Seme luči

Tudi to nedeljo je z nami Janez Krstnik, ampak tokrat v malo drugačni luči. Na svoji življenjski poti se nahaja v preizkušnji, sama njegova zemeljska pot pa se počasi bliža koncu. Znajde se v položaju, ko je sam in se mora odločiti, kako naprej. Je pot, ki si jo je v življenju izbral prava ali ne? Je ta Jezus iz Nazareta res tisti Mesija, ki mora priti, ali ne. Ni morda kdo drugi? Janez se znajde v krizi, razjedajo ga dvomi.

Kljub temu, da je delal vse prav, da se je trudil za resnico in iskrenost, do samega sebe in do drugih, se znajde v tako žalostnem položaju. Je ta Jezusova pot res tista prava, ali je prava katera druga? Je res treba vedno vsem povedati, kar jim gre, ali ne? Je resnica res tista, ki človeka osvobaja, ali ne? Janezu nihče več ne verjame in vanj nihče več nima zaupanja. »Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero ... Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet« (Jn 1,7.9). Znašel pa se je v noči, v temi, ampak se je tudi zavedel, da ne bo nič rešil, če se bo zanašal le nase in na svoje sposobnosti, ker so le-te očitno odpovedale.

Podobno odpovejo tudi naše moči. Znajdemo se v noči, stisnjeni v kot. Nihče ni na naši strani in nihče nam ne verjame, pravzaprav je danes večji problem, da nihče ne verjame v nas. Še sami v sebe ne verjamemo. V takih prelomnih trenutkih življenja pa nam umetne luči ne koristijo kaj dosti, globoko v sebi čutimo, da potrebujemo pravo luč, ki nas greje in razsvetljuje tudi v težkih trenutkih. Nanjo se moramo obrniti, kakor se je Janez.

Prav tu se pokaže, kako nam Jezus zaupa vedno in povsod, kako vedno ostane zvest. Janez je največji. Dvomi ne zmanjšajo njegove veličine. Za vse nas je to ena velika tolažba. Kljub vsemu nas ima Jezus rad, pa naj bomo kakršni koli. Njegovo zaupanje ostane nespremenjeno, ostaja trdna skala, na katero se lahko opremo.

Na naša vprašanja in iskanja ne odgovarja z nekimi znanstvenimi argumentacijami, ampak z drugačnimi dejstvi. Odpira nam oči. Pravi, naj pogledamo okrog sebe, kako se dogajajo pravi majhni čudeži, če jih želimo videti. Vsem, ki se resnično srečajo z njim, se življenje spremeni – ponovno lahko stopijo na pot, dobijo novo priložnost. Kjer pride do Gospodovega dotika, tam se rodi življenje, tam se rane zacelijo, tam odnosi zacvetijo.

Dejstva, ki jih Jezus našteje, niso spremenila sveta, so nam pa pokazala, da svet vendarle ni nek neozdravljivi bolnik. Nikdar ni obljubil, da bo rešil vse težave sveta s čudeži. V nas je vsejal ognjeno seme, ki gori v nas in ne ugasne – zares prava luč. Na nas je sedaj, da pomnožimo ta njegova dela (»Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal« Jn 14,12), in sicer tako, da svoj trud, svoj čas in svoje srce vložimo v to, da pomagamo vsem, ki trpijo, da potrpežljivo skrbimo za vsak poganjek dobrega v nas in v bližnjih (Jak 5,7).

Vera je sestavljena zlasti iz dveh stvari: iz oči, ki znajo gledati preko trenutne noči, ki vidijo, da pride za zimo pomlad, in dejavno upanje, podobno kmetovemu. Dokler je na svetu napor, je tudi upanje. Blagor nam, če ob vseh porazih, nasprotovanjih in nepravičnostih v sebi čutimo Jezusa kot drobno, a močno seme luči, ki živi in gori v našem srcu. To je edini pravi čudež, ki ga potrebujemo.

Vzgoja in klerikalizem

Italijanska škofovska konferenca (CEI - Conferenza episcopale italiana) je 28. oktobra objavila pastoralne smernice za naslednjih deset let, kot to od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vselej stori, za vsako desetletje. Tema, na katero se bo italijanska patorala osredotočila v letih 2010-2020 je vzgojna problematika. V Italiji so namreč, vsaj v Cerkvi (pa tudi širše, čeprav ne tako večplastno), razglasili pravo izredno stanje na vzgojnem pdročju. Pravijo namreč, da gre za "emergenza educativa", torej pravi pravcati rdeči alarm. O tem pišejo, govorijo, predavajo... Skratka, zavedajo se, da je treba nujno nekaj storiti na tem področju, sicer se prihodnjim rodovom slabo piše.  

