petek, 23. december 2011

Danes se je rodil...


»Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel.Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: »Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.«

(judovsko hasidsko besedilo)

Ob Božiču in novem letu želim, da bi se ob Mariji naučili svoje življenje izročiti v Božje roke, zlasti svoj čas. Če svoj človeški čas izročimo v Gospodove roke, ga objame njegov čas. Če nas bosta zaposlovala zgolj naša preteklost in prihodnost, ne bomo nikoli mogli razumeti tistih besed, ki jih je angel izrekel pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11). Ko boš torej stal/stala ob jaslicah, mu v molitvi izroči samega/samo sebe, svojo preteklost in prihodnost. Vse, kar je bilo, dajmo vse odpuščajočemu Bogu, vse, kar bo, pa neskončno previdnemu Bogu. Zveličar se namreč ni rodil včeraj in se ne bo rodil jutri, temveč se je rodil DANES. Ni treba, da iščemo Boga v preteklosti ali prihodnosti, ker je tu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Umolkni, umiri se, prisluhni: »Poslušaj, hči/sin, glej, nagni svoje uho« (Ps 45,10). Tudi tebi želi Gospod povedati veselo novico: »Razveseli se, obdarjen/a z milostmi, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). »V ta namen tudi zmeraj prosim za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere« (2 Tes 1,11). Naj te tako Bog blagoslovi in te naredi rodovitnega/rodovitno - tebe, tvojo družino in vse, kar v življenju počneš. Zato je namreč prišel: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Tu je, da posije v temine tvoje notranjosti in jih razsvetli – skozi tebe želi svetiti, da po tebi razsvetli tudi druge, da bi vsi gledali svetlo. Vzemi si čas za Gospoda, ker je to čas zate. Sedanji trenutek je pomemben, ne reci zato tudi ti, da nimaš časa.

Blagoslovljene praznike!

Andrej Vončina

torek, 20. december 2011

Prazniki in prejem zakramentov

Zakaj je treba pred velikimi prazniki, kot je Božič k spovedi in k obhajilu. Nekateri hodijo k obhajilu brez vsake težave, drugi ne, nekaj o tem, kako naj se tu ravnamo.

Vse skupaj kaže na neko miselnost, ki je prisotna tudi sicer med kristjani. Če pogledamo najprej spoved, potem opazim tu nekaj vrst ljudi, ki ne razumejo prav tega zakramenta. Marsikdo gre k spovedi samo iz navade, kakor iz navade nekateri tudi hodijo k maši - pridejo prazniki, pa je treba k spovedi, kakor je treba na bencinsko črpalko, ko avtu zmanjka goriva v rezervoarju. Kakor bi bil to servis, kakor avtomat za kavo - tako seveda tudi pričakujejo, da dobijo odvezo, saj je zanjo dovolj, da vstopimo v spovednico. To obiskovanje maše in spovedovanje iz navade je lahko velika težava, ker potem človek težko gre v globino stvari in ne razume, da gre za naše odnose - do Boga, do ljudi okoli nas in do samih sebe. Zato je spoved pred prazniki lepa priložnost, da uredimo naše odnose, da se odločimo, kako se bomo v prihodnje trudili 'odriniti bolj na globoko'. 

Toda, če bi radi, da bi bila spoved res prava, je potrebno precej samostojnega dela, da tako rečem. Treba se je potruditi in se res dobro pripraviti na spoved in treba si je v globini želeti, da nam Kristus odvzame naše breme. Je kakor s tistim možem, ki je hodil po poti z vrečo na hrbtu, ki je postajala vse težja. Bližal se je obali, ob katero je butalo razburkano morje, nekoliko bolj vstran pa je na barki bil nekdo v belem, ki je možu rekel, naj mu da težko vrečo. Z zadnjimi močmi je osebi v belem mož izročil vrečo, ki jo je tisti v belem potem vrgel v morje. Morje se je umirilo, namesto čolna pa je bil napis 'Prepovedan ribolov'. Vsak od nas nosi to vrečo ki mu jo grehi, preizkušnje in razne težave polnijo in ga silijo k tlom. Razburkano morje je njegova razburkana duša. Vsakega pa čaka Jezus, da bi mu odvzel to težko vrečo. Ko mu je odvzeta, se duša umiri, tisti napis pa pomeni, da grehov ni več in se jih ne sme več iskati. 

Podobno je pri vsaki maši, ko smo povabljeni, da svoje življenje položimo na oltar, da Bog vse to spremeni v blagoslov za nas. Težava je, da marsikdo misli, kako ne potrebuje Božje ljubezni in odpuščanja, ker ne dela nič slabega v življenju. Takšni ljudje si domišljajo, da jim ni treba k spovedi, ker so dobri ljudje, iz istega razloga pa lahko gredo k obhajilu. Postavlja se vprašanje, zakaj potem sploh k obhajilu, če je - kakor verujemo - v tistemu kruhu Bog, mi pa ga v svojem življenju ne potrebujemo? Logično se nam ponudi odgovor, da potemtakem ne zares verujemo, da je Jezus v tistem okroglem koščku nekvašenega kruha.

