nedelja, 9. februar 2025

Da ne bi morda...

Če smo se jeseni, ko so bila na vrsti današnja berila, bolj zaustavili ob sv. Pavlu, pa se dajmo tokrat bolj ob znanem evangeljskem odlomku o ljulki med pšenico. Nanašanje je zelo jasno na stvarjenje, kjer je Bog zasejal dobro seme, kar pomeni, da je bilo vse, kar je ustvaril, dobro, ko pa govorimo o človeku, je celo rečeno, da je bil nadvse dobro ustvarjen. Vendar pa se je nekaj zgodilo, to pa je padec v greh prvih ljudi, torej Adama in Eve. Omenjena je noč, kar ni slučajno, saj je šlo za omračitev vsega, da bi se tako dovolilo zasejanje zla. Ker je njiva svet, je to zlo, ki je bilo po krivdi človekovega padca spuščeno na svet, pravzaprav povsod navzoče. Navadno govorimo o naravnem, moralnem in nadnaravnem zlu. Imamo torej zlo, ki je navzoče v naravi, potem zlo, ki je naš proizvod, potem pa še zlo, ki nas in naravo presega, saj je zadeva padlih angelov ali hudičev. V današnjem času imamo nekakšno mešanico in prehajanje med razsvetljenskim naturalizmom, ko se zagovarja, kako mora biti čim manj človekovega posredovanja, ker je pač vse po naravi dobro, torej se ne upošteva okuženosti vsega in vseh z zlom, po drugi strani pa imamo kar nekakšen obup oz. tisto "svetobolje", ki smo ga pa podedovali iz 19. stoletja, ta negativizem in obžalovanje, ta obup nad vsem skupaj. Praktično imamo neko prehajanje med eno in drugo skrajnostjo, v enem in v drugem smislu. Do tega vselej pride, če nimamo prave podlage in pravega pojmovanja, pa tudi prave vere. 

Treba je upoštevati vse, kar smo omenili. Stvarstvo in človek sta sicer res ustvarjena kot dobra, človek celo kot odličen, kolikor more biti telesno ustvarjeno bitje odlično, vendar je treba hkrati upoštevati tudi globoko zaznamovanost z zlom in grehom. To dvoje je spet povezano s čudovitim, a hkrati strašnim darom, ki je svobodna volja. Pri zlu in grehu pa je spet treba upoštevati vse tri vrste, ki smo jih omenili. Že res, da je začetek zla in greha v svobodnem uporu padlih angelov, ki so imeli samo enkrat možnost izbire, saj so povsem duhovna bitja, z vičjo stopnjo rtazuma, volje in podobnih darov, vendar pa je greh na svet prišel po človeku in njegovi izbiri, tako da greh nikdar ni samo stvar delovanja hudega duha in hudih duhov, ampak je vedno tudi stvar naravne nagnjenosti, ki je ta padla narava po izvirnem grehu, kakor tudi vsakič človekova odgovornost in svobodna volja. To vse je med seboj prepleteno, žal pa dandanes zasledimo besede škofov in teologov, ki preveč poudarjajo, kar zadeva zlo, delovanje hudega duha in hudih duhov. To je zato, ker se tudi v obratni smeri preveč poudarja samo Sv. Duha, ki bi naj deloval sam, izoliran. Kakor pa Bog vselej deluje kot Trojica, torej Oče, Sin in Sveti Duh obenem, tako tudi zlo vselej deluje na vseh treh ravneh, nikdar ni izolirano na eno samo raven - vselej gre tako za delovanje hudega duha in pajdašev, kakor tudi padle narave in človeka. 

