petek, 2. december 2011

Bomboni v obliki srca

Bliža se sv. Miklavž. Zame je to še vedno praznik, ker mi prikliče pred oči spomine iz otroštva, ko smo dobili od none v Prvačini zajetno vrečo bombonov, čeprav po vseh 'političnih' pravilih, tudi v naši družini, tega dne ne bi smeli praznovati, saj naša družina ni bila verna, zlasti nono v Prvačini pa je bil prepričan komunist, ampak tisti 'ruski', starega kova, čeprav ni bil slab človek – bil je pošten. Doma pač ni dovolil verskega udejstvovanja - zlasti svoji materi, pa čeprav je bila pobožna furlanska Slovenka. Naša nona pa tudi ni bila več versko dejavna, čeprav je bila doma iz Dornberka, pa najbrž ne le zgolj zaradi prej omenjenih oteževalnih okoliščin. 

Vendar očitno določene navade ostanejo. Skrite v nekem kotičku srca, nato privrejo na dan ob določenih dnevih skupaj z zaprašenimi, a lepimi spomini. Tisti bomboni so za nas seveda imeli posebno vrednost, ker so bili drugačni od naših – sklepam, da jih je prinesla teta iz Italije. Vedel sem le, da je te bombone prinesel Miklavž, same vsebine tega praznovanja pa seveda nisem poznal (krst sem ne nazadnje prejel pri skoraj osmih letih). Lepo je bilo, ko enkrat v letu nismo jedli običajnih, čeprav legendarnih, Mlinotestovih 'gu-gu' bombonov (tudi te je imela nona vedno na zalogi), ampak italijanske, ki so bili boljši že zato, ker so prihajali iz, vsaj za nas otroke, 'obljubljene dežele', od koder je kdaj prišlo tudi kako 'kinder' jajce, ki je popestrilo tudi naš čokoladni meni, na katerem je bila sicer le čokolada 'gorenjka', tudi zato, ker je bila cenejša od Kraševe čokolade. Seveda smo dobili 'le' pol tablice čokolade, kadar nam jo je mama dala. Kako so se nam iskrile oči, ko je šla s tem namenom proti tisti omari, ki je bila pri balkonskih vratih poleg hladilnika, v našem novogoriškem stanovanju. Tam je bila čokolada na prvi polici, poleg kruha, na vrhnji polici pa še zdravila in podobne reči. 

Že v naših časih je torej bilo precej manj izbire za sladkosnede malčke kot danes, da ne govorimo, kako malo teh dobrot so imeli naši starši, stari starši itd. Pa je prišla samostojna Slovenija, z gospodarsko rastjo pa se je večala tudi sladka ponudba. Danes je na policah na desetine znamk in vrst čokolade, bombonov in podobnih stvari, a zdi se mi, da je – nasprotno – vse manj srečnih otroških oči ob Miklavžu. Zdi se mi, da zlasti zato, ker je za Miklavževimi – pa tudi drugimi - darili vse manj srca. Otroci še vedno radi jedo bombone, a znajo tudi ugotoviti (vsaj dokler so še otroci), kaj se skriva za njimi. Takoj opazijo, če je na dlani, poleg bombonov, tudi darovalčevo srce.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas

četrtek, 1. december 2011

Izšla je 7. številka priloge Bodi človek

Na strani primorskega tednika 'Novi glas', ki izhaja v Gorici, si lahko preberete, kar smo zapisali in povedali v že sedmi letošnji številki priloge omenjenega tednika 'Bodi človek'. V uvodniku Marko Rijavec (kot bloger Kaplan Marko) razmišlja o jesensko-zimskem depresivnem obdobju, o soncu, ki sije v tem času v primerjavi s tistim, ki sije v toplejših dneh. Na isti strani Aljoša Vodopivec (blog Mala miselna tržnica) piše o tem, kaj bi bilo mogoče storiti v odnosu do delavcev, kje iskati poti iz ekonomsko-finančno-delavske krize. 

Na drugi strani priloge teolog dr. Primož Krečič pove, zakaj je danes še vedno aktualen Marijin 'Magnificat', znamenita hvalnica. Pod tem člankom Marko Rijavec pove, kako je biti duhovni voditelj v dijaškem domu v Vipavi. Sam na isti strani zaključujem cikel razmišljanj o odnosu mladih do Cerkve (in obratno).

Celotno 3. stran zaseda intervju z Danilom Lisjakom, misijonarjem v Ugandi ob njegovem srebrnem misijonskem jubileju in 60-letnici rojstva. Danilo nam resnično odpre drugačen pogled na človeka in družbo, afriško in našo evropsko. 

