govori cerkveni skupnosti v
Filadelfiji: “Vem za tvoja dela. Glej,
pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav
imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena …
Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca” (Raz 3,8.11).