ponedeljek, 22. februar 2016

N kot NERODOVITNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (15)

Zadnjič smo omenili ameriškega intelektualca Davida P. Goldmana, ki sem ga pred časom bral, pa se mi zdi zanimivo pogledati nekatera njegova razmišljanja, zlasti tista o nerodovitnosti ali jalovosti, ki pa se po njegovem mnenju kaže na več področjih, tudi na glasbenem, ki je blizu Goldmanu, glede na to, da je učil na konservatoriju Mannes v New Yorku. Zanimivo je tudi dejstvo, da je omenjeni intelektualec laični Jud, vendar piše (tudi) za katoliško revijo First Things (piše namreč tudi za Wall Street Journal, Asia Times in še za koga, je pa tudi član London Institute for Policy Research). 

Evropa gre tako skozi krizo, ki je politične, kulturne, pa tudi demografske narave, kar je vsem na
očeh. “Težava ni v izgubi cilja, temveč v razumevanju neke volje. Evropa je brezbrižna do prihodnosti, kar se jasno izraža v nizki rodnosti. Povprečna italijanska, španska ali nemška žena bo imela v povprečju le 1,4 otroka v svojem življenju, stopnja rodnosti te populacije pa se bo v delovni dobi še zmanjšala”. Goldman pogosto uporablja demografijo, da bi osvetlil politično krizo v Evropi. “Zakaj se gre v vojno? Imamo osvajalske vojne, vendar je cilj narodov vedno ta, da gredo v vojno tako, da se bo sedanja generacija žrtvovala, da bi zaščitila prihodnje generacije. Če pa prihodnjih generacij ni, za današnje mlade ni nobenega razloga, da bi umrli v vojni. Če rečemo s Franzom Rosenzweigom, živijo v ‘deželah, kjer so reke in gore še vedno pod soncem, vendar tam živijo drugi ljudje, njihov jezik je zakopan v knjigah, njihovi zakoni pa so izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok je demografija simptom, četudi jo sedaj uporabljamo za nekontrolirano imigracijo. Predvsem je simptom moralnega in duhovnega problema”. 

Prva od evropskih nacij, ki je doživela demografski padec, je bila Francija, ki je že v Napoleonovih časih opustila svojo krščansko identiteto. “Francija je zapustila vero na račun laične samouveljavitve, to pa je pripomoglo k hedonizmu in moralnemu laksizmu, kar je zadušilo rodnost. Narodi potrebujejo čas, da se spremenijo. Izreden dogodek je nenaden upad rodnosti v nekaterih katoliških deželah. V Španiji so imele ženske leta 1975, to je leto smrti Franca, v povprečju 2,8 otroka. Leta 1990 je rodnost padla za polovico na stopnjo, kjer je še danes. Enako se je zgodilo v katoliškem Québecu, ki je imel v šestdesetih letih največjo stopnjo katoliške udeležbe in rodnosti, vendar pa eno od najnižjih stopenj v osemdesetih letih. Glede povezave med vero in rodnostjo smo imeli precej akademskih študij, kot npr. tistih, ki jih je napravil Max Planck Institute”. 

Goldman je prepričan, da obstaja jasna povezava med demografijo in sekularizacijo: “Tu je neka prostovoljna slepota. Racionalizem je že v redu v filozofiji, a je izredno nevaren kot pristop. Seveda Evropejci niso prav nič racionalni, kajti če bi bili, bi že pred dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi demografskega padca in bi ponudili rešitve. Ena je ta, da se poveča stopnja rodnosti, kar pa ni enostavno doseči, druga pa je v tem, da bi se poslužili odgovorne imigrantske politike, kar tudi ni lahko storiti”. David Goldman pravi, kako na Zahodu močno primanjkuje kulturnih navdihov, kakor teh navdihov ni s strani filozofije in moralnih avtoritet: “Banalnost Zahoda je obupna”. Kot velik šok izpostavi abdikacijo (ker je za to šlo!) Benedikta XVI., saj je zaslužni papež zanj “eden od zadnjih velikih mož Zahoda, teolog, ki pozna vse vire, prijatelj judovskega ljudstva … Ima tudi intelektualno ostrino, da je razumel izziv Islama, kakor je pokazal v svojem govoru v Regensburgu leta 2006”. 

Goldman je zelo jasen, ko govori o zatonu kulture na Zahodu, ki po njegovem mnenju izhaja iz duha časa: “Hočemo biti mali bogovi na zemlji in oblikovati svojo identiteto po naših muhah. Rezultat te epidemije samoustvarjanja je povprečnost, ki se čedalje bolj širi. Enostavno nismo več dobri v ustvarjanju svoje identitete. Namesto da bi ustvarjali dialog med generacijami, imamo v umetnosti babilonski stolp, kjer se razne mode med seboj borijo za publiko. Pred tridesetimi leti se je ameriški kritik Harold Bloom pritoževal, da univerzitetnim študentom ni več mogoče podajati literature. Sodobna zahodna filozofija je bila od Kanta naprej prizadevanje, da se vera nadomesti z laično mislijo. Ta projekt fenomenologiji, eksistencializmu in pozitivizmu ni uspel. Filozofija je tako preživela le v nekaterih akademskih krogih. Za razliko od Sokratovih časov ne čutimo več potrebe po njej”. 

