sobota, 8. avgust 2015

Ni vsega kriv Keynes …

Ekonomska kriza in izhod iz nje (1)

Še malo se bomo zaustavili pri ekonomiji, tudi v povezavi z družbenim naukom Cerkve (DNC), saj se v teh tednih veliko govori in piše o tem. Še enkrat ponovim, da sam nisem noben strokovnjak na tem področju, vendar me vseeno stvari zanimajo in skušam kaj prebrati ter razmisliti ob zapisih tistih, ki so strokovnjaki. Odzivi tistih, ki se s temi področji ukvarjajo, so bili dobri, dobil sem tudi nekaj spodbud. Za podlago nam bo tokrat zapis, ki ga je napravil Giovanni Passali, predsednik združenja “Associazione Copernico”, ki ima večdesetletne izkušnje na področju financ, saj načrtuje programe in sisteme prav za področje visokih financ, kakor ga poenostavljeno imenujemo. 

Takole pravi: “Ni nobenega dvoma o dejstvu, da je sodobni svet v zadnjih petdesetih letih najprej
predložil, potem pa sledil modelu rasti, ki ni upošteval človeških meja in skupnega dobrega. Na začetku se je zdelo, da bi vse lahko šlo skupaj, ko pa je postalo jasno, da tako ne more biti, je žal prevladala moč tistih, ki so imeli osebne interese, in je ostal brez moči tisti, ki se je razdajal za skupno dobro. Sedaj smo na točki, ko se skupno dobro jemlje narodom v imenu uravnavanja bilanc in/ali zato, ker je treba plačati dolgove, kar se zdi, da je postalo že dogma, ki je nad vsakim drugim zakonom”. O vsem skupaj se lahko kar strinjamo in nam je vsem na očeh, potem pa Passali nadaljuje s tem, da se ozre v zgodovino, saj je to tudi po njegovem prepričanju potrebno, da bi prav razbrali sedanji čas, v katerem živimo, in to, kar se dogaja. 

Treba je gledati ne le močno nazaj v zgodovino, kjer so se razvili razni ekonomski nauki, kot je, recimo, tudi tisti Johna Maynarda Keynesa, temveč se je treba ozreti tudi na tisto nekoliko bližnjo ekonomsko zgodovino, da bi razumeli, pri čem smo danes. Marsikdo vali velik del krivde za aktualno krizo na Keynesianski nauk oz. “na dejstvo, da so se države zadolžile, da bi izplačevali plače ubogim brezdelnežem, in so strli ekonomijo tako, da so vzeli denar bogatim prek davkov”. Tako je ena od komentatork dejala, kako socialdemokratsko-keynesianska država plačuje javne uslužbence, ki ne proizvajajo dobrin, z denarjem davkov, ki jih plačujejo proizvajalci dobrin … prerazporediti bogastvo v teoriji pomeni vzeti bogatim, da bi dali revnim, v resnici to pomeni vzeti tistim, ki delajo prek davkov, da bi dali tistim, ki ne delajo prek javne porabe … Keynes je pozival vlado, naj zniža vrednost denarja, da bi tako spodbudili investicije. Ravno preveliko znižanje vrednosti denarja, ki ga je spodbudila Federal Reserve leta 2001, pa je bila tista, ki je v ZDA sprožila zadolžitveno nevihto … Nihče naj se ne slepi, da se lahko gre naprej v nedogled z nekaznovanim zadolževanjem – težava javnega dolga je v tem, da je treba prej ali slej tega plačati v celoti, vse do zadnjega centa. Takrat pa imamo Grčijo”. 

