petek, 20. oktober 2017

M kot MORALA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (40a)

Za tokratne zapise gre zahvala FB prijateljici Jasni, ki je delila z nami članek Mattea Lenardona. Slednji pove marsikaj prav, nekaterih stvari pa tudi ne, vendar pa vsekakor nudi odlična izhodišča, da vidimo, v kakšnem svetu živimo tudi na tem področju. Mi namesto besede »etika« uporabljamo »morala«, gre pa za isto stvar, le da je ena beseda grškega, druga pa latinskega izvora. Lenardon se na začetku nekoliko zajedljivo poigrava z besedo etika, potem pa vendarle gre k težavi. 
 
Nekoč so se namreč številni misleci ukvarjali s tem, danes pa, kot pravi naš blogger, spet imamo
definicijo morale, še zlasti pri določenih javnih osebah, ko se oglašajo v oddajah ali celo napišejo knjigo. Tako je knjigo napisala tudi sodelavka Micheleja Santora, Giulia Innocenzi, in sicer knjigo »Tritacarne« (»Mlin za meso«), kjer trdi, da je etika ali morala v tem, da se ne ubija živali. Seveda pa ne gre le za Innocenzijevo, ampak zadeva izvira iz veganskega gibanja, ki ji pripada že kar nekaj milijonov po vsem svetu in ki trdijo pravzaprav isto. Kot kaže, so prav obsedeni s tem, saj se imajo za »etične osebe«, v Parmi pa so ustanovili celo »Parma Etica Festival«, kjer v treh dneh širijo vegansko in vegetarijansko moralo. Najbrž ni treba poudarjati, da je prav Innocenzijeva bila posebna gostja festivala. 
 
Moralna ali etična je tudi njihova kuharska knjiga, neke vrste Sveto pismo za italijanske vegane, ki se seveda imenuje »Cucina etica«, long in best seller, ki ima tudi številne različice. Trije avtorji želijo ponuditi recepte, ki so: »etični, zdravi, ekološki, duhovni in ki so seveda okoljsko vzdržne«. Že smo prišli do tega, da se dotikamo naše tematike iz zadnje priloge »Bodi človek!«, kjer smo govorili ravno o hrani in okolju. Samo posebej torej ne bi bilo nič narobe, če bi tisti, ki prisegajo na veganstvo, dejansko sledili temu, da bi jedli le zdravo in še kaj, zelenjavo in sadje, ki prihaja iz čim bolj lokalnega okolja in je sezonsko, a temu ni tako. Kot mnogi, namreč tudi oni sledijo neki »modi«, ki je beseda, ki smo jo sprva želeli uvrstiti v tokratno rubriko pod črko »M«, a sedaj nima smisla, ker nas je vreme prehitelo. Moralna ali etična kuhinja namreč temelji na določenih živilih, kot so recimo kvinoja, anakardi, mandlji, avokado, pa seveda soja. Zlasti zadnjo seveda proizvajajo tudi v Evropi, pa zato morda ni tako vprašljiva glede evropskega kupca, je pa zagotovo vprašljiva za ameriškega kupca, kar bomo tudi videli. V glavnem, gre za nič kaj »moralna« živila, kar bomo tudi pogledali. Tako, da nimamo nič proti temu, da se nekdo odloči za to, da ne je mesa ali celo živalskih izdelkov. Težava je v tistem poniževalnem gledanju in katedriranju drugim kot manjvrednim z moralnega vidika. Prav zato nas bodo ta živila pobliže zanimala.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 16. oktober 2017

L kot LEPOTA 4

Cerkveni in družbeni antislovar (39č)

Umetnost je torej postala stvar elite, medtem ko je njena lastnost nekoč vselej bila njena navzočnost med ljudmi. Bila je torej v njihovi službi, dosegljiva vsem in vsem na uporabo, o čemer nam lahko pričajo čudovita italijanska mesta, ki jih vsi radi obiskujemo, prav zaradi njihove »lepote«. Ali torej ne privabljajo ljudi z vsega sveta prav zaradi njihove »objektivne« lepote? Seveda bo takoj kdo oporekal, da sedanji okusi niso takšni, kakršni so bili srednjeveški ali baročni ali tudi viktorijanski. O tem seveda ni dvoma, a se seveda, kot smo dejali, duša hrani s tistim, kar vidi in sliši, če pa je okoli nje le grdo, bo seveda na ta račun trpel tudi njen smisel za presojo. 
 
Če se razširi prepričanje, da je umetnost v tem, da gremo izven okvirjev in shem za vsako ceno, potem se bo množično odklanjalo vse tisto, kar je preteklo in kar smo podedovali. Na ta način se prekine stik z vsem tistim, kar je bilo pred nami. Kar je torej umetnost pripeljalo v krizo, se je odvilo in se še odvija predvsem na neki ideološki ravni, ki se seveda opira na ta spremenjeni občutek za presojo, ki smo ga omenili. Tisto, kar se tako na področju umetnosti dela in interpretira, sedaj ni več stvar srca, temveč možganov, saj je umetnost v veliki meri postala predvsem intelektualistični napor, isto pa velja tudi za tiste, ki jo morajo razbrati in interpretirati, pa obupno iščejo neki smisel. 
 