Če namreč v tem pogledu preveč poudarjamo delovanje hudega duha, potem se zmanjšuje človekovo odgovornost in zaznamovanost z grehom. To se žal danes pogosto vidi v teh krogih karizmatičnih gibanj, zasebnih razodetij in podobnega, kjer povsod vidijo hudiča in preveč poudarjajo njegovo delovanje. To je ta vpliv protestantizma in podobnih zmot, ki ga potem najdemo v teh krogih, kjer se je tudi v Cerkvi to prevzelo. Kakor velja za duhovno življenje, gre tudi tu vselej, ob tej zaznamovanosti in padlosti, še za sodelovanje človeka, ki je bitje razuma in volje, poleg seveda še družbenega in skupnostnega vidika. Na razum in voljo se gleda negativno, nasprotno pa se zelo poudarja čustva. Druga zmota je naturalizem, po katerem v to po naravi vse dobro posega človek in to kvari. Najbrž ni treba veliko, da bi ugotovili, kako je ta miselnost privedla tudi do današnjega okrivljanja človeka za vse nevšečne pojave v naravi. Tako pač je, če greh ne obstaja, ampak je zlo samo stvar človeka. Preveliko poudarjanje samo moralnega zla pa, nazadnje, privede do moralizma. Tudi slednji se je žal preveč zasidral tudi v določenih krogih v Cerkvi. Načeloma gre za postavljanje morale na prvo mesto, pred vero, potem pa ni tistega zdravega realizma in sovpadanja vseh treh vidikov pri delovanju zla, kar se nato pozna tudi pri pojmovanju milosti. Potem pride do tistega rigorizma, kakršnega zasledimo tudi v besedah apostolov v evangeliju, ko človek toliko poudarja samo določeno ali določene vrline, da potem druge kar izginejo. Izboljšanje ali celo spreobrnjenje se hoče napraviti preveč na silo, na hitro, preveč na lastno pest in predvsem pri drugih, vendar se podoben način uporablja tudi pri sebi. Brez nekega zdravega realizma, potrpljenja, počasnega a vztrajnega ter odločnega dela, in sicer na tem, da se doseže neko vrlino, da pride do dobre navade, ne da se na silo izruje razvada, ne gre. Še enkrat več poudarjam odlične besede pokojnega terapevta Bogdana Žorža, ki je dejal, da se ne gre izkoreninjati razvade, temveč se dela na tem, da se na njeno mesto postavi dobro navado, vrlino. To je vselej bil krščanski, katoliški način, ki gre v smislu besed Janeza Krstnika: "On mora rasti, jaz pa se manjšati."

Tako gre tudi delati sicer v duhovnem življenju, kjer gre za delo tako na naravnem, kot tudi na moralnem in nadnaravnem področju. Svetniki nam kažejo, kako se recimo da ogromno storiti, da se spremeni in izboljša svoj značaj. Pred kakimi desetimi dnevi je godoval sv. Frančišek Saleški, ki sem ga tudi zadnjič omenil. V zgodovino je ta cerkveni učitelj prešel kot svetnik mehkobe in nežnosti, seveda v pravem pomenu besede, ne v smislu neke pomehkuženosti in poženščenosti. Eno je vrlina in krepost, drugo je pregreha in razvada. V resnici je bil v mladosti neverjetno koleričen in jezljivega značaja, nagle jeze torej, pa bi ga brez težav mogli dati med tiste, ki bi šli hitro izruvat plevel med pšenico v današnjem evangeliju. Sv. Frančišek je torej s pomočjo milosti toliko delal na svojem značaju, da si je oblekel ravno vse to, kar nam omenja v berilu sv. Pavel. Seveda ni popuščal na načelni ravni, kjer je ostal nadvse trden, spremenil pa je svoj način delovanja, ki je v življenju in delovanju kristjana nadvse pomemben. Glede tega obstaja rek: "Fortiter in re, suaviter in modo." - "Zelo trdno glede načel, vendar nadvse oprezno glede načina." To je tista prava nežnost in potrpežljivost, h kateri smo po besedah sv. Pavla in našega Gospoda danes še posebej povabljeni. To je torej to delo, ki pa je sodelovanje človeka z Bogom, z njegovo milostjo. To je Božji način, kjer se upošteva tako okoliščine, kakor tudi izbiro sredstev in vse drugo, da dosežemo najboljši možni rezultat. To je seveda današnjemu svetu tuj način, a lahko rečemo, da je tudi človeku tuj način, ker ni vse in takoj, kjer se preveč ne gleda na posledice in stranske učinke ter morebitno škodo. Vse to ni pomembno, da se le hitro in učinkovito pride do kolikor toliko dobrega rezultata. Kot rečeno, zlasti to velja pri delu in odnosih z drugimi. Gospod Jezus pa v svojih prilikah ne govori o človeškem načinu, pogledu, logiki, temveč o Božjem načinu, pogledu, logiki. Zato so te prilike sicer vzete iz vsakdanjega življenja, vendar obrnjene glede na logiko nebeškega kraljestva.

