Ponižati se, da bi bili povišani

Misel na cvetno nedeljo

Ker na cvetno nedeljo beremo Gospodov pasijon, se ustavimo ob Pavlovem odlomku iz pisma Filipljanom. Apostol razmišlja o tem, kako je večni Logos, Božji Sin bil v večnosti v isti Božji naravi, ki je večna, pa je vendarle prevzel nase minljivo podobo, ko se je ponižal. Dobesedno govori, da se je »izpraznil«, ne le ponižal, kar se potem lepo dopolni s tem, da je postal podoben ljudem. Imamo neminljivi element, ki je Božja narava, potem pa minljivi element, to pa je človeška narava. Sporočilo za nas je to, da če hočemo biti napolnjeni z Božjo navzočnostjo, da se Gospod naseli v nas, se mora tudi vsak izmed nas »izprazniti« samega sebe. Vedno sta ovira naša ponos in napuh. Predstavljajmo si kozico, ki ima na sebi tesno nadeto pokrovko, pa ne more vanjo nič od zgoraj, če se pa pokrovko odkrije, se kozica lahko napolni z neko vsebino. 

Za človeka to izpraznjenje pomeni to, da se pred Bogom ne skrivamo, kakor bi nas on ne mogel najti in videti, kakšni smo – spomnimo se na prvega človeka! Pred Bogom moramo torej popolnoma razkriti svoje življenje, in sicer v vseh ozirih. Gotovo je en vidik naše grešno življenje, ki ga ne gre skrivati, ko pa ga pri zakramentalno spovedi skesano in s trdnim sklepom predstavimo, nas Bog spet poviša, spet smo povzdignjeni v dostojanstvo Božjih otrok. Zakaj bi držali v sebi vso to umazanijo, pa se ne bi raje izpraznili tega in se namesto tega napolnili z Božjo milostjo, s samim Božjim življenjem, z večnostjo? Tako človek postane resnično svetišče Sv. Duha v svojem telesu. Gospod je postal »suženj«, torej je v resnici privzel nase človeško minljivost in umrljivost, da bi ravno po trpljenju in smrti človeka rešil stare sužnosti, sužnosti greha. 

Človek, ki želi biti svoboden raje od Boga, da bi delal, kar bi pač hotel, si domišlja, da ga potem nič ne oklepa, v resnici pa se te sužnosti greha sam ne more rešiti. Kakor Izraelci v Egiptu, ki jih je skrbelo bolj, kaj bodo jedli in pili, kakor pa, da bi bili sami svoji gospodarji v svoji deželi. Sv. Avguštin nas uči, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima grešnih strasti, zato pa nikdar ni svoboden, če ni svoboden svojih pregreh. Ljudje tako pridejo, če pridejo, v cerkev, da se ne bi zgodilo praktično nič – nekaj poslušajo, treba jim ni kaj veliko, nato pa se ne zgodi nič. Ravno zaradi tega bi potem mnogi radi napolnili svetišča s svojo navzočnostjo, namesto, da bi pustili Božji, da deluje v njih. 

Za spoved smo dejali, kaj se zgodi, a prav tako je pomembno »dati svoje srce« v dar na Božji oltar, da bi bil ta dar skupaj s Kristusom vzet in poveličan na križ, da bi nato bil pokopan v Božje Srce, vendar bi bil kasneje tudi obujen in dan človeku kot bogat sad sodelovanja med človekom in Bogom – to je tisti sad Duha, o katerem sv. Pavel govori. Res je, za dosego tega se je treba ponižati pred Bogom, ker se mu je treba popolnoma razgaliti, ko mu darujemo svojo spravno, zahvalno in prosilno molitev, a ravno to je tisti dar, ki Boga resnično slavi, pa je res častilna in slavilna molitev. S Kristusom je res potrebno umreti sebi, da bi potem z njim vstali kot novi ljudje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nauk križa

