Duh nad nami

Misel na 3. nedeljo med letom

Evangelist Luka veliko govori o Svetem Duhu, ki bdi nad Gospodom Jezusom, seveda pa se razume, da je skrivnostno hkrati navzoč tudi Oče, pa četudi glasno nastopi samo pri dogodku krsta v Jordanu. Je pa to dejstvo Gospodovega Duha, ki bdi, tudi dejstvo vsakega kristjana, ki je bil maziljen, še posebej, če je bil z oljem Sv. Duha potrjen še pri birmi, ne samo pri krstu. Vsekakor bdi nad nami in nam trosi Božjo pomagajočo milost, da bi mogli dobro misliti, govoriti in delati, pa da bi se mogli spreobrniti in se pri spovedi očistiti za prejem posvečujoče milosti, Božjega življenja. 

Nihče od nas pa ni sam, saj Božji Duh bdi nad njim, kakor mati koklja bdi nad svojimi jajci, da bi se iz njih izvalilo novo življenje. Tako se namreč tam v začetku izrazi Sveto pismo, kakor nam pove biblicist don Fabio Rosini. Dejstvo je torej, da smo s krizmo, ki je olje Svetega Duha, bili maziljeni, a je hkrati resnično tudi dejstvo, da se ta Duh nikomur ne vsiljuje pri tem svojem blagodejnem bdenju. Potrpežljivo čaka na naše sodelovanje. Svoje darove je že prinesel in dal, na nas pa je, da z njimi sodelujemo, da jih uporabimo, da bi potemtakem, po besedah sv. Pavla, obrodili duhovne sadove. Podobno ubogi materi, ki čaka svojega izgubljenega sina, da se vrne. Ne vsiljuje, samo potrpežljivo čaka. Tako je z našim Bogom. 

Mi bi se tega dejstva stalne duhovne navzočnosti morali precej bolj zavedati, pa bi nam veliko več pomenila potem še resnična navzočnost pri svetih zakramentih, še posebej pri sveti maši. Pa precej pogosteje bi izkoristili priložnost očiščenja v kopeli prerojenja drugega krsta pri spovedi. Vendar pa mi veliko raje hodimo po svetu tako, kakor da bi bili osamljene sirote, čeprav je resničnost ravno obratna. A mi sami že vemo, kako je res, ne pa Bog. Spreobrnjenje se začne pri tej osvoboditvi napuha in zavedanju, da je Gospodov Duh vedno nad nami, ker nas je mazilil. Smo podobe Kristusa-Maziljenca in nosimo njegovo ime. Zavedajmo se tega. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kristus, prinašalec vina

Misel na 2. nedeljo med letom

Tradicionalno sledi prazniku Gospodovega krsta dogodek v Kani Galilejski. Kako močno sporočilo za današnji čas, ki nima več tako v čislih ne zakona kot takega, kakor tudi ne družine. Pomeni, da če želita resnično živeti iz svetega krsta, biti prava kristjana, morata moški in ženska postati mož in žena. Udejanjiti je torej potrebno tisto, kar je v možnosti že položeno v zibko, da namreč moški postane mož in ženska postane žena. 

Naravna pot je po svetem zakonu, nadnaravna pot pa je posvečeno življenje. Pravzaprav pa je tudi v zakonu precej pomembnejše duhovno očetovstvo in materinstvo. Zgolj biološko posredovanje življenja otrokom je namreč premalo. Osrednja tema evangeljskega odlomka je zato Božja milost, ki daje nadnaravno, Božje življenje. Osnova seveda je narava, ki jo predstavlja voda, za več pa je potrebna Božja milost, ki vodo popelje na višjo raven, ko jo spremeni v vino. To delajo v nas sveti zakramenti – vodo spreminjajo v vino. To pomeni, da so sredstva Božjega nadnaravnega življenja, Božje milosti. 

Gospod se kaže kot ponižni služabnik, ko se udeleži ponižno in pravzaprav v senci svoje Matere svatbe v Kani Galilejski. Bil je namreč povabljen kot sin svoje matere (sv. Krizostom). Tisti, ki je torej postavil zakon od začetka, v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, je počastil to poroko s svojo navzočnostjo (sv. Avguštin). Kristus torej naravni zakon, ki je poroka med moškim in žensko, popelje na višjo raven, na nadnaravno raven, pa tako postavi poroko kot zakrament. Po novi zavezi, ki bo v njegovi predragoceni Krvi sklenjena na križu, bo poroka med dvema krščenima postala zakrament, torej sredstvo Božje milosti za to novo družino. Za posvečujočo milost bo sicer potrebno vselej prejeti drugi krst po zakramentu svete pokore, je pa potrebno poudariti, da prinaša zakrament svetega zakona tudi svoj velik delež zakramentalne milosti. Zato ni vseeno, če sta dva poročena, ali nista. Primarno pomeni to povabilo Gospoda Jezusa, da mora, da je res v polnosti zakon, da je torej sveti zakon, biti on navzoč – potrebno je torej skleniti cerkveno poroko. 