sobota, 1. februar 2025

Luč našega življenja

Današnje praznovanje, ki v širšem smislu zaokroža božično praznovanje, je zelo star praznik in so ga v Jeruzalemu praznovali že vsaj od 5. stoletja naprej. Po besedah preroškega starca Simeona je Jezus luč v razsvetljenje poganov, kar pomeni, da prinaša zveličanje vsem narodom, ne samo izraelskemu ljudstvu. Jožef poskrbi, da Jezus in Marija izpolnita Mojzesovo postavo, čeprav jima to ne bi bilo potrebno, pa vendar to ponazarja telesnost ali mesenost učlovečenja Boga po eni strani, potem pa imamo že napoved uresničenja Nove zaveze v Jezusovi krvi, ki se bo zgodila na križu. Prava žrtev ne bodo več živali, ampak Jezus sam, zato pa je darovan Bogu Očetu. Nečistost prve Eve se očisti z deviško čistostjo Nove Eve, Marije, ki je pred, med in po porodu ostala Devica. Gre namreč tudi za Marijino očiščenje po Postavi, vendar pa ni Postava tista, ki očiščuje, ampak Božja milost, katero je Marija prejela od Boga, kakor ji je povedal angel.

Gre torej za zaokroženje Besede, ki je postala meso, ki je postala konkretna. V Svetem pismu je lepo rečeno, da je Bog nekaj rekel in naredil, ni samo rekel in ni imel samo nekih namenov, temveč njegovim besedam takoj sledi dejanje ali uresničitev, konkretizacija. Marija je vsa čista, pa to tudi konkretno pokaže s podreditvijo obredu duhovnega očiščevanja, Jezus se daruje človeku, pa to tudi jasno pokaže. Sv. Frančišek Saleški pove, kako so v antiki dobrega človeka ponazorili tako, da so na breskev, ki ima obliko srca, dali njen špičasti list, ki ponazarja jezik. Dober in kreposten človek torej nima samo jezika, ampak tudi srce, se pravi svoje notranje življenje, voljo in razum, ki mu omogoča, da govori tisto in toliko, kolikor je prav, hkrati pa ga tudi vodi v izvrševanje teh besed, saj nam naš Gospod pove, da se dejanja rojevajo v srcu, dobra ali slaba. Štiri bitja pri preroku Ezekielu, nadaljuje dobri škof in cerkveni učitelj, tudi niso imela samo kril, da bi letala v višave, temveč so med krili imela roke, da bi te visoke stvari tudi udejanjala. Vemo, da se je v Cerkvi potem ta bitja uporabilo za upodobitev evangelistov. Pri evangeliju pri maši verniki stojijo, da s tem kažejo, kako želijo uresničevati evangeljske besede. Imamo lahko še tako visoke misli in namene, vendar, zaključuje sv. Frančišek Saleški, to človeka še ne pripelje v raj. Pregovor pravi, da je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel - če niso zadeve uresničene, četudi so v mislih, besedah ali na papirju dobre, jih pač v resničnosti ni.

No, pri darovanju v templju vidimo pri sveti Družini ponižnost, ki se uresničuje. Božji Sin in Božja Mati, ki se želita do konca podrediti temu, kar sicer velja za grešne ljudi, vendar ravno ta majhnost in skromnost ter ponižnost omogoča njun vstop v naša srca, da bi jih mogla potem od znotraj spremeniti, preustvariti. Brez te Marijine in Jezusove pokorščine človek ne bi mogel priti do čistosti srca, ki pa je potrebna, da bi ne samo potem v nebesih gledal Boga, ampak tudi za to, da bi že sedaj stvari gledal v Božji luči. Da bi prav gledal na življenje, na svet, na ljudi. Ker sta tako majhna, ju lahko ljudje sprejmemo, če smo le tudi samo majhni, pa se potem Bogu v svetišču darujemo, kar lahko naredimo, če se prej seveda očistimo. Sicer naš dar, kot tudi vemo iz besed našega Gospoda, ni kaj prida vreden. Onadva nista potrebovala iti v svetišče, ker sta onadva Božje svetišče, mi pa seveda moramo iti v svetišče. Mnogi govorijo, da tega ne potrebujejo, da ne potrebujejo spovedi in maše. Vse bodo rešili sami, Božje pomoči, Božje milosti ne potrebujejo. Pravijo, da se dobro počutijo, da jim nič ne manjka. Pater Maurizio Botta se je pri eni svoji knjigi s tem poigral v naslovu, saj slednja nosi naslov: "Dobro se počutim - zelo trpim". To je vzpon ali padec, o katerem govori Simeon - nekateri sprejmejo ponujeno Božjo roko, drugi pa ne. Vendar pa ljudje sami ne moremo razsvetliti temin našega življenja, potrebujemo tistega, ki je luč. Kakor je rekel Janezov oče, Zaharija, samo on razsvetli vse, ki so v temi in smrtni senci.      