V tej rekonstrukciji pa je marsikaj, kar ne gre. Od 2. svetovne vojne do danes sta zlasti dva dogodka močno zaznamovala monetarno in finančno arhitekturo, kakor nam pove Passali: “To sta bila sporazum v Bretton Woodsu iz leta 1944 in ukinitev tega sporazuma leta 1971. S tem sporazumom so opustili kynesianske zahteve v prid tistim, ki jih je izrazil ameriški ekonomist Harry Dexter White (medtem ko je Keynes zastopal Veliko Britanijo). Razlog je preprost – Keynesov načrt je bil uravnotežen in je predvideval kompenzacijsko zbornico, ki bi uravnavala kreditna (in dolžniška) razmerja med državami, medtem ko je model, ki ga je predlagal White, bil neuravnotežen v prid ZDA, saj je predvideval, da bi vse valute drugih držav lahko bile zamenjane v dolarsko valuto po stabilnem menjalnem razmerju, dolarje pa bi se dalo menjati v zlato (spet po stabilnem menjalnem razmerju). Seveda so ZDA lahko vsilile svoj model zaradi dejstva, da so bile velika zmagovalka vojne in hkrati država, pri kateri so se zadolžile mnoge države, ki so prav tako bile zmagovalke. Ekonomist White je bil tudi veliki avtor ustanovitve Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Glede na to, torej, da je s sporazumom v Bretton Woodsu bil keynesianski model zavržen, je obtoževanje Keynesa za polomijo današnje krize (ki se je sprožila kar šestdeset let po njegovi smrti!) stvar, ki je popolnoma izven resničnosti. Sporazum v Bretton Woodsu ni mogel delovati in ni mogel trajati, ker je praktično položil svetovni denarni nadzor v roke ZDA in zato ker količina zlata v obtoku ni mogla biti zadostna, da bi pokrila ves denar v obtoku. Povečanje denarja je bilo nujno potrebno, da bi lahko podprli ekonomsko rast ZDA in sveta, že v 60. letih pa so vsi vedeli, da na svetu ni bilo dovolj zlata, da bi pokrili denar v obtoku. Ko je ameriški predsednik Nixon leta 1971 javno oznanil, da bodo ZDA nehale zagotavljati menjavo dolarjev z zlatom, ni napravil nič drugega, kot da je odkrito in uradno naredil tisto, kar so vsi vedeli – ni bilo dovolj zlata za ves denar v obtoku. Od takrat je cena zlata v dolarjih začela rasti, isto pa se je zgodilo tudi z menjalnimi tečaji, ki so jih do tedaj vzdrževali stabilne, zahvaljujoč se nenehnim intervencijam centralnih bank”.

Toliko za pokušino, prihodnjič pa nadaljujemo s še nekoliko zgodovine, da bi razumeli, kje smo, potem pa bomo pogledali, skupaj s Fassalijem, kaj lahko doprinese DNC, videli pa bomo tudi, kaj nam v tem oziru sporoča sveti oče Frančišek, zlasti po apostolski spodbudi Evangelii Gaudium.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 6. avgust 2015

Lažnivo socialdemokratsko zlato tele

Prerazporeditev bogastva pri nas (2)

Že pred desetletji je bila znana mantra v Italiji, da si ne želijo “divjega liberizma”, kar seveda označuje prosti trg, vendar pa je tamkajšnje gospodarstvo, ki je morda pred časom doživelo še manjše izboljšanje, potem popolnoma obstalo, zato naša Milančanka pravi: “Tisto izboljšanje se je končalo že pred kar nekaj časa in ne bi bilo neverjetno, da bi sedanja kriza imela dokončen okvir. Da bi si namreč opomogli, Italija ne bi potrebovala le kake injekcije, ampak velikanske doze “divjega liberizma”, kar pomeni svobodo proizvajanja dobrin, ne da te država izžema. Večina Italijanov pa noče proizvajati dobrin, temveč jih želi le porabljati. Zato zahtevajo od političnih strank manj “divjega liberizma” in več “socialne države” oz. manj svobode v proizvajanju dobrin in več svobode v tem, da jemo dobrine, ki jih proizvajajo drugi”. Mislim, da ni treba preveč poudarjati podobnosti položaja v Sloveniji, le da je Italijanov vendarle nekoliko več in človeka vendarle nekoliko, za drobec, bolj skrbi, kaj se bo v tej smeri zgodilo pri nas. 

