Trdno na poti v nebesa

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). Ključni stavek Lukovega evangelija je lahko oz. bi moral biti ključen tudi za nas. Govori namreč o odločitvi, a je ta odločitev nekoliko drugačna od ostalih - lahko namreč govorimo o Jeruzalemu kot mestu v Palestini, lahko pa to pomeni tudi še kaj drugega, pomembna pa je pot do tam.

O tem drugem pomenu nam spregovori sveti Pavel v pismu Galačanom. Govori nam o nekem drugem svetu, o duhovnem svetu, o duhovni poti, na koncu katere je Jeruzalem, a tisti nebeški, v katerega se na koncu svoje zemeljske poti dvigne Jezus. Ta cilj mora biti kristjanu jasno v mislih kot nekaj dosegljivega, ne nekaj abstraktnega, čeprav je zadeva tako daleč našemu razumu - tudi pot, ki jo predlaga naš Gospod, z njim pa tudi Pavel, se ne ravno sklada s človeškimi predstavami. Ali to tudi pomeni, da človeku ni blizu?

Če na pot proti Jeruzalemu, na hojo za Jezusom gledamo z "mesenimi" in ne "duhovnimi" očmi, se zdi, da ni človeku prav nič blizu vse to. Najprej je problematičen že cilj - Samarijani so bili skregani z Judi in so Jeruzalem takoj povezovali z njimi. Če bi Jezus ne bil Jud, bi šli za njim, tako pa... To se pač ne sklada z okviri njihove (ozke) religije. Danes bi se podobno kdo ne odpravil za Jezusom, ker to pomeni iti v Rim - Cerkve ne bi sprejeli. Zakaj? Ker preveč omejuje mojo svobodo - v Boga želim verjeti, a na svoj način, nihče mi ne bo pravil, kako. Tudi Jezusov nauk je lep, zdi se kot kakšen zenovski modrec - lepe besede, ki se jih bom, če mi bo ustrezalo, držal, ni pa nujno.

Odgovor na samarijansko držo s strani učencev tudi ni pravi. Želeli so se kar znebiti teh Samarijanov,

da ne bi okuževali prave vere. Tudi to je preozka, ideološko obarvana interpretacija.

Za oba primera velja, da hoja za Jezusom ne pomeni le izpolnjevanje nekega nauka ali filozofije, ampak odnos z njim. Potemtakem bi Bog ne poslal na svet svojega sina, temveč bi zgolj poslal knjigo z vsemi zapovedmi - v prvem primeru z modrimi izreki. Z obvladanjem izrekov in tehnik bi se nekdo lahko izkazal za vzvišeno in pametno duhovno bitje, v drugem primeru pa bi se človek izkazal kot Bogu všečen tako, da bi čim bolj dobesedno izpolnjeval napisano. Pa vendar je Bog poslal na svet svojega Sina, da bi bili z njim, da bi ga ljubili. Iz ljubezni sledi postava, ki je postava Duha.

Biti z Jezusom pa ni lahko, saj je treba sprejeti celoten "paket". Ta ne vsebuje lagodnega življenja - dobre plače, vile ob morju, jahte... Pot za njim je zahtevna, vsebuje odpoved, sprejemanje vsakdanjih križev in težav. Zahteva nenavezanost na stvari in na ljudi. Zahteva ljubezen do nekoga - do samega Gospoda Jezusa. Ljubezen ne navezuje nase, ampak nas notranje osvobaja. Na podoben način in iz podobnih razlogov je danes težko nase vzeti jarem zakona, se poročiti. Vprašanje je, ali sem cilja jaz, ali pa drugi oz. Drugi. Ko govorimo o pravi ljubezni, nisem v ospredju in središču jaz, temveč Bog in bližnji.

Treba se je tudi ločiti od svoje zgodovine in jo prepustiti, če rečemo z Avguštinom, neskončno usmiljenemu Bogu. Pa tudi s prihodnostjo ne smemo biti zasvojeni - z istim svetnikom jo prepuščajmo neskončno previdnemu Bogu. Treba je živeti danes, se čim bolj držati poti, čim bolj biti z njim. Pravzaprav je on tista pot, kakor nam pravi pri sv. Janezu. To je tisto, kar nas resnično osvobaja, pomirja in odrešuje.

Na tem mestu podajam zanimiv judovski midraš. Bog je poslal nadangela na zemljo oznanjat veselo novico skorajšnjega odrešenja. Čez nekaj časa se je angel vrnil in dejal Gospodu: "Nekateri so bili z eno nogo v preteklosti, drugi z eno nogo v prihodnosti, nihče pa ni imel časa."  

