Služba ali služenje?

Misel na 29. nedeljo med letom

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kakor učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. 

V resnici bi tudi nam bilo zelo koristno imeti kakšnega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki bi nam lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, radi bili vselej srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kakšne bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu. Skratka, kot normalno stanje praktično vsi pojmujemo ugodje, kar pa ni resničnost, temveč fantazije. Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša ne nikakršnega ugodja niti nobene ugodnosti. Gospod Jezus prav tako nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. 

Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati. Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravi cilj našega življenja

Misel na 28. nedeljo med letom

Vsak od nas je tisti »nekdo«, ki bi rad izvedel, kako bi prišel v življenju do tega, kar imenujemo sreča. Današnji svet nas spodbuja k temu, da bi se vsak od nas uresničil oz. se izpolnil. Poudarek je torej dan na meni samemu, vendar pa je to pot brez izhoda, uresničitve oz. izpolnitve pa ne prinaša. Izpolni se vsakdo v drugem, najprej v Bogu, potem v svojem bližnjem – obema je potrebno služiti. 

Človek, ki pride k Gospodu, živi precej dosledno svoje življenje v odnosu do bližnjega, kakor ga lahko živi tudi nič koliko ljudi današnjega časa. Osnova, ki nikakor ni slaba, kar z ljubečim pogledom nakaže tudi Gospod Jezus, gre pa vendarle za samo dobro življenje v zemeljskem smislu. Kristus že takoj na začetku stvari postavi na svoje mesto, saj pokaže temu človeku, kako nikakor ni samo neki učitelj, ampak mu pove, da je dober samo Bog, s čimer nakaže, da je tisti, ki govori z njim, nihče drug kot Bog. Zahteve, ki jih postavlja Bog, gredo onkraj zgolj človeških sposobnosti in človeške pameti. Tisto, do česar pridemo ljudje sami po sebi, je sicer lahko dobra osnova, ki jo priznava tudi Gospod sam, kakor smo rekli, a se na neki točki vse to ustavi. Potrebna je usmeritev v nadnaravni cilj, natančneje v Boga kot cilj. Izpolnjevanje njegovih ne samo zahtev, temveč tudi predlogov, nasvetov, je tisto, kar nas precej bolj osrečuje in izpolnjuje, kot pa bi si to ljudje omogočili sami po sebi. Imeti bogastvo, v takšnem in drugačnem pomenu, sicer ne pomeni obsodbe za neuspeh v iskanju sreče in izpolnitve, vendar le, če je slednje sredstvo, ne pa cilj. Nihče ga namreč ne bo nesel s seboj ob ločitvi s tega sveta. 

Tu je kontrast med dvema kategorijama, ki imata enako osnovo - apostoli in tem človekom, le da so eni vse zapustili in šli za Kristusom, da bi jih on napolnil in osrečil, ta človek pa se ni pripravljen odreči zemeljskim in človeškim ugodnostim ter udobju. Apostoli namesto vsega, kar so imeli, prejmejo Kralja samega, v srcu tega človeka pa, kakor je veljalo že ob njegovem rojstvu v Betlehemu, zanj ni prostora. Kjer ni prostora za Kristusa Kralja, ni prostora najprej za Božjo modrost in previdnost, za tisto pravo otroško zaupanje do Boga. Zelo nevarno pa je tudi, da nekdo, ki ostaja tako navezan, ves prostor svojega srca porabi le še zase, pa da potem ni prostora niti za bližnjega, začenši s tistimi najbližjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Drugačna raven skupnosti

Misel na rožnovensko nedeljo

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe. Od začetka pa nista bila ustvarjena le kot moški in ženska, temveč kot mož in žena. Vsakdo se uresniči šele v družini, ko postane mož oz. žena. Gre za najprej duhovno načelo, zato možje in žene postanemo tudi tisti, ki imamo drugačne vrste družino, torej župnijsko recimo oz. redovno. 

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Kriza družbe je zaradi krize družine, obojno pa je kriza vere. Tudi vse, kar se dogaja, temelji na duhovni ravni. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Postati majhni za Boga

Misel na 25. nedeljo med letom

Gospod želi vedno biti tudi nekaj časa sam s svojimi učenci, da bi jih naučil kaj novega, pa da bi seveda poglobili svoj odnos z njim. Od množice se kristjani kot njegovi učenci ločimo, da bi bili z njim seveda vsakič, ko gremo k sveti maši, še posebej to velja ob nedeljah in praznikih, a velja tudi za vse tiste trenutke, ki jih preživimo z njim v molitvi, še posebej za tiste, ki jih sami z njim preživimo v cerkvi, kjer je resnično navzoč. 

Vseeno pa bi danes vztrajal še raje pri zakramentu pokore, ker se res odlično sklada s povedanim v evangeliju. Tam ni prostor za samopotrjevanje, za uveljavljanje sebe, ampak ravno obratno. Tam moramo resnično biti majhni in otroški, da bi nas Gospod napolnil po Svetem Duhu s svojo milostjo. Da bi bili spet polni Božjega življenja. Pred Bogom tedaj res nismo večji ali manjši, ampak ni razlike med enim in drugim v smislu, da smo vsi grešniki. 