Podobnosti se namreč kar še nadaljujejo: “Nočem zapasti skušnjavi, da bi mislila, kako je Italija 'nepoboljšljiva', kot pravijo mnogi, vendar je verjetno, da je tako – število porabnikov dobrin v Italiji, davčnih porabnikov (“tax consumers”, ki delajo v javnem sektorju in se vzdržujejo s socialno pomočjo), je preveliko v nasprotju s proizvajalci dobrin, davčnih plačnikov (“tax payers” iz zasebnega sektorja) ”. Kot rečeno, bi lahko samo zamenjali ime države in bi veljalo isto, težava pa je, če pridemo pogledat kak četrtek na naš novi Center Karitas, kako je število tistih, ki prejemajo socialno pomoč, čedalje večje, a videli bomo tudi dejstvo, da je vse več tujcev. Težava pa je porabniško mišljenje, mentaliteta, ki se izoblikuje in se je izoblikovala: “Jasno je, da, kadar gre to preveliko število porabnikov denarja drugih na volišča, da bodo ti ljudje volili za stranke, ki jim bodo dovolile še naprej porabljati denar drugih. Če pa želijo politiki biti izvoljeni, morajo obljubiti, kako bodo dodobra oželi te “druge”. In tako se zgodi …, da tudi tisti politiki, ki se samookličejo za 'liberalne', govorijo o 'socialno naravnani politiki', 'proizvodnih investicijah' in 'subsidiarnosti', evfemizmih torej, ki pomenijo 'trošenje denarja drugih'”. 

Najbrž tako nisem edini, ki je vse od lokalne ravni kot eno od najpomembnejših stvari iz ust politikov slišal, kako je potrebno čim bolj in čim bolje izkoristiti 'evropska sredstva'. Dobro, toda če naredi človek enostavno matematiko, pa četudi je imel v gimnaziji s tem predmetom nemalo težav, mu hitro postane jasno, da potemtakem lastnih sredstev v bistvu nimamo, če pa jih ni na lokalni ravni, jih verjetno ni niti na državni ravni? “Težava je namreč v tem, kot je dejala Margareth Thatcher, da denar drugih enkrat zmanjka. Povedano na kratko, proizvajalci dobrin na neki točki ne morejo več – ali prestavijo podjetje v Švico ali napravijo samomor pred tablo podjetja Equitalia (državno podjetje za pobiranje davkov). Najbolj sposobni mladi pa se postavijo v vrsto pred konzulatom ZDA. Saj je pred kratkim Francesco Lacapra, mlad in briljaten nekdanji zaposleni pri Olivettiju, ki je skupaj še z drugim nekdanjim uslužbencem istega podjetja (Luciano Dalle Ore) v Silicijevi dolini ustanovil uspešno podjetje Peaxy, ki nudi programe visokega ranga, dejal: “Dragi mladi, če želite dobro Italiji, jo morate zapustiti”. Če bo šlo tako naprej, bodo v Italiji ostali le še državni brezdelneži, starci in tujci”. 

Povabilo nekdanjega italijanskega, sedaj pa ameriškega poslovneža pokaže na vzporednico s povojnim obdobjem, ko so, denimo, pri nas na Primorskem izpraznili cele hribovite predele, recimo Bovško, da bi naselili Koper in Novo Gorico - največje 'glav'ce' pa so seveda šle v Ljubljano. Najboljši so tako šli stran, nekoč živi kraji so začeli propadati. Če želimo Novogoričani nemo pričo, je najbolj zgovoren morda Kanalski Kolovrat. Vsi nekoč v mesta, nova mesta, sedaj pa se praznijo ista mesta, ki so se nekdaj polnila – kaj hočemo, denarja drugih počasi zmanjka, v Novi Gorici ga je zmanjkalo 'že zdavnaj', če si dovolimo tako reči. Kopru gre nekoliko bolje, a kako dolgo? Koliko potem glavno mesto zares proizvede samo in koliko izžema vso ostalo državo, je spet drugo vprašanje, ki se zdi bolj retorične narave. 

