Cerkveni in družbeni antislovar (25a)
V zadnjem času je postalo precej popularno branje med duhovniki knjiga ‘Prenovitev’, ki sta jo skupaj napisala ameriški župnik in njegov župnijski laiški asistent. Knjiga je zanimiva, tudi sam sem jo prebral, in zagotovo bi veljalo kakšen nasvet upoštevati. Prinaša pa ta knjiga neko težavo, ki se vse bolj kaže tudi pri nas, morda pa pristop, ki ga ima g. Michael White, še bolj izpostavi to nujno težavo, ki bi ji lahko s skupnim imenovalcem dejali ‘istovetnost’ ali ‘identiteta’, če želite s tujko. Sv. Janez Pavel II. je napisal zanimivo knjigo, ki se imenuje ‘Spomin in istovetnost’, ravno v teh dveh zadevah pa imamo v naši zahodni družbi, torej tudi v katoliški Cerkvi težavo. Omenjali smo že zablodo historicizma, ki jo obravnava Hadjadj, pa tam seveda ni mišljena arhitekturna in umetniška smer, temveč bolj filozofsko to označuje prav izgubo spomina in istovetnosti, ki ju pa kot nujna pogoja postavlja omenjeni papež v svoji knjigi. Kar je novo, je nujno boljše, staro je vse za staro šaro, obenem pa to pomeni tudi bolj ali manj nekritično sprejemanje logike sveta. Prav to pomanjkanje katoliške istovetnosti in odpoved lastnemu kulturnemu in še kakšnemu izročilu pa je največja težava, ki jo zasledimo pri ameriškem župniku in njegovih pomočnikih v župniji Gospodovega rojstva v Timoniumu v Marylandu, predmestju velemesta Baltimore.
Nočem reči, da se ne bi mogli posluževati tudi kakih rešitev, ki jih najdemo pri protestantskih
skupnostih in njihovih pastorjih, vendar bi postavil poudarek na TUDI. Ko namreč prebiramo knjigo Prenovitev in pogledamo posnetke ter še kaj drugega, opazimo veliko podobnost z neko finančno-ekonomsko poslovno strategijo, ki je hkrati tista, ki jo opazimo pri evangeljskih megacerkvah (“megachurches”), ki naj bi bila prava tudi za katoliške župnije. Velik poudarek je na rasti in uspehu, rezultatu torej, kar veliko tudi na tem, kako iztržiti čim več denarja. Zdi se nujno dobiti neko tako strategijo, glede na to, da naj bi bil svet vse bolj natrpan, tudi religijski trg, kjer se posamezne religije in verstva borijo, da bi se v njihovo mrežo ujelo čim več ljudi.
To je zanimivo, glede na to, da smo današnji verniki, sami tako pravijo, pa to drži, vse bolj zahtevni porabniki. Zdi se, da je treba tudi v katoliški župniji uspeh meriti preko rasti števila “obiskovalcev” in tega, koliko darujejo, v smislu denarnih prispevkov, za svojo župnijo. Sicer je že pred časom sociolog religije Introvigne raziskal in zapisal, kako tudi večja finančna zahtevnost pomeni večjo obstojnost neke religijske skupnosti ali denominacije, ki v ZDA rastejo kot gobe po dežju, a je izpostavil tudi siceršnjo zahtevnost, ki bi morala vselej, vsaj po našem skromnem mnenju, biti pred finančno. Ne vem, ker znani italijanski profesor pastoralke Amedeo Cencini stalno pravi, da bi se morali veliko manj ukvarjati s številkami, kot se, ker to ni tisto najbolj pomembno.
Ves čas se tudi zdi, da je poudarek na ponudbi – ljudje bodo hodili v našo cerkev, če bo zelo dobra ponudba oz. če se jim bo zdela takšna. Hodili bodo tudi tja, če se v župniji dovolj dobro počutijo oz. se jim bo tako zdelo. Tu ne pravimo, da se ni potrebno potruditi tudi za to, da bi bilo bogoslužje kvalitetno, tudi glasbeno, kar poudarjajo v knjigi Prenovitev, vendar ta kvaliteta ne bi smela biti subjektivno ali subjektivistično pogojena, temveč čim bolj objektivno pogojena, zato tudi imamo določena katoliška določila, smernice, norme, pa tudi izročilo. Tisto, kar je najmanj razumljivo, pa je nekritično sprejemanje “metode Prenovitev” kot katoliške metode po čedalje več katoliških župnijah in celo škofijah kar kot nekakšne uradne metode, pa čeprav je zadeva stara le kako leto dni, škofije in župnije ter kontinenti pa so si tudi med seboj različni, močno, da ne rečemo korenito.
Objavljeno v tedniku Novi glas