Vendar pa ima italijanska Cerkev predvsem dve zadevi, ki ovirata uresničitev velikih pastoralnih načrtov. Zdi se, da je podobna notranja težava tudi v naši Cerkvi v Sloveniji. Prva je prevelik protagonizem, ki je prisoten pri laikih, ki so aktivni v pastorali, druga težava pa je pomanjkanje misijonarske razsežnosti vere pri duhovnikih in vseh kristjanih. Italijanska in naša Cerkev sta še vedno preveč klerikalni in zaprti sami vase. Veliko energije vlagamo v to, da "prepričujemo prepričane", manjka pa žive, pristne, vesele vere. Ta je prisotna v "mladih" cerkvenih skupnostih, ki navadno zanje rečemo, da so "misijoni", najdemo pa jo tudi v t.i. "cerkvenih gibanjih" (kljub vsem njihovim mejam in napakam), ki še vedno niso vključena v temeljne cerkvene strukture (škofije in župnije).

V Italiji navadno mislijo, da bodo "novo evangelizacijo" svoje dežele naredili tako, da bodo čim bolj pomnožili razne biblične, teološke in podobne tečaje in s tem, da bodo čim več laikov poslali študirat teologijo. Morda je pri nas mislenost podobna. Seveda je prav, da se tudi laiki izobrazijo na tem področju, vendar pa pozabljamo na osnovne in vsakdanje zadeve. Treba je narediti nekaj konkretnega, da bi kristjane za vero navdušili, pa ne na napačen način. Priti mora do res žive in globoke vere pri nekem jedru, nekem "svetem ostanku", ti pa morajo to širiti naprej, začenši v svojih družinah in svojem okolju ter na delovnem mestu.

Na takšna in drugačna izobraževanja hodijo po navadi vedno eni in isti ljudje, ki so navadno tudi vključeni v več različnih skupinah. Starost teh ljudi je 50+, razen redkih izjem.  Ti ljudje pa pridejo od doma na skupino in potem gredo spet domov, vse nakopičeno znanje in izkušnje pa ostanejo samo v določenih skupinah. Težava številka ena v naših župnijah in škofijah je torej ta, kako kristjane vzgajati k temu, da bi v svojem okolju postali misijonarji. Prvi korak je gotovo že v tem, da bi se končno že enkrat osvobodili tega prevelikega klerikalizma. Ta je v tem, da vsi kristjani govorimo, kaj vse bi moralo biti in imamo celo ideje, hkrati pa sami ne naredimo nič. Namesto, da bi napravili vse, kar je v naših močeh in sposobnostih, da bi še kdo začutil novost, lepoto in še vse drugo, kar prinaša vera v vstalega Kristusa, čakamo, da bodo to storili duhovniki, ker je to pač njihova kompetenca. Toda, če bomo za vse čakali na duhovnika, potem se nam pišejo slabi časi, ker nas je veliko manj kot včasih, vseh področij, na katerih bi morali delovati in biti prisotni, pa je čedalje več.

Moramo si torej že enkrat priti na jasno, da naš svet, ki več ne ve, kaj je to evangelij Jezusa Kristusa, tega ne bo mogel izvedeti, če ne bo večje število kristjanov dalo kaj od sebe in začelo oznanjati veselo novico odrešenja. Še petsto tisoč pridig, predavanj in na tisoče strani dokumentov ne bo pomagalo prav nič, če se ne bo ta misijonski duh konkretno razvnel v nas in se po nas razširil naokrog. 

Razmišljanje je nastalo na podlagi: http://www.labussolaquotidiana.it/ita/articoli-siamo-una-chiesamalata-di-clericalismo-35.html

Priti k sebi

Advent je za nas pot. Na to pot pa nam evangelij postavlja Janeza Krstnika. Postavljen nam je za preroka, pridigarja, ne nazadnje pa nam je tudi zgled. Ta mož nas kliče k temu, da se končno odločimo in odrastemo. Da bi ga namreč lahko slišali, moramo v puščavo. Pustiti moramo svoje gotovosti in prepričanje, da že vse vemo in znamo, in se podati na to tvegano potovanje. In čeprav se nam zdi čudno, nazadnje najbrž le ugotovimo, da moramo v tisti samoten kraj. Tam, v tišini, lahko zares slišimo tisto Božjo besedo, ki je prav za nas, za mene osebno. Moramo zapustiti svet, v katerem živimo, in se prepustiti. Naj bodo naši napori še tako veliki, nazadnje vendarle nismo mi sami tisti, ki bi vodili naprej naše življenje, ampak se moramo predati v Božje roke.