Sklep naše gospe, ki nam je dala misliti, je naslednji: “Ker pa proizvajalci dobrin postopoma izginjajo, bo zlato tele (socialdemokratska država, op. A. V.) dobivalo vse manj prispevkov (v italijanščini je tu besedna igra – 'tributo' namreč pomeni tako dajatev ali prispevek kot tudi čast, ki jo izkažemo nekomu, v religioznem smislu božanstvu, op. A. V.), vse dokler jih ne bo več in bodo njegovi oskrbovanci umrli od lakote. Od lakote pa bodo prav zares pomrli, ker v Italiji ne bo več niti zlatega teleta niti proizvodnih struktur niti mladih briljantnih možganov, ki bi lahko na noge postavili nove. Ko pa bo Italijo pretresal kaos, podoben grškemu, bodo sirote zlatega teleta, ki jih bodo mučili želodčni krči zaradi lakote, nadaljevali preklinjati kapitaliste, banke, prostozidarje, Jude, predvsem pa ZDA. Medtem bodo prav v ZDA najboljši Italijani odprli podjetja in trgovine. Kaj pa je v ZDA takega, česar ni v Italiji oz. v vsej Evropi? Tam je še veliko 'divjega liberizma'. Obama, najslabši ameriški predsednik vseh časov, sanja o tem, da bi v ZDA uvozil zlato tele – evropski socialdemokratski model. Ne bo mu uspelo, saj bo celotna Evropa, ki že predolgo boleha za socialdemokracijo, padla v brezno revščine pred očmi ameriškega ljudstva, ki bo tedaj razumelo, da socialdemokratsko zlato tele laže, kakor lažejo vsi maliki”. Najbrž bi potrebovali tudi danes kakega Mojzesa, ki bi vrgel v to zlato tele table postave in ga zmlel v prah. Vsekakor pa tudi v tistem primeru ne uidemo močno škodljivim posledicam služenja maliku, najbrž pa še kaka generacija več kot tedaj ne bo videla 'obljubljene dežele'.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 2. avgust 2015

Neminljiva jed

Slišali smo, kako množica, ki jo je Jezus nasitil, sedaj le-tega išče, da bi imela vedno na razpolago telesno hrano oz. tisto, kar naš Gospod v evangeliju imenuje “jed, ki mine”. Kaj je ta “jed, ki mine”? Takrat so tisti ljudje iskali materialno blagostanje oz. potešitev ene od osnovnih potreb, torej tiste, da bi imeli zagotovljeno hrano, in sicer brez posebnih naporov. Na misel mi pride tisti srbski rek, da hočejo kruha brez motike. Tistega, ki bi jim to zagotovil, v tem primeru Jezusa, pa bi takoj postavili za svojega kralja, torej za tistega, ki bi se mu brezpogojno izročili in bi jim vladal. 

Takšnega izročanja, udinjanja, klečeplazenja in podobnih reči tistemu, ki lahko nekaj zagotovi, ki ima
moč, oblast in še kaj, je v svetu veliko. Zaradi tega se ljudje odpovedujejo ne samo svojemu dostojanstvu, temveč tudi svoji istovetnosti, načelnosti, samostojnosti, razmišljanju, kritični presoji… Takšne vrste izročanje močnim zato ni pravo. Kristus je seveda drugačen od ostalih oblastnikov, ker je Bog in Božji Sin, a to ne vodi množice v evangeliju, temveč jih vodi zadovoljitev trebušnih potreb, to, da je Jezus tisti, ki lahko zagotovi ne samo dovolj, temveč preobilje telesne hrane. To, da se človek izroči Gospodu Jezusu, je sicer za kristjana edino pravilno, kakor je prava tudi želja po tem, da on popolnoma zavlada nad nami, vendar mora biti tisto, kar nas vodi, da se k temu odločimo drugačne vrste, ne le zemeljsko in človeško. Biti mora nadzemeljsko, nebeško, ker tudi hrana, ki jo Jezus zagotavlja, drugačna – je nebeška, torej duhovna. Ker je tudi njegova vladavina drugačna, saj njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Govora je torej o drugačnem življenju oz. o življenju na drugačni ravni.

Zato tudi naročilo, naj ne delamo za jed, ki mine, temveč za tisto, ki ostane za večno življenje. Kaj je ta “jed, ki mine”? To ne more biti samo telesna hrana, četudi tista množica hrepeni ravno po njej. Če prav pogledamo, pa gre za to, da želijo zadovoljiti enega od trenutnih nagonov – ko človek zahrepeni po hrani, jo mora dobiti, mora jesti. Še veliko je podobnih reči. Toda, če živimo na tak način, potem bomo vedno iskali le teh potešitev in sploh ni nujno, da gre le za telesne potešitve, poznamo recimo tudi čustvene, ne bomo pa šli nikdar globlje. Velika nevarnost je, da postanemo sužnji tega in potem iščemo le še teh zemeljskih in človeških potešitev, iščemo torej “jed, ki mine”. Zapademo torej v sužnost. 