nedelja, 26. januar 2025

Ne moja, ampak tvoja volja

Evangelij nam ponuje dve figuri, ki nam lepo pokažeta, kakšna mora biti naša vera in kako je potrebno moliti oz. Boga prositi, pokaže nam dve potrebni drži, jih je pa seveda več. Katekizem nas uči, da moramo moliti pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Gobavec nas uči vdanosti v Božjo voljo, stotnik nas pa uči ponižnosti. Vdano v Božjo voljo molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji in zaupamo v Božjo previdnost. Jezus je vedno učil tako moliti in verovati, ta gobavec je en primer tovrstne vdanosti. Pravi: "Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti." Da ga Jezus more ozdraviti, če hoče, je popolnoma prepričan gotov. Vendar pa se hkrati popolnoma prepušča Jezusovi volji, ali bo ozdravljenje tudi uresničil. To je preprostost krščanske vere - Bog more vse, kar hoče, dovolj je le, da to želi. Prejšnjo nedeljo smo že premišljevali, kako zdravje pojmuje sodobni človek, in sicer v čisto telesnem smislu, kot odsotnost bolezni. Vendar pa vemo, da je pri Bogu važnejše druge vrste zdravje, telesno zdravje ali ozdravljenje ni na prvem mestu, nakloni ga, če hoče, kar pomeni, če bi to bilo dobro za tistega človeka ali za druge ob njem. 

Kot smo ugotovili, gre pri tovrstnem ozdravljenju vedno za znamenje, ki kaže onkraj sebe, onkraj ozdravljenja, torej, ki kaže na tistega, ki je stvar naklonil, na Boga. Ljudje bi seveda radi vselej, da se stvari odvijajo po naše, kakor jaz hočem in mislim, zato pa vlada takšna zaprtost za druge možnosti, da torej ni nujno prav ali res tako, kakor jaz hočem in želim. Bog, kakor smo povedali, stvari vodi v svoji modrosti in previdnosti, pozna celotno sliko, mi vidimo samo delček. Jezus in Marija nas učita verovati in moliti vdano v Božjo voljo, da se torej vselej prepustimo Božji presoji in previdnosti. Neki rabin je nekoč dejal, sem zasledil, takole: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo." To ne pomeni, seveda, da se proti neki bolezni in podobnemu ne bi borili, ko pride, da je ne bi zdravili, pomeni nekaj drugega. Izaiju Bog pravi, da njegova pota niso naša pota in njegove misli niso naše misli. Kako bomo mi, mali, vedeli, katera je najboljša pot pri čemerkoli v življenju, ko pa smo tako omejeni? 

Treba je delati na tem, da bi naša volja bila čim bolj skladna z Božjo voljo in to tudi lepo in vedro sprejemati. Ne pa, da se potem začne tisto spraševanje, zakaj ravno meni? Pravilneje bi se bilo vprašati, zakaj pa meni ne, če stvari tudi druge ljudi doletijo. Ne gre za to, da bi križa v življenju ne bilo, gre samo za to, kako se z njim spopademo. Dandanes sta dve zmoti. Ena oznanja samo Kristusa, brez križa, gre torej za zavračanje trpljenja, za zavračanje križa. Druga zmota je v križu brez Kristusa, torej imamo seveda žrtev in podobno, vendar brez Kristusa. Prva pot je tako pot današnje družbe udobja, kjer bi ljudje sprejemali samo tisto, kar ugaja, kar je udobno, kjer se nitreba odpovedati, potruditi in podobno. V tej smeri se sprejema tudi Kristusa in Boga- kakor meni pač ustreza, ali kakor danes ustreza. Druga zmota je tista t. i. laična požrtvovalnost in dobrodelnost, kjer se ljudje v tej smeri lahko tudi zelo velikodušni oz. tudi lahko zelo herojsko in nekako "stoično" prenašajo, kar jih doleti, vendar pa v tem ni Kristusa, ni Boga. Zaradi tega tudi stvar ne gre onkraj, ni nadnaravna. Če se na tak način spopada z zlom, bolečino in boleznijo, se seveda da lajšati, kolikor je ljudem mogoče, ni pa mogoče resnično zdraviti. Ko namreč govorimo o trpljenju, bolečina h in bolezni, govorimo o zlu, slednje pa ni samo fizično ali naravno, temveč je tudi moralno in nadnaravno. Zato je treba stvari reševati celostno. Gledati celostno pa pomeni tudi videti in vedeti, da ne bo šlo brez križa, ker brez križa ni ljubezni, čeprav danes marsičemu pravijo, da je to ljubezen. 

