Dan žena naj bi bil tisti dan, ki poveličuje žensko, ki pove, katera je njena vloga v družbi. Pa je temu res tako? Ali ni, nasprotno, res predvsem to, da se na
veliko poudarja zgolj neka interpretacija vloge ženske? Poudarja se
neka sodobna miselnost, ki niti ni več toliko sodobna, po kateri bi
morale ženske biti izenačene z moškimi. To je naravnost bolno, saj je v
nasprotju z žensko naravo, ki žensko posebej usposablja, da v
življenjskih nalogah moškega dopolnjuje in da vzgaja otroke (ne tudi
mladostnikov, pubertetnikov, saj tu pride na račun oče...). Takšna
miselnost ni samo nevarna, temveč je prav samomorilska, uničujoča, prav
nič napredna.
Kako to vemo? Samo poglejmo, kako čisto potihem,
neopazno, že približno 40 let upada število rojstev. Samomorilska
miselnost zahodnega človeka se kaže tudi v takšnih podatkih, ne samo v
tistih številkah o dejanskih samomorih, ko gre kdo, kot pravi primorski
kantavtor Mlakar: “Po štriku na drugi svet”. Po naravi so ženske
drugače obdarovane od moških, kar se zlasti kaže v daru, da se lahko
ljubeče posvečajo ljudem - lahko trdimo, da imamo tak dar moški? Zato
je treba to nalogo v družbi pripravljati z razvojem, ki je pisan na
kožo ženskam in je močno različen od razvoja moških. Skozi raziskave je
postalo jasno, zakaj so značilne lastnosti ženske danes še kako
potrebne.
Njihova zgovornost je npr. vir človekove inteligence, saj se
otrokovi možgani hitreje razvijajo, kolikor bolj se mama s svojim
otrokom pogovarja. Ženska je tako - zlasti zaradi svojega hormona
estrogena - posebej ustvarjena za služenje - predvsem otroku, pa tudi
možu. Njena ljubezen je določena že v naravi in je tista, ki je
pripravljena na žrtve. Bogu smo namreč podobni, kadar znamo ljubiti na
takšen način. To je trud za uresničevanje tiste Božje podobe, ki je -
po krščanskem nauku - vtisnjena v nas. Uresničevanje tistega
ljubezenskega plesa, ki se neprestano vrši znotraj Svete Trojice, ko
nobena od oseb nič ne zadržuje zase, ampak se drugi popolnoma podarja.
Tem vidikom velja v vzgoji deklet v prihodnje dati posebno težo. To
seveda ne pomeni, da se jim ni treba več učiti matematike, jezikov in
drugih zadev, pomembnih za razumski razvoj, ker je tudi to potrebno.
Vendar pa enostranska razumskost ne more biti več prevladujoče načelo v
vzgoji deklet. Tega bi se po šolah morali zavedati in omogočiti
program, kjer bi fantje in dekleta imeli nekaj predmetov skupnih,
obenem pa tudi specifične predmete za vsakega od obeh spolov. Tako bi
se lahko tudi s pomočjo šol razvili v prave, zrele ljudi, ki bi jim
bila njihova moška in ženska vloga jasna. Zaenkrat je na tem področju
velika zmeda.
Ni res, da družinska žena in mama ni častivredna,
enakovredna, potrebna, smiselna in kvalitetna družbena vloga, kakor so
to zvijačno ženskam izbili iz glave. Res je, prišle so do vsega, kar
imajo moški, tudi do istih bolezni zaradi stresa, skušnjav, obupovanja,
jeze, načina smrti in samote v starosti. Vse to je zmanjšalo tudi
duhovno raven naše družbe in zmanjšalo upanje v prihodnost. Zato je
nadvse pomembno, da se zavemo, kako različna sta že od začetka oba
spola in temu damo ustrezno težo na vseh področjih. Tu je naša
prihodnost in tu je, ne nazadnje tudi tista prava enakost, ki jo tako
radi opevamo - v različnosti.
Iz priloge Bodi Človek!
