Kupiš tri - dobiš eno: se splača?

Praznujemo nedeljo Svete Trojice, kateri bo namenjeno tudi to razmišljanje. Verska resnica nam pravi, da je en sam Bog, vendar v treh osebah. Priznam, da sem se počutil precej nelagodno, ko sem se zavedal, da bom moral kaj povedati ravno o tej zadevi, saj je nekaj tako nerazumljivega, tako presežnega... Kako to povedati, kaj naj bi bila Sveta Trojica? Podobno se je počutil sv. Patrik, ki je v petem stoletju spreobrnil h krščanstvu cel narod – Irsko. Nekega dne ga je poklical k sebi eden izmed krajevnih poglavarjev, da bi mu pojasnil čudni nauk, o katerem je slišal praviti, po katerem bi naj bil Bog obenem eden in trojen. Ali niso Oče, Sin in Sveti Duh trije Bogovi? In sv. Patrik je bil v podobni zagati kot jaz, kar je zagledal na tleh deteljico. Brž se je spomnil, kaj bo rekel poglavarju, zato je deteljico pobral, jo pokazal vladarju in razložil: „Vidiš? Takšna je Sveta Trojica – v njej so tri osebe, kakor imamo tu tri liste, pa vendar je v njej ena sama božja narava, kakor je ena tudi deteljica. Tako so torej tri osebe v enem samem Bogu.“ Bog je torej eden, istočasno pa je kot ena družina. 

Kot ena družina smo torej rekli, v družini pa mora vladati ljubezen. Apostol Janez trdi, da je Bog ljubezen, ki pa ne more obstajati, če je ni med dvema ali več osebami. Obstajati more torej nekdo, ki ljubi, nekdo ki je ljubljen, med njima pa mora obstajati vez ljubezni. Nekdo ne more zadržati ljubezni le zase, ampak jo mora podarjati, saj bi drugače tu sploh ne šlo za ljubezen, temveč za egoizem ali narcisoidnost. 

Tu imamo že prvo stvar, ki se jo za življenje lahko naučimo iz skrivnosti Sv. Trojice, da smo med seboj lahko istočasno enaki in različni: enaki smo po dostojanstvu, različni po lastnostih. Vsi imamo torej človeško dostojanstvo, vsi smo ljudje, pa vendar smo istočasno med seboj različni po barvi kože, kulturi, izobrazbi, razmišljanju. To se moramo nujno naučiti, ta nauk osvojiti, da bi lahko dobro živeli na tem svetu. 

Nauk o Sveti Trojici pa se na zemlji najbolje upodobi v družini. Ta je sestavljena iz ljudi različnega spola, iz moških in žensk, kakor je tudi sestavljena iz ljudi različne starosti (starši in otroci), z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo: družinski člani različno čutijo, imajo različne značaje in okuse. Koliko bosta mož in žena sposobna in koliko bo celotna družina sposobna to različnost usmeriti proti neki višji edinosti, od tega je v veliki meri odvisen uspeh nekega zakona in neke družine. Doseči je namreč treba edinost v ljubezni, namenih in delovanju. 

Ni res, da morata biti moški in ženska nujno skladna v svojih značajih in darovih. Ni nujno, da morata res oba biti vesela, odprtega značaja, razigrana, da bi se razumela. Ponavadi je res prav obratno. Na misel mi je prišel prizor iz filma Ben Hur, kjer je bil omenjeni junak na obisku pri šejku, ki je imel čudovite konje, ki pa niso zdelali ovinka na progi. Ben Hur je ugotovil, da je to zato, ker so v vpregi slabo razporejeni, saj imajo različne lastnosti – eden je bil bolj poskočen, eden je nekoliko zaviral, eden je vlekel v levo, eden pa v desno. Ko jih je pravilno razporedil, je vprega tudi lepo zdelala ovinek in zmagala. Zakon torej ni sestavljen iz dveh enakih polovic, kakor če jabolko prerežemo na pol, ampak en zakonec dopolnjuje drugega. Vse to pa zahteva veliko truda, odrekanj in odpovedi v sprejemanju drugačnosti. 

Na koncu vidimo, kako nauk o Sveti trojici sploh ni tako nekje daleč od našega življenja, ki naj ga preučujejo samo teologi, ker itak nimajo drugega bolj pametnega dela, ampak nam je pravzaprav ta skrivnost zelo blizu. Razlog? Ustvarjeni smo po podobi Boga, ki je istočasno en in trojen, ta podoba je v nas in prežarja vse naše življenje. Bog je troedin, mi pa smo poklicani, da povsod skušamo uresničiti to podobo, da delamo za edinost – začnimo pri nas in naših družinah, pa se vse to lahko prenese tudi na našo družbo.

