Evangelist Janez nam v uvodu v svoj evangelij, ki ga
prebiramo pri dnevni božični maši, sam pa tudi vsak dan po maši, pravi, da na
svet prihaja “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”. Ta luč je takrat
prišla enkrat za vselej na svet, vendar pa hkrati tudi vedno znova prihaja na
svet, k vsakemu človeku, da ga razsvetli. Da je ta luč prišla v neki nepomembni
kraj prav tako nepomembne rimske province, je pomemben podatek. Lahko bi
dejali, da je prišla ta luč v temačno pokrajino, prišla je torej v temo. Pomembno
zato, ker ima vsak od nas v sebi določeno temo, vsak od nas v bistvu, kot pravi
v svoji hvalnici Zaharija, “sedi v temi in smrtni senci”. Želimo si sreče,
izpolnitve, želimo si luči.
Toda, očitno je, da največkrat te luči ne sprejmemo, prav
kakor pravi Janez za Odrešenika: “V svojo
lastnino je prišel in njegovi ga niso
sprejeli.” Zakaj ne sprejmemo te luči, te nebeške pomoči, odrešenja? Na to
odgovarja zanimivo nekdo, ki je dejal svojemu prijatelju duhovniku: “Oznani
edino stvar, ki nas dela res srečne. Povej vsem, da samo Kristus osrečuje, ne
dela nas veselih ali brezskrbnih, temveč srečne.” Tu človek pomisli, če si
ljudje zares želimo prave sreče ali bi radi le malo tistega površnega veselja
in brezskrbnosti, torej užitka brez skrbi, brez odgovornosti. Gojimo neke
nerealne fantazije o življenju brez nobene bolečine, skrbi, odgovornosti, kjer
bi vsi bili samo srečni, veseli, zadovoljni. Čeprav vemo, da takšnega sveta ni
in ga tudi nikdar ne bo, ker ga tudi biti ne more, o njem fantaziramo. Morda pa
je to vendarle še tisto seme nostalgije po večnem, tista drobna lučka, ki tli
pod kupom pepela, ki jo duši, pa vendarle vztraja. Zato, ker čaka človeka, da
ugotovi, kako se zanke, ki mu jo zatiska okoli vratu življenje, ne more rešiti
sam.
Psalmist pravi: “Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in te
bo podpiral” (Ps 37(36),5). Sprejeti Gospoda pomeni prav to, da mu zares iz
srca izročimo svojo življenjsko pot v vseh ozirih. Za to, da pa to res storimo,
se moramo odločiti, da stopimo na duhovno pot, ki je pot molitve in
zakramentov. Zlasti ob večerih zato priporočam, da se ustavimo in pomislimo, za
kaj se zahvaljujemo, ker je bilo dobro, kaj Bogu izročamo, ker je bilo in je
težko ali slabo, v čem sami nismo bili najboljši, nazadnje pa še izrazimo svojo
srčno prošnjo. K isti vaji smo povabljeni vselej pred sveto mašo, zlasti
nedeljsko, ne le kot pripravo, temveč je to naš osebni dar, ki ga damo na
oltar. Ne gre le za simboliko, temveč gre za pravo darovanje in izročanje, le
da ni na materialni ravni, temveč na duhovni. V letu usmiljenja je pa še
posebej aktualen “zakrament usmiljenja”, kjer se edino zares znebimo naših
bremen, to je, z domačimi besedami, sveta spoved. Duhovniki smo pri zakramentih
le “prevodniki”, kot pravi Solovjov, zato tam svoja bremena v resnici izročamo
Jezusu samemu. Spet je zadeva resnična, ne le simbolična. Ne gre niti za neki
psihološki pogovor, temveč za duhovni očiščenje. Zato spoved vzhodni kristjani
imenujejo tudi “drugi krst”, saj se, če zares gledamo polni vere, upanja in
ljubezni, tam zares prerodimo in v globini očistimo.
Tako smo šele zares pripravljeni na tisto “resnično luč, ki
razsvetljuje vsakega človeka”, sicer ne. To resnično luč pa dobimo v svetem
obhajilu, ki ga dandanes, priznajmo si, prejemamo vse preveč nepripravljeni,
brez prave vere, ljubezni in ponižnosti. Zato sveto obhajilo ne doseže pravih
duhovnih učinkov, potem pa iščemo prave potešitve drugod, je pa ne najdemo.
Svojo temo moramo izročiti Kristusu, torej vse zlo svojega življenja. Tako bomo
srečni. Če nadaljujemo s prej omenjenim duhovnikovim prijateljem: “Srečni tudi
v vseh naših težavah. Srečni zato, ker se naše srce naslanja na tisto Dete, ki
nam edino lahko nakloni življenje, ki ne mine. Kristus je moja luč in moja
rešitev – kako lep je Božič, ki prepoznava Kristusa! Praznujmo Kristusa, ki se
je rodil in nas spremlja v nežnosti in usmiljenju.” Naj bo resnično Slava Bogu
ne le na višavah, temveč tudi tu na zemlji, ker imamo luč, ki razsvetljuje naše
temine. Sprejmimo jo z odprtim srcem.