Skala vere za trdne korake

Misel na 19. Nedeljo med letom

Nadaljujemo s 14. poglavjem Matejevega evangelija, kjer po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom). 

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ob zaprtju v domove smo se po eni strani sicer nekaterih reči obvarovali, a na dan so skočile druge težave, ki so tlele pod pepelom. Prijateljica, ki dela na tem področju, me je opozorila, kako zelo je poskočilo število ločitev, in sicer na geografskem področju, kjer dela, za več kot petdeset odstotkov. Tem ljudem najbrž ni manjkalo telesne hrane, najbrž niti sodobnih udobnosti, kakor najbrž niti elektronskih pripomočkov. Ko so bili prisiljeni živeti bolj skupaj, pa je počilo. 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dajte jim vi jesti

Stavek, ki smo ga izbrali za naslov, kaže na nekaj, kar bi morala biti skorajda dolžnost kristjana, sploh danes. Vsaj v delu sveta, kjer živimo, ni velikih težav s tem, da ne bi imeli tiste telesne hrane, težko pomanjkanje pa trpimo v duhovnem oziru. Molitev 'Oče naš' ima v sebi vse bistvene prošnje, ena od njih pa je prošnja po hrani, za katero še danes, kakor mi je povedal strokovnjak, Judje uporabljajo besedo »kruh«.

 

Dobro pa si je pogledati izvirnik, da bi vedeli, za kakšen kruh tu pravzaprav gre, saj je v izvirniku

označen kot »nadnaravni«, prav tako pa tudi v staro cerkveni slovanščini, ki se jo uporablja tako za bizantinsko kot za latinsko liturgijo. Ne gre torej za navadno hrano, ampak za nadnaravno hrano. Navadno hrano lahko ljudem da marsikdo, nadnaravne pa ne. Kristus je tisti, ki jo ne samo daje, ampak on je ta hrana. Pri naročilu iz naslova gre najprej za preizkus vere učencev, da bi se spomnili svojega dostojanstva, ki ga imajo kot najtesnejši Gospodovi sodelavci, a gre tudi za napoved tega, kar bodo delali oni in njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Pri ponovitvi zlate maše je g. Tone Ličan v Hrušici spomnil na besede sv. Gregorja, da se moramo kristjani spominjati svojega dostojanstva, saj nosimo po krstu Kristusovo ime. Res je, krst je glavni in osnovni zakrament, je pa usmerjen v vir in vrhunec vsega, ki pa je sveta evharistija. 

Krščeni smo za sveto evharistijo, a ni dovolj, da jo uživamo samo mi, ampak imamo nalogo do nebeške hrane pripeljati še druge. Res je, posvečeni smo tisti, ki v moči Svetega Duha »proizvajamo« nadnaravno hrano in jo delimo, vendar je res tudi nekaj drugega. V izvirniku je na koncu svete maše rečeno: »Pojdite, poslana je!« Namreč, sveta maša je poslana po nas v svet, pa seveda ne samo po mašniku. Maša je poslana po vseh, ki so se je udeležili. Zavest dostojanstva je seveda pomembna, a nič ne zaleže, če jo zadržujemo le zase, pa nas bolj malo zanima, da bi ga prejeli ali obnovili, ker so nanj pozabili, še drugi. 

Hrana tega sveta ni dovolj, človeku je potrebna nebeška hrana. In potrebno je zanjo pripraviti svoje telo oz. dovoliti Bogu, da nam ga pripravi: »Telo si mi pripravil!«Pripravil nam je seveda Kristusovo Telo, a Bog, če mu dovolimo, pripravi tudi naše telo za uživanje Svetega Rešnjega. Samo tako ta nebeška hrana prodre v naše globine. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, ki jo sveti očetje imenujejo drugi krst. Naše telo mora seveda biti pripravljeno tudi tako, da smo primerno urejeni, na kar je v poletnih dneh treba opozoriti. Posvečeni nasledniki apostolov, torej škofje in duhovniki (v pravem pomenu so seveda nasledniki škofje) priskrbimo v stvarnem smislu nebeško hrano, posredno pa je naloga vseh kristjanov, da v sodelovanju s škofi in duhovniki prinašajo lačnemu svetu, lačnemu Kristusa, ta nadnaravni kruh.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

