Plutje v pravo smer

Na "nedeljo Janeza Krstnika", kar je vselej 2. adventna nedelja,  je osrednja tema spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, pravzaprav pa je spreobrnjenje tudi naša dolžnost. Pa ne samo v pripravi na vsakokratne božične ali velikonočne praznike, temveč je to dolžnost našega življenja. Gre dejansko za to, da skušamo nekaj spremeniti, izboljšati v svojem življenju. Če nekaj izboljšamo, se izboljša tudi še kaj drugega, saj nas sv. Tomaž Akvinski uči, da izboljšanje enega področja za sabo potegne tudi druga, ker tudi prsti na naših rokah in nogah rastejo skupaj, ne pa vsak posebej. 

Naše življenje lahko primerjamo plutju z ladjo, kjer krmar vedno znova popravlja krmilo ladje, da slednja pluje točno v pravi smeri. Vselej so namreč neka navodila za pot in kompas ter drugi instrumenti, ki kažejo smer, mi pa jih po eni strani moramo ubogati, po drugi strani pa moramo tudi sami biti dovolj vešči, da z njimi ravnamo, kdaj se je pa tudi treba znajti.Treba je pošteno dejati, kako mi sicer v življenju težimo precej k temu, da skrenemo s prave smeri plutja. Potrebna je zato budnost in bdenje nad samim seboj, ker sicer hitro skrenemo, posebej pomembna pa je budnost na duhovnem področju. Če ni te budnosti, postane nevarnost življenjskega brodoloma zelo velika, resnici na ljubo pa mi dajemo zelo majhen, premajhen poudarek temu duhovnemu področju, tako osebno, kot tudi na ravni skupnosti, po večini govorimo tu o naših družinah, pa tudi župnijah in drugod.

Velikokrat je naloga težka, a to ne pomeni, da se ne potrudimo po najboljših močeh in z nebeško pomočjo, torej s pomočjo troedinega Boga, angelov, Marije in svetnikov, nam lahko uspe. Če želimo biti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo treba marsikaj spremeniti, treba se bo odpovedati svojemu ponosu in objeti ponižnost, da bomo priznali naše zablode in napake. Potrebujemo pa tudi precej močne volje, da ustrezne popravke naredimo, na koncu pa tudi stanovitnosti in vztrajnosti, da se ne bomo predali ob ovirah, ki pač vedno pridejo. 

Pri apostolu Pavlu v tem oziru vidimo, kako pomembno je vse tisto, kar so dali skozi pred nami. On sicer omenja tisto, kar je bilo napisano, a nič manj ni pomembno tudi vse drugo, kar so dali skozi naši predniki. Po poti gremo bolje ali, če ostanemo pri naši primeri, bolje plujemo, tudi s pomočjo tistega, kar so nam zapustili tisti, ki so bili na poti pred nami. Skušnjava tega, da bi enostavno izbrisali vse tisto, kar je bilo pred nami, je velika. Če izročila ne upoštevamo, imamo historicizem, ko vse tisto pred nami nima nobene veljave, ampak nekaj velja samo tisto, kar je novo. Na ta način se ne učimo oz. se nič ne naučimo niti iz napak prednikov. Tako pravzaprav ni možno pluti po pravi poti. 

Še nekaj najdemo dandanes. Številni bi radi popolnoma zradirali prav vse, kar se jim je v preteklosti zgodilo v življenju. A če uporabimo še tako dobro življenjsko radirko, pa v našem družbenem življenju začeti spet z nič ni mogoče. Dobra novica, ki pa jo prinaša adventni čas, je ta, da je to možno na duhovnem področju. Dejanje popolne skesanosti pripelje, seveda s pomočjo našega Gospoda v zakramentu spovedi, do popolnega izničenja vseh starih grehov, naša pokora pa do izničenja posledic teh dejanj, do poprave krivic. 

