Ob koncu cerkvenega leta pridejo na vrsto evangeljski odlomki, ki nas vabijo k temu, da se nekoliko bolj ozremo na to, kako smo živeli do sedaj in kako živimo, tako v odnosu do sveta in bližnjih, kakor tudi v odnosu do Boga. Kristjan naj bi imel v življenju držo budnosti. To je neka zdrava in trezna drža, ki po eni strani ne pomeni nekega brezplodnega in živčnega čakanja, po drugi strani pa tudi ne pomeni enako brezplodnega in živčnega aktivizma. Lahko to držo poimenujemo tudi sveta delavnost, ki ima za podlago poštenost, in ima svoj delovni ritem, kjer se najde čas za vse, tudi za počitek in razvedrilo. Žal se je za ta tako drugačen čas od človeškega treba krčevito boriti, saj nam svet ves čas vsiljuje svoj nervozni in pogubni ritem, ki ne pelje nikamor. Vseeno pa ta boj ni brezpredmeten, saj nam vsaka majhna zmaga omogoči, da si v nebeško zakladnico pridobimo kak majhen zaklad. Vselej to storimo, kadar delamo v Božjo slavo in v blagor duš, vsak na svojem življenjskem področju, v svojem poklicu.
Gospod Jezus je tisti zelo bogati Gospodar, ki je na zemlji opravil svoje delo in ustanovil na apostolih
svojo Cerkev, ki že dve tisočletji predstavlja prostor človekove preizkušnje, nato pa se je umaknil, kot bi zares odpotoval v daljno deželo. Vendar pa je treba hkrati poudariti, da nas v tej preizkušnji, kar naše življenje hočeš-nočeš je, ni pustil samih, temveč vsakemu daje moč, milost in darove, da lahko, vsak po svojih različnih zmožnostih in sposobnostih, dela in živi dobro svoje življenje. Govorimo o življenju, ki ne gleda le na ta svet in le na vidno in čutno ter čustveno stvarnost, temveč gre še naprej ter je odprto tudi v večnost.
Govorimo namreč o dveh vrstah darov – Gospod vsakemu podari tako naravne, kot tudi nadnaravne, milostne darove. Naravnim darovom prav na podlagi te današnje prilike pravimo tudi naravni talenti – vsak od nas ima kakšnega. Na naravne darove ne smemo gledati ozko, zlasti pa ne individualistično in egoistično – ti darovi bodo služili nam samim, če jih bomo znali dati najprej na razpolago svojemu bližnjemu in Bogu, ki je Bližnji z veliko začetnico.
Vseeno pa prilika daje talentom še drugačen pomen, saj je rečeno, kako je dal »vsakemu po njegovi zmožnosti«. Naravni talenti so torej najprej odgovornosti in dolžnosti, ki so nam poverjene, in na katerih pravzaprav temelji naše življenje. To so naši poklici, ki gredo od tistih življenjskih – oče, mati, otrok, duhovnik, redovnica, misijonar… - pa do ostalih reči, kjer je nekdo vodja, nekdo delavec, niso pa zanemarljive niti naše naloge v družbi in župniji. V službi tega so naravni talenti, zelo pomembni pa so tudi duhovni darovi, ki jih imamo na razpolago. V Cerkvi imamo seveda vsi skupne duhovne darove, ki so v prvi vrsti zakramenti, pa še drugi duhovni darovi, nekateri pa imajo še privilegij posebnih darov, ki jim pravimo tudi karizme (to ne pomeni v prevodu nič drugega kot »milostni darovi«). Vsi ti darovi so seveda v službi drugih – če jih držimo zase, se utegne zgoditi, da imajo takšno vrednost, kakršno ima šop dinarskih bankovcev rajnke Jugoslavije, ki jih je kak naš sorodnik skril na varno.
Tu pa pridemo do tistega življenjskega pravila, ki pravi, da mora bogastvo krožiti. Vsakdo mora proizvesti, kar lahko, tako materialno kot tudi duhovno. Vse to gre v skupno dobro, za kar pa je odgovoren vsak od nas. Kar imaš, tega ne moreš skrivati ali parkirati na varno, temveč je pravzaprav tvoja dolžnost, da to bogastvo kroži, da je na razpolago tudi drugim. Rekli smo, da je to mišljeno širše od le materialnega bogastva, zato je pomembno, da z drugimi delimo tudi svoje znanje, svojo kulturo, svoje izkušnje… Pomembno je, da za druge kaj postorimo tudi v duhovnem smislu, ko zanje molimo, se postimo, darujemo svete maše, darujemo svoje žrtve, bolezen, trpljenje, ko se njim v prid čemu odrečemo…
Kdor je skop ali darove skriva iz strahu, da jih bo izgubil, ali – danes aktualno – zato, ker bližnjega in Boga pojmuje kot tekmeca, je kot da bi teh darov nikdar ne imel, ali bi jih nemarno potrošil. Če darove, ki so ti bili zaupani, hraniš le zase in jih tudi uporabljaš le zase, potem proizvajaš revščino – tudi zase, ker notranje odmiraš. Kar imamo, bomo nekoč tako ali tako izgubili. Ne smemo biti navezani na to, temveč morajo zadeve krožiti. Podarimo tisto, kar imamo, malo po malo Gospodu, tako da naše darove dajemo v korist Boga in bližnjega. Naše imetje in naš dom se bosta na koncu vendarle spremenila le v kak kvadratni meter zemlje, v katero bodo položili naše telo, naša duša pa bo sojena po tem, kako smo kaj trgovali s svojimi talenti.