Na 5. postno ali tudi tiho nedeljo beremo pravzaprav o Jezusovem podpisu obsodbe na smrt, saj se je tu dokončno razodelo, da nekdo, ki naredi tako velik čudež, kakršnega je storil, apostol in evangelist Janez pa govori vselej raje o »znamenju«, ne more biti le človek. Takšna dejanja lahko stori edinole Bog. Tega ni težko doumeti otrokom pri verouku, a četudi bi morda kdo mislil drugače, je resničnost čudežev lahko precej dobro razumljiva tudi recimo našim dijakom, kakor sem imel priložnost ugotoviti, ko smo o tem malo razpravljali na podlagi seminarske naloge ob knjigi, kjer vselej zastavim paru dijakov po tri vprašanja, eno se je pa dotikalo prav čudežev. Res gre vselej za znamenje oz. neke vrste smerokaz od samo zemeljske stvarnosti in resničnosti k nadzemeljski in presežni, k nadnaravni.
V teh časih bi se morali veliko več spraševati o tem, ali imamo ta večnostni pogled, o katerem je pogosto rad govoril Vittorio Messori, ali pa se naše obzorje začne in končazgolj in samo pri fizičnem, kjer naj bi bil človek sposoben marsičesa, skorajda vsega, če še ni, pa kmalu bo. Da bi se zaradi tega virusa na tem področju kaj dosti spremenilo, ne gre verjeti, se je pa bati, ob tem siljenju ljudi v virtualnost, takšno in drugačno, da bodo, ko bo stvar mimo, le še bolj virtualni in bodo še bolj živeli v iluzijah, značilnih za današnjega človeka. Pred leti smo že pisali o tem, da se kljub vsem trikom, ki se jih dandanes poslužujemo, ne da prevarati narave in da tehnološki napredek ni vsemogočen, tako da, prvo kot prvo, ne bomo vedno mladi, poskočni in privlačni, niti na zunaj, kakor niti ne, kakor si tudi anahronistično domišljajo nekateri, ki trdijo, da so »po pameti«, ampak so seveda zgolj nedorasli in otročji.
Kje je, po drugi strani odgovor za mlade oz. v resnici, mlajše odrasle, ker smo povedali, da je tudi »mladost« vsiljena in precej mlada kategorija, ki so bili jasno in so še, posebej napadeni s premišljenimi sredstvi, da bi ne videli prihodnosti kot upanje, možnosti in podobno, ampak kot grožnjo, zato pa so v sebi utesnjeni in zagrenjeni, mnogi celo obupani? Vse se giba, torej začne in konča, samo sedaj, imamo torej posedanjenost. Hočem vse in hočem to zdaj, kot poje skupina Queen.
Že začetek evangelija pa nam daje ime Lazar, ki je okrajšava imena Eleazar, le-to pa nosi bogat pomen: »Bog pomaga«, tudi Betanija pa se danes imenuje »Al-Eizariya«, Lazarjev kraj. V resnici je samo Bog tisti, ki resnično pomaga, ki zdravi celega človeka. Odgovora na končno ali dokončno resničnost ne dajeta znanost in medicina ali farmacija, ker človekovo življenje ni samo biološko. Zanimivo, da ko je omenjeno kot takšno, je mišljeno v evangeliju zlasti »imetje«, a je jasno, da se recimo uboga vdova ni zanašala na slednje, ko je v zakladnico templja dala ves ta svoj »bios«. Evangelij nam, skratka, sporoča, da ta svet nima zdravila za smrt, da pa je Božji Sin Jezus Kristus tisto pravo zdravilo.
S tem ne omalovažujemo ali mečemo stran še kako potrebnega dela vseh zdravstvenih delavcev, ga le relativiziramo, torej postavljamo na pravo mesto, ki mu gre, torej v službo človeka na področju, za katero so ti delavci kompetentni. Kako lepo in rad se spominjam, kako sva šla z zdravnikom, sicer očetom duhovnika, k neki pacientki, da bi zdravnik telesa asistiral zdravniku duše, kakor je sam povedal in pojasnil tudi pacientom v sobi. Kar torej zadeva ljudi, je Jezus tu naredil največji možni čudež, a Lazar je še vedno umrl kot vsi mi. Tudi Božji Sin je umrl kot vsi mi oz. celo na najhujši možni način, a s tem uničil našo smrt, kakor pojejo bizantinski kristjani. Smrt je po novem prehod, katerega se ne smemo več bati. Bati se moramo samo enega Boga, a mora to biti strah Božji, ki je dar Sv. Duha. Ta pa je pravzaprav v tem, da ne pretrgamo odnosa z Bogom, ampak skrbimo, da je le-ta vse tesnejši. V tem je bila vselej pravičnost svetnikov, v teh dneh zlasti sv. Jožefa, ki naj nam pomaga v naših stiskah, še bolj pa k temu, da bi »po njegovem zgledu in z njegovo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih«.
Objavljeno v tedniku Novi glas