Ponovna vrnitev na pravo življenjsko pot se vselej začne na duhovnem področju, kakor se tam vedno začnejo tudi vse naše krize in zablode. Nekega dne je nekdo vprašal starega puščavnika po njegovi starosti. Puščavnik je odgovoril, da ima petdeset let. Obiskovalec je na to odgovoril: "To ni mogoče, zagotovo jih imate več kot sedemdeset!" Na kar je puščavnik odgovoril: "Res je, moja starost je sicer petinsedemdeset let, a prvih petindvajset sploh ne štejem, ker sem jih preživel daleč od Boga."

Stanje pripravljenosti

V 1. delu adventa govorimo o poslednjih človekovih rečeh, vstopili pa smo v novo cerkveno in bogoslužno leto, ki se vsakič začne z adventnim časom. Kote rečeno, čakamo na tistega, ki prihaja, lahko pa tudi na tisto, kar prihaja. Cerkveni očetje in učitelji (najbolj se opiramo na sv. Bernarda) govorijo o treh vrstah prihodov Kristusa - o tistem v mesu, ki se je že zgodil, o njegovem duhovnem prihodu, ki naj bi bil za vsakega posameznika nekaj aktualnega, kar mora doseči v času svojega zemeljskega življenja, pa seveda o drugem Gospodovem prihodu ob koncu časov. Res je sicer, da bi se moral vsak človek precej bolj ukvarjati ne toliko s tem, kdaj bo ta splošni konec časov, kolikor bolj, kdaj bo konec njegovega zemeljskega časa, torej kdaj bo umrl. Kakor nam lepo pove katekizem, o smrti vemo le, da bomo umrli, ne vemo pa tega, kdaj, kje in kako se bo to zgodilo. Zato nas naš Gospod vabi k čuječnosti. 

Dandanes je o čuječnosti precej govora, a žal preveč v neki »new age« preobleki, ki pa nima kaj dosti skupnega s krščanskim pojmovanjem. Ko namreč Jezus pravi: »Čujte, torej...«, misli zelo praktično, ne pa to novodobno pojmovanje, ko se nekdo giblje le okoli samega sebe in doživlja le samega sebe... Gre za to, da središče svojega življenja »spreobrnemo«, da je »jaz« šele na tretjem mestu, na prvem pa Bog, potem pa bližnji. 

Enostavno povedano, treba je delati svoje stanovske dolžnosti ob njihovem času, torej vse tisto, kar pripada posameznikovemu stanu. Najprej je treba reči, da smo kristjani, zato pa je potrebno pri vsem, kar smo, dodati še pridevnik »krščanski«. Najboljši kristjanov antidepresiv je vsakodnevna 15-minutna molitev, kar je minimalna kristjanova dnevna dolžnost, če seveda ni duhovnik ali redovnik. Vse pa se potem giba okoli jasnega urnika ali režima, ki ga imamo v dnevu, kjer vselej delamo tisto, kar imamo ob določenem času delati – v službi se posvetimo službi, doma se posvetimo svojim, ko beremo, beremo, ko se igramo, se igramo, ko imamo čas za sprostitev, ga izkoristimo. Res je, nekoliko vojaški jezik je to, ampak dejansko si je treba postaviti režim dneva.

Greh pa je tudi neprestano delati, brez vsakršnega predaha, žal pa danes premnogi kristjani še nedeljo izkoriščajo za »hlapčevsko« delo, kot je bilo lepo označeno s starinskim izrazom, pa za nakupovanje, prej pa za počitek, ker v dneh pred tem zanj ni bilo časa. Nič ne de, če so sveti zakramenti, predvsem sveta maša, in predvsem nedeljska, sredstva za dosego Božje milosti, torej za dosego tiste življenjske vitalnosti več, po kateri vsi hrepenimo. Ker je slednja zastonjski dar, si domišljamo, da bo prišla kar sama od sebe, nam pa nič ni treba storiti. Ni res - z milostjo je potrebno sodelovati, predvsem to pomeni, da se notranje očistimo in uredimo, kar se dogaja z redno molitvijo, spovedjo in udeležbo pri nedeljski in praznični sveti maši. Kakor drugod, bi tudi na tem področju radi samo dosegli pravice, ne bi pa najprej izpolnili svojih dolžnosti. 

