Živimo od pravega kruha

Misel na 17. nedeljo med letom

Beremo poročilo o pomnožitvi kruha po evangelistu Janezu. V 5. poglavju smo izvedeli, da Kristus daje duhovno življenje tistim, ki vanj verujejo. Narobe je misliti, da bi duhovno življenje ne imelo nič opraviti z materialnim, kakor razmišlja današnji človek, zlasti pa je ta miselnost zaskrbljujoča pri mladostnikih in mladih odraslih. 6. Janezovo poglavje nam pravi prav to, da materialne dobrine lahko čudovito služijo kot sredstvo, da dosežemo duhovne dobrine, je pa seveda problem, če se iz sredstva spremenijo v cilj, saj potem duhovno razsežnost bodisi močno oslabijo bodisi celo izključijo. Res je, pravi Kruh življenja je Kristus, vendar pa se vselej, danes kot včeraj, poslužuje ustvarjenega, da to postane. Mi smo tisti, ki moramo dati na razpolago sebe, svoje in to, kar smo in imamo, da bi lahko Kristus prišel prebivat v nas in vse, kar smo mu podarili spremenil v poveličani milostni dar za nas in za naše. 

Kristus kaže, kako so sredstva, da dobimo njegovo milost, ki je njegovo Božje življenje, sveti zakramenti, pokaže pa tudi, da se mu moramo dati povsem na razpolago. Ne gre namreč samo za prejem zakramentov, ampak tudi za to, da bi slednji v nas čim bolj v polnosti učinkovali. Kristus nikdar noče delati sam, pa ne, da bi ne mogel, želi naše sodelovanje. Konec koncev nikdar ne dela sam, ker je v edinosti Svetega Duha z Očetom. Današnji človek je tisti, ki hoče delati vse sam in si domišlja, da sam ve in zna najbolje. Takšna miselnost je na dolgi rok pogubna – potrebujemo tako skupnost, torej druge ljudi okoli nas, kot tudi občestvo, torej povezavo z vso Cerkvijo, na vseh treh ravneh. 

Kot je lepo dejal don Fabio Rosini, ljudje na več načinov gledamo na sočloveka, posledično pa tudi na Boga, svetnike, verne duše in vse, ki so del občestva Cerkve: prvi pogled je bližnji kot nebodigatreba, ker lahko storim vse sam; drugi je bližnji, ki je v redu le toliko, kolikor mi koristi, tretji pogled pa je zavistni pogled, ko bližnjega dojemam kot svojega tekmeca. Vsi troje pogledi se seveda lahko med seboj brez težav dopolnjujejo v neki super-pogled. Negativni, seveda. Da bi imeli zdrav pogled na sočloveka, na svet, kakor tudi na Boga in vso Cerkev, vojskujočo se, očiščujočo se (duše v vicah) in zmagoslavno (vsi v nebesih), moramo tudi ta svoj pogled, ki ga kot ljudje imamo, po Gospodovem služabniku izročiti Kristusu. 

Najpomembnejše sodelovanje pri sveti maši je, kot smo na tem mestu že večkrat ponovili, izročitev sebe in vseh, ki jih imamo, ter vsega, kar imamo. Gre za našo zahvalno daritev, za našo prosilno daritev in za našo spravno daritev, ko obžalujemo vse svoje grehe in opustitve. In pomembno je biti pri sveti maši, ker more tam učinkovito, združen v občestvo svetih, moliti vsak, tudi največji grešnik, četudi ne bi mogel prejeti odveze ali svetega obhajila. Poleg učinkovitosti molitve, ker Cerkev tam dopolnjuje, kar njemu manjka, pa še prejme neprimerno več pomagajoče milosti, da bi se mogel spreobrniti in vrniti na pravo pot. Pa saj je neverjetno, da moramo tako vabiti k sveti maši – sv. p. Pij je dejal, da če bi vsaj malo vedeli, kaj je sveta maša, bi morali stati pri vratih orožniki, da se zaradi prenatrpanosti stavba cerkve ne bi porušila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Hrana pravega nauka in vodstva

Misel na 16. nedeljo med letom

Lepo je tudi v evangeliju zaslediti Božjo skrb za učence, saj tudi Božji Sin dobro ve, kako njegovi učenci potrebujejo nekoliko počitka in telesnega okrepčila. Opazimo omenjeni dve skrajnosti, zlasti to prvo pa še kako vidimo v vsakdanjem življenju, to pa je tista, ko se človek ne zna nekoliko ustaviti in si oddahniti od svojega vsakdanjega dela, si privoščiti telesno okrepčilo v miru in dobri družbi, kakor je tudi prav. 