Zato pridemo še do druge potrebne in pomembne drže, ki je ponižnost. Jaz ne vem in ne poznam vsega, česar se stotnik še kako zaveda. Sam je v človeškem smislu zelo močan in vpliven, ima tudi služabnike, ki zanj delajo, ko pa njegovemu pomembnemu služabniku odpovedo telesni udi, je pred tem nemočen. Ve, kdo to lahko stori. Drugi bi poslali katerega od služabnikov, on gre osebno, se ne sramuje, kljub svojemu položaju. Tudi on je prav tako vdan v Božjo voljo, saj ničesar ne zahteva, Gospodu samo pove, kakšen je položaj. Zaradi svoje prave ponižnosti odgovori na Jezusovo odzivnost ("Pridem in ga ozdravim!") s tisto čudovito izpovedjo, ki jo molimo pred prejemom Jezusovega rešnjega Telesa: "Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho..." Kar Bog da ali stori, je vedno nezasluženi dar, saj ga ljudje v resnici nismo vredni, vendar pa ga mopremo prejeti in sprejeti, če je naše srce, torej naša notranjost, naša duša, resnično pripravljena. Pri tenm pa ne gre samo za čistost, tmeveč tudi za ti dve drži, ki ju danes obravnavamo - biti moramo, kakor Jezus, krotki, torej vdani v Božjo voljo, in ponižni. To mora biti vedno naša drža. Zato Cerkev pravi, da moramo takole moliti. Četudi se ne bo takoj in se ne bo po naše nekaj zgiodilo, moramo vselej vztrajati v tovrstni drži. Bog nas namreč tudi vzgaja in oblikuje, nas pripravlja. Italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je lepo dejal, da Bog nikdar ne moti naše sreče, če ne zato, da nam pripravlja nekaj večjega, boljšega. Zato se ponižno izročimo v Božje in Marijine roke, da se bodo stvari razvile tako, kakor Bog hoče, ker bo tako vedno prav. Treba se je pošteno truditi in delati vse, kar moremo, hkrati pa moramo, kakor pravi tovrstni rek, verovati, da je vse odvisno od Boga, ne od nas. 

nedelja, 19. januar 2025

Voda in vino - človeško in Božje

Na drugo nedeljo po Gospodovem razglašenju je še eno dodatno razodevanje Jezusa kot Boga, namreč v Kani Galilejski, kjer se Gospod razodene predvsem svojim učencem s čudežem, ki je prvi izmed mnogih. Kakor nam povedo cerkveni očetje, je že vse zaobjeto v samem dogodku Gospodovega razglašenja, posebej pa o tem govori antifona pri hvalnicah na Jezusov krst, kjer so vsebovani vsi ti dogodki, takole se glasi: »Danes se je Cerkev združila z nebeškim ženinom, ker je Kristus v Jordanu opral njene grehe: Modri prihitijo na poroko z darovi in svatje se veselijo zaradi vode, spremenjene v vino, aleluja.« Že pred Jezusovim krstom v Jordanu se ljudje sprašujejo, ali ni morda Janez tisti, ki mora priti, vendar se največji med preroki razglasi za ženinovega prijatelja, torej za nebeškega ženina, ki ga omenja bogoslužje, razglasi Jezusa. Krstnik pravi, da je on pravzaprav voda, če se tako izrazimo, vino prinaša Jezus Kristus. Tudi pri sveti maši voda označuje ubogega človeka, našo človeško naravo, ki pa jo prevzame in poveliča Božja narava, torej Božja milost. Zato samo par kapljic vode v vino. Tako majhna gesta se zgodi pri sveti maši, pa vendar je tako zelo pomenljiva in skrivnostna, saj duhovnik to molitev ob vlivanju po tihem moli: »O Bog, ki si človeško substanco (naravo) čudovito ustvaril in še čudoviteje poveličal: naredi nas deležne božanskosti tistega, ki se je blagovolil sprejeti našo človeškost, Jezusa Kristusa, tvojega Sina in našega Gospoda, ki s teboj v edinosti Svetega Duha živi in kraljuje, Bog, na vse veke vekov. Amen.« Tudi mi smo torej samo voda, vendar nas lahko prevzame kot ženinove prijatelje moč Božje milosti, da postanemo sveti, da postanemo Božji. Svatba v Kani nam torej pove, kako Božja milost človeško naravo dvigne iz njenega padlega stanja, tako da človek ponovno zažari v svoji "bogopodobnosti" in sličnosti. To je tudi sicer bistvo zakramenta svetega zakona, da je namreč sklenjen v troje, da je tu še Bog, da je vse skupaj spet narejeno v Sv. Trojici. Bog daje zakoncem svojo milost, da bi si medseebojno pomagali rasti v Bogu kot družina, ki je spet podoba Boga na zemlji, podoba Sv. Trojice, zato pa toliko prizadevanj da se uniči Božjo podobo na svetu, če se že Boga kot takega uničiti ne da.

