Kakor smo že večkrat na tem mestu dejali, so apostoli zgled za vsakega kristjana, ne le za tiste, ki smo posvečeni v duhovnike ali za tiste, ki so škofje. Evangelij pač nagovarja, če to želimo videti in spoznati, vsakega človeka, ker je, kakor pravzaprav celotno Sveto pismo, knjiga življenja. V njem je zaobsežena pravzaprav življenjska pot vsakega od na, z vzponi in padci, s svetlimi in temnimi trenutki. To, da ne gre zgolj za svetlo podobo Jezusovih učencev, ampak so prikazane tudi njihove temne plati, njihovi pomisleki, njihove krize, je samo dodatni dokaz za verodostojnost evangelijev. Če smo namreč pošteni, ali ne bi raje sicer skrili in prikrili tiste reči, ki se jih sramujemo?
Apostol Peter nam tako dokazuje, kako v vsakdanu še zdaleč ni lahko biti Jezusov učenec. Biti kristjan v nedeljo pri maši, v skupini krščanskih prijateljev in kolegov ni nič tako težkega in zahtevnega, je pa to izjemno zahtevna naloga v vsakdanjem življenju, ko smo izven varnega zavetja cerkvenih zidov. Težko je biti kristjan že doma, v svoji družini, ko se vendarle pričakuje zgled v tej smeri. Še težje je biti kristjan in pričevati za Jezusa Kristusa povsod drugod. Kako zlahka tako na Jezusa pozabimo, kadar smo v vsakdanjem življenju in kako zlahka zlasti pozabimo nanj, ko pridejo v našem vsakdanu težki trenutki. Tu se izkaže tisto, kako lahko je po eni strani nekaj izpovedovati z usti, govoriti, kako težko pa je nekaj potem živeti.
Vidimo torej, kako podobni smo apostolu Petru, ki mu ni bilo težko tam v trinajstem poglavju Janezovega evangelija obljubiti, kako bo šel kamorkoli za svojim učiteljem, a je nato hitro stisnil rep med noge, kadar je prišlo do preizkušnje. Tudi mi tako zlahka jemljemo te naše izpovedi vere in zvestobe Jezusu in Cerkvi, potem pa pride velikokrat do zatajitve naše identitete. Ni težko reči, kako sem kristjan, ker sem bil krščen in ker hodim ob nedeljah k maši, ker sem, nadalje, otroke vpisal k verouku. Tudi meni ni težko reči, kako sem duhovnik, ker sem pač bil posvečen. To je vse lepo in prav, če govorim, a je treba zadevo podkrepiti tudi z dejanskim življenjem v tej smeri. Tu nam lepo pride na pomoč apostol Jakob, ki nas opozarja, kako je treba svojo identiteto, to, kar sem, vseskozi dokazovati z življenjem, ker je sicer to zgolj mrtva črka na papirju: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (Jak 2,18). Uradnih, papirnatih kristjanov, vernikov, duhovnikov je na svetu veliko, a se lahko zgodi, da kar malo obmolknemo, če se od nas zahteva kak dokaz, da smo res to, kar govorimo.
Biti kristjan, torej biti Jezusov učenec, je namreč življenjski poklic, podoben vsem drugim življenjskim poklicem. Ne moremo zgolj opraviti »šihta«, ko se udeležimo obredov in otroke »pošiljamo« - da, prav ta izraz uporabljamo – k nauku. S tem še nismo zares kristjani in Jezusovi učenci. Biti kristjan je življenjska naloga, kakršna je biti mož ali žena. Biti oče ali mati.Biti sin ali hči. Biti prijatelj. Ampak, za vse te naloge polagamo vsak dan izpit, saj imamo ljudi iz mesa in kosti, ki kličejo po tem, da jim dokažemo, kako smo res očetje, matere, možje, žene, sinovi in hčere, kako smo zares nekomu prijatelji. Jezus nam še zdaleč ne tako diha za ovratnik, je precej bolj diskreten. Govori in sprašuje nas po naši vesti, kar pa lahko tudi preslišimo.
Ni torej težko govoriti, kako imamo nekoga radi, ampak to za dokaz resničnosti tega dejstva še ni dovolj. V evangeliju beremo, kako je sveti Jožef bil »pravičen«. Kaj to pomeni? Da ni samo govoril o tem, kako ima Boga rad, kako ima svojo ženo rad, ampak se je za to vseskozi v vsakdanjem življenju tudi trudil in si prizadeval. Pravičnost je naše prizadevanje, naš trud za določen odnos. Pravičnost je vsakdanji trud za zvestobo. Ljubezen in pravičnost gresta z roko v roki. Pravičnost dokazuje, kakor smo že imeli priložnost reči, resničnost ljubezenskega odnosa.
Vendar pa tista resnična pravičnost ni nekaj, kar bi človek obešal na veliki zvon in s čimer bi se hvalil, češ: »Poglejte mene, pravičnika.« To je farizejska pravičnost, po kateri se želi človek drugim pokazati, navadno pa velja, da potem v zasebnem življenju ni nič kaj pravičen. Gre pa ravno za trud in prizadevanje v tem zasebnem življenju, »na skrivnem«. Tam me Jezus sprašuje, če ga imam zares rad, tam mu moram dokazovati. Moje življenjske službe, vloge in naloge ne smejo biti pozerske, da se vidijo samo v soju žarometov, ampak zlasti takrat, ko žarometi ugasnejo. To pomeni, da je najboljša preizkušnja resničnosti naših odnosov ravno tista zadeva, ki jo sv. Janez od Križa imenuje »temna noč«. Tam, v težkih trenutkih, preizkušnjah, moram dokazovati, kadar me vsi pustijo na cedilu, koliko zares velja tisto, kar naj bi bil. »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil,« pravi Jezus.