Ne potrebujemo več dobrih romanov, ki so nekoč služili kot pripomoček za osebno samoodkrivanje. “Danes nimamo več nič kaj ugotoviti o nas samih. Če nam ni všeč trenutna identiteta, jo zamenjamo z drugo. Bog je mrtev in vse je dovoljeno … Nismo več lačni velike književnosti, ker smo nehali raziskovati sami sebe. Nočemo več zastavljati vprašanj o smrti naših družbenih struktur”. David Goldman pravi, ko citira francoskega avtorja Jeana Claira, da je angel varuh naše dediščine odletel stran: “Začetek tega dogajanja je leto 1968, ko se je levica odločila uničiti kulturo, prav kakor Talibani in Islamska država. Potem je bilo potrebno pol stoletja, da je bil transseksualec Caitlyn (Bruce) Jenner izbran za ‘žensko leta’”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 21. februar 2016

Občutek za sveto

Druga postna nedelja vselej prinaša evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki pove, kako pride luč v naše življenje, v katerem vidimo kar malo preveč črno. Ko pridejo ovire, križi in težave, se ne vidimo iz njih, obupujemo. Jasno je sporočilo, kako življenje ni samo neko fizično bivanje na tej zemlji in medčloveški odnosi, temveč je temeljna resničnost in razsežnost tega življenja duhovnost. Vse zemeljsko mine in izgine, ker ne zdrži preizkusa tistega, kar je nadzemeljsko oz. Nadnaravno, ostane samo tisto, kar je večno. Z duhovnim pogledom gledamo na življenje veliko širše, ker gledamo presežno. Brez duhovne razsežnosti pa gledamo na vse skupaj preveč enoznačno in ozko. Sestava besedila samega lepo prikaže prepletanje zemeljskega in nebeškega, imamo vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek. Takšno naj bi bilo kristjanovo življenje, zanj naj bi se trudili.

Ko govorimo oz Božjih zapovedih, bi se tu lahko vprašali, kakšno zvezo vendar lahko imajo z odlomkom spremenitve na gori. Ravno življenje po zapovedih v resnici človeka duhovno dviga nad vsakdanjost, da lahko svet in svoje življenje vidi v drugačni luči. V resnici delati, kar hočemo, ne prinaša tiste svobode in odrešitve, ki bi si ju želeli, temveč nas zapirav nas same. Mi potrebujemo vzpon. Kakor se z vzponom na goro dvignemo iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje, se z odločitvijo za duhovno življenje dvigujemo iz našega avtoreferenčnega življenja, če si lahko sposodimo papežev izraz. Preveč smo zazrti sami vase in v lastne težave, prek katerih marsikdaj nismo sposobni iti. 

Zato je potreben resnično podvig, kar pomeni grški izraz »askeza«. Potrebujemo Božjo bližino, torej potrebujemo tisto, čemur pravimo “sveto”. Druga Božja zapoved nas zato v prvi vrsti vabi, da si spet pridobimo izgubljeni občutek za sveto. Svetost Božjega imena je zapisana marsikje in pravzaprav ga stvarstvo samo slavi s svojim obstojem: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,2). Vendar pa imamo v stvarstvu ob angelih prav ljudje čudoviti dar svobodne volje, s katero se odzivamo na Božjo pobudo in se obračamo na Gospoda, da bi slavili njegovo ime. Gre za znamenje naše hvaležnosti Stvarniku, za zavest, da je le zaradi njegove ljubezni in dobrote vse v bivanju, tudi mi sami. Preroki ne zastonj vedno znova ponavljajo, kako nam Bog izkazuje vse zaradi svojega imena. 

Kdaj ne posvečujemo oziroma skrunimo to ime? Zagotovo je res, da se je treba izogibati preklinjanju Božjega imena in svetih imen, česar včasih Slovenci sploh nismo poznali, sedaj pa nam je prešlo, žal, v navado, a ne gre le za to. Ker delamo danes marsikaj avtomatsko in mehanično, če smo že pri tem, od tega, da lahkomiselno izgovarjamo Božje ime in sveta imena, do tega, da se na hitro in brezbrižno pokrižamo, pokleknemo... Kam so konec koncev šli vsi lepi krščanski pozdravi, ki so nekdaj krasili usta naših ljudi, in so pomenili vselej blagoslov za bližnjega, ki so ga srečali? Zanimivo, kako v Reziji še vedno poznajo le pozdrave v tem smislu: »Bogdaj!«; »Zbogom!«; »Boglonaj!« ... Tako pa nam danes ni problematično preklinjati z znano kletvico, ki je ne bom ponavljal, Svete hostije, mladim pa tudi ni težavno po nemarnem, po ameriškem modelu, klicati Božjega imena z njihovim: »OMG!« Kakor je pač kdo bil poučen.