V velikem poudarjanju in zasledovanju materialnih dobrin se ljudje po službi posvečajo še drugim dejavnostim, da bi še kaj zaslužili. Pa saj ne gre za to, da bi bilo to prepovedano, ampak težava je, ko ni časa za pogovor, za igro, za skupni obrok in tako naprej. Lepo je govoril srbski menih, ki je rastel v stiku s privilegiranim slojem v Beogradu na Dedinju in okolici, kako so starši njegovim prijateljem dajali denar, ne ljubezni. Kaj so v resnici potrebovali? Zato ne sme nikomur biti škoda časa, ki ga posveti temu, da gre s svojimi najbližjimi, ki so njegova družina, na sprehod, da se igra z otroki in podobno. Zakaj pa ne bi v svoja vsakdanja opravila vključili otrok ali vnukov, ki jim tako namenimo nekaj časa, njim pa se vse zdi še kot igra? Z dobro voljo je vse mogoče. 

Opozoril bi pa tudi na to, kako se ne vzame več nedelje kot tisto, kar je oz. bi morala biti. V prvi vrsti je to Gospodov dan, njemu posvečen, hkrati pa tudi dan, ko lahko kvalitetno preživimo čas s svojimi najdražjimi. Je dan tudi za kak obisk starejših in podobno dobrodelnost, važno pač, da ne gre za tiste sicer vsakdanje dejavnosti, ki štejejo k hlapčevskemu delu. Učenci, dijaki in študentje morajo tudi ta dan odložiti te skrbi, torej učenja in delanja nalog, saj navadno to pomeni, da do takrat niso naredili svojih dolžnosti, pa skušajo še zadnji hip reševati, kar se da. 

Omeniti pa moramo še drugo skrajnost, povezano s tem opuščanjem Gospodovega dne, ki je v tem, da se odpovedujemo svoji duhovni in intelektualni hrani na verskem področju. Hraniti se moramo tudi duhovno v molitvi in v svetih zakramentih, zato pa imamo spoved in sveto mašo z obhajilom, vendar potrebujemo tudi hrano zdravega nauka. Dolžnost nas pastirjev jo je res dajati, vendar pa je tudi dolžnost vsakega kristjana, da si to hrano poišče – dolžnost poučevanja je del službenega duhovništva, a je poglabljanje v katoliški nauk zaradi krstne upodobitve po Kristusu-Preroku dolžnost tudi vsakega kristjana. Tovrstna malomarnost je prav tako greh proti 1. Božji zapovedi, ki obravnava naše versko in molitveno življenje. Kristjan torej za to hrano potrebuje dobre pastirje, a mora zase in za svoje tudi sam poskrbeti, da takšno hrano priskrbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Vsi smo poslani

Misel na 15. nedeljo med letom

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce, torej duhovnike, še posebej misijonarje. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. 

Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje. Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva. 

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!

Objavljeno v tedniku Novi glas

Potrebna je vera kot osnova

Misel na 14. nedeljo med letom

Naš Gospod ni v svojem domačem kraju mogel narediti, razen majhnih izjem, nobenega čudeža, ker tam ni bilo vere. Tisto, kar je tam bilo navzoče, je bila tiste vrste zakrknjenost, ko ljudje pravimo, da že vse vemo mi sami, da pa bi kak tak navaden in ponižen človek lahko napravil kaj posebnega tam, to ni mogoče. Najprej so se odrekli Jezusovemu nauku zaradi tega, ker niso sprejeli slednjega, ni bilo niti čudežev. Zakaj se Gospod čudi? Ker je preživel otroštvo in mladost med njimi in so lahko določene stvari videli in izkusili, najbolj njegovo neverjetno versko znanje, ki ni moglo biti človeško, a gotovo je bilo še kaj posebnega, čeprav seveda pred javnim nastopom svojega poslanstva ni delal čudežev – so pa zagotovo morali kaj slišati o tem. 

V glavnem, če prestavimo v naše čase in razmere, potem lahko zlasti rečemo to, da mi že vse vemo in znamo, vera, potemtakem pa Gospod Jezus, ne more pomagati nič v našem življenju, ker je vendarle samo navadni človek. Res je, tam v Nazaretu je bil resnično skromnega porekla, saj so rojaki že pozabili na kraljevsko rodbino v tolikih stoletjih, četudi je Jezus po obeh starših izhajal iz Davidovega rodu. Sedaj je bil sin skromnega obrtnika, nič posebnega, tudi danes pa Kristus ni nič posebnega. Njegov nauk je »peace and love«, pa ne pomeni nič, življenje, tisto pravo, pa naj bi šlo naprej po nekem drugem tiru. 

