petek, 4. november 2016

B kot BONTON

Cerkveni in družbeni antislovar (27)

Pred kratkim, pred kakšnim mesecem, sem zasledil izvlečke iz starega italijanskega bontona, ki obravnava vprašanje, kako se je potrebno obnašati v cerkvi. Bonton je napisala gospa Erminia Vescovi, pravi pa, da je to “sodobni bonton družbenega obnašanja od adolescence do starosti”. Obravnavana različica je deveti ponatis iz leta 1954, je pa zanimivo videti, kako se je spremenilo naše obnašanje, kot rečeno, je tu obravnavano tisto v cerkvi. 

Naša gospa Erminia pravi najprej, da “če se je treba vselej držati bontona v hišah ljudi, je še večji
razlog, da se ga natančno držimo pred najvišjim Stvarnikom in v hišah, kjer prebiva”. Pravi, da je vera po besedah apostola Pavla rationabile obsequium, v izvirniku logiké latreia, kar najdemo v pismu Rimljanom 12,1, lepo pa je prevedeno, da gre s strani človeka za češčenje Boga, ki je smiselno, razumno, pa tudi duhovno, seveda, kot se je rado prevajalo omenjeno Pavlovo navodilo. Pomeni, da se je treba v družbi, še posebno pa seveda v cerkvi, zlasti med bogoslužjem, smiselno in razumno, torej primerno, obnašati. Gospa tako pravi, da moramo vedeti, “kako pomembno je tudi določeno zunanje izkazovanje češčenja ali primernega obnašanja, ki je pravilno predpisano”. 

Pravila, ki jih bomo na kratko pogledali, se zdijo kot iz neke druge dobe, pa čeprav so veljala še ne pred tako dolgo časa, potem pa je za zahodnega človeka obveljalo tisto, kar je obveljalo za Pavlovega spremljevalca Demaja, ki ga je “zapustil, ker je vzljubil ta svet” (1 Tim 4,9), pa je v življenje, pa tudi v svete prostore spustil vse vrste obnašanja, ki je bilo prej pojmovano kot vsaj neprimerno, če ne še kaj več. Gospa Vescovi pravi, da se tudi tisti, ki ne verujejo, zagotovo želijo primerno obnašati v cerkvi, kamor se gre: “Za običajne verske obrede … za slovesna bogoslužja … za občudovanje umetnin”. Logično je tako, da se je potrebno izogibati časa, ko se v cerkvi obhaja bogoslužje, če pa že ne bi šlo drugače, je treba paziti, da nismo glasni v svojih korakih, govorjenju, prehajanju iz kraja v kraj … Podobno je treba upoštevati tudi v prazni cerkvi, saj gre za spoštovanje Gospoda, ki tam prebiva oz. tudi svetosti prostora, ki je drugačen od ostalih, saj je posvečen, izvzet iz svetne rabe. 

Potem je veljalo, pa nič nismo zasledili, da ne bi veljalo več, da je treba poklekniti, ko se gre mimo Najsvetejšega v tabernaklju, če pa je izpostavljeno, je treba poklekniti na obe koleni. Podobno velja, če se obhaja sveta maša, da človek lepo pri spremenjenju, kar naznači zvonec, lepo poklekne in kleči, dokler zvonec ne nakaže konca najsvetejšega dela maše. Veljalo je, da imajo, vsaj v romanskih deželah, žene in dekleta pokrito glavo, moški pa odkrito, pa tudi, da je obleka pokrivala celotne roke in kolena, moški pa naj bi imeli prav tako pokrite roke in vselej dolge hlače, pa seveda lepo nogavice in čevlje. Zdi se, da, če pustimo pri miru pokritost ali odkritost glave, danes to glede obleke ne velja več, čeprav nihče tega seveda ni preklical. Seveda je veljalo, da se ne hodimo kakorkoli v cerkev razkazovat. 