Ponujam še eno zgodbo. Nekdo je vsak dan hodil z dvema vedroma k vodnjaku po vodo. Na dnu enega od veder je nastala luknja, zato je vedro reklo možu, naj ga vrže stran, saj z njim ne bo mogel prinesti kdove koliko vode domov, toda mož ga ni hotel zavreči in je nadaljeval s prenešanjem vode domov luknji v vedru navkljub. Čez čas je opazil, da so na strani, kjer je vedro zalivalo zemljo, pognale rože, na drugi pa jih ni bilo. Tako je z nami - če nimamo napak, jih Bog ne more spremeniti v dobro, rože, v bisere s svojo ljubeznijo. 

Na mestu je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) - eden se je zahvaljeval, kako je dober, kako ni kakor drugi ljudje krivičen, grabežljiv in prešuštljiv. Cestninar pa se je primerjal samo z Bogom, kako je sam ubog v primerjavi z Bogom. V zgodovini človeštva je samo en človek, ki je bil popoln in brez greha - Devica Marija, ostali pa potrebujemo Božje odrešenje in usmiljenje. Povabimo Boga k sebi, pa bodo letošnji prazniki res pravi. Bog prihaja k nam po zakramentih - če ne verjamemo, da nam po duhovniku res odpušča grehe in da je res prisoten v sveti hostiji, ga kar vprašajmo, pa nam bo dal znamenje, če ga bomo res iskreno vprašali.

Objavljeno v božični številki tednika Novi glas

nedelja, 18. december 2011

Od kamnitega k živemu templju

Neki francoski svetopisemski strokovnjak je svoje razmišljanje o Božji besedi te 4. Adventne nedelje naslovil: »V iskanju pravega in popolnega Templja.« Imamo kralja Davida, ki želi Bogu postaviti zidan tempelj z veličastnim okrasjem, a mu Bog po preroku Natanu sporoči, da mu je bolj všeč druge vrste tempelj, tisti živi tempelj, sestavljen iz ljudi, ki so mu vdani.

Tiziano - Gospodovo oznanjenje
David ni imel slabih namenov. Morda je želel tudi v zidani obliki pokazati, kako je Izraelov Bog večji in mogočnejši od vseh poganskih bogov, vendar pa v tem namenu tiči lahko tudi nevarnost, da bi bolj proslavljal samega sebe, ki bi tak mogočen tempelj postavil, kot pa Boga. Mi smo v podobni nevarnosti kakor kralj David, mi duhovniki, ko se bolj posvetimo mrtvim kamnom namesto živim, pa tudi, kadar mislimo, da bomo ljudi rešili s svojimi briljantnimi pridigami. Kar zadeva vernike, pa se npr. pri raznih skupinah v župniji ne bi bilo neumno večkrat vprašati, če bolj proslavljamo sebe, ali pa je naše sodelovanje res trud za večjo Božjo slavo in ljudem v korist. Bolj kot v okviru mrtvih kamnov, želi biti Bog prisoten v živih kamnih. Kakor je dejal sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Bolj ko človek postane, če vzamemo Pavlove besede, tempelj Svetega Duha, stavba, ki jo prežarja svetloba Božje luči, bolj za Boga tudi pričuje.

Bog si je v človeški zgodovini tako sam postavil tempelj – Devico Marijo. Bilo je to neko povsem običajno dekle, ki je živelo na podeželju, daleč stran od vrveža glavnega mesta Jeruzalema, da bi bilo še bolj poudarjeno, kako si Bog izbira, kar je slabotnega in nepomembnega, da bi razodel svojo veliko slavo in veličino.

Ko pride nad Marijo Sveti Duh, jo obsenči moč Najvišjega in Bog se naseli v njej, kakor je moč Najvišjega obsenčila že nekoč jeruzalemski tempelj. Božja moč to preprosto dekle spremeni v Božji tempelj. Ampak pazimo, tu ne gre za moč v smislu energije (gr. enérgeia), ki je danes tako razširjena, ampak gre za tisto stvariteljsko moč (gr. dynamis), ki jo ima samo Bog. To je tudi tista moč, ki dela čudeže: »Bogu namreč ni nič nemogoče.« Bog zato ni enako energija, to ima tudi hudi duh, nima pa tiste stvariteljske moči in je zato veliko šibkejši od svojega Stvarnika.  

Podobno kot z Marijo se z vsakim od nas zgodi pri svetem krstu, ko pride tudi nad nas Sveti Duh in nas obsenči ta čudovita moč Najvišjega, ki nas preustvari, da postanemo tudi mi tak Božji tempelj, da se tudi v nas naseli Kristus. Mi vsi smo tudi, podobno kot Marija, vsak trenutek življenja obdarjeni z milostmi. 

Razlika med nami in njo pa je, da je ona, ko je dejala, da je njegova služabnica, enkrat za vselej privolila Bogu, njegovi volji in njegovemu čudovitemu načrtu z njo. Ona je bila madeža greha obvarovana, mi pač ne, zato večkrat raje delamo po svoji volji, kakor po Božji. Takrat seveda tej Božji moči, ki človeka odznotraj preustvarja, ne dovolimo, da bi delovala – Bog nikdar ne gre mimo naše svobodne volje, ki nam jo je tako velikodušno podaril. Zato potrebujemo odrešenje. Zato potrebujemo nekoga, da nas iz smrtne sence potegne v luč življenja. Prosimo Marijo, naj prinese Kristusa tudi vsakemu izmed nas, mi se pa ob njej učimo, kako ga sprejeti in prinašati ljudem, kakšna drža je za to potrebna.