Pomen Božiča za človeštvo
V časih, ko spremljamo namesto adventnega časa le še neko obdobje zabave v decembru, ki ga navadno imenujejo »veseli december«, je dobro premišljevati o vsebini božičnega praznika. Pomaga nam ameriški katoliški raziskovalec in pisec, ki je sicer kratek čas tudi učil na katoliški univerzi, a le dokler ni nastopil zoper splav, to pa je precej znani dr. E. Michael Jones. »Pomen Božiča je najprej v tem, da Bog ni zapustil človeštva.« Pravi nam, da naj beremo Homerja, da bi razumeli zadeve: »Homer govori ne samo o tem, da se ti ljudje vseskozi bojujejo, temveč tudi o tem, da samo o tem govorijo. Zato je »logos«, razum in govor postala zelo pomembna tematika za Grke. Oni so iznajditelji filozofije in iznajditelji praktično prvega razumevanja Boga kot Logosa, kot »Uma«, kot Stvarnika vesoljstva. To naredijo na način, ki na tej točki še ni bil preveč jasen. Ko sta dva od največjih mislecev, Platon in Aristotel predlagala tovrstno miselnost, so se Grki le-tej uprli in jo zavrgli, kar nam sporoča že usmrtitev Sokrata. Na tej točki vidimo, zakaj je bil potreben človeštvu odrešenik. Zaradi tega, ker ljudje vedno stvari zamočijo. Si lahko zamislimo, da so umorili Sokrata, enega od največjih mislecev? In vendar so to storili. Ena od največjih civilizacij, ki je proizvedla tri od največjih mislecev, je umorila možakarja. Zato človeštvo potrebuje odrešenika, ker tu vidimo tragedijo človeške zgodovine. Tako se kakih tristo let kasneje zgodi nekaj, o čemer Grki niso niti vedeli, v Betlehemu se rodi majhno dete. Nihče tega ni vedel, pa vendarle se je prav od tam razvila cvetoča civilizacija, ki je Evropa s svojimi kolonijami, kar so tudi ZDA, ta civilizacija pa traja že več kot dva tisoč let, kljub vsem trudom in naporom, da bi jo ljudje uničili, kar je trud, da bi uničili sami sebe.«
Poganske korenine?
Dandanes mnogi govorijo o poganskih vplivih na krščanstvo, sploh v povezavi z Božičem. Jones
pravi, da je gotovo največji poganski vpliv prevzetje grške in latinske kulture: »Krščanstvo je prevzelo grščino in latinščino, ne govori recimo »krščansko«, temveč grško in latinsko. To, da je krščanstvo prevzelo grščino, je imelo globok vpliv na človeško zgodovino. Govorimo namreč o »Logosu«, o razumu, Bog je Logos. To je tretji stavek Janezovega Prologa, da je namreč Logos Bog. ... Jezus Kristus je učlovečeni Logos. Nihče, niti Arijci niti Grki si tega niso mogli predstavljati niti v svojih najbolj divjih sanjah. Judje so sicer res pričakovali Mesija, vendar pa druga ljudstva te zadeve nikakor niso mogli razumeti. Ko je sv. Pavel recimo šel v Grčijo in je govoril na Areopagu, so si morali misliti, da je nor. Zato so mu dejali, da bodo z njim govorili kdaj drugič. Čudno se jim je namreč zdelo, da je Bog umrl, ko pa Bog ne more umreti. Razumem, kaj so hoteli reči, kajti Bog zares ne more umreti. Zato Grki tam Pavla niso hoteli poslušati, ker je to bila tako nova miselnost, ki je zasenčila vse ostalo, kar je bilo prej. Sveti Janez je zato, ko je enkrat govoril grško (kar pomeni, da je vstopil v to miselnost, to kulturo, op. A. V.), sklenil, da napiše evangelij zares v grščini, a na način, da vse popelje na višjo raven, to se je zgodilo z Božičem.« Vidimo torej, zakaj ljudje poslušamo vsak Božič ta uvod v Janezov evangelij – v njem je namreč ves naš smisel.
Sprememba paradigme
Upokojena italijanska kirurginja, ki je sedaj postala precej znana pisateljica fantazijskega žanra, Silvana De Mari, nam lepo pojasnjuje, kako se je s krščanstvom spremenila človeška logika. Pravi, da se je spremenila človeška etika zato, ker se je spremenila najprej človeška epika. Če se vrnemo k prej omenjenemu Homerju, zares vidimo, kako se je spremenila paradigma, kakor se temu pravi. V Iliadi je žena z detetom zavržena – dete je vrženo prek obzidja, ženo pa si močnejši pač vzame kot sužnjo, vendar ne v smislu, da bi mu kuhala in ribala pod, temveč praktično kot seks-lutko, če tako rečemo. Ne moremo torej resnično govoriti ne o spoštovanju ženske niti o spoštovanju človeškega deteta. V krščanstvu pa osrednje mesto prevzame prav žena z detetom in spoštovanje do le-te. Spet nam torej apostol Janez spregovori, tokrat najdemo zapis v knjigi Razodetja, o tem, kako sile zla pravzaprav delujejo proti temelju prave človeške civilizacije, če kot temelj le-te vzamemo ženo z detetom. Na tem temelju se zgradi krščanska civilizacija, potem pa pride do upora prav temu temelju naše civilizacije. Človeštvo namreč ponovno zavrača spoštovanje do žene z njenim zarodom. Uresničujejo se, znova in znova, besede iz prve Mojzesove knjige, o sovraštvu do žene in njenega zaroda. Če človeštvo ne sprejema učlovečene Božje logike, ki je Kristus, potem služi tistemu, ki zavrača ženo z njenim zarodom, ne zavedajoč se, da si tako žaga samo se bi vejo, na kateri stoji.
Kulturne vojne
Prej omenjeni dr. Jones je tako sčasoma prišel do precej logičnega spoznanja, da smo spet v času, ko je človeštvo obsedeno z vojskovanjem, le da se danes večina človeštva vojnih časov, v katerih smo, sploh ne zaveda. Svojo revijo »Fidelity« je zato sčasoma spremenil v revijo »Culture Wars«, vidimo, da si je besedo izposodil na našem prostoru, saj je »kulturni boj« bil precej znana zadeva v 19. stoletju, nato pa je vse preraslo, s pogubnimi posledicami, na vse tisto, kar se je zgodilo v 20. stoletju, kar pa se rado pozabi tudi na »drugi strani«. Skratka, človeštvo bije sedaj drugačne boje, ki so kulturne narave, vedno pa gre prav za spopad med Bogom in jegovo logiko ter njegovim sovražnikom, ki je tudi sovražnik človeštva, in njegovo miselnostjo. V svojem Prologu nam zato sv. Janez na kratko pove tisto, kar najdemo praktično skozi ves Evangelij (kar pomeni celotna Nova zaveza), ko smo povabljeni k temu, da se spreobrnemo in prevzamemo povsem drugo miselnost. Ko Janez pravi, da se je ta večni Um učlovečil, nam sporoča, da je to nekaj, kar je za človeštvo mogoče in za kar se splača potruditi. V istem besedilu pa nam tudi sporoča, da je to težak boj, ker sile teme te iste logike ne sprejemajo in delajo vse, da bi se ji odpovedalo tudi človeštvo. Tako bi se namreč odpovedalo sami svoji istovetnosti oz. identiteti.
Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas