ponedeljek, 25. maj 2020

Kakor feniks iz pepela?

Skozi drugačno prizmo (26)

Pred nekaj tedni smo lahko brali pismo bergamskega duhovnika, nekdanjega semeniškega vzgojitelja, ki je izpostavil nekaj zelo pomembnih vidikov. Četudi ste ga zagotovo nekateri bralci že prebrali na spletu, pa velja neke vsebinske poudarke podati in jih komentirati, da bi lahko še drugi dobili malo vpogleda v vsebino tega kvalitetnega pisma našega sobrata. 

Ta naš župnik se je še z drugimi pogovarjal in dogovarjal glede tega, kaj napraviti z otroki, ker bodo poleti starši delali, oratorijev in skavtskih ter drugih možnosti pa ne bo. Potem je omenil, kako je Cerkev na družbenem področju pomagala, kakor je le lahko, pa kako je ubogala in močno omejila bogoslužno življenje, kakor je znano. Škofje so na vse možne načine sodelovali s politiki in strokovnjaki, tako da so bili duhovniki prepričani, da bo končno mogoče na neki, četudi še vedno omejeni način, obhajati zakramente, najbolj seveda sveto mašo. Vemo, kaj se je potem zgodilo in kaj se dogaja, bolj pa je pomembno sporočilo italijanske vlade italijanski Cerkvi, ki je zelo poučno za vso katoliško Cerkev. Takole pravi naš sobrat: »Za italijanske politike je potrebno biti hvaležni italijanski škofovski konferenci (CEI) samo za pomoč na socialnem področju. Možnost bogoslužja za vse milijone katolikov (ki se jim pridružujejo še druge veroizpovedi in verstva) … ni prioriteta«. Govori o vseh drugih zadevah, ki so pomembnejše. Kakor katoliški pravnik, ki je imel velike težave, da je šel molit v cerkev, mu pa orožniki ne bi rekli nič, če bi šel po zavojček cigaret, zato je sklepal, da je Bog pač manj pomemben od ene cigarete. 

Naš sobrat pa pravi, da katoliki v družbi – sedaj bom dal zraven tudi tiste katolike, ki nismo v Italiji – nismo pozabljeni, ampak se nam zahvaljujejo, nekaterim smo simpatični, nismo pa relevantni! Pomeni, da nimamo nobene vloge. On sicer pravi, da smo relevantni za pogrebe v družbi, ki nima več kaj reči, ko se sooči s smrtjo, kakor tudi za to, da poskrbimo poleti za otroke in za to, da nahranimo tiste, za katere ne poskrbi država. No, rekel bi, da smo samo koristni, ne pa relevantni, če presojam, kako se na nas gleda tu v Sloveniji. Država, vsaka, privarčuje precej denarja tako, da Cerkvi daje drobtinice, saj v Italiji dobi petkratnik tega, kar daje, pri nas v Sloveniji naj povedo drugi, a je srčika problema ista. Država ima manj organizacijskih težav in veliko privarčuje. 

Sobratje našega župnika so še pred nekaj leti govorili, ko so se pričele zadeve spreminjati in so pričele občine vse bolj »parcelirati« socialna sredstva takole: »Občine bodo razumele, da mi dajemo srce v to, kar delamo!«. Naš župnik pravi, da ne bodo razumeli, ker jih ne zanima, ampak jih zanima samo, ali naredimo neki »servis« ali ne. In tako nas razume velika večina – smo servisna služba. Pravi, da smo vselej mislili, da oznanjamo evangelij in zanj pričujemo tako, da se ukvarjamo s socialo, da to delamo s stilom in z željo, da bi iz tega sijal evangelij. Tako so padli duhovni poklici na minimalne številke, saj 25-letnika ne vleče, da bi se odpovedal vsemu, da bi postal socialni delavec na trgu številnih ponudb. Cerkev namreč sedaj ima vse manj monopola na socialnem področju, sedaj pa je ponudba med mnogimi, sploh če govorimo o ukvarjanju z otroki in mladino. Četudi postanemo še takšni strokovnjaki in profesionalci, smo le eni od mnogih na trgu socialne pomoči. Sam bi tu dodal tudi razne svetovalne in terapevtske službe. 

Naš sobrat spregovori tudi o »metanju na trepalnice« za to, da bi po birmi še kdo ostal v Cerkvi, a je bilo vselej bolj važno vse drugo, ne pa molitev, zakramenti in katoliški nauk, ker je treba paziti, da nismo preveč vsiljivi. Ker smo bili tako »fajn«, čakamo, da se bo kdo nekega dne spomnil, kako »zakon« smo bili, a tisti dan ne pride nikoli. Ti otroci in mladi se ne poročijo,ne pridejo v cerkev, ne dajejo krstiti otrok… Duhovnik navadno ni sovražnik, ampak imajo do njega neko simpatijo in si naš sobrat želi, da bi bili le neke vrste sovražnika, da bi vsaj gojili neka čustva do nas, a vlada neka apatičnost. No, če si malo bolj zahteven, jim niti to veliko ne spremeni, če smo pošteni. Pravi naš sobrat, da si tisti, ki si jim v poletju, ko so šli s šolo tri tedne v London, v Grčijo z družino in v Berlin s prijatelji, omogočil, da so šli še na Svetovni dan mladih. En od mnogih na trgu, zato pa hitro pozabljen. Tisti manj premožni se te spomnijo, ker si jim omogočil, da so šli enkrat toliko na letalo in daleč stran, ker sicer ne bi mogli nikamor, a potem niti tega ni v cerkvi. Naredil je statistično primerjavo in ugotovil, da nas mladi sicer posnemajo, vendar se odločijo za »laično« različico socialne pomoči, tudi zato, ker nas vidijo tja vložiti največ časa in moči. 

Ministrski predsednik Conte je tako v dveh minutah pred nekaj tedni povedal italijanski Cerkvi, pravzaprav pa vsej zahodni, da je njena pastorala v veliki meri pravzaprav pogubna. Da smo pridni in simpatični, smo slišali tudi v Sloveniji, kjer so pravzaprav že v samem začetku dejali, da se v naše delo ne vtikajo, za razliko od Italije, kjer so prekinjali bogoslužja in delili globe duhovnikom, vendar smo mi poskrbeli, da smo še naprej ostali pridni in simpatični. A pustimo. Naš sobrat iz Bergama pravi, da so kljub vsemu gnevu, ki ga na nas izlivajo mediji, premnogi ljudje imeli še nekega očeta v župnišču ali drugod in da smo imeli te ljudi resnično radi, brez nekih pričakovanj, pa da bomo s tem nadaljevali. Vendar pa še naprej govorimo o pastoralnem načrtovanju, kar so omenili tudi italijanski politiki, nihče pa nas več ne povezuje z evangelijem, evharistijo in Bogom. Prva beseda je »pastorala«, zato se ne gre čuditi. Tisto, kar je najvažnejše, je to, da je Conte v par minutah pokazal, da je konec Cerkve, ki bi imela kakršno koli družbeno vlogo. Smo ustanova, polna neke ponudbe in servisov, ki pa je povsem brez pomena v družbi in v absolutni manjšini glede osnovnih načel. Tudi v Sloveniji velja, da si zaslužimo manjše vlaganje časa in moči od denimo rekreativcev in podobnih. Naš sobrat pravi, da ni jezen na predsednika italijanske vlade, ki je Cerkvi nalil čistega vina, da pa misli, da se lahko iz pepela tudi vstane. Pravi, da je morda sporočil, da je čas, da bi se posvetili drugemu. Italijanski ministrski predsednik je vsej zahodni Cerkvi sporočil, da smo postali katoliki majhna in ne relevantna manjšina, ki pa za sabo vleče ogromno zgodovinskih ostankov. Pravi pa, na koncu, da je morda nastopil čas, da dobro izkoristimo karte naše manjšinske vloge.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 17. maj 2020