Janez pravi, da se je treba spreobrniti. To stori tisti, ki zapusti stari način življenja, da bi vse svoje "sprejemnike", svojo "anteno",  naravnal na Gospoda, ki ni več daleč. Ta Krstnikov glas sicer res odmeva v puščavi, pa vendarle k njemu prihajajo ljudje od povsod. To so tisti ljudje, ki so zahrepeneli po tem, da bi resnično srečali Boga in po njem sami sebe. Sami sebi so se namreč odtujili in ne vejo več, kdo pravzaprav so. Nekaj so zagotovo ugotovili - da s tem, kar trenutno so, ne morejo biti zadovoljni. Ugotovili so namreč, da so grešniki in da njihova pot ni prava. Napravili so odločitev, ki jo moramo tudi mi, da pripravijo prostor prihajajočemu. Sami se namreč ne moremo rešiti, ampak potrebujemo Odrešenika, ki nas edini lahko zares očisti in prenovi.

Ob Janezu se naučimo prave drže na tej naši poti. Že zadnjič smo namreč dejali, da advent ni samo priprava na božič, ampak mora naše celotno življenje postati advent, naša drža mora postati adventna v pričakovanju dokončnega srečanja s Kristusom. Kakšna, nam lepo pokaže Krstnik.

Njegova obleka ni ustrezala judovskim predpisom, saj je bila narejena iz kamelje kože. Kamela je veljala za nečisto žival,  torej je bila tudi njena koža nečista. Janez bi rad povedal, da samo zunanja drža nič ne pomeni. Zakonov se ne držimo zaradi njih samih, ampak spoštovanje določenih zakonov, pravil in zapovedi izhaja iz naše notranje drže. Prva zapoved je namreč ljubezen. Ni važno, kakšen je človek na zunaj, ampak, kakšen je znotraj. Biti moramo, kakor Janez, notranje usklajeni. Nismo na svetu zato, da bi igrali vlogo nekoga drugega in si nadevali maske na obraz. Tu smo zato, da bi bili res mi. Podreti moramo fasado, ki smo jo zgradili, da bi drugi ne videli, kaj se skriva zadaj. Porušiti moramo vso zunanjost, da bi našli pot do svoje notranjosti. Priti moramo do svojega pravega jedra, do Kristusa v sebi.

Janez nam kaže, kako potrebujemo nekoga, ki ni »politično korekten«, ampak zna povedati, kakšne stvari v resnici so. Ne potrebujemo trepljanja po rami. Potrebujemo značajnost in resnico, takšno, kakršna je. Naj bo še tako surova, jo vendarle potrebujemo za vsako ceno. Danes potrebujemo čistosti, odprtosti, iskrenosti in neposrednosti. Takšni morajo biti naši odnosi. Takšen mora biti naš odnos z Bogom. Danes je svet poln zlaganosti, ovinkarjenja, slepomišenja in pomehkuženosti. Poln je tudi površnosti, pravzaprav površinskosti. Če želimo z nekom resnično stopiti v odnos, pa naj bo to človek ali Bog, pa ne gre tako. Treba je zamenjati ploščo in se spreobrniti. Pa smo spet na začetku, pri prvih besedah Janeza Krstnika.

Prav v tem je poanta – vrniti se je treba na začetek, treba se je ponovno odločiti za "naše temeljne vrednote, treba je prepoznati nevarnosti, ki ogrožajo celotno družbo," ne le za posameznika. "Nevarnost, da se lahko podre celotna moralna struktura naše družbe, bi za nas moral biti poziv k očiščenju. Moramo se vrniti k temu, da priznamo, da ne moremo živeti v brezbrižnosti, da svoboda ne pomeni brezbrižnost in da je zelo pomembno naučiti se svobode, ki bi bila odgovorna"  (Benedikt XVI., Luč sveta, Libreria editrice vaticana, Vatikan 2010, 67-68). Znova moramo odkriti pokoro. »Pojmovanje pokore, ki je eden od nosilnih temeljev starozaveznega sporočila, se je čedalje bolj izgubljal. Želeli so na nek način govoriti, da obstaja samo dobro. Vendar pa zlo obstaja, to je dejstvo. S pomočjo pokore pa se lahko poboljšamo in spremenimo. Pokora je nekaj, kar nam je dano v pozitivnem smislu, je dar« (n.d., 60).

To resnično potrebujemo, da bi lahko, kot smo dejali, srečali sebe, Boga in bližnjega – da bi renično živeli in se uresničili, da bi bili notranje svobodni.