Misel na 5. Postno nedeljo

Vstopili smo v drugi del postnega časa, v tako imenovani »čas trpljenja«. Še bolj vstopamo v skrivnost križa. Najprej imamo ljudi, ki so bodisi pogani bodisi drugotni Judje, ki pa bi radi, za razliko od farizejev in pismoukov poslušali Kristusov nauk. Za nas je to povabilo, da se poglobimo v Kristusov nauk, za katerega izvemo kasneje, ko je izrečen tu pri Janezu, da gre za »nauk križa«. Če pogledamo k apostolu Pavlu, vidimo, kako da prihaja do takšnih težav s tovrstnim naukom – vnaprejšnje zapiranje pred njim. Judom je pohujšanje, poganom neumen nauk. Skratka, če povemo preprosto, zadeva ne gre v človekov sistem razmišljanja. 

Nauk o križu je namreč paradoksalen – kako je mogoče, da iz smrti pride življenje? In vendar ti ljudje odprtega srca kažejo, kako iz križa, če se le odpremo tej odrešilni skrivnosti, izhajajo sadovi odrešenja za vse ljudi. Tu pa je tista problematika med »za mnoge« in »za vse« - Kristus je sicer res umrl za vse ljudi in vsi imajo možnost, da črpajo sadove odrešenja, vendar pa se vsakdo svobodno odloča za ali proti. Ko tako pravimo, da ne potrebujemo zakramentov Cerkve, ki pa so se rodili ravno ob tem poveličanju na križu, pravimo, da bomo zmogli vse sami, s svojimi lastnimi človeškimi sposobnostmi. Vendar pa nam sv. Janez daje primerjavo z žitom – potrebujemo sadove Kristusovega trpljenja in smrti. Brez tega ne moremo, to je nujno potrebno! Kakor namreč žito ne daje sadu, če ni praktično uničeno, tako ali drugače – bodisi zato, da zraste klasje iz zrna bodisi, da spečemo iz njega kruh, tako najprej Božji Sin ne more dati svetu nadnaravnega, Božjega življenja, če prej ne vsega potrebnega pretrpi. 

Ker pa je Cerkvi zapustil za ljudi to žito, ki je nastalo ob njegovem trpljenju in smrti, tudi noben človek ne more pridobiti sadov odrešenja drugače, kakor po zakramentih Cerkve. To je vselej naš vstop s Kristusom v smrt, da bi potem z njim vstali. Začne se s svetim krstom, ampak potem se znova in znova spet zgodi predvsem pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. Treba je umreti sebi, sleči starega človeka, z njegovim napuhom in grehi, da bi oblekli novega človeka. Iz tega našega ponižanja pred Bogom se rodi naše povišanje v Kristusu po Svetem Duhu, to je tista rast semena, hkrati pa smo vredni v polnosti okušati in spoznati, kako dober je Gospod tudi še po angelskem kruhu, ker lahko vredno prejmemo samega Gospoda v svetem obhajilu. Kakor je Gospod dejal tistemu človeku, ni dovolj delati nekih del bližnjemu, ampak se je treba odpovedati sebi in svojemu napuhu, svoji volji, da bi hodili za Jezusom. Ne moremo hoditi prednjim, spomnimo se – to je hudičevo! Hoditi moramo za njim. Zato je vse skupaj, kakor je ponazorjeno z obredom umivanja nog, za nas tudi zgled ponižnosti in odpovedi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Med veseljem in radostjo

Misel na 4. postno nedeljo

Četrta postna nedelja je »nedelja radosti«, kakor pravilneje prevedemo izraz, ki je uporabljen. Sveto pismo namreč za pomembne stvari uporablja več izrazov, da bi tako ponazorilo manj popolno in popolnejšo zadevo, v tem primeru veselje. Radost se sicer dandanes v slovenščini precej malo uporablja, vendar je potrebno razlikovati med tistim zgolj človeškim veseljem in pa tistim popolnejšim, kjer niti ni nujno, da se človek veliko smeji, izraža pa neko zadovoljstvo in vedrino, četudi bi morda ne imel ravno najlepšega življenja – vsaj v človeških očeh. Radost je pravzaprav stanje naše duše, ki ga je sposoben tisti človek, ki zna gledati onkraj. 