Spolnjevanje zapovedi


Misel na 6. velikonočno nedeljo

Gospod se še vedno poslavlja od svojih apostolov in jih uči pomembnih naukov, kmalu bomo namreč praznovali njegov vnebohod. Najprej jih uči, kako je ubogljivost ali poslušnost največji in najtrdnejši dokaz ljubezni do njega, kakor konec koncev vselej velja tudi v odnosu otrok do staršev. Današnji človek si domišlja, da je v resnici svoboden samo, če nad njim ni nobene avtoritete in, četudi bi slednja bila, da slednji ni poslušen v tistih rečeh, kjer bi bil dolžan. 

Tako je že nekaj časa sodobni katoliški kristjan, ne samo vernik, temveč tudi posvečeni, prepričan, da je pravo krščanstvo v tem, da si katolik »a la carte«, torej tak, ki si izbira, česa se bo držal in česa ne. Zasledil sem tudi, da se je kdo poimenoval kot liberalni katolik, četudi zadevi nikakor ne gresta skupaj, pa se je treba na koncu odločiti za eno ali drugo. Praktično vedno pa se v teh primerih izkaže, da ostane ogromno liberalnega, praktično nič pa katoliškega. Gre za zmoto historicizma, ko se zavrača preteklo, češ da je novo vselej bolje, zameša pa se tisto, kar je začasno, minljivo in spremenljivo s tistim, kar je večno in stalno, zato pa bistveno. Vse bi moralo biti samo moderno, beseda, ki v sebi vsebuje »modo hodierno«, kakor je lepo pojasnil liturgist, msgr. Nicola Bux, kar pomeni, da bi morali delati vse na sodobni način. Po tem prepričanju naj bi se tudi človek bistveno spreminjal, torej v samem svojem bistvu, zato pa naj nekateri zakoni in načela ne bi bila stalna, temveč se morajo spremeniti. Tudi nauk Cerkve naj bi se tako spreminjal in moderniziral, v nekem smislu evolucije, češ da je sedaj vse drugače. Kakor da Cerkve ne bi ustanovil sam Božji Sin, ampak samo neki človek, modri ustanovitelj. 

Če je temu tako, potem je katoliška vera seveda brez pomena, je samo neka folklora, ki malo poboža neka čustva, ni pa resnična. Kar je res oz. še bolj, odgovore na poslednja človekova vprašanja, nam daje znanost, ne vera. Tako da je znanost resnična, vera pa ti nudi dobro počutje in nič več kot to. Vstajenje od mrtvih je tako brezvezno, kakor tudi vnebohod in vse takšne reči. Če se gre ali ne k zakramentom, je vseeno, tako ali tako je to samo neko druženje, neki družbeni konsenz, ni pa nekaj bistvenega za naše življenje. Molitev je izguba časa, zakramenti nimajo pomena, moralno življenje je zastarelo, ker so si slednje tako ali tako izmislili zlobni cerkveni voditelji, vsega naj ne bi razodel sam Bog in zato naj ne bi bilo večno. 

V redu, vse to lahko sprejmemo in je lahko vse skupaj samo neko božanje duše, sicer pa zatekanje k znanosti, ki bi naj imela odgovore čisto na vse. Vidimo pa, kakšne težave ima že z odgovor na neki naravni virus, kakšne težave ima šele z odgovorom na tisti virus, ki doleti vsakega človeka in ima stoodstotno umrljivost, imenuje pa se smrt. Ostaneta samo dve možnosti – ali je odgovor Jezus Kristus zaupal svoji Cerkvi in se lahko dokončno z vsem zlom borimo samo tako, da spoštujemo njen sveti in stalni nauk ter da se poslužujemo svetih zakramentov ter živimo bogato duhovno življenje, ali pa je to samo en tak lepi okrasek življenja, ne pa bistvena sestavina, ki ne sme motiti našega uživanja. Ob smrti pa naj bi tako ali tako bilo konec vsega. Potrebno si bo odgovoriti na ta vprašanja. In res, nič ne bo več enako kot prej – ne bi smelo biti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. maj 2020

