četrtek, 18. september 2014

Med psihološko in duhovno vero

Spreobrnjenje in življenje po evangeliju

Kdor resnično želi živeti po veri, je zanj posebej važno, da ima zelo stvaren pogled na resničnost, ki ga obdaja, kakor tudi na življenje samo. Ob začetku javnega delovanja Gospod Jezus ljudi poziva k hoji za njim s posebnim povabilom: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Če bi pogledali dobesedno zlasti drugi del povabila, potem bi se pravi prevod glasil nekako takole: »Verujte tako, da temeljite na evangeliju,« kakor pojasnjuje kard. Ravasi še kot profesor Svetega pisma v Milanu. Kdor resno gleda na vero, jo ceni, se jo trudi živeti, ta ve, da omenjeno »spreobrnjenje« pomeni, svoje življenje oblikovati po evangeljskih zahtevah, kjer je kot »evangelij« mišljena celotna Nova zaveza. 

Prav tako se bo tak človek zavedal, kako gre pri tem prizadevanju za neprestani trud, za celoživljenjsko delo, za – kot je dejala sv. Terezija Avilska – pot popolnosti, ki se ne sme nikdar zadovoljiti s povprečjem in opravičevanjem samega sebe, češ: »Dober sem, saj nikdar nikogar nisem ubil, kar dobro počnem, kar delam…« V nasprotju s tem je že v 3. stoletju sv. Klemen Aleksandrijski dejal: »Če človek ni dosegel mučeniške krone, naj skrbi, da ne bo daleč od tistega, ki jo je dosegel«. Pomeni, da se je treba truditi za krščansko življenje, življenje po evangeljskih zahtevah – nauk Cerkve nam pomaga ravno k temu. 

Danes »krščanski« položaj, če gledamo v smislu vere, ni nič kaj rožnat. Marsikdo se sicer zanima za verske ali religiozne reči, vendar je to še precej daleč od verskega spreobrnjenja. Veliko je tega iskanja zaradi neke čustvene ali psihološke zadovoljitve, vendar pa spreobrnjenje zadeva neko drugo razsežnost – zadeva duhovnost. V tem oziru pa je le-to zelo konkretno, ker gre za duhovno prakso, ne le za teorijo. V zahodnem svetu se za to prakso uporablja beseda »religioznost«, pri nas je nekoliko drugače, saj raje za verske reči uporabljamo besedo »vernost«. V zadnjem času se je začelo celo uporabljati »religioznost« kot nasprotje »vernosti« oz. kot bolj pozunanjena, bolj plitva verska praksa, ki ji manjka duh, zato pa ni zares duhovna. 

Ker je moja podlaga odličen zapis na nekem blogu, se bom tudi sam poslužil približno enakih dveh kategorij, kakršnih se poslužuje avtor, le da ju bom prilagodil slovenskemu svetu. Govorili bomo tako o »psihološki veri« in o »duhovni veri«. Gre seveda za dve popolnoma različni zadevi, kot bomo, upam, opazili. 

Psihološka vera

V življenju je moč opaziti številne ljudi, ki so se podali v razno-razna verstva, a je hkrati možno tudi opaziti, kako številni med njimi ne pridejo do prave duhovne inteligence. Zaradi nekih osebnih interesov in okusov se poslužujejo takšnih in drugačnih verskih oblik (dobesedno!). Nekateri te oblike menjujejo, jih mešajo, kakor tisti, ki neprestano menjujejo obleko, da bi sledili trenutni modi. Nekateri to počno, da bi bili drugačni od množice, od »mase«. Nekaterim to prinaša celo materialno korist. Gre torej za čisto psihološke oz. bolj zunanje kriterije. 

Kot denimo lastnica prodajalne s predmeti verstev daljnega Vzhoda, zlasti gre seveda za budistične in hinduistične predmete, ki ima pred majhnim tempeljčkom v trgovini tudi prižgano svečko. Najbrž je budistka, a se vidi od daleč, da gre za zahodno »spreobrnjenko«, saj je oblečena zelo etnično, vselej v oranžnem, s številnimi zapestnicami in zvončki. Ko človek hodi po svetu, sreča mnogo ljudi, različnih verskih prepričanj, a navadno so bili avtentični budisti, ki sem jih srečeval, veliko manj vpadljivo oblečeni, da ne rečem, da so bili v bistvu čisto normalno oblečeni. Teh primerov pa je veliko in bi lahko naštevali v nedogled, kako srečamo številne prav anahronistične ljudi, ki s trudijo biti marsikaj – od tradicionalnih katolikov, ki so oblečeni kot v 30-ih letih prejšnjega stoletja in imajo takšno hišo. 

Primerov je veliko, radi pa bi pokazali, kako so bolj važni od zunanjih tisti notranji kriteriji, saj mora priti vera do srca. Tako denimo katoliški duhovnik Michel-Marie Zanotti-Sorkine ni prav nič anahronističen ali pozunanjen, čeprav po Marseillu hodi v talarju. Njegovi someščani bodo potrdili, da gre za moža na mestu, ki resnično živi to, kar govori, njegove besede in zgled pa prihajajo iz srca ter ljudi nagovarjajo. V katoliškem svetu je pravzaprav največja težava v iskanju zunanjih in psiholoških aspektov, da bi privabili ljudi. V tako sekularizirani družbi, kot je naša, duhovnik v duhovniški srajci ali talarju v bistvu ne predstavlja nevarnosti, da bi privabljal ljudi samo z zunanjostjo – prej nasprotno. Tak duhovnik je danes prej kamen spotike (gr.skàndalon), znamenje, ki se mu nasprotuje. 