Tu imamo simbol križa, ki ima svoje korenine zasidrane že v Stari zavezi, v bronasti kači, nataknjeni na kol. Kristjani namreč prav s tega vidika premišljujemo Gospodovo trpljenje in smrt, ker v veri vemo, da je v Kristusu izid lahko tudi drugačen. Kristusova smrt postane, kakor pravijo Očetje, zdravilo nesmrtnosti, in sicer za vse, ki verujejo v Sina človekovega. Hudič je nekoč grdo zlorabil kačo, ki je v starodavnih kulturah sicer simbol življenja, da je človeku z ugrizom vbrizgal strup greha. Vendar pa lahko človek ozdravi tako, da se ozre v Križanega, kar pomeni, da živo veruje v učinkovitost njegove smrti. Živa vera je torej nujno potrebna, da dosežemo sadove trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. 

Tu velja opozoriti na napačno razumevanje tega, kar je zadnji vesoljni cerkveni zbor dejal o bogoslužju, kjer nikdar ni rekel, da mora biti naše sodelovanje pri njem dejavno, v smislu naše čim večje dejavnosti in angažiranosti. Tam namreč ne piše »aktivno sodelovanje«, ampak je uporabljen pridevnik »actuosus« (»actuosa participatio«). Gre za famozni 14. člen bogoslužne konstitucije 'Sacrosanctum Concilium', kjer je povabilo k »polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju«, le da je, kot smo dejali, prevod »dejavno« napačen. Kakor nam pove 11. Člen iste konstitucije, moramo zlasti verniki priti prav notranje razpoloženi k bogoslužju, da se mora naš glas skladati z našimi mislimi, pa da je potrebno sodelovati z Božjo milostjo, ker bi sicer prejeli zakramente v prazno. Tako smo pri evangeliju in ugotovimo, da ni toliko važno, kaj mi delamo za Boga, ampak, kaj Bog dela za nas – mi moramo pripraviti zlasti sami sebe za svete zakramente, notranje in zunanje, sicer gre zaradi našega protagonizma (volje po tem, da nastopamo, da smo v središču pozornosti) Božja milost mimo nas. Človek se mora zbrati, ne pa spet in spet biti raztresen. 

Po maši prejšnjo nedeljo mi je ravno dejal naš umetnik, kako je preveč tega klepetanja in podobnega pred mašo in po njej, pa čeprav neprestano opozarjamo in vabimo, da se pred mašo mirno in v molitvi pripravljamo nanjo, po maši pa se v tišini pomudimo in zahvalimo. Postni čas nas uči te notranje priprave in vaje v zbranosti, saj niti molitev ni učinkovita, če se ne borimo, da bi bili pri njej zbrani, da bi mislili, kaj delamo. Pri sveti maši bi res morali premišljevati na to ogromno resnico, da je Bog svet tako ljubil, da je dal za nas ljudi v smrt svojega lastnega Sina – mi pa smo tam pod križem navzoči. To je konec koncev osnovna razlika med našim človeškim veseljem oz. še bolj veseljačenjem in pa radostjo kot naravnanostjo duše človeka. Veselje ni v nekem klovnovskem poskakovanju, ampak se kaže predvsem drugače, bolj umirjeno in manj vsiljivo. Bog, ki vidi na skrivnem, nam bo povrnil.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naša požrtvovalna ljubezen