Očetova hiša

Misel na 5. velikonočno nedeljo

V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, da naj bi naš skupni dom bila zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus, kakor še prej apostol Peter, vemo, daje ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan,ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to,kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona »zemeljska hiša, ki je le šotor«. 

Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi recimo s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da bi uspela v svojem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne nanje zanašali, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi slednjega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. 

Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. Poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. 

Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo sedaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta. 

Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih.

Za začetek je potreben sveti krst potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je slednji orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. vse Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke»samokritičnosti« svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih. 

Da ne bo potem, ko bomo imeli spet prosti dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi slednje je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 03. maj 2020

Vrata v nebesa

Misel na 4. velikonočno nedeljo

4. velikonočno nedeljo imenujemo tudi »nedeljo Dobrega Pastirja«, kako je Gospod Jezus Kristus označen v 10. Poglavju Janezovega evangelija, navadno pa se na to nedeljo moli za nove duhovne poklice in za svetost ter stanovitnost poklicanih. Ko pa govorimo o začetku tega poglavja Janezovega evangelija, imamo še en pomemben simbol, ki je simbol vrat. 

Vedno imamo neke razdelitve, oddelitve, prav vrata pa so tista, skozi katera prestopimo prag v neko
drugo resničnost. Že v hišo normalno vstopimo skoznje, tat pa seveda raje poišče drug vhod ali pa vrata vlomi. Če bi sami lazili skozi okno v hišo ali stanovanje, bi izpadli vsaj čudno, če nas že ne bi kdo imel za tatove, ker pač ne bi šli normalno skozi vrata. V svetišče tudi vstopamo skozi vrata in imamo ta privilegij samo od Kristusa naprej, saj prej ljudstvo nikdar ni imelo vstopa v samo svetišče, krščanstvo pa je prineslo ne samo to, da lahko vstopi, temveč se celo pričakuje, da vstopi čim pogosteje v svetišče. Govorimo torej o ločnici med posvetnim in svetim, ko iz ene resničnosti stopimo skozi vrata v drugo. 

Ne bomo se sicer preveč s tem ukvarjali, a je dandanes prišlo do precejšnjega zabrisanja ločnice med eno in drugo resničnostjo, kar seveda ni prav. Podobno sicer velja tudi v samem svetišču, kjer imamo ločnico, kakor je bilo v templju, med svetim in presvetim, ki je t.i. prezbiterij ali »sanctuarium«, kakor je še druga označba. Tako pridemo do same ovčje staje, ki je bila na Bližnjem Vzhodu dobro ograjeni prostor, ki je varoval drobnico, kjer ima simbolno ovca dobro konotacijo, koza ali kozel pa slabo. Vseeno pa so se živali, kakor je razvidno tudi iz evangelija, skozi sezono pasle skupaj, na koncu pa jih je pastir ločil na ene in druge. Staja je tako podoba Kristusove Cerkve, v katero ni drugega vstopa, kakor samo skozi Kristusa, torej po svetem krstu oz. sveti birmi, če bi bili sicer veljavno krščeni, a ne bi bili del katoliške Cerkve, saj govori Dobri Pastir sam, da ima še druge ovce, ki niso del te staje, a želi, da bi bili. Tu seveda misli na vse ljudi, ker je odrešenje namenjeno vsem, a je dar potrebno sprejeti. 

