Cerkveni in družbeni antislovar (25b)
V drugem delu se najprej ozrimo na nekaj napotkov, ki se nam zdijo v knjigi 'Prenovitev' na mestu. Najprej je tam zelo dobra analiza stanja župnije, kakor tudi začetek spoznavanja samega mesta, kjer je župnija. To je vedno potrebno, kakor tudi kritična presoja dela v župniji. Dobro je tudi ugotavljanje, kako imamo danes “trgovinsko religijo”, kako gre za tržno logiko tudi na verskem področju. Postali smo, vsi, “zahtevni potrošniki”, vera pa ima v življenju ljudi, zelo mogoče, da tudi v našem, precej obrobno mesto, kaj šele, da bi imela odločilno mesto. Dobro je tudi ugotavljanje lastnega klerikalizma in kako to nikamor ne pelje. Pod ta pojem se da spraviti marsikaj, mi smo ga podrobno opredelili, zato tu ne bomo šli v podrobnosti. Dobro je tudi prizadevanje za iskanje ljudi, misijonarska naravnanost, vendar pa vse to ne sme biti neuravnovešeno, v smislu, da bomo vse prilagodili tem ljudem. Marsikdaj se v knjigi zdi, da gre prav za to. Vsak izgubljeni mora namreč tudi sam napraviti odločitev, saj se je treba tudi za sveto odločiti, sveto pa je različno od posvetnega. Imamo pač katoliško drugačnost, slej ko prej se je treba opredeliti.
Vsekakor je nadvse dobrodošlo in edino pametno, da smo zahtevni do “cerkvenih ljudi” in odprti do
“izgubljenih”, toda... Vedno je neki “toda”, kot pravijo Italijani. Evangelij nas uči, da se ni spremenil Gospod, ki je šel iskat izgubljeno. Se je ponižal, postal je služabnik, vendar pa je vselej zahteval od grešnika, da se spremeni, da se spreobrne in sledi njemu. Strinjamo se seveda, da je treba postati Gospodovi učenci, a spet ne na račun izgubljanja istovetnosti in spomina. Naj torej povemo, da na tem mestu ne pravimo, da knjige ne gre brati, je pa treba to storiti zelo kritično, morda pa prebrati še kaj drugega. Morda kaj, kar je nastalo v Evropi in blizu nas.
Sam sem zato prebral knjigo veronskega župnika Andree Brugnolija 'Parrocchie da incubo', kar bi, recimo, poslovenili kot 'Župnije groze'. Seveda sem tudi tu bral kritično, a tu je duhovnik, ki živi in dela v okolju, ki je precej podobno našemu. Tudi on seveda govori iz lastnih izkušenj, sicer pa gre za pomembnega italijanskega pastoralista, ki ga ceni tudi Sveti sedež, kjer je svetovalec. Ukvarja se z oznanjevalno dejavnostjo zelo aktivno, saj je tudi glavni voditelj “Tečaja Alfa” v Italiji, ustanovil je gibanje “Sentinelle del mattino” (Jutranji stražarji)... V nasprotju z avtorji knjige Prenovitev je on za to, da so naše cerkve zelo lepe in urejene, da ima značilna katoliška sakralna umetnost svoje odlično mesto v njih, da pa je treba poskrbeti tudi za zunanjo urejenost, kakor tudi za notranjo, prav tako pa za jasno vidno katoliško istovetnost.
Tudi on se strinja, kako pomembno je, da je zunaj lepa tabla, da je dovolj parkirišča za vse, in podobno, a ne ostaja le pri tem. Močno poudarja vidnost Najsvetejšega v notranjosti župnijske cerkve kakor tudi središčno mesto. Prav tako pa tudi to, da bi ljudje videli svojega duhovnika moliti v cerkvi, po možnosti na kolenih. Poudarja, kako je treba z zgledom učiti, kako pokleknemo, se lepo pokrižamo... To ne nagovarja le otroke, temveč tudi oddaljene. Obregne se tudi ob druge zadeve, ki so bile prehitro odstranjene ali uničene, naj se vrnejo na svoje mesto, kot, recimo, 'balaustra' ali obhajilna miza in podobne reči, a se tu ne bomo preveč ustavljali, sploh ne zato, ker bodo sicer mnogi dejali, da se spet ustavljamo ob nepomembnih rečeh za pastoralo, čeprav temu v resnici ni tako. V neki zelo znani baziliki so popolnoma preuredili, po ne le mojem mnenju neokusno, prezbiterij, za to porabili precej denarja, ker je vse v marmorju, preostala stavba pa je v precej klavrnem stanju, pa je očitno ni treba restavrirati. Kaj bolj pritegne človeka in je potemtakem bolj pastoralno? Še vedno smo mnenja, očitno pa tudi Brugnoli, da prelom, torej izguba spomina in istovetnosti, ni nekaj dobrega za naše župnije. Zdi se, da je res nekaj na tem, ali gre, po besedah papeža Benedikta XVI., za hermenevtiko preloma ali kontinuitete, ne le v zvezi z zadnjim vesoljnim cerkvenim zborom.
Objavljeno v tedniku Novi glas