Pa vendar je spet tu nauk o izvirnem grehu. Človek je sicer res bil ustvarjen kot odlična Božja stvaritev ("prav dobro" namreč pomeni odlično v našem jeziku), vendar je temu sledil usodni padec v greh, kar je bilo popolnoma svobodno človekovo dejanje. A ker so to storili prvi starši, je kazen za greh prešla na ves človeški rod. Lahko še tako govorijo, da Bog ne kaznuje, ampak vsi vidimo, da je izvirni greh prinesel vse to zlo, ki ga imamo na zemlji, kjer je nazadnje tudi smrt. Ta ženitna svatba v Kani tako kaže na to, kako je po Jezusu Kristusu človek rešen greha in smrti, pravzaprav pa darovi modrih nakazujejo, da se to zgodi po smrti na križu - tam je namreč Gospod Jezus pravi Kralj, Duhovnik in Žrtev, kar označujejo darovi zlata, kadila in mire. V nas je torej ne samo naravno življenje, temveč smo po Jezusu Kristusu lahko deležni nadnaravnega, Božjega, življenja. To je tisto, kar prejmemo pri svetem krstu, kjer se ne samo na zunaj umijemo, kar bi nakazovalo to zunanje polivanje z vodo, temveč nas Bog tudi znotraj očisti in prenovi ter dvigne k pravemu našemu dostojanstvu, ki je dostojanstvo Božjih otrok. Isto se dogaja potem vsakič pri "drugem krstu", kakor Očetje imenujejo zakrament svete pokore, spovedi.

Ob vstopu v novo koledarsko leto si voščimo zdravja, vendar povprečni človek današnjega časa tu misli le na telesno zdravje, torej na odsotnost bolezni in poškodb. Nekako torej počnemo neke vrste vraževernost, da nas ne bi kaj takšnega doletelo. Kaj bi se zgodilo, če bi nas? Očitno bi bila prava katastrofa. Jutri je pogreb mojega soseda, ki je umrl star nekaj več kot 62 let, potem ko so ga odpustili iz bolnice. Kako hitro in nepričakovano nas presenetijo te novice. Tolaži dejstvo, da je pred smrtjo prejel svete zakramente, zadnjič je prejel sveto obhajilo par dni pred smrtjo, kar je danes postala že prava redkost. Ne pustimo se presenetiti, še bolj važno pa je nekaj drugega, a človek v blagostanju na to ne misli. Kaj če je človek sicer, glede na seznam Svetovne zdravstvene organizacije, zdrav, pa še vedno ni izpolnjen, srečen, zadovoljen... Kaj če manjkata pravi smisel in cilj v življenju? Če potem izgubimo tisto telesno zdravje, izgubimo še tisto zadnjo stvar, na katero smo se tako zanašali, zato mnogi obupajo. Kakšna praznina zazija v ljudeh, ni težko videti, ko obiskujemo bolnice ali domove ostarelih. Današnji človek torej izgubi vse to zemeljsko, na koncu to predstavlja naše telesno zdravje ali naše medčloveške odnose, pa res ne ve več, kaj bi sploh počel na tem svetu. Zato ta voda sama po sebi ni dovolj, priti mora še nekdo drug, ki lahko to navadno in naravno stvar dvigne na višjo raven.