Kristus pa je tudi vrata v večnost, v nebesa, ki so, kakor je povedano že na samem začetku, ločena od zemlje, a je potrebno skozi vrata, vemo pa, da so po človekovem padcu slednja bila zaprta in zastražena. Samo po Kristusu tako pridemo v raj. »Vrata nebeška« pa po pravici pravimo tudi njegovi deviški Materi Mariji, ki jo bomo v tem mesecu še posebej slavili. Ona je tista, ki nas vodi k edinim pravim vratom, vendar pa vemo, da nam odpira poti, kjer so zaprte oz. nam pokaže, da obstaja vselej še možnost, dokler živimo na tem svetu, dokler dihamo, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Izven Cerkve torej ni rešitve, kakor pravi pravilo, saj četudi bi se kdo rešil, se to vselej zgodi po Cerkvi in po Kristusu, le da to ni redni način, ampak izredni. Samo Bog ve za tiste, ki se rešijo po tej poti. Torej ne samo po Kristusu, ampak tudi po njegovi Cerkvi, saj vemo, da ne more biti glave brez telesa. Misijonska dejavnost vseh članov oz., še bolje, členov Cerkve, je še kako pomembna, zato je treba svojo vero tudi kazati, najpomembneje, a tudi o njej govoriti, jo oznanjati. Tako se vračamo k pomembnosti tega prostora ali zgradbe, kjer so ovce. Seveda moramo paziti, da na Cerkev gledamo v celoti, kjer je nevidni del slednje še precej večji in številčnejši od vidnega dela, a vendar je vidnost ključnega pomena. Zato imamo papeža in škofe, ki so nasledniki apostolov in zato največji pastirji, ki nam jih Gospod daje, zato pa imajo tudi pastirsko škofovsko palico, potem pa imamo še duhovnike, ki s(m)o pastirji na bolj lokalni ravni, po župnijah, svetiščih in drugih cerkvenih resničnostih. Vsi seveda morajo in moramo slediti pravemu pastirju. 

A ko govorimo o vratih, je zlasti pomembno, da s(m)o posvečeni varuhi in delivci sredstev odrešenja, ki so pa sveti zakramenti. Zakramenti so Kristus sam in so vrata do nebes, ker po njih lahko prejmemo Božjo milost, seveda ob ustrezni pripravljenosti. V tem času zato goreče molimo, prosimo, se postimo, se mrtvičimo in zadoščujmo, da bi lahko čim prej spet imeli normalen dostop do zakramentov, naredimo čim več, da jih bomo dostojno in vredno prejemali, kakor tudi molimo za svetost in stanovitnost vseh pastirjev.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 26. april 2020

Mi pa smo mislili

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Poslušamo odlomek, ki ga tradicionalno poslušamo na velikonočni ponedeljek, ko »gremo v Emavs«, kar pomeni obisk sorodnikov, da bi jim voščili. Letos je bil ta obisk v precejšnji meri okrnjen. Vredno je morda poudariti prav to, kako prazniki, pa seveda še prej nedelje, ne smejo biti samo neka čustva in samo neko skupno zbiranje, ker sicer od vsega skupaj ne ostane nič, ko nam je to druženje odvzeto. Pa četudi ne bi bilo te virusne krize in kar spada zraven, vseeno tovrstno pojmovanje in tolmačenje vere nasploh, ne samo našega bogoslužja, praznovanja, nedelj in praznikov, nima prav nič kaj povedati ali ponuditi. Pride huda preizkušnja in ostanemo prazni ter nemi. 

Znanost se sicer ponuja kot tista, ki ima odgovor prav na vse, a so si potem znanstveniki kontradiktorni, protislovni in še ne vem kaj, napovedujejo prihodnost, pa se potem še zdaleč ne zgodi tisto, kar napovedujejo. Tiste presežne odgovore bi naj nam dala vera, ampak temu dandanes ni tako, ker je znanost resnična, vera pa je namenjena dobremu počutju. 