Mi se raje odločimo, da bomo odločno na poti z njim, z Gospodom Jezusom Kristusom. Imejmo čas za Gospoda. Tako bomo svobodni, veseli in mirni - vsaj v sebi. In ne bo nam mar, če si sposodim misel nekega islamskega mistika, če bomo umrli na poti proti cilju - ali ni to boljša izbira kot pa se sploh nikamor ne podati?

Kdo je Bog

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Skrivnost Sv. Trojice, katere praznik danes obhajamo, je ena najtežjih za razlago. Znana je razlaga sv. Patrika, ki je zadevo razložil na podlagi triperesne deteljice – trije listi, ki oblikujejo eno samo rastlino, tako tri Božje Osebe, Oče, Sin in Sveti Duh oblikujejo enega Boga. Stvar je služila namenu, saj kralj na Irskem razumel in se odločil za krščanstvo, posledično pa tudi drugi ljudje. Še danes je zato simbol Irske triperesna deteljica, na dan sv. Patrika pa si jo ljudje pripenjajo na obleko. 

Skrivnost Sv. Trojice slavimo takoj po binkoštni nedelji, ker je prva od krščanskih skrivnosti, najpomembnejša. Pove nam, kdo je krščanski Bog, vendar pa je tudi ta skrivnost najmanj dostopna naši človeški pameti, našemu razumu - tako je tudi prav. Do največjih skrivnosti krščanske vere namreč ljudje sami, s svojim razumom, čuti in čustvi ne moremo priti. Na voljo so nam samo sledi, odsevi, odmevi, podobe teh skrivnosti. Te podobe so dovolj, da po eni strani lahko verujemo, po drugi strani pa vedno ostaja toliko senc, da lahko tudi ne verujemo. Vselej pa je za vero potreben cel človek, saj gre za odločitev celega človeka.

Imamo torej sledi Božjih skrivnosti, ki jih lahko odkrijemo v stvarstvu, ker jih je pustil Stvarnik sam, glede na to, da je vse Božje delo. Ker je tako, nas te skrivnosti seveda presegajo, vendar pa hkrati lahko dojamemo, kako kljub temu niso proti našim čutom, čustvom in zlasti razumu in da na neki način lahko v te skrivnosti vstopimo. Sledi, ki jih odkrivamo v stvarstvu, kadar se uspemo zares čuditi in zreti, nam lahko pomagajo v potrditvi naše vere v obstoj Boga, ki je Stvarnik, ki je tudi neskončno moder, ker je tako čudovito uredil vse. S psalmistom tako lahko vzkliknemo: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!" (Ps 8).

Prek opazovanja stvarstva tako lahko pridemo do Boga, kakor nam je s svojimi peterimi potmi do Boga pokazal tudi sv. Tomaž Akvinski. Vendar pa nam to seveda ne zadostuje, saj mi ne potrebujemo »boga filozofov«, kot ga je označil Pascal, temveč: »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.« Torej ne potrebujemo boga, kot si ga ustvarimo in zamislimo ljudje, po naši podobi, temveč potrebujemo spoznati Boga, kakršen in kdor je v resnici.

V Svetem pismu vidimo, kako se je Bog razodel očakom in kasneje  prerokom – na neki način je torej povedal, sporočil, kdo je. Vendar pa se je v polnosti to, da je Troedini Bog, da je Trojica, da je Oče, Sin in Sveti Duh, razodelo šele tedaj, ko je Bog sam stopil iz nebes k nam, ko je Božji Sin postal človek. Šele po njem smo lahko spoznali, da Bog obstaja v treh osebah. V treh osebah tudi vselej deluje. 

Svetopisemski stavek, ki nam najbolje razkriva, kdo je Bog, je zelo kratek: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Tako je po razodetju zapisal apostol Janez. Bog je trojen prav zato, ker je Ljubezen, ker je odnos, ker je neprestana dinamika, neprestano podarjanje in prejemanje, hkrati pa v njem ni zadrževanja zase. Saj je apostol Pavel za pravo ljubezen zapisal, da »ne išče svojega«. Zakaj tako? Ker ko govorimo o ljubezni, govorimo vedno o odnosu med osebami, celo o edinosti in celo o občestvu med osebami. In vedno, tudi v medčloveških odnosih, če so pravi, imamo v bistvu tri osebe, ki ta odnos tvorijo: imamo osebo, ki ljubi; imamo osebo, ki je ljubljena in imamo medsebojno ljubezen, ki je pravzaprav tudi oseba, če tako pogledamo. Ljubezenski odnos mora namreč biti nekaj, da tako rečemo, otipljivega, hkrati pa tudi nekaj presegajočega, večjega od nas ljudi. Tako je Sveto Trojico in odnose v njej razumel sv. Avguštin: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je ljubljeni, Sv. Duh je vez ljubezni med njima. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, njuna medsebojna vez ljubezni pa je Sveti Duh. Ljubezen je samo tam, kjer je edinost, oziroma občestvo, kjer je so-deležje v ljubezni, kjer vsakdo daje svoj delež in prejema svoj delež. Mi ljudje smo seveda med seboj razdeljeni, ker nismo sposobni popolne ljubezni, Bog pa je tako popoln, ljubezen med tremi osebami je tako popolna, da je iz treh oseb en sam Bog.  