Misel na 3. postno nedeljo

Letos na 3. Postno nedeljo prebiramo odlomek iz Janezovega evangelija o tem, kako je Jezus izgnal preprodajalce in menjalce iz templja. Že v Gospodovem času se je pričelo dogajati to, kar je kasneje, ko so zavrgli sam Božji Logos, počeli Judje, da so namreč menjavali denar z oderuškimi obrestmi. V Evropi, potem pa tudi še drugod, se je oderuštvo razpaslo zlasti po nastopu protestantizma, v Svetem pismu pa je vedno potekal boj proti tovrstni goljufiji. Ko se obhaja Dantejevo leto ob 700-letnici njegove smrti, je treba povedati, da je oderuhe največji italijanski poet uvrstil v najnižji krog pekla, skupaj z neskesanimi sodomitskimi grešniki, saj oderuhi delajo rodovitno, tisto, kar po naravi ni rodovitno, kar je v Beneškem trgovcu omenil tudi Shakespeare, drugi pa delajo nerodovitno, kar je po naravi rodovitno, človekovo spolnost. Skratka, velika krivica, ki k nebu vpije po maščevanju se je dogajala v samem Božjem svetišču, zato so bili pa vsi ti izgnani. 

Ne gre za to, da bi bilo samo po sebi narobe upoštevati postavo, ki so jo Izraelci prejeli po Mojzesu, težava je bila v legalizmu, ta težava pa ostaja tudi še danes. Kaj je to legalizem? Gre za človeško pretkanost v iskanju tega, kako bi sicer na zunaj, vsaj v človeških očeh, sicer izpolnil postavo in predpise, v resnici pa bi iskal način, kako bi zadevo pravzaprav kršil, a z mirno vestjo. Razlika med tem, kar je legalno in tem, kar je prav, je lahko zelo velika. Gre namreč za to, da ni zraven človekovega srca, ampak gre za njegov egoizem. Nekdo je lahko legalno poročen ali posvečen, kar pomeni, da je veljavno poročen ali posvečen, a njegovega srca ni tam. Koga pravzaprav zanima, če je kristjan veljavno poročen? Zanima nas, ali res živi svoj zakon kot pravi Kristusov učenec. Mišljeno je seveda vse njegovo človeško življenje. Če že govorimo o zakramentu svetega zakona, potem je nujno treba poudariti, da sveta Cerkev nikdar ni govorila le o zakonu ali o svetem zakonu, temveč o čistem zakonu oz. svetem zakonu., papež Pij XI. Pa je celo napisal tako naslovljeno okrožnico – O čistem zakonu (Casti connubii). 

Pri Gospodovem svetišču torej gre za to, da pustimo posvetno nečistočo zunaj svetišča, vstopimo pa svobodni vse te navlake. Če bi torej menjalci in trgovci delali te menjave pošteno, ne bi bilo nobene težave, težava pa je bila, ker so služili in goljufali celo s tistim, kar je bilo Božjega, tako pa nazadnje odtegovali samemu Bogu tisto, kar mu je šlo. Ko smo vse to povedali, moremo reči, da smo lahko tudi mi podobni zelo pogosto tem ljudem na poganskem dvorišču templja. Gospodu gre celotna naša oseba, kar naznačuje naše srce, v vsem, kar smo in kar imamo. Tako ni dovolj samo nositi krščanskega imena, ampak je treba v polnosti živeti tovrstno življenje – kajti isti apostol nam v Razodetju pravi, da imamo ime, da živimo, pa smo mrtvi. Ne živimo namreč v Božji milosti in navzočnosti, ne živimo pred Bogom in povezani z njim svojega življenja. V njem ima vsakdo svoje pomembne vloge, kjer pa pravzaprav služi tako Bogu kot bližnjemu. Imamo stanovske dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, treba je pa iti onkraj dolžnosti in narediti še kaj več, treba je narediti podvig, kar pomeni beseda askeza. Res nas mora razjedati gorečnost, a v smislu sveče, ki jo ogenj počasi izrablja. Je podoba Kristusa in njegove žrtve za svojo nevesto, Cerkev. V pismi Efežanom nas apostol Pavel lepo vabi, da smo mu podobni in smo tudi mi požrtvovalni v ljubezni, kakor je Kristus do svoje Cerkve, za katero je dal življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Moč za preizkušnje

