četrtek, 23. februar 2017

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 
Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 19. februar 2017

Pravilno reševanje sporov

Navadno človek verjame, da je v življenju vedno najboljša obramba napad, pa da prevlada tista sila, ki je bolj surova. Zlasti naj bi to veljalo, kadar želimo od bližnjega spoštovanje. Nikdar naj bi se tudi ne podvrgli izsiljevanjem, nasilni nadvladi, kakor tudi ne nasilju nasploh. To seveda ne pomeni, da se na vse ne odzovemo, temveč pomeni, da se je potrebno odzivati na drugačen način. Že zakoni fizike nam povedo, da z enako reakcijo ne dosežemo nič, natančneje tako pravi 3. Newtonov zakon: »Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo.« Ta zakon se ne zastonj imenuje »zakon o vzajemnem učinku«. 

Za mojo generacijo velja, da smo televizijski otroci. Ob italijanski meji smo pač gledali italijansko
televizijo, zlasti Berlusconijevo mrežo, kjer smo, poleg japonskih in drugih risank, najraje spremljali tiste sinhronizirane ameriške serije, kjer so junaki zmagovali s pametjo in prebrisanostjo, kot recimo A-Team in MacGyver. Zlasti slednji je znan po tem, kako se je raje posluževal nenasilnih rešitev in sploh ni nosil pištole. Na podoben način evangelij vabi tudi nas, da bi se ne posluževali jeznih in nasilnih rešitev. Pustimo tu, da je včasih potrebna tudi uporaba sile, ampak vselej mora to biti zadnja možnost, ko so vse druge že izkoriščene. 

Težava je namreč duhovne narave, saj sila nikdar ne more ne osvojiti niti pokoriti duha, temveč slednjega le dodatno razdraži, namesto da bi ga pomirila. Zato se zgodi, da tisti, ki misli, da nekoga nadvlada in obvlada, je pravzaprav nadvladan in obvladan sam. Tisti, ki misli, da na ta način zmaga, je poražen. Sila se izkaže v zadnji meri za šibko točko, ki jo nekateri, in ni jih tako malo, znajo izkoristiti. Obstaja tudi tisti zakon pri živih bitjih, da jih nasilje še dodatno podžge, da se še bolj borijo – kot pes, ko je stisnjen v kot. Tudi posledice takšnega posredovanja, nasilnega namreč, pa se navadno izkažejo za slabše od pričakovanih. Pa saj vemo, da za tista povsem človeška dejanja velja zakon »heterogeneze ciljev«, prosto po italijanskem filozofu Giambattistu Vicu, ko je rezultat nasprotje tistega, kar je človek pričakoval. 

Kot pravi Božji služabnik Dolindo Ruotolo, je kristjan »duhovni letalec«, zato pa v svojem bistvu ni narejen za to, da bi bil na zemlji oz. ne samo tam. Človek je duhovno bitje in je postavljen v letalo zato, da poleti, ker želi doseči nebeške dobrine, ne pa zemeljskih. Zato naj bi se vsak od nas ne preveč zanimal za tisto, kar je zemeljsko, predvsem pa s tistim, kar je zemeljsko, ni mogoče doseči tistega, kar je nebeško. To je skušnjava človeka, ki misli, da bo dosegel vse sam, s svojimi lastnimi močmi. Kristjan naj bi na vse odgovarjal najprej duhovno. Kdor namreč na grobost drugih reagira s silo, bo premagan in se bo znašel v še slabših razmerah. Kdor pa odgovori z milobo in ljubeznijo, nasilneža tako ali drugače razoroži, pa ne z orožjem, temveč duhovno. Kdor moli za zlobne in sovražne, kliče tudi nanje blagoslov. K temu nas vabi Sveto pismo, najlepše apostol Pavel v 12. poglavju pisma Rimljanom. 

Ta odlomek velja navesti tu v celoti: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,9-21). 

V našem srcu je namreč nekaj spontanega, da bi želeli vrniti hudo za hudo, ker nas krivica vselej boli in si želimo vselej zadostiti pravici in pravičnosti. V tem pogledu je talionsko načelo "zob za zob", ki ga najdemo tudi v Hamurabijevem zakoniku, dobro, a s človeškega vidika. Vrača namreč krivico v isti meri (2 Mz 21,24; 3 Mz 24,20; 5 Mz 19,21), prizadeti pa dobi zadoščenje, brez nevarnosti osebnih ekscesov. Zaradi lažnih interpretacij pa je kasneje prihajalo do zasebnih maščevanj, do česar prihaja vedno, ko obveljajo le človeški zakoni in vidiki. Božja pravičnost pa je seveda vse nekaj drugega. Bog si vselej vzame svoj čas in je potrpežljiv, saj vemo, da je »počasen za jezo«. K temu smo povabljeni tudi mi. Gospod čaka grešnika, da se spreobrne, k temu ga kliče s še dodatnimi milostmi, ki lahko razorožijo dušo, če le najdejo pot do nje. Božja jeza je zadnja instanca, je pa res, da proti njej ni več nobenega ugovora.

K takšnemu postopanju smo poklicani tudi sami, pa ne le proti nasilnežem in tistim, ki nas preganjajo, so nam sovražni ali krivični do nas, temveč tudi v drugih zapletenih in težkih življenjskih položajih. Koliko staršev, žena ali drugih bi rado na silo prišlo do tega, da bi jih mladostni ali mladi otroci, mož in drugi poslušali? Pogosto je učinek nasproten. Tisto, k čemer smo poklicani pa je, da pojačamo naše zakramentalno in molitveno ter sploh duhovno življenje. Odpoved, post, molitev, darovanje pri maši, pa seveda skrb za osebno svetost in posvečevanje – to so tista orožja, ki so učinkovita. Tudi zato, ker bodo najprej spremenila nas, naša srca, našo notranjost. Šele nazadnje, če bo kaka špranja v srcih naših bližnjih, bo Božja ljubezen, ki jo kličemo na ta način, spremenila tudi njih. V nasprotnem primeru pa jih bomo zagotovo veliko lažje prenašali.