V evangeliju je omenjeno vsakdanje delo. Ni težava v tem, da je nekdo »vzet« med svojim rutinskim delom, ker se to lahko zgodi, temveč, da je takrat pripravljen. Neki menih je v času sprostitve recimo igral šah z drugim, pa so ga vprašali, kaj bi napravil, če bi se pa sedaj zgodil drugi prihod in bi prišel Gospod Jezus. Odvrnil je, da bi še naprej igral šah, ker bi Jezus takrat to od njega tudi pričakoval. Sv. Janez Fisher je bil pripravljen na svoje srečanje s Kristusom ob mučeniški smrti. Zato je, potem ko so ga zbudili dve uri prezgodaj, še dve uri lepo spal, dokler ga niso ponovno zbudili, da bi ga končno usmrtili. Takrat je pač bil čas za spanje. Ljudje so v Noetovih dneh bili opozorjeni, naj se odvrnejo od pregrehe in naj živijo krepostno, a se za to niso zmenili, temveč so le hlastali za svetnimi užitki. Da nas ne bi našel nepripravljenih, nas zato Gospod vabi, da v adventnem času stvari spet postavimo na njihovo pravo mesto, kjer bodo sredstva sredstva, lepo podrejena ciljem.

Kralj kraljev

Misel za 34. nedeljo med letom

Ozrimo se na Kristusa kot kralja. V novem koledarju so praznik premaknili z zadnje nedelje v oktobru na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, dodali pa so še to, da je kralj »vesoljstva«, kar je najbolje prevesti s tem, da je vladar vsega, kar je, vidnega in nevidnega, kakor izpovedujemo v veroizpovedi. Kakor upodabljajo vzhodni kristjani na ikonah, je torej »Vsevladar«. Paziti je treba, da tega ne bomo razumeli, kot da je vladar nekje daleč, ampak daje Kristus Kralj tukaj in zdaj, o čemer bo potem povedano. Že v Stari zavezi so se zavedali, čeprav so tudi človeškim predstavnikom dajali naziv kraljev, da je pravi Kralj, torej z veliko začetnico, lahko samo Bog, tisti, ki kraljuje nad vidnim in nevidnim. Pri izbiri pravega kandidata za kralja, ko je bil David izbran, je preroka Samuela Bog opozoril, kako je treba gledati v skladu z Božjo logiko, saj Bog ne gleda na zunanjost, temveč na srce (1 Sam 16,7).

Tako vidimo v 1. berilu, kako je ta izbranec tudi maziljen za kralja, vendar pa je ta maziljenec le z malo začetnico, ljudstvo pa je pričakovalo Maziljenca z veliko začetnico (Mesija pomeni Maziljenec, kakor Kristus), ki bi v sebi združeval vrhovno duhovništvo, preroštvo in kraljevanje. Kristus pa mora kraljevati vselej, če hočemo, da bo vse na pravem mestu. Kraljevati mora v družbi, čemur se pravi družbeno ali socialno Kristusovo kraljevanje in kraljevati mora v dušah svojih učencev. Prvo je sicer težko pričakovati v družbi, ki se je javno Kristusu odpovedala, je pa treba imeti v mislih in prizadevanjih, da bi tako moralo biti. Toliko bolj pa velja, da mora Gospod Jezus Kristus kraljevati ne samo v duhovnem življenju kristjana, temveč tudi v njegovem siceršnjem življenju, tudi vse njegovo družbeno udejstvovanje naj bi bilo v Kristusovi luči, torej v pokorščini temu Vsevladarju.

Seveda njegova rešitev ni ne materialna ne politična, kakršno so tedaj pričakovali Judje, temveč se izkaže najbolj prav v takšne vrste oblasti, kakršna je delati čudeže, kar je gospodovanje nad naravo, najbolj pa prav v dogodku, ki ga prebiramo v evangeliju – oblasti odpuščati grehe. Kristus pa grehov ne more odpuščati ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki si resnično domišlja, kako bo »rešil samega sebe«, temveč samo ponižnemu oz. celo skrušenemu človeku, ki priznava svojo majhnost in krhkost ter dejstvo, da brez Božje ljubezni ne bi bilo nič od tega, kar je. 