Misel na 2. postno nedeljo

2. Postna nedelja je nedelja spremenjenja na gori. Odlomek je sporočilno izredno bogat, imamo pa tudi povezavo z odlomkom Gospodovih skušnjav v puščavi, saj sta se prav tako štirideset dni postila Mojzes in Elija, Gospod Jezus pa je imenovan tudi drugi Mojzes in drugi Elija, kot Prerok z veliko začetnico. Ko je končal post, je Mojzes prejel tabli postave, Eliju pa je bila razodeta Božja volja. Sporočilo za nas je v tem, da se telesni post splača zato, ker ni blagodejen samo v smislu očiščenja našega telesa, temveč še bolj zato, ker nas notranje očisti – pripravlja tako naše telo, kot tudi našo dušo in našega duha. Že tako ali tako je najprimernejši čas za osebno molitev, ponavljamo še enkrat, jutranji čas, in sicer je najbolje moliti pred zajtrkom, kar je vsakdanja povezava s postom. 

Kakor pravijo sveti očetje, da bi prvi človek potem dobil sad z drevesa, če bi zdržal Božjo preizkušnjo, tako velja za kristjana, da prejme duhovne sadove, če se potrudi in se odreka – prav to lahko ponazarja vzpon na goro. Ker napredovati je potrebno, neprestano, saj pravi lepo moto, da kdor ne napreduje, nazaduje. Za duhovno življenje se je potrebno neprestano vzpenjati na goro, se truditi, pa najsi govorimo o zakramentih, kakor tudi o kristjanovi molitvi in o poglabljanju vere, tudi v smislu spoznavanja katoliškega nauka, katerega nikdar ne dovolj dobro ali globoko poznamo, da ga ne bi mogli še bolj spoznati. Potruditi se je treba, da se pripravimo na spoved in da se dobro spovemo, to pa je tudi priprava na sveto mašo, na katero se je potrebno tudi še drugače pripraviti. 

Morda bi tu opozoril na to, kako je lahko naša vsakdanja osebna molitev povezana s sveto mašo najlepše tako, da izvajamo molitveno branje tistega, kar se bere pri sami maši. Kakor je namreč za sveto bogoslužje dejal zadnji vesoljni cerkveni zbor, je sveta maša vir in vrhunec življenja Cerkve, torej tudi vsakega kristjana. Ko tako premišljujemo mašna berila in evangelije, črpamo duhovno moč iz tega, hkrati pa se tudi vzpenjamo v duhovnem smislu na goro, kakor nam lepo pravi recimo sv. Janez od Križa, in sicer gre, ko govorimo o sveti maši, za Kalvarijo. Tam se izvrši Kristusova žrtev, mi ponižno molimo in častimo Križanega, prejemamo bodisi duhovno moč bodisi tega žrtvovanega Gospoda samega, če smo pripravljeni (ne gre le za težavo nevrednega prejemanja, čeprav je seveda najprej to, ampak opozorimo tudi na to, da ko nepripravljeni nevredno prejmemo sveto obhajilo ne more biti nobenih sadov in milosti), nato pa z gore sestopimo v vsakdanje življenje. Vendar pa s poslanstvom, da sveto mašo mi ponesemo svetu, ki potrebuje Kristusa. 

Ko se nekdo res dobro, zunanje in notranje, pripravi na sveto mašo, pa mu je, Bog daj!, dana milost, da jo res doživi, bi seveda ostal v tem, vendar pa se niti mi ne moremo »utaboriti«, treba je sestopiti. To vzpenjanje in spuščanje se ponavlja celotno življenje, vendar pa moramo biti vedri, upanja in vere polni, da se to izplača. Kakor nam govori apostol Pavel, gremo iz veličastva v veličastvo (ali iz slave v slavo – 2 Kor 3,18), kjer je v drugem primeru mišljena tista večna slava v nebesih. Spomnim se, kako smo se, ko sem šel prvič na Triglav, na to pripravljali najprej z drugimi vzponi. Prav tako velja za duhovno življenje – treba se je najprej večkrat vzpeti na manjše vzpone, da bi potem prišli na tisto najvišjo goro, kar jih obstaja, v nebesa. To naj nas opogumlja pri naših postnih in življenjskih prizadevanjih.

Objavljeno v tedniku Novi glas.