sv. Trije kralji - po zvezdah do Boga

V začetku Matejevega evangelija najdemo tisto zgodbo o Modrih z Vzhoda, ki jih je šele kasnejše krščansko izročilo napravilo za tri kralje, jih poimenovalo kot Gašperja, Melhiorja (Miha) in Baltazarja (Boltežarja). Kakor pove pravilno krščansko ime praznika, gre za »Gospodovo razglašenje«, saj modri simbolizirajo poklon celotnega človeštva Mesiju. V resnici so bili ti možje astrologi iz Kaldeje, ampak to so bili resni znanstveniki. Danes vemo, da je šlo pri "zvezdi", ki so jo videli, skoraj zagotovo za združitev jupitra in saturna v ozvezdju rib, ki je zelo zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo oznanilo hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je veljal, po isti modrosti, jupiter za božanski planet, saturn za Izraelov planet, ozvezdje rib pa je predstavljalo nebeški kraj mesijanske dobe. Od tod torej znamenito popotovanje tistih zvezdoslovcev, ki jih Jožef in Marija nista napodila kot "vraževercev", ampak sta od njih sprejela darila – Bog je njihovo iskreno iskanje izkoristil, da jih je pritegnil k sebi. Podobno kot Izraelci, so tudi »Modri z Vzhoda« iskali bolj tisto človeško in politično figuro, ne pa Božjega sina, kot smo rekli zgoraj, prišli pa so do presenetljivega odkritja – našli so Boga, in to pravzaprav sredi svojega vsakdana, ki je bil posvečen raziskovalni dejavnosti. Tudi nam kažejo, kako lahko Boga srečamo sredi vsakdanjih opravil, ki pa jih moramo opravljati zelo resno in zavzeto.   

sv. Trije kralji v baziliki sant'Appolinare nuovo v Ravenni

Šlo je torej za resno raziskovalno dejavnost, za upoštevanje znamenj na nebu, kakor tudi Jezus sam pravi: "Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah" (Lk 21,25 sl). Sveti Trije Kralji so torej bili pozorni na ta znamenja (znamenja časov pravzaprav) in so tako našli in slavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu. Ko pa so enkrat srečali Boga, so šli »po drugi poti«, tudi v svojem življenju.

Danes pri astrologiji pravzaprav ne moremo več govoriti o znanosti, ampak večinoma tu razni šarlatani in prevaranti izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževernost za svoje slabe namene in koristi. Znani publicist Messori je, ko je delal za turinski dnevnik 'La Stampa', ob bolezni službenega »astrologa« kot mlad novinar dobil nalogo, da piše horoskope. Svojo domišljijo in sposobnosti je spretno izkoristil za vsakodnevno pisanje tovrstnih zadev, ki jih danes mnogi žal jemljejo vse preveč resno in se na ta način odpovedujejo svoji svobodni volji pri odločanju. In zakaj je lažje prisluhniti tovrstnim zadevam? Ker povejo ljudem tisto, kar hočejo slišati. Božja volja je, nasprotno, pogosto tisto, kar ljudje težko slišimo: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Objavljeno v Novem glasu

Naredimo si jaslice po svoji zamisli

So razne aktualizacije jaslic na mestu?

Jaslice, ta zanimiva pogruntavščina sv. Frančiška Asiškega, so že skoraj 800 let sestavni del božičnega praznovanja. žal pa že nekaj časa najdemo v njih marsikaj, še bolj pa marsikoga:  Juliana Assangea, Roberta Saviana, Silvia Berlusconija… Vsako leto se najde kaka »nova« jaslična oseba, zlasti so po tem početju znani na jugu Italije.

Najdemo jaslice vsake vrste, od ironičnih, takšnih, ki obsojajo nemoralnosti in stranpota ljudi, pa vse do takšnih, ki izražajo čustva njihovih ustvarjalcev. V vsakem primeru si vse skupaj določeni ljudje prikrojijo po lastnem okusu, zadeva pa se zdi prava pustna parada v malem, saj na pustnih paradah vidimo korakati maske raznih znanih osebnosti sveta zabave, športa, predvsem pa politike.

Zdi se, da ponekod tekmujejo med sabo, da bi naredili čim bolj 'odštekane' jaslice, morda tudi zaradi tistih famoznih petih minut slave, ko se navadni državljani znajdejo v objektivu kamere misleč, da je to cilj njihovega življenja.

Lani so nekje v italijanski pokrajini Kampanji nadeli plinske maske svetim Trem Kraljem, da bi opozorili na problem odvečnih smeti, ki je ena od glavnih težav, pa tudi virov zaslužka določenih združb te pokrajine. Drugod v isti pokrajini so vreče s smetmi postavili kar v votlino, za novorojenim Detetom. Ponekod so jaslice naredili dosledno iz ekološko razgradljivih materialov, da bi tudi o Božiču ostali ekološko ozaveščeni.

Pravzaprav je vse našteto le vrh ledene gore, saj se je ta manija »aktualizacije« jaslic že zelo razširila, tako da se ne gre čuditi, da tovrstne »aktualne« uprizoritve Jezusovega rojstva najdemo tudi po cerkvah.

Se sploh zavedajo, da je tovrstno početje daleč od tistega, kar je hotel doseči sv. Frančišek? Kaj naj bi predstavljale jaslice in kam človeka vodile, je zelo dobro razumel Enzo Bianchi, ko je dejal, kako so jaslice v bistvu »najenostavnejši način, da bi se naučili, kako lahko rodimo Jezusa v sebi, kako bi z ljubeznijo podoživeli betlehemski dogodek«.