»Pomislite na srečo, ki jo lahko začutite, ko imate v naročju prijateljevega otroka. Z njim ne želite narediti nič – nočete ga pojesti, ga kakorkoli uporabiti, še najmanj v znanstvene namene. Želite ga samo gledati in občutiti veliko veselje, ki vas prevzema, ko se osredotočite na tega otroka, ne pa na vas same. To je tisto, kar je Kant definiral kot nezainteresirano obnašanje, kar je tisto obnašanje, ki je značilno za našo izkušnjo lepega.« To je po angleškem filozofu Rogerju Scrutonu mistična izkušnja, ki jo občutimo pred nečim lepim, gre namreč le za zrenje, ki ne vključuje nobenega drugega dejanja ali napora, kot le to, da se prepustimo lepoti, da nas prevzame. V prid temu, o čemer govorimo, vam predlagamo ogled filma »Dove vai in vacanza?«, vsaj tistega dela, kjer Alberto Sordi kot rimski branjevec z ženo obišče Beneški bienale, pa ugotovi, da je popolni analfabet v sodobni umetnosti. Hudomušni način nam pove točno to, kar nam je hotela povedati že pravljica »Cesarjeva nova oblačila«, kjer le nedolžni otrok, ki nima plašnic družbe, lahko vidi – da je namreč cesar gol, medtem ko vsi drugi občudujejo njegova nova oblačila.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 15. oktober 2017

Veliko poklicanih, malo izbranih

Gospod pove priliko: “Nebeško kraljestvo je podobno Kralju, ki pripravi gostijo za poroko svojega sina.« Najprej je bilo povabljeno judovsko ljudstvo, a ker je vabilo odklonilo, se je odrešenje razširilo na vse ljudi, kakor lepo napoveduje tudi prerok Izaija v 1. berilu. V Cerkvi, ki je novo izvoljeno ljudstvo, zlasti za evangelista Mateja, pa je prostora tako za dobre kot tudi za slabe, kakor nam jasno pove evangelij: »'Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.' Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.« Tako je do konca časov, da smo del nje eni in drugi, a hkrati poklicani k spreobrnjenju in k temu, da stopimo na pot svetosti, ki je možna za vsakogar.

Ko se zbiramo v cerkvi, pri tistem predokusu nebeške večne gostije, pri sveti maši, zlasti je to sveto
obhajilo, smo poklicani, da se že sedaj primerno in ustrezno pripravimo, notranje in zunanje, da bomo lahko deležni večne gostije, ki si je vsi želimo. Prerok nam namreč pove, da bosta uničena smrt in greh, naše solze pa obrisane. 

Zunanje vemo, da se je treba za k sveti gostiji ustrezno obleči, se ustrezno obnašati, prav tako pomembno pa je, da smo kar se da spoštljivi in pobožni tudi v svojih držah in kretnjah—začne se že pri tem, kako se pokrižamo ob vstopu, kako pokleknemo, kako potem stojimo, sedimo, pa seveda ponižno klečimo pred Najsvetejšim. Vprašanje je tudi, kako ga počastimo in prejmemo ter z njim ravnamo. To je samo par reči, o katerih velja razmisliti.

Seveda pa velja tudi to, da nekoč vsi pridemo »na carino«, kjer bo treba pokazati zlasti, če je bilo tisto naše notranje oblačilo »očiščeno v Jagnjetovi krvi«, da torej nismo umrli s smrtnim grehom. Najpogostejši tovrstni grehi so danes vsem na očeh: preklinjanje, kjer je postalo moderno da psujemo tudi Boga in Božjo Mater; meseni grehi, kjer je prisotna vsesplošna svoboda, da naj bi torej bilo vse dovoljeno, veliko pa se jih niti poroči ne več; grehi našega jezika, kjer častno mesto zasedata opravljanje in celo obrekovanje, govoričenja je pa tako ali tako ogromno; nazadnje, a nič manj pomembno pa je tu tudi nespoštovanje Gospodovega dne, ko ob nedeljah ne gremo k sveti maši (po lastni krivdi)—četudi to storimo kdaj pa kdaj, je to težek greh, ki ga je treba izpovedati, da lahko spet vredno pristopimo k sveti gostiji, potem pa še nedeljsko delo (pri otrocih je to učenje in pisanje nalog na nedeljo, vadenje...) in seveda obiskovanje trgovine. Težava je, da vse skupaj že jemljemo precej zlahka, kot da nič hudega ne bi bilo, pa seveda temu ni tako. Fatimska Mati Božja, katere stoletnico praznovanj smo včeraj zaokrožili, je bila glede tega zelo jasna, pa tudi sicer je Božja Mati rada poudarila pri svojih prikazovanjih te reči. Svoje oblačilo spet lahko vrhunsko očistimo in napravimo v svatovsko pri zakramentu svete spovedi, za katerega mnogi danes mislijo, da ni več potreben.

Evangelij namreč zelo jasno pove, da je čas na zemlji omejen, potem pa so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Zelo jasno je rečeno, kako nas lahko nekoč doletijo bodisi neskončno večja sreča, radost, veselje bodisi neskončno večje muke in trpljenje od zemeljskih, in sicer v peklu. Tudi slednjega je Fatimska Mati Božja jasno pokazala trem pastirčkom in jim ga celo dala izkusiti. Zadeva torej obstaja. Vsi smo torej poklicani na pot spreobrnjenja in svetosti. Vsak svetnik v nebesih je namreč spreobrnjeni grešnik.