Sobrat don Alberto Secci je dejal, da je glavna stvar liberalnega krščanstva oz. katolištva v tem, da vsemu drugemu dodamo še Boga, seveda na koncu, nazadnje. Bog je neka dodatna oprema, ki samo malo poveča udobnost, ni pa seveda nekaj bistvenega, pa se da biti tudi brez njega. Tisto, kar nam je všeč, vzamemo, ostalo pustimo. Dokler nas krščanstvo potrjuje v naših življenjskih odločitvah, četudi zmotnih, je v redu, ko gre proti njim, pa ne. Dokler se dobro počutimo, je vera koristna, ni pa resnična in ne vpliva zares na naše življenje. Zato katoliški raziskovalec, dr. E. Michael Jones, večkrat izreče še kako resnično frazo: »Znanost je resnična, vera pa ti daje dobro počutje.« 

Vendar pa je dnevu dovolj lastna teža, ni potrebna še pretirana skrb za jutri. V današnjem dnevu pa so stvari v mojem življenju, kjer lahko pomaga le Jezus Kristus, duhovno in resnično – resnično mi podeli svoje Božje življenje v zakramentu spovedi, nato pa se z mano združi v sveti evharistiji. Zato, da zame sploh bo obstajal neki jutri, pa da me ne bo življenje s svojo težo zmečkalo, pa da bo ob koncu tega življenja konec vseh teh tegob. Nekateri že govorijo o tem, naj se pazimo, ker bo jeseni še hudo, sam pa jim pravim, da najprej nimam kristalne krogle, kot drugo pa imamo Kristusa – če pa je Bog z nami, kdo bo proti nam? Ampak vzemimo resno ta odnos in ne iščimo le zadovoljitve čustev in ne iščimo nekega, kot pravi sv. Pavel Timoteju, čehljanja ušes. Sicer niti v našem življenju ne bo mogel ničesar storiti, ker pač ne bo našel pri nas vere.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Brez Boga ne moremo biti zdravi

Misel na 13. nedeljo med letom

V teh časih je ena glavnih tem pogovorov in želja zagotovo tudi zdravje. V latinščini imamo zanj besedo »salus«, ki pa pomeni zdravje ne samo telesa, temveč tudi duše, ko pa je nekdo zdrav, rečemo, da je »sanus« in je beseda tudi »sanitas«. Odtod tudi italijanski izrazi »salute«, »sano«, »sanità«. Žal se že vse od Descartesa naprej človeka pojmuje kot nekakšen stroj, ki mora delovati dobro, če pa kaj ne deluje, je to potrebno popraviti. Seveda je stroj treba tudi redno servisirati. Notranje težave se pojmuje podobno, saj bi naj bile to »mentalne« težave, ki jih potem rešuje medicinska znanost, če jih še ne more, jih pa bo. Da bi tu šlo za duhovni boj in da bi naj tu bile vpletene tudi zle sile, se dandanes oz. že kar dolgo izključuje. Vera je po tem pojmovanju sicer dobra stvar, ker omogoča dobro počutje, dokler se pač dovolj dobro počutimo, drugače pa nima nobene posebne koristi in je pravzaprav brezvezna. 

Tako se to pojmuje. Molitev bi naj bila izguba časa, prav tako pa tudi sveti zakramenti, kjer v bistvu še pred samo sveto mašo odpade najprej zakrament pokore, spoved. Po načelu, da je človek sam svoje sreče kovač, v smislu, da sam, popolnoma sam vodi in določa svoje življenje, nima duhovnik kaj iskati v tem življenju, in sicer zato, ker je najprej Kristus tisti, ki nima kaj iskati v tem človekovem življenju. Kristus je neki dobri hipijevski učitelj, čigar besede, ki nam godijo, vzamemo, ostalih pa ne. To je vse. 

Zato nismo kakor Jair, ki pade na obraz, ki se pokloni do tal pred tistim, ki je Bog, zato, ker bi naj mi pač bili več kot on, le da potem mi hitro pridemo do meje, ko ne moremo storiti več nič. Kakor Jairovi hčeri, se je oni dan sicer zgodilo danskemu reprezentantu Christianu Eriksenu, ki ni umrl, ampak le spal, kar pomeni, da še ni dokončal romanja na tem svetu – šele takrat namreč, po pojmovanju Svetega pisma, umremo. To pomeni, da umremo takrat, ko to hoče Gospodar življenja. Tudi telesno ozdravimo, kadar on to hoče in vidi, da je to koristno, da se oznani njegova slava in oblast, ker je resnični vladar nad življenjem in smrtjo. Sv. Jožef Moscati, raziskovalec in primarij v Neaplju, je na bolnih organih videl duhovno bolezen pacientov. Nekoč je opazoval bolna jetra bolnika in ga vprašal, koliko časa le-ta ni bil pri spovedi – odgovor je bil, da kakih trideset let. 

Tu vidimo, kako je vse povezano. Duša in telo sta eno. Skrbimo za svoje dušno, za svoje duhovno zdravje, da bi bili zdravi. Četudi pa bomo imeli težave s telesnim ali duševnim zdravjem, pa bomo vse to, če bo naše duhovno zdravje pravo, precej bolje prenašali.

Objavljeno v tedniku Novi glas