Kot smo zgoraj tako že nakazali, se najbolje Božja podoba, torej tudi podoba Sv. Trojice zrcali v človeku, saj sta moški in ženska za angeli najodličnejša med ustvarjenimi bitji, a takrat, ko postaneta - tako in drugače - mož in žena. Bolj ko zato človek ljubi, bolj ko je svet, bolj vstopa v Boga, v njegovo skrivnost, bolj ga okuša, zato pa spoznava. Ni zato vseeno, kako živimo.

Najbolj se slika Sv. Trojice seveda svetu razodeva po družini, ker je tam lahko zares vidna prava ljubezen. Toda, prava družina je ena sama, ker je pečat ljubezni samo zakrament svetega zakona, saj tako Bog vstopi v medčloveški odnos in se slednji tako odpre onkraj zgolj človeškega v presežno. Seveda pa so vsi člani družine zato poklicani k svetosti in trudu za dober odnos do Boga in med seboj. Takšna družina potem sveti navzven.

Neprestani trud za posnemanje

Na nedeljo pred vnebohodom premišljujemo o ljubezni in miru, ki nista takšna, kakršna pojmuje svet. Ne gre torej za čustva ali celo za dobra čustva, temveč za dva Božja darova, od katerih je ljubezen celo božanska krepost. Kar pa nam v evangeliju Gospod pravi, je, da je mogoče ljubezen preveriti, in sicer zelo enostavno, čeprav hkrati drži, da pa je ni tako enostavno živeti, vsaj ne tako, kot bi ljudje to želeli, ali kakor bi dandanes ljudje to želeli. Nekaj, kar je nam ljudem danes splošno, je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekajvšeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezen in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanje vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.

Delo za poveličanje

Ko Gospod Jezus pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, se trpljenje in smrt na križu še nista izvršila, se je pa že izvršila njegova nekrvava žrtev pri zadnji večerji, ko se je ljudem popolnoma izročil. Proslavljen je Gospod pri sv. Janezu na križu, potem pa je, po sami Očetovi obljubi, poveličan in proslavljen še enkrat - v nebesih. Napoveduje namreč svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. 

Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Sami nikakor nismo sposobni preskočiti ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: preudarnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. So darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.

Poslušati pravi glas

Ko na 4. velikonočno nedeljo, »nedeljo Dobrega Pastirja« poslušamo, da "njegove ovce poslušajo njegov glas", je dobro povedati par podrobnosti iz pastirskega življenja Bližnjega Vzhoda. Pastir je tam vedno hodil pred čredo in jo je vodil, čreda mu je torej sledila. Staja za ovce je bila narejena iz lesenih kolov ali iz kamnov, tako da je ščitila pred divjimi zvermi ali tatovi in roparji, ne pa pred vremenskimi nevšečnostmi. V staji je bilo več čred, katere so nato pastirji zjutraj prišli iskat, eden od pastirjev pa je noč preživel pri ovcah, da jih je čuval in branil. Vsako jutro so torej prišli pastirji in klicali svoje ovce, te pa so šle le za svojim, ne pa za tujim pastirjem. Kot pastir tudi nas Gospod Jezus Kristus kliče, da mu sledimo na pašo. Jezus pa ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo - on je torej vsako noč tisti pastir, ki ostane s svojimi ovcami, saj je z nami "vse dni do konca sveta". Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, so ovce varne in pridejo do dobre paše, ki jih resnično nasiti. Psalm o Dobrem Pastirju pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Vendar je tako, da prihaja tudi k nam več pastirjev, če pa je edini dobri le Jezus, potem so vsi drugi vsaj manj dobri, če že ne slabi. Gospod nas po svojem svetem nauku in po svetih zakramentih hrani s pravo hrano, vendar se je treba odzvati vsak dan znova njegovemu glasu in iti za njim. To velja tudi za vse tiste, ki nas je ta Dobri Pastir poklical za pastirje. Tudi mi smo torej najprej njegove ovce, njegovi učenci, kakor so lepo apostoli prikazani v sv. Apolinariju v Classeju pri Ravenni - sv. Apolinarij se je upodobil po pravem Dobrem Pastirju, zato je namesto Jezusa tam prikazan on, njegove ovce pa mu sledijo. Slediti je treba pravemu katoliškemu nauku in se hraniti v molitvi in zakramentih. Kot je lepo rečeno v evangeliju, svoje duše drugod, na drugih naslovih, ne bomo nahranili, čeprav si tako domišljamo. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in njegove Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom v zakramentih, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.