Evangelij je navadno poln Gospodovih besednih spopadov s farizeji, tokrat pa imamo na voljo saduceje, ki bi jih lahko označili kot predstavnike judovske elite, za neke vrste aristokracijo judovske družbe, izhajajočo iz figure duhovnika Cadóka. Če primerjamo z današnjim človekom, potem lahko rečemo, da predstavljajo materialiste tistega časa, ki so vzvišeno in naduto zavračali Jezusov nauk, misleč, da jim ne bo mogel odgovoriti. Niso verjeli v vstajenje, torej niso verjeli, da bi bilo življenje po smrti, na podlagi tega pa so presojali tudi vse ostalo, kot je danes značilno za vse, ki nimajo vere v posmrtno življenje ali tudi za tiste, ki imajo tovrstno zadevo izkrivljeno, pa jo presojajo z očmi tega sveta. Kot bi obrnili besede Gospodove molitve, očenaša, pa bi rekli: "Kakor na zemlji, tako v nebesih."
Ne smemo si delati utvar, da je danes malo takih saducejev, saj je ta težava vere v večno življenje, ki jo sicer tudi izpovedujemo vsako nedeljo in velik praznik slovesno pri sveti maši, kar precej razširjena. Saduceji so bili vseeno judovski "verniki", torej so bili judovske veroizpovedi, prav tako pa imamo tudi danes mnoge, ki se sicer prištevajo med kristjane, pa bodisi nimajo vere v večno življenje bodisi je takšna, kakršno zasledimo v evangeliju pri saducejih, da je torej zemeljska, bodisi zgolj materialistična bodisi še psihična, vsekakor pa ne duhovna. Tudi raziskave so pokazale, da so tisti kristjani, ki zares verujejo v večno življenje, v manjšini, če bi potem gledali, koliko je zares duhovne vere, bi bile številke resnično minimalne.
Če je vera preveč materialistična, psihična, ne pa res duhovna, je potem tako težko razumeti številne plati naše vere, ki pa "niso od tega sveta". Nekateri, ni jih tako malo, dodajo malo vzhodnjaškega pridiha, pa so recimo prepričani, da pride do reinkarnacije človeka, kakor menijo v vzhodnjaških religijah in filozofijah, a v tistem smislu, da se po smrti nekako nadaljuje užitkov polno življenje. V resnici za taiste religije in filozofije to pomeni kazen, ne pa nekaj zaželenega. Sv. Tomaž Akvinski prav tako zavrača islamsko religijo tudi zaradi tega, ker ne more biti resnična religija, ki ima materialističen, da ne rečemo meseni, pogled na posmrtno življenje. No, mnogi tudi danes, med njimi tudi kristjani, mislijo podobno, pa naj bi tako prišlo, če že pride, po smrti do tiste zadostne potešitve vseh nagonov. Podobno bi lahko zatrdili za vse, ki iščejo le neko čustveno potešitev.
Nauk za nas je, da moramo dobiti na vse, zlasti seveda na življenje, pogled, ki je čedalje manj naš, torej človeški, čedalje bolj pa Jezusov, ki je božanski, torej duhovni pogled. Gre za pogled, ki je hkrati še kako realen, po drugi strani pa vselej odprt v večnost. Boga in vsega, kar se ga dotika, ne moremo presojati z našimi človeškimi očmi in kategorijami prav zato, ker so končne, omejene in umrljive, kakor smo končni, omejeni in umrljivi tudi mi sami. Bog je večen, to večnost pa daje tudi nam in to je tista moč, ki v resnici hrani naše življenje. Tudi zato, ker je sicer naš pogled le enostranski.
Sodobni človek namreč ne sprejema večnosti, oziroma jo sprejema le enostransko, da bi čim dlje potisnil misel na negativne plati življenja, kot da teh ne bi bilo, če nanje ne mislimo. V teh dneh nas grobovi kot neme priče močno opozarjajo tudi na temne plati življenja. V evangeliju Jezus nalašč izpušča negativno plat večnosti, da bi izzval saduceje, naj tudi v negativno smer nadaljujejo s svojo logiko razmišljanja. Kaj bi bilo po tej logiki z našimi ranami, boleznimi in bolečinami? Če se nadaljuje vse v enakem stilu naprej po smrti, potem se ne bi nadaljevali le užitki, temveč bi tudi vsi bolni in trpeči v istem stilu nadaljevali tudi po smrti. Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju bi bila obrnjena na glavi, pač: "kakor na zemlji, tako v nebesih".
Neobstoječa, slaba ali sprevržena vera v večno življenje tako privede do tega, da imamo po eni strani večni optimizem, ki je vse kaj drugega kot krščansko upanje, po drugi strani pa neverjetni pesimizem, ki je tudi nekaj povsem drugega od realnosti. Če posledice tako že obstajajo, potem so bodisi nujno povsem pozitivne ali povsem negativne. Tko je cilj sodobnega kristjana postal ta, da bi bil srečen, a se da debatirati, kaj naj bi to pomenilo. Navadno to pomeni služiti svoji volji in raznim voljam tega sveta, potem pa naj bo, kar pač bo. Stari dobri katekizem pa je dejal, da smo bili od Boga ustvarjeni, da bi ga spoznali, ga ljubili in mu služili v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih. Naša srečnost na tem svetu je tako odvisna od tega, da spoznavamo Božjo voljo, jo ljubimo in ji služimo, ne pa našo. Iskati je potreba ne trenutnih in zemejskih užitkov, temveč tiste večne, torej duhovne. Treba je torej iz srca moliti in prositi, da bi naš pogled bilj vse bolj Kristusov, duhovni, za kar si je treba tudi prizadevati s svojimi močmi, predvsem za to, da je v nas dovolj prostora za Gospoda, kot stalno ponavljamo. Recimo skupaj s sv. Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30).