To se seveda kaže tudi v drugem razbojniku, kjer je popolnoma spoštovana človekova svobodna volja, po kateri lahko celo zavrne tistega, brez katerega ne bi bilo ne njega, ne karkoli drugega. Zato sv. Avguštin tako čudovito opeva stvarjenje, kjer našteva, kako nikjer ne bere, da bi Bog počival po tem, ko je nekaj ustvaril, ampak to naredi šele potem, ko je ustvaril človeka, ker ima končno nekoga, kateremu lahko izkazuje svojo usmiljeno ljubezen z odpuščanjem grehov. Prav tako pravi, da te Stvarnik, ki te je ustvaril brez tebe, ne more zveličati ali odrešiti brez tebe.

Ne, nihče ne more biti pravi vladar in kralj svojega življenja brez Boga, brez svojega Odrešenika. Vsi potrebujemo odrešenje, ki pa si ga ne moremo sami zagotoviti. Da bi to naredili, pa imamo darove Sv. Duha, kjer po prvem najprej tega Kralja priznavamo: »Priznanje Boga je začetek modrosti.« (Ps 111,10; Prg 9,10; Sir 1,14). Zato velja tudi nam vprašanje skesanega razbojnika, če se ne bojimo Boga? Pravilno izkoriščeni strah in spoštovanje sta to, ne tista, ki človeka hromita, temveč tista, ki mu šele omogočata polnost življenja. Bolj v začetku evangelija po Luku nam Gospod naroča, naj bomo usmiljeni, kakor je Gospod usmiljen (Lk 6,36), to se potem pokaže na križu. Kako bo torej usmiljen tisti, ki ne priznava tistega, ki je resnični vladar njegovega življenja in v čigar roki je usoda, splošna, zlasti pa večna, njegovega življenja?

Povišal je nizke

Še smo v mesecu posebne molitve - rožnega venca, tokrat pa je poudarek na ponižnosti, ki je vstopno mesto vsake molitve. Uči nas jo prilika o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Radi bi se delali všečne in lepe, pa bi se poistovetili s cestninarjem, ker nihče noče biti farizej. V resnici je v vsakem od nas vsaj malo farizeja. Zaradi svojega ponosa in napuha se le stežka tega znebimo. Pravimo si, kako smo »pravični«, pač v tem človeškem pomenu, marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega. Kaj je pravzaprav za Sveto pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek, kar bi si nekdo lahko pripel, temveč pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje srce. Že samo, če pogledamo evangelij, najdemo več takšnih zares pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon… 

Iz vsega tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno se je primerjati z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi, cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu pravični – to pa so svetniki. Oni pa se nikdar niso postavljali pred Bogom in drugimi, ampak so bili skromni in ponižni. Nekoč se je nekomu prikazal sv. Anton Padovanski in mu dejal, da je povsem zgrešeno to ljudsko prepričanje, češ da je velik svetnik, saj da je v nebesih ogromno večjih svetnikov od njega. Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu. Za svetnike pa velja, kar velja za Gospoda: "Zato ga je Bog povišal in mu dal ime, ki nad vsemi imeni." Niso se oni sami povišali, ampak Bog jih, kakor poje Mati Marija: "Povišal je nizke."

Iz grškega izvirnika se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse, karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11). 

Ko smo tako farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim 3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).

Narava in nadnarava

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Ko se apostoli v ponižnosti in v resnici ozrejo nase, se zavejo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Gospod pa jim pove, da pa četudi bi bilo vere izredno malo, da bi slednja še kako zadostovala, če bi se le nanjo oprli. Apostoli so se pa, nasprotno, več opirali nase, kakor na Gosdpoda z iskreno, resnično in trdno vero. Ne pozabimo, kako je recimo Peter hodil brez težav po vodi, ko se je pravilno oprl, kako pa se je potapljal, ko je vihar to vero odpihnil. Mi smo seveda zelo podobni apostolom, pa se oziramo na lastne sposobnosti, ki pa so šibke. Ni pa samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Kot na pomočnico kristjanov so se nanjo ozirali bojevniki v bitki pri Lepantu, ko je potem sv. papež Pij V. postavil praznik Rožnovenske Matere Božje. Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.