V zadnjih mesecih je trditev iz naslova ponovno prišla prav. Za drugo fazo spopadanja z virusom, za katerega res ne razumem, kako je lahko novi, ko pa že toliko časa o njem poslušamo (tudi sicer naj ne bi šlo za tako novo stvar…), je psihoterapevt Marchesini sicer dejal, da bi morali izklopiti TV. Lahko bi se zaustavili ob poročanju o zadnjih ameriških dogodkih, a bomo sedaj šli malo v drugo smer.
Psiholog Rolando Tavolieri nam v svojem prispevku že takoj pove, da precej ljudi, v bistvu velika večina, kar sprejema tisto, kar je na televiziji, kot resnično. Na TV je torej vedno realnost, najbrž posebej v raznih resničnostnih šovih, če smo malo zajedljivi, premalokrat pa se gre v kritično preverjanje tega, kar tam zasledimo. Dejansko smo, kot pravi psiholog, preveč pasivni gledalci, ki sprejemamo marsikaj od tega, kar nam je ponujeno, če že ne skoraj vsega. Tako vidimo strokovnjaka na ekranu in takoj verjamemo, ali pa hitimo v lekarno po zdravilo, ki ga propagira. To, kar zadeva zadnje čase. Ostalo pa vemo, kako gre naprej, ko se oglašuje marsikaj, seveda zlasti neko »agendo«, torej smer, v katero je potrebno ne samo razmišljati, temveč v njej tudi živeti. Kakor opozarja nemško-ameriški politolog, Eric Voegelin, se družba, ki se naslanja na neke trdne vrednote še nekaj časa uspešno spopada in upira tem rečem – sam je govoril bolj o liberalizmu, a potem vendarle slej ko prej podleže. Vsekakor je televizija postala, sicer zmotno, a vendarle, nosilec resnice.
Zelo pogosto gre za čisto nezavedno dejstvo takšnega sprejemanja tistega, kar nam ponuja kot resničnega. Dovolj je recimo, da gre za znano osebnost, ki jo preiskujejo, pa je takoj kriva, četudi se zadeve samo preiskuje, pa še nič ni iz tega. Odvisno pač, kako nam stvar predstavijo, kjer je pomembno tudi, ali z osebnostjo simpatizirajo ali ne. Četudi pa gre velikokrat za neke vrste nezavedni proces, pa se slednji vendarle odvije v nas, potem pa je izredno težko karkoli narediti, da bi vse to kontrolirali – potreben je trud in napor. Tega pa se sodobni človek v veliki večini ne gre, morda se mu zdi odveč, potem pa v njegovi glavi »preiskovan« postane eno in isto s »kriv«. Tisto sporočilo za nas postane resnica in resničnost. Tisto, kar bi morali delati že splošno v življenju, toliko bolj velja v primeru medijev – kam gredo naše misli? To bi morali še kako ozavestiti, potem pa presoditi in ovrednotiti. Toliko bolj, ko preidemo k tisti neskončni poplavi informacij, ki je internet, a pravzaprav velja ta trud in napor prav za vse medije.
Vprašati se moramo torej najprej, kaj razmišljamo, ker je nekaj, da se nam nekaj o nečem ali nekom zdi, drugo pa je, če se vrnemo k našemu primeru, biti prepričani o nedolžnosti ali krivdi nekoga. Zato se velja, ko se bolj osredotočimo na neko zadevo, informirati čim bolj celostno. Potrebno je preveriti več različnih vidikov, nasprotnih ali celo nasprotujočih si mnenj, preveriti še pri drugih, na medmrežju… Šele po tem napornem delu in s pridobitvijo sposobnosti »presojanja« med resničnimi in lažnimi novicami, se lahko približamo resnici – v našem primeru, da lahko z večjo gotovostjo trdimo, da je nekdo kriv ali nedolžen, še vedno pa se moramo zavedati, da se lahko še vedno motimo, kakor je pač lastno človeku, vsakemu človeku.
Stvari potujejo dandanes z res neverjetno hitrostjo, poglejmo pa si nekaj dejavnikov, ki vplivajo na javno mnenje. Televizijo spremljajo milijoni ljudi, pa je tako, kot da bi nas vse nekaj povezovalo po vsem svetu – McLuhanova globalna vas. Drugi dejavnik je v tem, da postanemo, brž ko so »reflektorji« usmerjeni v nekoga, vsi neke vrste kritiki, sodniki, razsodniki teh ljudi ali dogodkov, o katerih se govori. Tretji dejavnik je ojačitev ali amplifikacija – koliko ljudi vidi, koliko prostora se daje neki novici, kolikokrat se ponovi… Kakor je dejal Goebbels, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Še en dejavnik je v tem, da televizija lahko usmerja pozornost pasivnega gledalca proti temu ali onemu dogodku, tej ali oni osebnosti, prav tako pa ga lahko usmeri v to, da se bolj osredotoči na nekaj, povsem pa spregleda nekaj drugega, slednje pa je navadno pomembnejše. Tu je odvisno, kaj pač vodstvo programa želi doseči, kaj poudariti, kaj skriti, kako želi voditi miselnost ljudi itd. Televizija tako lahko poljubno monopolizira pozornost gledalcev, potem pa jih vodi in z njimi manipulira. Če se seveda pustimo – bolj ko smo pasivni, slabše je. Še en dejavnik je ponavljanje neke novice, kar ji daje moč, ki je morda sama po sebi niti ne bi imela. Samo poglejmo, kako se širi in ponavlja slabe novice, dobrih pa ne. Nazadnje še sindrom grešnega kozla – ko postanemo kritiki in sodniki po televiziji, smo vse manj pozorni na svoje lastne grehe in napake. To deluje kar nekako očiščevalno ali katarzično, rečeno s tujko. Svoje blato pravzaprav zmečemo na tisto osebnost na televiziji, žal pa je to samo simbolno dejanje, v resnici se tega ne osvobodimo, kot se pa to zgodi pri sveti pokori oz. spovedi.
A kaj, ko je sodobni človek že zdavnaj resnično zamenjal z virtualnim. Vedno pa je še čas, da se spet od virtualnega usmerimo k resničnemu, da se, po Thibonu, vrnemo k resničnemu.
Objavljeno v tedniku Novi glas