Zaklad, skrit na njivi srca

Misel na 17. Nedeljo med letom

Obhajamo t.i. »Krištofovo nedeljo«, ko se Bogu zahvaljujemo za blagoslov in varstvo na naših poteh, v znamenje te hvaležnosti pa darujemo za prevožene kilometre sredstva za naše misijonarje, da si lahko zagotovijo vozila za oznanjevanje evangelija v težkih razmerah. Neko pravilo, ki so nam ga predlagali misijonarji, je po en darovani cent na prevoženi kilometer. To je seveda predlog, vsakdo pa naj presodi sam. Sv. Janez Krizostom nam pravi, da nam hoče s prvima dvema tokratnima prilikama Gospod prikazati vrednost nebeškega kraljestva, a smo zadnjič ugotovili, da je nebeško kraljestvo Kristus sam. Kako neprecenljivo je torej imeti Kristusa! 

To ni neko posedovanje, ampak govorimo o neizmerni dragocenosti povezanosti in odnosa z njim. Slednjega niti kristjani, vključno s posvečenimi, ne znamo dovolj ceniti in ne bi torej nikdar bili pripravljeni zavreči vsega drugega v korist tega prijateljstva, vsaj po večini. Misijonarji nam na to nedeljo nekoliko trkajo na našo vest, v smislu vprašanja, koliko nas zanima to, da se širi Kristusov evangelij po svetu. Morda je vseeno lažje darovati za nekoga, ki je daleč stran, ni pa se tako enostavno za evangelij zavzemati v svojem okolju. 

Evangelij se sicer skrito, a vendarle, širi, kakor nam pravi zgoraj omenjeni cerkveni oče, vendar pa se pogosto zdi, da se zakopljemo v njivo kar kristjani sami. To delamo bodisi iz nekega sramu, strahu, morda pa zaradi konformizma ali zato, ker nočemo raniti čustev drugih z oznanjevanjem neprijetnih resnic in dejstev. Žal je tako, da se evangeljska v veliki večini ne skladajo z miselnostjo tega sveta. Ravno oni dan sem ponovno poslušal nekoga reči, da je vsega konec, ko enkrat človek za vedno zatisne oči. Žal to ni osamljeno prepričanje, še bolj žalostno pa je to, ker je to tej osebi dejal bratranec, ki je pravoslavni duhovnik. V teh primerih seveda na njivi življenja ni zakopan noben zaklad in se za te reči ne splača truditi.

Ponavljamo pa, da ne gre več za vprašanje, kaj bi bil ta zaklad ali biser, temveč gre za vprašanje, kdo je ta zaklad ali biser, ker gre za Jezusa Kristusa, živega Boga. Sv. Hieronim zato pravi, da nekdo ne skrije zaklada iz pohlepa v razmerju do drugih, marveč zato, ker spravi v svoje srce tistega, ki ga ljubi bolj kot vse drugo na svetu. Sicer misli ta naš rojak bolj na Gospoda samega, misli pa, kot pravi tudi na zaklad Svetega pisma, v vsakem primeru pa gre za zaklad, v katerem je vsa modrost in vednost (Kol 2,3). Če pa povežemo s tem, kar smo poslušali prejšnje nedelje, se splača zadevo skriti v njivo svojega srca, da bi tam rastlo, se krepilo in nas hranilo. Ko pa se nekdo nahrani, lahko da od tega kaj še drugim, tako ali drugače, kot smo dejali na začetku.    

Objavljeno v tedniku Novi glas

Budnost za dobre sadove

Misel na 16. Nedeljo med letom

Na vrsti je prilika o ljulki med pšenico. V Palestini je ta plevel zelo pogost, med samo rastjo pa ga je praktično nemogoče razlikovati od žita, ko pa oboje gre v klasje, lahko vsakdo vidi razliko. Vsekakor pa ne sme priti nič od ljulke v moko za kruh, ker to škodi zdravju. Gospod nadaljuje z razlago o Božji besedi, kjer pridemo sedaj do potvorjene besede, kakor nam pravi sv. Janez Krizostom, kjer sta pomešana resnica in zmota. Sv. Remigij nam pravi, da je nebeško kraljestvo Božji Sin sam, ta pa vselej seje samo dobro seme, torej samo resnico. Sv. Krizostom pa nam potem pravi, da hudič vselej čaka svoj pravi čas, saj je videl, da ne more storiti nič, da ne bi seme obrodilo sadu v določenih ljudeh, vendar pa slednji še niso varni, saj se posluži druge taktike. Ko namreč žito požene korenine, takrat vmes poseje svoje pokvarjeno seme. 