Intervju se zaključi na 4. strani, kjer nam spregovori še pokojni belgijski humanist Léo Moulin kot prvi v ciklu 'Anonimni pričevalci 20. stoletja', kjer bo v prihodnje še kak velikan evropske kulture in misli. Na koncu priloge pa nam Jure Vončina predstavi serijo 'Simpsonovi'. 

Vabljeni k branju in odzivom.

torek, 29. november 2011

Biti duhovnik ni lahko 20

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pot pre Tonija je bila trnova, še preden se je pravzaprav sploh začela: “Leta 1952, ko so bile vojne rane še odprte in nismo imeli nikakršnega dohodka ali poznanstev, si je samo neumnež lahko domišljal, da bo šel študirat. Od takrat je minilo že več kot petdeset let, ran vojne in revščine ni več, toda srčne rane, poniževanja, strahovi so še vedno prisotni. Skušal sem se znebiti tistih časov, a mi ni še povsem uspelo, čeprav se tistih let in dogodkov spominjam z določeno oddaljenostjo in ironijo. Veliko ljudi se nostalgično vrača v tista otroška leta in se spominja tistega “otročička”, ki je nekoč obstajal. Sam nimam te možnosti, da bi se zatekel v ta pravljični svet, da bi se odžejal z vodami čarobnih studencev. Ko gledam nazaj, vidim nasprotno, puščavo s tisoč izzivi in nasprotji, ki mi jo je uspelo premagati, ne da bi vedel, kako mi je to uspelo. Najbolj čudna stvar je, da nisem več trpel zaradi svojih družinskih ali osebnih razmer, ko sem enkrat vstopil v cerkveni svet, temveč je najbridkejše trpljenje prišlo zaradi struktur, ki sem si jih izbral ali jih moral prenašati, da bi vstopil v Gospodovo službo”.

Ob vstopu v semenišče ni našel ravno prijetnega okolja, v nasprotju z domačo hišo v Pušji vasi, ki je sicer res bila borna, a udobna: “7. oktobra sem vstopil v malo semenišče v Castelleriu, vasi v občini Pagnacco, v severnem predmestju Vidma, kjer je bila nižja gimnazija, medtem ko je bilo v Vidmu veliko semenišče z višjo gimnazijo, licejem in študijem teologije (gimnazija je bila v Italiji včasih sestavljena iz treh let nižje in dveh let višje, potem so sledila še tri leta liceja, op. prev.). To so bila leta velikega števila semeniščnikov in duhovnikov, kot vedno v obdobjih revščine in siromaštva. Castellerio je bil kraj desetkanja – tisti, ki jim je uspelo priti v Videm, so imeli dobre možnosti, da dosežejo cilj. 

Danes, po petdesetih letih, težko najdem primerjavo s tistim krajem in okoljem. Lahko bi, s hudobijo, pomislil na koncentracijska taborišča, kjer se je živelo pod silo natančnih in pogosto neumnih ter brezveznih povelij, ljudi pa so postopoma oropali za njihovo človeško dostojanstvo in razsodnost, da so postali zgolj številka. Ali pa lahko primerjam semenišče z zaporom, vojašnico, ali tudi z enim od tistih zavodov, ki so jih upravljali duhovniki ali redovniki, le da je bilo strožje. Castellerio je bil pravzaprav vsakega po malo od tega, kar sem naštel. Edina razlika z represivnimi strukturami je bila v nerelevantnem dejstvu, da te nihče ni silil k temu, da vstopiš. Lahko si svobodno vstopil, nisi bil pa več svoboden, ko si enkrat vstopil.

V smislu, da so v dobro organizirani strukturi skrbeli za vse vidike življenja: kdaj si moral vstati, katere molitve zmoliti, kdaj si umiti noge ali se 'tuširati', kdaj študirati ali se razgibati, kdaj iti spat – četudi nisi hotel -, kdaj govoriti in kdaj molčati, s kom biti v vrsti ali koga imeti zraven v šolski klopi. Bilo je praktično nemogoče, vsaj v prvih letih v Castelleriu, ne le prebrati knjige, ki je niso odobrili predstojniki, ampak nisi imel osebnega prostora, kjer bi lahko mislil, presojal, se zavestno in odgovorno odločal. Drugi so mislili namesto nas. Mi smo morali samo ubogati, ne da bi smeli kdaj podvomiti ali biti zadržani. Najslabša beseda, ki jo je lahko kdo izrekel v semenišču, je bila: “Zakaj”?