Poglejmo in se vprašajmo, če pa za nas, zame osebno ne velja, da sem preveč navezan na kaj zemeljskega ali človeškega, ali obojega hkrati? Če smo pošteni do sebe, lahko ugotovimo, da je prav vsak od nas vsaj malo suženj nečesa takšnega, da torej smo navezani na “jed, ki mine”. In res ne gre le za materialne dobrine, za katere je prav, da so le sredstva in ne naš cilj, temveč tudi za druge reči. Marsikdo govori, da je treba živeti za medsebojne odnose, ker sicer nisi v življenju napravil ničesar. Ali ne poznamo tudi tovrstne zasvojenosti? Pravijo, da morajo biti čustva, pa je tudi tu lahko človek zasvojen… Vse te reči so “jed, ki mine”, ker jih uniči smrt. Vemo, kakšen velik rez napravi, kadar zareže s svojo koso v našo sredino. Kaj nam takrat pomagajo vse te minljive zemeljske in človeške reči? Saj je res, da smo lahko imeli lepe odnose, gojili in doživljali lepa čustva, a je to takrat preteklost, človek pa v aktualnosti ostaja praznih rok.

Morda je tedaj priložnost, da se malo streznimo in zamislimo, komu in čemu smo namenili svoje življenje, svoje bivanje na tem svetu. Zamislimo se lahko, koliko smo v resnici delali za “jed, ki mine”, nismo pa iskali tistega, kar je več od tega. Človek vendarle ni le telesno, družbeno, čustveno, duševno in še kako bitje. Vse to lahko zadovoljimo, pa bomo še vedno prazni. Bolj ko se bomo trudili za zadovoljitev vseh teh zemeljskih, telesnih, duševnih, čustvenih in drugih podobnih potreb, bolj bomo iskali še večjo potešitev, ker si lahko zadovoljimo le trenutno zadovoljstvo, le delno zadovoljitev, saj nismo mi tisti, ki lahko nasitimo našo notranjost, nasitimo našega duha, kakor tega ne more storiti nobena ustvarjena stvar ali bitje. Ko nam to postane jasno, se lahko začnemo odpirati in pripravljati prostor tistemu, ki je močnejši in večji od vsega tega, ker je sam začetnik vsega, da nas nahrani. To je tisti, ki zase pravi, da je “kruh življenja”. Je močnejši od zla, greha in smrti. 

Vse naše navezanosti in vsi naši odnosi nam ne bodo prav nič koristili, saj ne vzdržijo pritiskov zla in preizkušnje smrti. Samo tisti, ki je smrt premagal, ki je “s svojo smrtjo uničil smrt” lahko poteši našo lakoto in žejo. Ker sega namreč ta naša lakota in žeja preko končnosti in smrti v večnost. Kristus to želi storiti in to dela, vprašanje pa je, če se mi zavedamo, da potrebujemo še kaj globljega kot je le “jed, ki mine”. Odločitev za jed, ki ne mine, torej za Kristusa samega, ki se nam daje v hrano, ni kar tako, še težje je živeti v skladu s to odločitvijo. Ta odločitev predpostavlja namreč vero v to, da pri sveti maši mali okrogli košček nekvašenega kruha, ki je sveta hostija, zares postane Kristusovo telo, da je Gospod tam resnično navzoč. Če pa je sveta maša le bratsko druženje in sveto obhajilo le simbolični obred, kjer vsakdo dobi svoj piškotek, potem ni nič čudnega, če ne pride do neke poglobitve in ne prejmemo duhovnih darov, nismo tudi notranje potešeni in potolaženi. Kaj bi potemtakem z vsem obredjem in ceremonijo, kaj bi s posebnimi oblačili? Zakaj ne bi raje dajali ljudem sok in napolitanke? Samo en odnos je tisti, ki je važen in tisti, ki je naš cilj – biti z Njim, z Gospodom Jezusom. Drugo je bodisi sredstvo, ki nam služi k uresničenju tega cilja, bodisi odvečna krama, ki jo je treba odvreči, ker nas ovira. Eno ali drugo, Bog ali nič – tertium non datur, tretje možnosti ni.