To kaže na našo navezanost na to, da ostanemo pri zgolj naravnem, tudi kar zadeva naše mišljenje, ne bi se pa iz tega dvignili na višjo raven, ki je nadnaravna, ki je Božja. Kakor bi v okvirje tedanjih ljudi vendarle lepo spadal Janez Krstnik, ko so ugotavljali, kdo bi bil ta Mesija, tako tudi danes v naše okvirje spada marsikdo in marsikaj, kar ne zahteva neke odpovedi, nekega odrekanja tem našim človeškim pričakovanjem, tej naši človeški logiki. Kar ne zahteva truda in odpovedi lagodnosti. Ne moremo reči več, da je to mišljenje kakorkoli naravno, ker smo se, pod vplivom sveta, že zdavnaj odrekli naravnim zakonom, da o nadnaravnih potemtakem niti ne govorimo. Nasprotno pa smo poklicani, da po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi mi naredimo vse, kar lahko, da se bo še nad nami "odprlo nebo" in bomo spet v dostojanstvu Božjih otrok. Nebo se je namreč odprlo, potem ko je molil. Po Svetem Duhu že res k nam prihajajo, potem ko smo prejeli določene zakramente, darovi Svetega Duha, vendar se morajo iz njih še, kot nas lepo uči sv. Pavel, razviti duhovni sadovi. Odločitev za nadnaravno življenje je odločitev za krščansko življenje, ki je življenje po Božjih zapovedih, pravem katoliškem nauku, pa seveda molitveno in zakramentalno življenje. Če se človek odloči le za naravno življenje, potem je prepuščen le samemu sebi, pa mu, kakor nas prav tako uči sv. Pavel, uspevajo le "dela mesa", ki označujejo vse izrojeno človekovo početje. V priliki o trti in mladikah nas namreč Gospod Jezus lepo opozarja, da brez njega ne moremo narediti nič dobrega.

Dogodek v Kani Galilejski uči kristjana, ki se zaveda svojega stanja, da se po pomoč za prejem daru Božje milosti obrača še na nebeško Mater Marijo. Njena prošnja vse velja, saj tudi v Kani še ni bil pravi čas za prvi Gospodov čudež, ker pa ga je prosila njegova mati, je čudež naredil. To je naša prošnja, če jo ojačamo s priprošnjo Božje Matere, kakor tudi, če jo ojačamo s priprošnjo angelov, svetih in blaženih. Ne bojmo se prositi za dobre, posebej duhovne darove. Morda bi posebej opozoril na tiste stvari, za katere prosimo Jezusa, da nas jih osvobodi v litanijah njegovega svetega imena, ki jih še posebej molimo v januarju.

ponedeljek, 13. januar 2025

Živeti iz krsta in po njem

Tradicionalno je praznik Jezusovega krsta na osmino Gospodovega razglašenja, torej 13. januarja, medtem ko je pa nedelja v tej osmini nedelja Svete družine, kar je bilo včeraj. Jezus sicer, kakor je veljalo že za vse drugo, ne bi potreboval krsta, ampak je tudi to naredil, da pokaže, kako je nase popolnoma sprejel človeško naravo. Krst v Jordanu je začetek njegovega javnega delovanja, še prej pa izpolnitev postave. Čeprav Janezov krst ni imel ućinka, ki ga daje Jezusov krst, pa naš Gospod potrjuje potrebnost pokore za spreobrnjenje in odpuščanje grehov. Jordan je veljal za nečisto reko, ker je izviral na poganskem severu, in sicer izhaja iz rek Banias ali Hermon (izvira na Golanu), Dan (v zgornji Galileji) in Hazbani (izvira v Libanonu), zato ga je Jezus s svojim vstopom vanj očistil in nakazal, kaj pomeni sveti krst, ki ga kasneje postavi in izroči apostolom - gre za očiščenje grehov in pridružitev v njegovo Cerkev. S krstom nekdo postane pravi Božji posinovljenec in Jezusov brat, kakor tudi brat vseh tistih, ki so krščeni v njegovo Cerkev. S krstom v Jordanu pokaže, da je krst, torej pridružitev Cerkvi, za vse narode, ne le za izralesko ljudstvo. Ko ga Janez označi za "Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta", ki, dobesedno, prevzame ali vzame nase greh sveta, torej vse grehe ljudi vseh časov, se začne Gospodovo javno delovanje, hkrati pa je to že označitev tega, da je on tisto pravo in edino žrtveno jagnje. To jagnje nadomesti vse druge žrtve, ki niso mogle rešiti vprašanja zla in odvzeti grehov oz. jih odpustiti - Kristusova Božja milost mora to narediti od znotraj. Krst, po njem pa potem vsi zakramenti Cerkve, h katerim je ta zakrament vrata, predstavljajo tisto nujno in redno pot zveličanja za človeka.