Lepo je videti, da je glavni vselej Bog, ne pa hudič, da zlo nima, v tem primeru, prve besede. Zlo torej

ni počelo, izkoristi pa svojo priložnost, da se vsili, kjer in kadar se lahko. Nekoliko nepozornosti, nebudnosti je v tem primeru dovolj. Dovolj je torej, da kristjan, kakor vidimo pogosto v svojem življenju, le malo popusti v duhovnem boju, pa se vsili sovražnik. Lahko tudi naobrnemo na popuščanje v našem molitvenem in zakramentalnem življenju, kjer radi zaspimo na lovorikah, kot pravimo. Nekaj smo dosegli, zdaj pa lahko malo počijemo. Le da ta malo navadno postane kar veliko. Katoliška vera je vselej sodelovanje Boga in človeka, kjer seveda Bog ne popušča, smo pa mi tisti, ki popuščamo. 

Prilika o sejalcu nam je zato lepo govorila o tem, kako Kristus vselej seje, torej pošilja Sv. Duha, ampak kam pade to seme? Zadnjič je namreč Gospod dejal, da se mu mnogi ne pustijo ozdraviti. Potem pa, kako je po setvi, kako po setvi skrbimo za to svoje dušno polje? Delo namreč ni nikoli končano, nevarnosti vselej prežijo. 

Sveti Krizostom pa nas opozarja še na nekaj – paziti moramo na laž in prevaro zla. Gospodar tega sveta bi nas rad premamil z miki tega sveta. Omenjeni sveti oče nam pravi, da ne gre za drugo žito, temveč za delo, da bi se dobro žito pokvarilo. Treba je torej paziti, kaj vse sprejemamo ter komu in čemu sledimo, saj preži nevarnost, da bi se pokvarilo dobro v nas, pa bi potem rodili poškodovane oz., če sledimo evangeliju, celo pokvarjene sadove. Tako sv. Krizostom in sv. Avguštin govorita o pokvarjenem nauku, torej tistem, ki se sicer zdi lep, ampak je po drugi strani strupen. Avguštin govori, da so po smrti apostolov prišli številni, ki so hoteli pravi nauk spremeniti. Vidimo torej lahko, kako je prav tisto, kakor nam pravi sv. Vincencij iz Lerinsa, kar so vsi, povsod in od vedno verovali. Nauk Cerkve se ne spreminja glede na mode in čase, ker je nad časom. Ljudje bi si vselej sicer radi popuščali in opravičevali svoje grešno početje. V antiki so celo vsakemu grehu pripisali svoje božanstvo, zdi se pa, da bi radi danes ravnali podobno, ko bi se rado mnoge pregrehe prikazalo ne samo kot pridobitve, ampak celo kot vrline. Sledimo torej gotovi poti stalnega katoliškega nauka v molitvi in rednem zakramentalnem življenju, da bi prinašali obilo duhovnega sadu. Sad pa je najprej za druge, tiste, ki so nam zaupani v življenju, potem ostane dovolj tudi za nas same.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Onkraj optimizma in pesmizma

Skozi drugačno prizmo (28)

Še v času, ko smo bili zaradi ukrepov bolj doma, sem bral odlični članek Marcella Venezianija z zgornjim naslovom. Če pa pustimo ob strani, da se je sedaj bolj spraševalo, ali se še, ali je nekdo »pozitiven« oz. »negativen«, pa se res pogosto zastavlja to vprašanje, ki ga Veneziani ima že za ritualno, ali smo optimisti ali pesimisti. Gre torej za neki večni antagonizem, v tem primeru za antagonizem počutja ali miselnosti, čeprav gre v današnjem svetu bolj za to, kar človek čuti, ne za to, kar razmišlja. Optimizem in pesimizem sta tako »mentalni stanji opazovalca«. 