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

nedelja, 27. november 2011

Čuječnost

Novo bogoslužno leto začenjamo z odlomkom, ki nas hoče prebuditi, oziroma želi od nas, da bi bili budni, saj tako vztrajno ponavlja Jezus te besede o budnosti ali čuječnosti. Pa zakaj le bi morali biti pazljivi, budni? To je zelo naporna zadeva, saj to pomeni ne spati. Starši dobro veste, kako je, ko se rodi otrok in vas ponoči ne pusti spati – to ni prav prijetna zadeva. To povabilo se tako zdi neko povabilo k še večji napetosti nas ljudi, ki smo že tako obremenjeni od vsega v tem življenju. Naš hrbet se že tako šibi pod razno raznimi bremeni, zdaj pa se zdi, da bomo dobili še eno tako notranjo obremenitev. Zdi se neka grožnja.

Pa si moramo vendar priznati, da si marsikdaj tudi želimo biti na trnih, kot rečemo. Zakaj? Ker imamo v sebi ta čut za pomembno, da je tisto, kar čakamo, nekaj pomembnega. Danes to ni več tako enostavno, saj smo navajeni, da vse dobimo tukaj in sedaj, da se vse zgodi zelo hitro, bliskovito. Advent pa nas vabi ravno k temu, da bi se naučili umetnosti pričakovanja nečesa pomembnega. Tistega, kar je pomembno, kar ni banalno, ne moremo doseči takoj, ampak take zadeve potrebujejo svoj čas. Navadno morajo dozoreti oz. smo mi tisti, ki moramo dozoreti za kaj pomembnega. 

Lep primer človeka, ki je znal tako čakati na nekaj pomembnega, je starček Simeon, katerega hvalnico molimo duhovniki vsak večer pri sklepni molitveni uri: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru … Na svoje oči sem videl Zveličarja« (Lk 2,29-30). Celo življenje je čakal na to, da se izpolni Gospodova obljuba, da bo doživel dan, ko bo Gospod izpolnil svojo obljubo.

Tudi mi verjamemo obljubi nekoga, ki nas ima rad. Verjamemo, da bo tisto, kar je rekel, tudi izpolnil. Pa tudi to je res, da nikdar ne obupamo nad tistim, ki ga imamo resnično radi, da ga čakamo, četudi celo življenje.

Kaj pomeni čuti, budno čakati v primeru današnjega odlomka? Gospodar je zapustil svojo oblast, vsakemu svoje opravilo, svojo dolžnost, vratarju pa naročil naj čuje… Kaj to pomeni, da moram čuti, da moram čakati na vrnitev tega gospodarja? Kaj pa mi je dal? Zapustil mi je svojo oblast in svojo hišo. Čuti torej ne pomeni, da se napijem kave, red-bulla, potem pa čakam na straži na kdove kaj, ampak pomeni, da izvršujem oblast, ki mi jo je dal gospodar. Kaj mi je dal? Dal mi je življenje, čisto posebno življenje, s svojimi lastnimi 'zadolžitvami'. Tisto, kar imam, je zelo dragoceno, je njegov dar, sam pa imam oblast s tem razpolagati. Zanimivo je tudi to, da imam že zdaj na razpolago njegovo hišo, kar lepo poudari besedno zvezo 'odgovorna svoboda' – z izročeno oblastjo ne morem početi, kar bi se mi zljubilo, ampak moram z njo modro in odgovorno ravnati.

Kaj pa vratar? Tudi on mora biti buden, njegova naloga je selektivne narave, saj izbira, kdo bo vstopil in kdo ne. Čuti tako za nas pomeni izbirati na tej naši poti – advent je pravzaprav takšna mini podoba naše življenjske poti –, kaj je za nas pomembno in kaj ne, med tistim, kar bomo vzeli s seboj in tistim, kar ne bomo.

Naša čuječnost tako ni nekaj dolgočasnega, ampak enostavno pomeni živeti, ker  ima naše življenje smisel in cilj. Želimo si biti srečni in izpolnjeni, kar pa ni nekaj v daljni prihodnosti, ampak je možno že sedaj. Kristus nam je s svojim prihodom in velikonočnim dogodkom (trpljenjem, smrtjo in vstajenjem) dal v roke ta vzvod, dal pa nam je tudi še en vzvod, po katerem bomo v tem domu lahko živeli večno, bomo večno srečni in izpolnjeni. Potrudimo se, da te neverjetne oblasti, ki nam jo je dal, ne bi zlorabili, ampak bi jo pravilno uporabili.