Zdi se tudi, da je neka tradicionalna stvar, kakršna jaslice zagotovo so, nekaj vredna v današnji družbi le, če je spektakularna in populistična. To je pravo nasprotje od želja sv. Ubožca, ki je izrecno zahteval, da uprizoritev ne sme biti noben spektakel, ki bi privlačil radovedneže. Po zapisu Tomaža Čelanskega je bil Frančišek zelo nazoren, ko je prijatelju Janezu iz Greccia naročil, kako naj pripravi jaslice: »Če hočeš, da bi v Grecciu obhajali Gospodovo rojstvo, pojdi pred mano tja in pripravi vse, kakor ti naročam: rad bi predstavil Otroka, rojenega v Betlehemu in nekako videl s telesnimi očmi težave in neudobje, v katerih se je znašel zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenček. Želim videti, kako je bil položen v jasli in kako je ležal na senu med volom in osličkom«. Tako so se torej leta 1223 v Grecciu, kraju na pol poti med Rietijem in Ternijem v Umbriji, rodile jaslice. Sv. Bonaventura tudi poroča, kako je Frančišek, da ga kdo morda ne bi narobe razumel, celo vprašal papeža za dovoljenje za postavitev jaslic.

Njegov namen torej ni bila aktualizacija, ki bi se je lahko prav brez vsakršne težave poslužil, glede na težave, ki so pestile tedanjo Cerkev. Namen vélikega svetnika je bilo podoživljanje tistega edinstvenega dogodka v človeški zgodovini, ki ga predstavlja rojstvo Boga. Želel se je prek uprizoritve preseliti na sam kraj in čas tistega dogodka. Želel je povedati, da je vsebina Božjega rojstva sama po sebi tako bogata, da človeka gane – tudi današnjega človeka. Ta si domišlja, da bo ljudi nekaj nagovorilo le, če bo preoblikovano po zadnji »modi«, aktualizirano. Noče se pustiti nagovoriti dogodku, ampak je on tisti, ki mora na nek način nagovoriti dogodek. Tako se ne nazadnje zelo pogosto dogaja tudi pri razlagi svetopisemskih besedil. Če povemo s podobo iz Kane Galilejske, se rado zgodi, da se vino spremeni v vodo.

Zaradi te globoke zavesti sv. Frančiška je lahko prišlo tudi do čudežnega dogodka, o katerem v svoji 'Legendi Major' poroča sv. Bonaventura, da se je med pridigo Asiškega Ubožca o rojstvu revnega kralja namesto tistega Jezusa, ki ga je v jasli položil sveti mož, tam pojavilo pravo Božje Dete.

Jaslice so tako drugačne vrste sveta podoba, sveta uprizoritev, ki pa je vselej prava le, če je pot do Boga, kakor velja npr. za svete ikone.

Objavljeno v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)

Postati Božja mati

Ob koncu božične osmine vstopamo skupaj tudi v novo leto, to pa počnemo skupaj z Marijo, ki naj bi bila naš zgled in svetilnik na poti, po kateri bomo v 2012 hodili. Premišljujemo o zelo stari verski resnici, o tem, da je Marija Božja mati (gr. Theotókos, starosl. Bogoródica). Vsebina tega praznika nam želi povedati, da nam je Bog enak tudi po tej plati, da je čisto običajno rojen iz žene, kakor vsakdo izmed nas, da je na prvi pogled čisto normalen človek, da pa se vendarle v njem skriva tudi Božja narava, da je torej hkrati tudi Bog. Kot takega so ga tudi prišli počastiti pastirji, kakor smo slišali. Skupaj s pastirji smo seveda tudi mi vselej povabljeni k temu, da pred skrivnostjo, ki nas presega, pokleknemo, umolknemo in slavimo Boga.

Pa vendar nas ta praznik vabi, da gremo še naprej. Jezusova mati se ponovno izkaže kot prva vernica: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).

Lepo in prav je, da stopimo iz svojih gotovosti, se odpravimo na pot in se odpremo za skrivnost, vendar nas Marija vabi, da napravimo še korak več, da tudi mi spočnemo in rodimo Jezusa, Božjega sina. Mariji seveda gre velika čast in hvala, ker je po njej prišel Bog med nas, ker je po njenem telesu prišlo odrešenje: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Vendar si ona za to ne pripisuje nobenih zaslug, ker dobro ve, da je to Božja iniciativa, kakor je bila že prej, ko jo je pripravil za to poslanstvo, ko jo je obvaroval greha. Vse, kar ona sama lahko naredi je, da veruje, da se izpolni: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28).

Tu je Marijin zgled, ker po veri lahko vsakdo spočne in rodi Boga, saj pravi Jezus: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21). Zato je lepo in prav, da Marijo častimo kot Odrešenikovo mater, vendar je to premalo. Treba jo je posnemati v verovanju. Lepo je skupaj z Elizabeto vzklikati: »Blagor ji, ki je verovala…« (Lk 1,45), a mi radi ostajamo pri besedah. Lahko so sicer lepe, visoke, plemenite, a so vendarle besede – Božja mati nam govori: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37). 

Vera ni le v pritrdilnih besedah, temveč tudi dejanjih, ki le-tem sledijo. Že res, da gre vselej za dar, ki pa ga je treba iskati, ga hoteti. Ni dovolj, da ti dar nekdo podari, ampak je tudi od tebe odvisno, ali ga boš sprejel. Prav te drže nas uči Marija. Bodimo v njeni šoli tudi v tem letu.