Tako smo podobni učencema, ki ob hudem pripetljaju ostaneta popolnoma razočarana, na robu obupa, če že ne silita preko tega roba, saj ta Jezus iz Nazareta po človeški plati ni izpolnil tistega, kar sta pričakovala onadva in kar so vsi pričakovali – končno osvoboditev iz jarma suženjstva, v tem primeru rimske nadvlade. Morda se je nekaterim ta nevojaška Jezusova rešitev, ki jo je ponujal še boljša v tej smeri, ki jo opažamo tudi danes, da od tistih, ki so mu sledili, ne bi zahtevala nobenega posebnega truda. Konec koncev je s čudeži ta veliki človek celo dokazal, da bi lahko samo tlesknil in bi se zgodilo podobno kot nekoč z Egipčani. A se to ni zgodilo. 

In tako se vrši življenje sodobnega katoliškega vernika, po možnosti nedeljnika. Če se pride k sveti maši samo zato, da se imamo tam »fajn«, sicer pa se ne dogaja nič drugega kot neke vrste razlaganje pisem in lomljenje kruha, se seveda ni nič zgodilo, zlasti v njegovi notranjosti. Bilo je neko druženje, neko človeško opravilo, malo »mi se imamo radi«, potem pa se vrnemo v svoj sivi in žalostni vsakdan. Morda smo šli celo k sveti maši samo zato, da malo bežimo od tega. Ampak potemtakem niti ni tako pomembno, kam bežimo. Zato bo moj faran peljal ženo k maši, sam pa šel v sosednjo vas po kruh in v bar na kavico, ker itak ni važno, če gre k maši ali ne. Pravijo, da je tako ali tako dober mož, četudi ne mara za sveto mašo, molitev in tako naprej, v garaži pa ima oltarček posvečen določenemu predsedniku, umrlem pred 40-imi leti. 

Učenca sta sicer bežala od Jeruzalema, kar delamo tudi mi, da bežimo od vsega, kar je težko in boleče, a kaj ko je Jeruzalem z vso svojo krvavo dramo prišel za njima v kakih 11 kilometrov oddaljeni trg Emavs. Tako tudi nas preganjajo vse te reči, ker še niso poveličane, še niso odrešene. Pa tega ne more rešiti noben človeški terapevt ali zdravnik, ker je to na koncu bolezen duše, to lahko reši samo Božji zdravnik Jezus Kristus, a tega ne more storiti brez naše privolitve, brez našega odgovora. Ta naš odgovor pa je v žrtvi samega sebe, v darovanju svojega življenja tistemu, ki je daroval za vse nas svoje življenje, pa čeprav mu ni bilo treba. Ljubezen je v požrtvovalnosti in odpovedi samemu sebi in svoji volji, v žrtvovanju te svoje volje v korist drugega, a zaradi Jezusa. Brez njega namreč ta žrtev nima smisla, je prazna. 

In zato vse naše skakanje, kolovratenje, kričanje in še ne vem kaj, kar se dandanes dela pri svetih mašah ne bo pomagalo prav nič, dokler ne bomo spoznali, da sveta maša ni samo razlaga pisma in lomljenje kruha, temveč je to vzpon s križem na Kalvarijo, z vsemi udarci, zasramovanjem in trpljenjem, smrt na Kalvariji, ki je odrešenje in poveličanje, ter sestop s te gore, a napolnjeni in odrešeni. Ne gre za virtualno žrtev svojega življenja, ampak za dejansko in ne gre samo za telesno žrtev, temveč za duhovno žrtev, saj nima nihče večje ljubezni kot ta, ki da svojo dušo za svoje, kakor nam v izvirniku pove Gospod Jezus po evangelistu Janezu. Zato virtualnih maš nimamo samo prek takšnih in drugačnih ekranov, ampak jih imamo pogosto po župnijah, kakor imamo tudi virtualne naše medsebojne odnose. Prav to je opozoril tudi sveti oče.

Objavljeno v tedniku Novi glas