Potrebno se je ponižati, da bi nas Gospod povišal, česar pa svet neposredno ne more opaziti, temveč le posredno, saj nam milost pomaga tudi k temu, da se poboljšamo v odnosu do bližnjih. Kakor pa smo govorili že zadnjič, nas svet vabi k temu, da bi se nad drugimi uveljavljali, kar je bila skušnjava tudi apostolov, Gospod pa nas vabi k temu, da se manjšamo, da bi on v nas rastel. 

V spovedi tako imamo tisto resnično notranjo pripravo na vredno in dostojno prejemanje Gospoda v obhajilu. Kdor si domišlja, da je to njegova pravica in kako da je on vreden prejeti, ni otroški, ampak je otročji. Otročji je tudi vsak kristjan, ki se sprašuje, kaj naj pripravi Gospodu, namesto da bi se raje vprašal, kaj Gospod pripravlja ali je pripravil zanj. Bolj ko vse drugo, je pomembno Gospodu pripraviti svoje srce. V človekovi notranjosti se namreč nujno mora nekaj spremeniti. Naj nam naša nebeška Mati Marija ne bo samo čudovit zgled v tem, ampak jo kličimo na pomoč kot mogočno priprošnjico, da bi bili v odnosu do Gospoda bolj otroški, da bi torej odprli srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Za Kristusom po poti križa

Misel na 24. nedeljo med letom

Če bi danes vprašali koga, kaj je najpomembneje v življenju, morda na Jezusov način – kaj ljudje pravijo glede tega -, bi morda odgovor bil precej bolj enoten – biti srečen. Odgovor je lahko na mestu, vendar je potrebno ugotoviti, da si sreče ne more zagotoviti človek sam, da ne pride po naši človeški logiki, temveč po logiki Božjega kraljestva. V tem kraljestvu pa kraljuje Kristus, zato tokrat v evangeliju prehajamo od zapovedi in razvoja Božjega kraljestva k sami osebi Jezusa Kristusa. Božje kraljestvo namreč ni in ne sme biti le v nebesih, ampak tudi na zemlji, kakor molimo pri očenašu. Za dobro življenje in za to, da »najdemo svojo dušo« (kakor je pravilni prevod), potrebujemo »biti z njim«, kar nam kot ključno sporoča evangelist Marko. Res je, da smo z nekom, se je treba stalno odpovedovati sebi, to velja za vsako človeško osebo, s katero želimo biti, toliko bolj pa za našega Kralja, Gospoda Jezusa. Kakor pravi Janez Krstnik, mora veljati: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« 

Če hočemo torej večno z njim kraljevati, moramo stalno z njim biti. Skoraj vsi apostoli in učenci so se morali kasneje pokesati in vrniti, ker so se razbežali, razen apostola Janeza, ki je edini med njimi stal pod križem. Zato tudi edini med apostoli ni umrl mučeniške smrti. Boljše so bile žene, ki so z Božjo Materjo Marijo vztrajale do konca ter stale pod križem. Biti z njim je namreč pot križa, tudi zato, ker Kristus kraljuje s križa. To je obratna logika z logiko sveta, ki pravi, kako se mora nekdo, po možnosti res posameznik, ne skupnost, vse bolj afirmirati – Kristus pravi, da se mora nekdo manjšati, da bi postal velik.

V Jožefovem letu smo. Sv. Jožef se je na trenutke odpovedal sebi, da je prevladala Marija in se je zgodila Božja volja. Veljalo je tudi obratno, ko je Marija bila kot žena podložna Jožefu in se je prav tako vse izvršilo, kakor je prav. Imamo tudi figuro Pavla, katerega ime pomeni »najmanjši«, prej pa je bil Savel, katerega ime pa pomeni »prvi«, »največji« in podobno. Srečko Kosovel nam v pesmi 'Veliko moraš pretrpeti' pokaže na to, kako težko je človeku iti po poti križa, čeprav pravi, da je treba. V evangeliju smo poučeni, da ne smemo po tej poti iti sami. Ne smemo biti kakor Juda Iškarijot, ki se je v srcu osamil od drugih, tudi od Boga, biti moramo kakor Marija. Ki je vse sprejela v svoje srce in to še vedno dela. Ni najprej razumela, ampak je najprej shranila v svojem srcu in premišljevala, je pa verovala, ker je, kakor je vzkliknila Elizabeta, »tista, ki je verovala«. Moramo jo posnemati, križ sprejeti, sprejeti vse, kar pošilja Gospod, pa to shraniti in premišljevati v svojem srcu, polni vere. Bog vodi to pot v svoji modrosti in previdnosti. Svojim zvestim pripravlja večje plačilo.

Objavljeno v tedniku Novi glas