nedelja, 28. april 2013

Na poti v slavo

Apostoli in učenci so večkrat srečali Vstalega in na neki način se to dogaja tudi nam iz nedelje v nedeljo, saj tudi mi prihajamo v cerkev, da bi srečali vstalega Kristusa, istega, ki se je s prav neverjetno nežnostjo obrnil na svoje učence ko jih je nagovoril z: “Otroci”, kar je enkrat in edinkrat (v izvirniku, seveda), saj je pomen te besede “moji ljubljeni otroci” ali tudi “moji mali otroci”. Prvi pomen nam seveda prinaša tolažbo, a ne smemo zanemariti niti drugega. Iz Jezusovih besed je jasno razvidno in mi moramo neprestano ponavljati in poudarjati, kako nujno potrebujemo “biti z njim”, kako nujno moramo ostati v odnosu z Gospodom, se truditi za poglabljanje in negovanje tega odnosa.

Jezus namreč pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, saj napoveduje svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Druga težava je nezaupanje, nezaupljivost, zaradi katere postajamo ali pa smo postali samotni jezdeci na naši življenjski poti. Vsakdo najbolj zaupa samemu sebi in misli, kako bo tiste ovire, ki pridejo v življenju že nekako rešil, a sam. Je pa dejstvo, da so stvari ki so večje od nas, a zmotno mislimo, kako smo jih sami zmožni obvladati. Te reči so omenjene v berilu iz knjige Razodetja, vsaj nekaj izmed teh, saj je – kot nam pove Pascal – teh človeka presegajočih reči v življenju cela množica. Omenjene reči so: smrt, žalost, vpitje in bolečina. Neizogibno vsak od nas pride do njih, a če ostane zaprt vase in gleda samo, kako jih bo sam razvozlal, je obup za vogalom. 

In se vrnemo k tistemu pomenu “majhnega otroka” z začetka. Pred takšnimi ovirami smo namreč ljudje res kot majhni in nemočni otroci, ki jim morajo npr. starši za skoraj vse priskočiti na pomoč. Tu bi omenil še nekaj, česar se premalo zavedamo, da so naši ostareli kot majhni in nebogljeni otroci, a smo mi za to slepi. Teh velikih življenjskih skrivnosti sami rešiti ne moremo, ampak se moramo zateči k tistemu, ki je s svojim vstajenjem premagal zlo, smrt, bolečino… Kolikokrat mislimo, kako bomo nekomu, recimo ob smrti dragega človeka, pomagali s svojimi besedami, čustvi in podobnimi zadevami, a seveda več kot toliko ne bomo naredili. Ob tako velikih življenjskih ovirah je to premalo. 

Sami torej nikakor nismo sposobni preskočiti teh ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: previdnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. In, še enkrat poudarjam, so darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Vero bi tu lahko poimenovali tudi “zvestoba”, upanje pa lahko poimenujemo “zaupanje”. Za ljubezen žal v slovenščini nimamo primernega izraza, da bi prevedli grško agápe, ki je edini izraz za ljubezen, uporabljen v Novi zavezi. Seveda neskončno presega vse tisto, kar mi mislimo, da vemo o ljubezni. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.