Danes se s krstom bodisi preveč odlaša bodisi se ne krščuje več svojih otrok, kar je tudi eden od znakov krize v Cerkvi in krize vere nasploh. Navadno se v začetku koledarskega leta poda nekaj statističnih podatkov po župnijah, kar pa zadeva krst, so ti podatki močno zaskrbljujoči po eni strani, po drugi pa tudi nepopolni, če se ne pove še drugih, ki se jih sicer posreduje na škofijo - ali gre za zakonskega otroka ali ne, pa starost krščenca. Dandanes je le še za vzprec krščanskih porok, zato so tudi krščeni otroci navadno nezakonski otroci, po drugi strani pa je precej več krščanskih pogrebov kot pa krstov. Vsi ti zaskrbljujoči podatki, vsaj morali bi biti zaskrbljujoči oz. alarmantni, pomenijo propad. Ni drugih besed za to. Sicer neuradno, v praksi pa, se je zamenjalo med sabo cilja svetega zakona, tako da na prvem mestu ni več roditev in vzgoja otrok, temveč drugotni, ki pa zaradi drugotnosti ni manj pomemben, ki pa je cilj medsebojnega posvečevanja zakoncev, ne pa "združitveni" cilj, kakor se ga imenuje zadnjih petdeset in več let. Ni torej samo roditev otrok, temveč tudi njihova vzgoja, katere pa ni brez krsta in zakramentov ter splošnega verskega življenja in vzgoje v družini. Zelo se poudarja samo še naravne elemente in cilje, ne pa tudi nadnaravnih. Brez naravnih seveda ni nadnaravnih, vendar pa tudi velja, da brez nadnarave narava propade. Roditev seveda je naravni element in je možna tudi zunaj zakona, vendar pa se rado pozablja na še drugi naravni element, ki je pa zakon. Prave civilizacije imajo dva poglavitna elementa, to pa sta poroka in pokop mrtvih. 

Ni težko danes najti ob pogovorih strinjanja glede pokopa svojcev, morda se je edino treba bolj potruditi, da ljudje razumejo, zakaj bi se jih ne sežigalo, težje se razume nujnost zakona, torej družine. Brez poroke ni družine, civilna poroka pa velja za naravno samo, če sklenitelja oba ne bi bila krščena, sicer je kakor da je ne bi bilo. Brez poroke tudi ni možna vzgoja oz. ni možna prava vzgoja, niti naravna. Manjka bistveni naravni element osnovanja osnovne celice družbe. Potem pa je seveda sicer res najprej potrebna naravna vzgoja v družini, vendar to še ni dovolj. Pred zdaj že kar nekaj leti je bil prijatelj na predavanjih za pripravo na krst, pa so predavatelji veliko govorili o naravni vzgoji. Vprašal jih je glede nadnaravne vzgoje, pa so rekli, da slednjo tudi nudijo ali so nudili otrokom tako, da so skupaj zvečer zmolili molitev "Sveti angel". To je sicer majhen delček mozaika nadnaravne vzgoje, a še zdaleč ne vsa nadnaravna vzgoja. Ko se zadnja desetletja precej govori o tem, da je treba živeti iz svetega krsta, pa se premalo dela na tem, da bi tako zares živeli. Gre predvsem za življenje po veri in iz vere, česar pa ne more biti, če starši tega ne živijo, nimajo in ne dajejo ali predajajo. Pri krstu je človek maziljen kot podoba Kristusa, pravega Duhovnika, Preroka in Kralja, pa je treba tudi sebe tako stalno oblikovati, vse to pa tudi prenašati na otroke. Duhovniška služba je služba posvečevanja, in sicer v krepostnem, molitvenem in zakramentalnem življenju. Preroška je služba učenja in poučevanja, namreč resnice. Poglabljati in predajati je treba stalni in nespremenljivi nauk Cerkve, ki je v Svetem pismu in izročilu. Svetega pisma ni brez izročila, tudi zato, ker je bilo po izročilu slednje kodificirano. Zato se stalno učimo in poglabljamo versko znanje, ki ga potem naprej podajamo. Gre za to, da tudi seveda sledimo temu stalnemu nauku in izročilu. Vse, kar bi temu nasprotovalo, je treba zavreči. Kraljevska služba je služba vladanja in obvladovanja ter bojevanja. Ni težko razumeti, da gre za boj za kreposti in proti grehu, potem pa za modro vodenje, vladanje in usmerjanje - sebe in tistih, ki so nam zaupani. Zasledil sem v enih oznanilih, da t. i. srednje generacije ni več v cerkev, ker bi naj bili naveličani. Srednja generacija bi bili otroci bumerske generacije in potem še naslednja generacija, torej otroci teh otrok. Lahko je tudi res naveličanost, predvsem pa gre za pomanjkanje vere. Iz istega razloga te iste generacije otrok več ne krščujejo in versko vzgajajo, kar tudi pomeni, da jih več ne vpišejo k verouku, ali pa jih tja samo pošiljajo, potem se pa zadeva zaključi po birmi, lahko pa tudi že prej. Ni vere, ker se ni preneslo naprej, kar se je prejelo. Morda pa se ni niti več prejelo.