Teden dni pred binkoštnim praznikom poslušamo del Jezusove dolge molitve (t.i. »velikoduhovniška molitev«), ki jo je molil, preden je zapustil z učenci dvorano zadnje večerje, torej pred svojim trpljenjem in smrtjo. Še enkrat več nas Gospod uči, kako je pred pomembnimi koraki, pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, potrebna molitev. Vemo, kako se je večkrat umikal na samo ravno za to, da bi molil, tudi preden je, denimo, izbral svoje apostole.
Imamo zelo pomemben stavek, saj je rečeno, kako je Jezus »povzdignil oči k nebu«. To ni kar tako navrženo, temveč nam pove, kako gre pri molitvi zlasti za notranjo naravnanost, ne pa samo in zgolj za neko avtomatiko. Podobno povabilo k notranji naravnanosti najdemo tudi vsakokrat pri maši, preden se začne osrednji del, ko duhovnik povabi: »Kvišku srca!« Kako pogosto gre ta poziv mimo nas, bi nam pa moral predstavljati zadnje povabilo, da se končno res otresemo vsega zunanjega, svoja srca pa naravnamo k nebeškim rečem, k Gospodu.
Velikokrat prihajamo zlasti k sveti maši izjemno raztreseni, a žal ne poskrbimo, da bi, kakor Gospod Jezus, povzdignili oči k nebu, da bi se torej dvignili nekoliko iz sebe in svoj notranji glas, svoje srce in svoje misli povzdignili proti nebu, torej k Bogu. Psalmist lepo pravi, da svoje oči povzdiguje kvišku, ko išče pomoč, potem pa hitro ugotovi: »Naša pomoč je v Gospodu, ki je ustvaril nebo in zemljo« (Ps 121/120,1-2). Tako pogosto se pa mi raje kopamo v naših težavah in jih zadržujemo v sebi, namesto, da bi jih izročali Bogu ali nebeški Materi Mariji. To človek dela v molitvi, najbolj pa seveda pri tisti najvišji molitvi, ki je sveta maša, kjer je, kakor smo slišali tudi v evangeliju, Gospod Jezus od Očeta poveličan, ko se za nas daruje. Tudi vse tisto, kar mu znamo izročiti, je z njim poveličano, saj Bog vse to spremeni v duhovne darove, ki jih potem nesemo s seboj v življenje.
Spomnim se, kako smo bili pred nekaj leti na obisku pri duhovniku, ki je sicer tudi plodovit duhovni pisatelj, pa nam je dejal – takrat je služboval na eni od manjših Marijinih romarskih poti – kako danes ljudje ne znamo več Bogu in Mariji izročati svojih reči. Dejal je, kako so tudi nekdaj imeli ljudje velika bremena, vendar so poromali k Mariji in tam ta bremena tudi pustili, domov pa so se vrnili lažji.
Zato naj velja to povabilo tudi za nas, da bi na tak način prihajali k sveti maši. Pridimo nekaj minut prej, se usedimo ali pokleknimo ter pomislimo, kaj bo tisto, kar bomo Bogu pri maši izročili. Ni nujno, da so to samo naše težave in stiske, temveč so to lahko tudi ljudje, za katere želimo posebej moliti, kakor so lahko tudi naše zahvale, pa tudi naši prestopki in žalitve – do Boga in bližnjega. Sveta maša je namreč hvalna, zahvalna, spravna in prosilna daritev. Pri njej torej Boga hvalimo in slavimo, skupaj z angeli in svetniki. Pri njej se Bogu zahvaljujemo za vse dobro, kar nam je storil. Maša se daruje v spravo in zadoščenje za naše grehe in maša je tudi prosilna daritev, kjer prosimo zase in za druge. V manjši meri lahko na podoben način tudi vsak večer premislimo, kako smo preživeli pretekli dan. Kaj je bilo takega, za kar bi se zahvalili, kaj obžalujemo, za kaj Boga prosimo. Vselej pa se trudimo, da bomo s svojim življenjem, s svojim zgledom torej, Boga hvalili in poveličevali.