Imamo pa po drugi strani take, ki se morajo nujno oblačiti kot najstniki, govoriti kot najstniki, delati vse bolj sekularizirane maše, kjer je treba skrbno paziti, da bo vse po zadnji modi, katerim morda sledijo celo banketi, aperitivi in plesi kar v cerkvi… Mar ni to danes večji anahronizem? Drugi spet vse stavijo le na čustva in na sentimentalizem – vse počnejo, da bi dosegli pri ljudeh »emocije«, kot rečemo. Vendar prav to vse pomeni ne truditi se, da bi odrinili na globoko, v duhovni boj. V oljskem vrtu je Gospod Jezus, če vzamemo dobesedno, učence pozval ne le k navadni molitvi, ampak v molitveni smrtni boj. Tudi v pismu Hebrejcem je rečeno, kako nič ne pomagajo emocije, ampak se je treba »do krvi upreti v boju zoper greh« (Heb 12,4). 

Morda pa tudi v Cerkvi še vedno iščemo bolj zunanje reči, kot recimo to, da napolnimo blagajno ali še naprej gojimo iluzijo, da imamo še vedno neki družbeni vpliv. Nekateri pa še vedno iščejo številke, mase. Je to to? Mislim, da je naša naloga bolj v tem, da pomagamo ljudem, da svojo vero poglobijo.

Se nadaljuje!

Objavljeno v Novem glasu.

nedelja, 14. september 2014

Povzdigniti pogled

S posebnim praznikom želimo kristjani, tako na vzhodu kot na zahodu počastiti znamenje svetega križa, »na katerem je Zveličanje sveta viselo,« če rečemo z besedami Vélikega petka. Lepa priložnost, da razmišljamo o tem, kako sprejemamo v življenju vse tisto, kar z eno besedo imenujemo »križ«, to pa je bolečina, bolezen, žalost, trpljenje in smrt. Bodimo pošteni – v našem življenju, vsaj po našem prepričanju, ne bi smelo biti prostora za križ. Po našem človeškem prepričanju se to ne poda Bogu, ker pač nima prostora v naši človeški logiki. Res je, križ je za človeka na splošno norost, nespamet in pohujšanje, kakor nam potrjuje tudi apostol Pavel. Ne bi pa, po besedah istega apostola tako smelo biti za kristjane.

Vendar smo velikokrat prav kristjani tisti, ki drugim – če so kristjani ali ne – svetujemo, kako se križu lahko ognemo in da vse to ne more biti Božja volja. To predlagamo, ker v svoji omejeni človeški pameti in logiki križa ne moremo doumeti. Bog vendar ne more hoteti bolečine in trpljenja – kakšen Bog je vendar to, če je Bog ljubezni… Vprašajmo se, kakšno krščanstvo s tem predlagamo in oznanjamo ter tudi, ali je to res pravo krščanstvo? Gre za krščanstvo, ki je omejeno na samo našo človeško pamet, ki pa je vendarle zelo omejena. Toliko reči je, ki to našo pamet presegajo.

Poglejmo nekoliko, kam pelje takšne vrste človeška logika danes. Veliko se propagira to, da bomo srečni in zadovoljni, če zadovoljimo naše čute in čustva. Čustva morajo seveda biti v tem oziru samo dobra, zato križ v ta sistem ne spada, torej se o tem ne govori in/ali razmišlja. Veliko je danes tudi tega, da je treba samo »pozitivno misliti«, pa je v življenju bolje. Temu se reče optimizem, za katerega pa v krščanstvu ni prostora, kot bomo videli, tako kot po drugi strani v »pozitivnem mišljenju« in optimizmu ni prostora za križ.

Največja težava »pozitivne misli« in optimizma je realnost. Albert Einstein je rekel, da vidi pesimist povsod rdečo luč in optimist povsod vidi zeleno luč, modri pa da je barvno slep. Ni dobro videti povsod vse samo slabo, kakor tudi ne povsod in v vsem samo dobrega, temveč je treba gledati na stvari v življenju realno in jih poimenovati z njihovim pravim imenom – če so dobre, so dobre, če so slabe, so slabe. Einsteinov zaključek je seveda relativizem, ker postane relativno, če so stvari dobre ali slabe, a ne bomo modrovali naprej v tej smeri. Bomo kar z Alessandrom D'Avenio dejali, da ima vsaka stvar v življenju svojo barvo, tako je.

Ko govorimo glede križa, je realno dejstvo v tem, da je v svetu veliko bolečine, bolezni in trpljenja. Tega nihče ne želi in išče, pa se priplazi, kot so se priplazile tiste strupene kače. Krščanstvo ne more biti neka »zavarovalnica« proti tem rečem – dejstvo je, da vsakega to doleti v življenju in se temu ne more izogniti. Tudi je dejstvo, da se tega sami ne moremo znebiti, sploh ne tako, da to skušamo izkoreniniti iz svojega govora, mišljenja, kakor tudi ne tako, da skušamo samo čim več uživati. Križ je treba vključiti v svoje življenje in ga z Božjo pomočjo sprejeti, na to odgovoriti, proti zlu pa se je tudi potrebno boriti.

Za vse to pa je najprej treba, kakor ljudstvo v puščavi, »povzdigniti svoj pogled«. Samo vera to stori, kajti njen pogled je sposoben iti preko tega, kar ljudje spoznavamo s svojimi čuti, čustvi in s svojo pametjo. Moramo verjeti v to, da Bog že ve, kaj dela, da bo v svoji prečudoviti modrosti vse slabo znal obrniti v dobro, pa čeprav morda tega sadu sami nikdar ne bomo zaužili. Treba je zaupati in upati, da bo tako. Sv. Frančišek Asiški je brate vselej opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. Alessandro Manzoni, veliki italijanski pisatelj in kristjan, pa je dejal, da Bog »nikdar ne moti sreče svojih, če ne zato, da bi jim pripravil kaj večjega.«