Odlomek se že ukvarja s poslednjimi človekovimi rečmi, ker se bliža konec cerkvenega leta. Tokrat vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, ki vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje, ko gre za posvečujočo, vsak človek pa ima t. i. pomagajočo milost, da je sposoben dobrega. S to pomagajočo milostjo moremo priti do posvečujoče milosti, če je le naše srce odprto.
V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«.
Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožec nosi ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil.
Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odmeri ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.