Biti Jezusov učenec je tako neprestan boj, vendar pa so v tem boju tudi vselej znamenja, da Vstali je in deluje v mojem življenju. Bolj ko se trudim za poglobitev tega intimnega in ljubeznivega odnosa, bolj bom znal videti in razpoznati ta znamenja, kakor je veljalo tudi za apostola Janeza v evangeliju. Vztrajajmo zato v pravičnem življenju in zaupajmo ter verujmo. A naj bo to pravično življenje pred Bogom, da bi njemu ugajali, ne da bi se kazali drugim in se z njimi primerjali.
Vidimo torej, kako podobni smo apostolu Petru, ki mu ni bilo težko tam v trinajstem poglavju Janezovega evangelija obljubiti, kako bo šel kamorkoli za svojim učiteljem, a je nato hitro stisnil rep med noge, kadar je prišlo do preizkušnje. Tudi mi tako zlahka jemljemo te naše izpovedi vere in zvestobe Jezusu in Cerkvi, potem pa pride velikokrat do zatajitve naše identitete. Ni težko reči, kako sem kristjan, ker sem bil krščen in ker hodim ob nedeljah k maši, ker sem, nadalje, otroke vpisal k verouku. Tudi meni ni težko reči, kako sem duhovnik, ker sem pač bil posvečen. To je vse lepo in prav, če govorim, a je treba zadevo podkrepiti tudi z dejanskim življenjem v tej smeri. Tu nam lepo pride na pomoč apostol Jakob, ki nas opozarja, kako je treba svojo identiteto, to, kar sem, vseskozi dokazovati z življenjem, ker je sicer to zgolj mrtva črka na papirju: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (Jak 2,18). Uradnih, papirnatih kristjanov, vernikov, duhovnikov je na svetu veliko, a se lahko zgodi, da kar malo obmolknemo, če se od nas zahteva kak dokaz, da smo res to, kar govorimo.
Biti kristjan, torej biti Jezusov učenec, je namreč življenjski poklic, podoben vsem drugim življenjskim poklicem. Ne moremo zgolj opraviti »šihta«, ko se udeležimo obredov in otroke »pošiljamo« - da, prav ta izraz uporabljamo – k nauku. S tem še nismo zares kristjani in Jezusovi učenci. Biti kristjan je življenjska naloga, kakršna je biti mož ali žena. Biti oče ali mati.Biti sin ali hči. Biti prijatelj. Ampak, za vse te naloge polagamo vsak dan izpit, saj imamo ljudi iz mesa in kosti, ki kličejo po tem, da jim dokažemo, kako smo res očetje, matere, možje, žene, sinovi in hčere, kako smo zares nekomu prijatelji. Jezus nam še zdaleč ne tako diha za ovratnik, je precej bolj diskreten. Govori in sprašuje nas po naši vesti, kar pa lahko tudi preslišimo.
Ni torej težko govoriti, kako imamo nekoga radi, ampak to za dokaz resničnosti tega dejstva še ni dovolj. V evangeliju beremo, kako je sveti Jožef bil »pravičen«. Kaj to pomeni? Da ni samo govoril o tem, kako ima Boga rad, kako ima svojo ženo rad, ampak se je za to vseskozi v vsakdanjem življenju tudi trudil in si prizadeval. Pravičnost je naše prizadevanje, naš trud za določen odnos. Pravičnost je vsakdanji trud za zvestobo. Ljubezen in pravičnost gresta z roko v roki. Pravičnost dokazuje, kakor smo že imeli priložnost reči, resničnost ljubezenskega odnosa.
Vendar pa tista resnična pravičnost ni nekaj, kar bi človek obešal na veliki zvon in s čimer bi se hvalil, češ: »Poglejte mene, pravičnika.« To je farizejska pravičnost, po kateri se želi človek drugim pokazati, navadno pa velja, da potem v zasebnem življenju ni nič kaj pravičen. Gre pa ravno za trud in prizadevanje v tem zasebnem življenju, »na skrivnem«. Tam me Jezus sprašuje, če ga imam zares rad, tam mu moram dokazovati. Moje življenjske službe, vloge in naloge ne smejo biti pozerske, da se vidijo samo v soju žarometov, ampak zlasti takrat, ko žarometi ugasnejo. To pomeni, da je najboljša preizkušnja resničnosti naših odnosov ravno tista zadeva, ki jo sv. Janez od Križa imenuje »temna noč«. Tam, v težkih trenutkih, preizkušnjah, moram dokazovati, kadar me vsi pustijo na cedilu, koliko zares velja tisto, kar naj bi bil. »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil,« pravi Jezus.
Biti Jezusov učenec je tako neprestan boj, vendar pa so v tem boju tudi vselej znamenja, da Vstali je in deluje v mojem življenju. Bolj ko se trudim za poglobitev tega intimnega in ljubeznivega odnosa, bolj bom znal videti in razpoznati ta znamenja, kakor je veljalo tudi za apostola Janeza v evangeliju. Vztrajajmo zato v pravičnem življenju in zaupajmo ter verujmo. A naj bo to pravično življenje pred Bogom, da bi njemu ugajali, ne da bi se kazali drugim in se z njimi primerjali.