torek, 22. april 2008

Raj na zemlji?

Nadaljujem z razmišljanji. Pri njih se opiram na italijanskega katoliškega publicista Vittoria Messorija. Tokrat sem nekako povzel in prevedel prvi del - do tistih številk na letalu, seveda s svojimi pripombami in opombami. Na koncu pa sem dodal še svoj zaključek. Tisti, ki so nekoč polagali svoje upe v politično akcijo ali v znanost kot racionalni projekt, ki naj bi spremenil svet, se sedaj obračajo drugam. Priča smo bili in smo še propadu velikih racionalističnih filozofij, kakor smo priča tudi splošni krizi nezaupanja v tehnologijo in znanost. Ljudje se sedaj spet zatekajo k svetemu in skrivnostnemu: obračajo se na vzhodno misel, alkimistične priročnike, astrologijo, magijo, okultizem... Zdi se, da je imel prav Chesterton, ko je trdil, da "kadar ljudje več ne verujejo v Boga, ni problem, da bi več ne verovali v nič, nasprotno, verujejo v vse". Opuščanje vere tako ne generira nevere, temveč nasprotno, vraževerje. Biblične zgodbe je človek opustil kot "pravljice za otroke", tako da namesto v Boga Stvarnika veruje v znanstvena dognanja, kjer preko "prvotne mineštre" (mineštra je jed, kamor zmečemo več vrst zelenjave, malo mesa in kako zelišče - meni zelo ljuba jed) in metanja kocke slučaja pridemo do Leonarda iz Vincija in Alberta Einsteina, seveda preko amebe, rib, dvoživk, opic... Človek je nehal poslušati duhovnike, ne zato, ker bi želel delati in se odločati po svoji pameti (tudi to, da ljudje več nočejo razmišljati in se odločati po svoji pameti je danes problem), temveč, da bi bil odvisen od napovedi in prerokb "ekspertov", novih duhovnikov, v primerjavi s katerimi so tisti stari tipični modeli tolerance in kompetence. Človek danes ne veruje več v raj v nebesih, ampak resno jemlje intelektualce in politike, ki mu obljubljajo raj že tu na zemlji, če se bo le izvedlo tiste reforme, ki jih zahtevajo. Ironizira, če nadaljujemo, nad "katoliškimi vražami" (saj veste - čaranje pri obredih), hkrati pa je raznim gurujem, vedeževalcem, magom, šarlatanom vsake vrste omogočil, da so dosegli tretji svetovni biznis po ekonomski moči (če upoštevamo, da sta na prvih dveh mestih droga in pornografija). Pokrščanska era nas je tako zopet privedla v predkrščansko ero, vključno z obskurnimi vražami. Zgodi se na primer, da na letalskih sedežih (letalo kot čudež sodobne tehnike - simbol napredka) ne najdemo tistih števil, ki že od nekdaj veljajo za nesrečna; s številke 12 preidemo na 14 in s številke 16 na 18. Človek vedno nekje išče svojo oporo, neko gotovost, varnost. Ker bi rad poznal svojo prihodnost, svojo "usodo", se tudi zateka k raznim vražam in šarlatanom - želi si gotovosti. Nasprotno pa se dogaja, da živimo ljudje v vse večji negotovosti, strahu in nezaupanju - pravzaprav stanje počasi že postaja kaotično. Od gotovosti in sreče, ki sta jo prinašali vera v posmrtno življenje in v Božjo previdnost, preidemo v pekel na zemlji, ne pa raj.