Naša gospa Erminia potem piše, da nikdar na sedežu ne grdo slonimo, morda celo z razprostrtimi rokami, temveč lepo sedimo, pa tudi nog nimamo nikdar prekrižanih, za kar se tudi zdi, da danes ne velja več. Zanimivo je potem obnašanje med pridigo. “Predvidena je spoštljiva in popolna tišina”. Bog ne daj, da bi pokašljevali ali krhali, kar se seveda ne počne niti med preostalim bogoslužjem. Prav tako ni predvideno nobeno ploskanje, a amerikanizacija je očitno to pravilo ukinila. Potem je zanimivo, da se med pridigo ne sme pokazati nobene zdolgočasenosti ali kakorkoli izraziti nestrinjanja, kakor se tudi ne sme vmes kakorkoli komentirati. Če pridigar reče kaj smešnega, se ne reži, ampak se narahlo nasmehne. V skupnih molitvah in pesmih se ne sme biti ne preglasni ne pretihi, kakor tudi ne zavlačevati ali prehitevati. 

Pa še naslednja: “V cerkvi naj se ne bi pozdravljali ne si stiskali rok ne načenjali pogovorov, niti z ljudmi, ki jih nismo videli že dolgo. V takih primerih zadostuje, da le pokimamo z glavo in se rahlo nasmehnemo, da bi tako označili zadovoljstvo srečanja, ostalo pa ohranili za zunaj”. Tu le še vidimo, kako močno se je vse spremenilo in kako močno so določene posvetne navade stopile tudi tja, kamor naj ne bi, v svete prostore. Glede stiskanja rok smo pisali tudi v našem časniku, celo na podlagi dokumenta Svetega sedeža, a si seveda nismo delali utvar, da ne bi bili bela vrana. Če se je torej tako močno izjalovilo obnašanje v cerkvi, ni nič čudnega, da je postala tako plehka tudi katoliška duhovnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 30. oktober 2016

Danes želim biti v tvoji hiši

Skupaj z Jezusom se danes spuščamo v nižave, saj je Jeriha, ki leži v močni zemeljski depresiji, praktično najnižje mesto na svetu. Spuščanje pa ni le dejansko, temveč tudi duhovno, in je bistveno, saj tudi višji cestninar Zahej kasneje spleza z drevesa, vseskozi pa nas tudi spremlja nizkost. Kar nekakšno idealno nadaljevanje zgodbe o farizeju in cestninarju, ki smo jo spremljali prejšnjo nedeljo. Tudi tam je bila namreč pohvaljena nizkost in ponižnost ter seveda skesanost, pa tudi tam smo spremljali cestninarja. 

Zahej je bil višji cestninar, a je bil majhne postave. Majhne postave je vsak izmed nas, vselej, kadar se oklepa stvari tega sveta in lastnega ponosa ter napuha. Gre nekako za plavanje v začaranem krogu, ko iščemo le lastno korist in to, kako bi tako in drugače prišli bolje skozi, navadno na račun drugih, kot nam pove tudi zgodba o Zaheju. Na ta način pa ni mogoče "videti, kdo je Jezus". Treba se je iz takšnega stanja vsaj malo dvigniti. Sikomor je bilo v tem primeru idealno drevo, ker ima ravne veje in ni preveč visoko. Pomeni, da je treba začeti z majhnimi koraki, da bi potem naredili tistega odločilnega. Marsikdo se namreč odloči, v življenju nasploh, pa tudi v duhovnem, da bi pa kar naenkrat "premikal gore", a je treba iti postopoma, po korakih, predvsem pa je važna pri tem notranja naravnanost, ki nas žene. 

V duhovnem smislu lahko splezamo na drevo tako, da napravimo že eno prvo krepostno dejanje, eno odpoved, eno dobro delo, nekaj časa v molitvi, en dar v dober namen. Karkoli takšnega podarimo iz srca Gospodu, nas brž dvigne iz naše duhovne majhnosti, da že lahko vidimo Jezusa in zaslišimo njegov klic ter njegovo vabilo. Videti Jezusa pomeni soočiti se z njim, srečati se z resnico o sebi. Če to zares naredimo, potem skesanost in trden sklep prideta sama po sebi. Zagotovo je Zahej že bil skesan in je nosil sklep o povračilu že v svojem srcu, pa je to Gospod Jezus brž opazil. Prava naravnanost je tista, ki nas mora gnati, če na ta način delamo zadeve, pa četudi so majhne, se duhovno dvigamo in rastemo, hkrati pa nam tudi postaja žal za naše napačno ravnanje in dobivamo željo po tem, da bi zadeve popravili ter škodo povrnili. 