V delu 'Prima persona' je "Giuseppe Pontiggia razlikoval med usmerjenostjo počutja oziroma funkcionalno usmerjenostjo. Tako naj bi obstajali pesimisti zaradi značaja, slabe prebave, tragičnosti, kakor imamo po drugi strani optimiste po uradni dolžnosti, ali zaradi službenih zahtev, kot recimo oglaševalci, ki so primorani stalno dajati pozitivna sporočila. Politiki so pesimistični v opoziciji in optimisti na vladi. Stara Gramscijeva sinteza, pesimizem razuma in optimizem volje, pa v dobi bipolarnosti in psihično-počutnega menjavanja pove bore malo". Z našim avtorjem ugotavljamo, kako sta obe zadevi pravzaprav mladi. Pesimizem naj bi se rodil v Franciji po razočaranem razsvetljencu Mallet du Panu leta 1759. Naj bi se rodil, ker obstaja, po Venezianiju, »pesimizem tudi glede izvora izraza samega«, vsekakor pa pride uradno na Francosko Akademijo leta 1835, ko ga sprejmejo v akademsko terminologijo. Seveda je tu govora o izrazu in ne o vsebini izraza ali termina, ker so pesimisti seveda obstajali že prej, le da se ni uporabljal tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo tisočletjih pa dobimo izraz pesimizem šele v »razsvetljenem« 18. stoletju. Optimizem se pojavi že kakih dvajset let prej, uporabijo pa ga jezuiti, ko v reviji 'Memoires de Trevoux' optimizem pripisujejo Lebnizu in njegovi teoriji o svetu, ki naj bi bil najboljši možen. 

Vidimo torej, da se optimizem prvič uporablja zato, da bi se ga kritiziralo, vsekakor pa oba izraza zrasteta v gnezdu racionalizma. Prvi konflikt med obema najdemo pri Voltairovemu 'Kandidu', kjer je optimizem celo v naslovu – 'Candide ou l'optimisme'. Voltaire se posmehuje rožnatemu pogledu na svet, saj se mu po lizbonskem potresu zdi, da je Božja previdnost svet pustila na cedilu. So pa obstajali tudi takšni, eden od njih je bil Manzoni, ki so menili, da obstaja tudi zlo, iz katerega pride dobro. Konec koncev se tudi prva slovenska povest imenuje 'Sreča v nesreči' (Janez Cigler), če dodamo še slovensko različico. 

Par danes ni ravno »in«, ker med izrazoma ni enakosti. »Pripisuje se določeni filozofski status optimizmu, pobožno pa se klanja literarnemu in filozofskemu pesimizmu, vse od romantike naprej«. Za primer lahko vzamemo npr. diptih Leopardi-Schopenhauer, vendar pa, kot so številni opozorili, najbolj pa De Sanctis in Gentile, Leopardi sicer res preklinja življenje, vendar zbuja globoko hrepenenje po njem. Veneziani nam pove, da je »velika razlika med tragičnim oziroma pesimizmom eksistence in pesimizmom, ki je zgolj ideološko-moralistično, počutno in ponavljajoče se smetenje«. Omenja Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen, a po drugi strani vesel mislec. Čeprav je bil obupan, ne moremo reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako Veneziani. V 20-ih letih 20. stoletja se je predvsem v srednji Evropi pojavil »Kulturpessimismus«. Spengler je napisal kratek esej, 'Pessimismus?', a je slednji bolj izhajal iz karakterja kot iz filozofije in pogleda na civilizacijo, kakor kažejo njegovi melanholični in pesimistični dnevniški zapiski. 

Eno je torej melanholičnost, ki je pogosto spremljala velike umetnike, drugo pa pesimizem in optimizem, ki bolj spadata, kakor pravi naš avtor, »v umetno ustvarjeno kraljestvo lažne vesti«. Pravi namreč, da v absolutnem smislu nimamo nekega pesimizma ali optimizma, »ampak sta pesimizem in optimizem bolj odvisna od opazovalca, kot pa od resničnosti, gre za subjektivne občutke, ne pa za objektivna opažanja«. Gre namreč za to, da primerjam svoje življenje z življenjem nekoga drugega, potem pa sem eno ali drugo – optimist ali pesimist. »Čeprav nimata osnove, pa so še kako konkretni njuni učinki, od borze do življenja, od politike, pa do zasebnega življenja, pesimizem in optimizem stvari preustvarjata, proizvajata realne učinke«. Skratka, vidimo, da zadevi nista realni, vendar pa resnično učinkujeta, pa ne le na posameznike, temveč na družbo. Ko torej Venezianija vprašajo, če je optimist ali pesimist, odgovarja, da je zelo odvisno od mnogih dejavnikov: »ob kateri uri, na katerem kraju, v kakšni starosti, v odnosu do česa, v družbi koga, potem ko je videl ali jedel kaj…«. Optimizem in pesimizem sta po njegovem dva tira, ki pa oba peljeta proti istemu cilju – k norosti. Resničnost pa je onkraj optimizma in pesimizma.

Objavljeno v tedniku Novi glas