Jugonostalgija

Ob brskanju po italijanskih spletnih časopisih sem zasledil članek z gornjim naslovom, ki je že zaradi naslova zbudil v meni zanimanje, predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da t.i. jugonostalgija zbuja zanimanje tudi na tujem. V začetku članka najdemo zanimiv Churchillov citat, da Balkan proizvede več zgodovine kot je je sposoben prebaviti - koliko stvar drži ali ne, presodite sami, dejstvo pa je, da se je na tem prostoru v preteklosti zgodilo silno veliko zadev, ki še niso povsem razčiščene, se morda celo nadaljujejo.  Tuje oko in mnenje je za nas gotovo nekaj zanimivega, tudi zato, da vidimo, kako na dogajanje v tem delu Evrope vidijo naši sosedje.

Znak za to, da Jugoslavija ni še povsem izumrla, ampak umira na obroke je tudi ta, da je internetna oznaka ".yu" izginila šele pred kratkim, natančneje 30. marca opoldne. Srbski narodni Register je končno zaukazal ukinitev oznake, ki so jo pri življenju držali nekateri docenti beograjske univerze. Digitalni konec Jugoslavije so želeli obeležiti tudi v Muzeju jugoslovanske zgodovine v Beogradu. O tem je Dobrica Veselinović, pobudnik dogodka dejal: "Naš namen je obeležiti dan, ko bo Jugoslavija kot država dobesedno izginila. Najprej je izgnila z zemljevidov, zdaj izginja tudi iz virtualnega prostora."

Kakor je znano, je Jugoslavija umirala počasi in z mnogimi nemiri: najprej v dolgi agoniji po Titovi smrti, ki je prerasla v krvavo vojno leta 1991, potem je formalno izginila leta 2003, ko sta Srbija in Črna Gora ustanovila krhko nekajletno unijo (spomnimo se, kako so leta 2006 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji še igrali kot Srbija in Črna Gora, čeprav se je slednja že osamosvojila malo prej op. prev.), zdaj pa je simbolno izginila tudi na medmrežju.

Vendar pa Jugoslavija vedno znova vznikne iz pepela kot kakšen feniks - danes v obliki jugonostalgije, ki objokuje nekdanjo skupno državo, kot odgovor na tako prisotne rane fizičnih in mentalnih delitev. Ta je predvsem prisotna v Bosni in Makedoniji, kjer še kako objokujejo skupno preteklost, ki so ji nacionalizmi devetdesetih let tako nasprotovali, danes pa jo mnogi spet želijo obuditi, kar je znak, da nacinalizmi niso povsem uspeli v "zaplembi spomina", kakor jo imenuje pisateljica Dubravka Ugrešić. Zgodovina se tako marsikje vrača - 81000 Beograjčanov se še vedno ima za Jugoslovane. Kregajo se z ministrom za človekove pravice, ki jim ne priznava statusa narodne manjšine. V Zagrebu so v marcu ustanovili gibanje "Jugoslovanska zveza" (Savez Jugoslovena), ki ima za cilj pridobitev skupne istovetnosti, ki bi po njihovem prepričanju bila edini protistrup balkanskim nacionalizmom in sedanji žalosti. Nekateri teorizirajo tudi o nekakšni "Jugosferi" - neologizem je uvedel Economist, predstavljal pa naj bi poskus novih oblik regionalnega sodelovanja, ki bi preraslo nasilje iz devetdesetih let (ob tem je treba povedati, da je še vedno 16000 pogrešanih, ki jih išče kak milijon sorodnikov).

Pa vendar se ta post-Jugoslavija kar noče in noče konkretizirati. Marčna konferenca na Brdu pri Kranju, kjer naj bi se srečali vsi voditelji bivših jugoslovanskih republik, skupaj še z albanskimi, je padla v vodo, ker se je niso udeležili srbski predstavniki, ker niso priznali prisotnosti Kosova kot neodvisne državne tvorbe. Še bolj kot Kosovo pa balkanska črna luknja ostaja Bosna in Hercegovina: absurdna ena in hkrati dvojna državna tvorba, ki jo pri življenju umetno drži mednarodna skupnost. Da ne govorimo o škandalih, birokracijah, korupciji in ekonomski krizi, ki razjedajo življenje mnogih balkanskih držav ter jih postavlja v stanje neskončne tranzicije. Toda proti čemu? Proti Evropi, pravijo. A tudi ta cilj ni samo po sebi umeven: ko v Bruslju zaslišijo besedo Balkan, se takoj spomnijo na grško ekonomsko krizo, kar je dovolj in preveč. Res je sicer, da bo 2. junija v Sarajevu "ekumenska" konferenca glede Balkana, a je že znano, da ne bo s strani Evrope nič posebej novega, razen - morda - ukinitve vizumov za Bosno in Albanijo. 

Četudi se Evropa zdi le privid v daljavi (ali bližnje razočaranje), pa "jugonostalgija" dopušča sanje: je tolažilna, nič ne stane  in budi občutja neke preteklosti, ki ne mine. 

Toliko o članku, zdaj pa me zanima vaše mnenje, dragi obiskovalci - pa naj se tiče kritike članka, jugonostalgije ali česar koli, povezanega z vsebino.

- Vittorio Filippi, Avvenire 23.maj 2010.