Če potem hočemo, da Jezus pride v našo hišo, da gre "pod našo streho", je treba seveda z drevesa tudi splezati, kar pomeni, da je treba hišo odpreti, jo pripraviti in očistiti za takšnega gosta. Če le moremo, je najboljši način zakrament pokore oz. sveta spoved, za katero je odločilno, da smo skesani, iskreni in imamo v sebi tudi trden sklep k poboljšanju. Zaheju je bilo pravzaprav odpuščeno že, ko je še bil na drevesu, tudi nam je odpuščeno že brž, ko se pokesamo, ko resnično priznamo, kar smo storili in napravimo trdni sklep, potrebujemo pa še tisto dokončno izvršitev in potrditev tega dejstva, pečat pravzaprav, ki pa si ga ne moremo dati sami, ampak nam ga daje Gospod po svoji Cerkvi. Na športnem tekmovanju recimo nekdo zmaga, ko pride do cilja, a zadeva se potrdi potem s podelitvijo nagrade. Vsakdo, kdor pride v duhovnem smislu do cilja, torej do prave skesanosti, iskrenosti in trdnega sklepa, je podoben temu tekmovalcu, vendar mu ne bi nič vse skupaj koristilo, če ne dobi še Božjega pečata, tako kot dobi tekmovalec pečat oz. potrditev s strani organizatorja tekme. Brez tega žal ne more priti do vzvišenega Jezusovega obiska, s katerim ni bil počaščen le Zahej, temveč je počaščen lahko vsak od nas.

Tako pa se danes dogaja, da gre sicer veliko kristjanov, ki so navzoči pri sveti maši, v vrsto za sveto obhajilo, a le malo od njih je v svoji notranjosti resnično pripravljenih, da bi Gospoda tudi prejeli in sprejeli v svoji hiši. Gospod pravi, da če ga ljubimo, se trudimo držati njegovih zapovedi. Kolikokrat pa smo ga prevarali in ogoljufali? Kako je bilo z našo vero in molitvijo, z našim spoštovanjem Svetega, z našim posvečevanjem Gospodovega dne, z našim spoštovanjem staršev in svetnih predstojnikov, z našim spoštovanjem življenja in dostojanstva bližnjega in sebe, telesa bližnjega in sebe, tuje lastnine in dobrega imena, resnice, spoštovanjem svetega zakona in družine... Če omenimo le desetere Božje zapovedi. 

Tako pa vse počnemo na porabniški način, tudi svoje versko življenje, ki je kaj malo duhovno, pa se potem pozna zadeva tudi doma. Tako kot mečemo zadeve v voziček v nakupovalnem centru (žal premnogi celo na nedeljo, torej Gospodov dan), podobno ravnamo tudi z duhovnimi in zemeljskimi dobrinami ter seveda ljudmi, ki so nam bili v življenju podarjeni. Potem se pa čudimo, zakaj nič ne gre, zakaj ostajamo vedno na istem, na plitvem. Zahej nas uči, da Gospoda k sebi ne moremo povabiti na takšen način. Poleg tega, da so tako naša obhajila nespoštljiva, so nespoštljivi potem tudi naši zemeljski odnosi - do ljudi in stvari. Če je pa tisti, ki je po definiciji Najsvetejši, tudi dejansko takšen, da u to priznavamo, potem bodo posvečeni tudi naši zemeljski odnosi. Zahej nas uči, da je prava naravnanost srca tista, ki naredi, da se pravzaprav Gospod k nma povabi kar sam.