nedelja, 18. marec 2012

Pogled prek križa

Slišali smo del pogovora med Jezusom in Nikodémom, kjer nas Jezus popelje v puščavo, ko je Mojzes po Božjem naročilu napravil nekaj zelo zanimivega - na drog je obesil bronasto kačo, na katero naj bi se Izraelci ozrli, na katero naj bi dvignili svoj pogled, da bi bili rešeni pred piki strupenih kač. Precej čudna zadeva. Težava, ki je v globini tega besedila iz 4. Mojzesove knjige, je pomanjkanje zaupanja v Boga. V njegovo ljubezen. Izraelci na nek način mislijo, da je Bog tam v puščavi svojemu ljudstvu nastavil pasti. V tej povezavi želi Jezus učitelju Postave, ki je ta osnovna besedila hebrejske vere (petero Mojzesovih knjig) odlično poznal, povedati, da za njun čas velja enako, da je prav tako pomembno verjeti v Božjo ljubezen do človeka. Prav ista stvar je pomembna tudi za nas danes in tudi mi le stežka verujemo v to Božjo ljubezen.

In vendar je: "Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje." (Jn 3,16). In svojega Sina je na križu povzdignil samo iz te ljubezni, ker si želi rešitve človeka, vsakega človeka. Vse, kar mora človek storiti je to, da svoj notranji pogled usmeri na to znamenje Božje ljubezni.

Pa ni lahko. Tudi mi imamo, podobno kot Izraelci v puščavi, zastrt pogled. Živimo tukaj in sedaj. Vse se mora zgoditi takoj. Nič ne sme biti boleče, ampak je nekaj osrečujoče samo, če nudi tudi užitek. Tudi mi Bogu očitamo, da nam je vendar obljubil, kako bomo srečni, pa nismo. Vsak od nas na nek način govori: "Bog, ti si rekel, da bom srečen, pa me poglej, kako sem nesrečen! Vse mi gre narobe!" 

Kaj pa je tisto, kar nam gre narobe? Primerjamo se z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, ki sedijo na položajih in imajo več pod palcem, pa se nam zdi, da tisti, ki živijo razuzdano in brezskrbno, niso tako nesrečni kot mi sami. V ospredju je vselej 'jaz' in 'oni'. Pa tisti 'oni' je samo privesek, ker je v takšnem pogledu predvsem v ozpredju 'jaz'. Jaz sem tisti, ki mu gre bolje ali slabše od drugih. Jaz sem boljši od soseda. Moj sin ni tako pokvarjen kot tisti od sodelavca.

Na ta način smo med seboj zgolj in samo tekmeci. Vsakdo gleda le nase in na lastno korist. 

V takšnem pogledu pa tudi Bog postane naš nasprotnik, ker se nam godijo same krivice. In si pravimo: "Cerkev stalno ponavlja, kako nas Bog ljubi, vendar pa nas ne ljubi. Bog se z mano igra, ker mi vseskozi nastavlja neke zanke, da bi se vanje ujel, ob tem pa se naslaja. Bog mi noče dobro, zato je bolje, da živim po svoje, ker bom tako srečnejši..."

In smo tudi mi ujeti v tisto igro iz edenskega vrta, ko je skušnjavec prvega človeka prepričeval v to, kako ga Bog ne mara, ker ga omejuje, ker mu ne dovoli vsega. 

Nasprotniku seveda ne smemo kazati svojih šibkosti, ampak se je pred njim treba zapreti v oklep. Oklep pa človeka ne osvobaja, ampak ga tišči, ga moti, ga zavira. Ta oklep, s katerim smo se ogradili pred Bogom in svetom, nas je na nek način sicer res zavaroval, a nas tudi izoliral. Počasi nas duši in v njem nismo srečni.

Bog pa ni naš nasprotnik ali celo naš sovražnik. Bog je naš prijatelj. In ni ga sram pokazati svojih slabosti, da bi mu tudi mi razkrili svoje, kakor delata med sabo le najtesnejša prijatelja ali kakor delata med seboj mož in žena. Božja slabost? Ta, da nas neskončno ljubi, pa naj bomo še tako veliki grešniki. V svoji ljubezni je šel do konca, do smrti na križu. Kot dokazuje z razbojnikom, je tam pribit, da odpušča, ne obsoja.

Človek, dvigni svoj pogled, usmeri svoje srce na križ. Tam je razodeta Božja ljubezen. Samo s Križanim se moraš primerjati, ne z drugimi ljudmi. Ko so Jezusu delali krivice, ga tepli, sramotili, mučili, pribili na križ, se ni oziral nase, temveč na druge, na nas ljudi. Za nas se je daroval. Zate. Njegovo zadnje dejanje je bilo , kot smo dejali (razbojnik) dejanje ljubezni do bližnjega, odpuščanje. Tudi tebi želi odpustiti. Vabi te, da se odslej primerjaš samo z njim in mu poveš, kdaj se ti je zgodilo isto kot njemu, da pa tudi pogledaš, kdaj si uspel svojo ljubezen uravnati vsaj malo po njegovi. Videl boš stvari v drugačni luči. Težave se bodo spremenile v etape na poti do končne zmage.