Kjer je Gospod in njegovo ime le neka ideja ali še to ne, se ne spremeni le besedišče, temveč ne veljajo več njegovi zakoni, niti tisti, ki so položeni v naravo in jim pravimo s skupnim imenovalcem »naravni zakon« ali »naravno pravo«. Tako tega zakona, napisanega v človeškem srcu, da bi ljudje zares lepo in svobodno živeli, ne manipulirajo le oblasti in mediji, temveč se zanj ne zmenimo niti mnogi ljudje v vsakdanu, velikokrat niti tisti, ki se imamo za kristjane. Današnja »norišnica« je posledica nespoštovanja Gospoda in njegovega imena, ki je zapisano v stvarstvo. 

Tako pridemo tudi do Cerkve same in cerkve z malo začetnico, torej svetišča, ki je sveto par excellence. Ni treba prav veliko izgubljati besed o sodobnem načinu gradnje, za kar navadni verni in duhovniki ne moremo veliko storiti, lahko pa storimo veliko, če se potrudimo za siceršnje posvečevanje Gospodovega imena, z spoštovanje svetega. Vsak od nas lahko namreč veliko naredi, da se vede svetemu kraju in svetim dejanjem primerno, k temu pa vabi in spodbuja tudi druge. Duhovniki lahko veliko naredimo, da so sveti prostori dostojno urejeni in vzdrževani, čisti in lepi, kolikor se le da. Veliko lahko naredimo s trudom za dostojno obhajanje svetih skrivnosti, da se potrudimo za svoje župljane, da se seveda tudi trudimo sami živeti tisto, kar govorimo, pa čeprav ne vedno uspeva najbolje. Verni lahko veliko naredimo s tem, da delamo sveta znamenja dostojno, zbrano in prepričljivo, da se trudimo vzdrževati tišino, da se vedemo uglajeno in dostojno, zlasti v svetih prostorih. Kaj sporoča kristjan, ki se ne potrudi, da bi se praznično oblekel in uredil? Ki prihaja v cerkev napol nag, ali kot bi šel na plažo ali na nogometno igrišče? Kaj tisti, ki se sprehaja z rokami v žepih, ne da bi se sploh pokrižal ali pokleknil? Zakaj se med mašo ne trudimo, da bi bili čim bolj zbrani, da bi poslušali, odgovarjali, molili in peli? Če vsak od nas naredi na tem področju korak naprej, se lahko naredi veliko za to, da bi se Božje ime bolj slavilo, kot se. 

Potrebna so zunanja znamenja spoštljivosti in češčenja, zlasti do Najsvetejšega. Tako je potrebno ponovno odkriti in se poslužiti drže klečanja med osrednjim delom svete maše, posebej pa velja opozoriti na to, kar se zadnja desetletja dogaja pri obredu svetega obhajila, ko se Najsvetejše, Gospoda Jezusa samega, prejema kot navadno hrano ali navadne piškote. Tu je poziv, da bi se, če že ne pokleknemo pri tem svetem dejanju, vsaj globoko poklonili, preden Gospoda prejmejo, pa tudi potem. Prejemajmo ga tudi neposredno na usta, ne prijemajmo ga z lastnimi rokami. Tako smo najbolj podobni otroku, ki se pusti hraniti svojemu dobremu očetu, kar je naš Bog, ki nam daje po duhovniku samega svojega Sina. Tako se tudi najbolje izognemo nevarnosti, da bi se izgubljali drobci Najsvetejšega, ki se že tako ali tako prijemljejo naših rok, pa na to nismo niti pozorni.

Kot zadnja stvar pri drugi Boćji zapovedi so pa še sveta imena, ki jih popredmetimo s svojimi zakletvami in obljubami. Če nekaj obljubimo, moramo tudi to izpolniti, še zlasti, če obljubimo Bogu, Mariji ali svetnikom. Zlasti, kot smo slišali prejšnjo nedeljo, ne skušajmo Gospoda svojega Boga, v smilu, da če se nam bo nekaj uresničilo, bomo pa naredili kdo ve, kaj. Za svoje dolžnosti se je treba vselej potruditi, da jih naredimo maksimalno, vedno pa je treba ohraniti odprtost Božji volji in zaupanje vanjo. Gospod najbolje ve, kaj je za nas dobro. Seveda je potrebno, da Boga prosimo za zelo konkretne stvari, še posebej pa za duhovne darove, a je treba vedno njemu pustiti, da odgovori tako, kot se mu zdi, da je za nas najbolje v danem trenutku. Sveta imena ne smejo biti predmet naših »kapricev«, kar morajo razumeti tudi vsi tisti na odgovornih položajih, ki zlorabljajo ta imena in svete spise v svoje napačne namene. Tako, mislim, da smo povedali kar veliko in obširno, kar se je dalo o  drugi Božji zapovedi, seveda pa še zdaleč snovi nismo izčrpali.