Je pa treba stalno skrbeti, da bo to res sveti zakon, kakor tudi, da bo, kot je dejal papež Pij XI. čisti zakon (okrožnica Casti connubii). Ta družina bo morala torej skrbeti, da bi ne zmanjkalo nikdar vina v njihovem življenju, da torej ne bi zmanjkalo prepotrebne Božje milosti. Družina mora zato živeti krščansko življenje, ki je zakramentalno in molitveno življenje. Nihče si namreč milosti ne zagotovi sam, ampak je Kristus tisti, ki jo daje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

V pričakovanju

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Čeprav se v ožjem smislu božični čas končuje (traja sicer še do svečnice), pa so evangeljske besede o tem, da je ljudstvo živelo v pričakovanju, še kako aktualne. Ko je namreč enkrat človek krščen in se nad njim odpre prej zaprto nebo, mora živeti tako – v pričakovanju. Živeti mora vedno v adventu, torej v prepričanju, da Gospod še vedno prihaja, čeprav se je en njegov prihod že zgodil. Gospod je prišel k nam in je bil krščen, da bi mi postali Božji. Mi nismo tu, da bi ostali ljudje, torej takšni kot doslej, ampak je k nam, v naš čas, prišel Kristus, da bi postali bolj kristjani, ker od krsta naprej nosimo njegovo ime.

To, da je prišel v naš čas, je sicer ključno, a je ključno tudi to, da je naše razpoloženje še vedno in je celo življenje adventno. Njegov prihod se namreč še ni popolnoma dovršil, še ni prišel do svoje polnosti. Kakor pravi v naslovu razlagalec Conzelmann, je Kristus središče časa, našega časa. Ta čas se je z njim spremenil v čas pred Kristusom in v čas po njem. V tem oziru je do ene polnosti že prišlo. A ta milostni čas, ki ni več kronos, temveč kairós, pomeni tudi primerni, odločilni čas. Pomeni, da prave polnosti še ni bilo. Nismo še prišli do konca, do cilja. Takšno mora biti naše življenje in to nam sv. Janez Krstnik sporoča – čeprav smo morda napredovali, pa še ni konec. Kdor ne napreduje, nazaduje. To je duhovno življenje. 

Zato je ključno vprašanje, ali bom tisti dan, ko bo prišla moja osebna polnost časa, vreden odvezati jermen Kristusovih sandalov? To je namreč bilo služabnikovo delo. Na tem svetu namreč nisem, da bi hodil pred Kristusom, ampak za njim, tako bom vredno opravljal svojo vlogo njegovega služabnika. Nisem je še tako dobro opravil, da je ne bi mogel še bolje, da bi torej ne mogel še napredovati. Tako velja za kristjana v odnosu do Boga in do svojega bližnjega. Imamo torej še ogromno neizkoriščenih rezerv.

Na obisk

Misel na 4. adventno nedeljo

Marija se odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti. Marijin obisk sorodnice, ki ga naredi kljub svoji nosečnosti z Božjim Sinom, izraža njeno veliko ponižnost in tenkočutnost. 

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena. 

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu, torej se nismo nič premaknili. Zato tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Nekaj je, ni pa to osebno se odpraviti do ljudi, kakor se je Marija odpravila k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta po teh družbenih omrežjih, če sta, od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. V teh časih ljudi še bolj hromi marsikaj, tudi določen strah, pa je treba vse to premagati in iti. 

Govorimo o obisku sorodnikov in prijateljev, a se zadeva lepo preslika tudi na naš odnos z Bogom, do katerega se je potrebno prav osebno odpraviti tja, kjer se obhajajo sveti zakramenti, posebej sveta maša. A tudi tja, kjer se v spovedi lepo očistimo za pravo sodelovanje pri sveti maši. Elizabeta namreč nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Vera je tista sila, ki premaguje naše strahove, krepi našo voljo in naš razum, da se presežeta. Naredi, da se s tem končno odpiramo tisti sili, ki pravzaprav žene svet in vse, kar je—Božji milosti. Kot torej pravi Sveto pismo—danes ne zapirajte svojih src Božji milosti! Posnemajmo našo nebeško Mater Marijo. Kralja, ki prihaja, pridite molimo—osebno in z vsem srcem.

Od kod pravo veselje

Misel na 3. adventno nedeljo

Že je tu malo drugačna nedelja, 3. adventna nedelja, ki je nedelja veselja. Povabilo k veselju, ki je v vstopnem spevu svete maše, je vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom, ki ga prebiramo tudi pri sveti maši. Povabljeni smo k prav takšnemu veselju, da se prav tako razveselimo, kakor naj bi se Marija po angelovem pozdravu, in sicer zaradi prihoda Gospoda. 

Gre torej za tisti duhovni prihod Gospoda, o katerem govorijo cerkveni očetje in učitelji, predvsem miprihajajo na misel besede sv. Bernarda, za kar pa se je najprej treba pripraviti. Zato ljudje sprašujejo Janeza Krstnika, kaj naj storijo, da bi mogli pripraviti Gospodu pot, kar pomeni, kakšna dela pokore naj izvršijo. Vsak od nas bi takoj v teoriji naredil marsikaj, bi, kakor rečemo, premikal gore, a je to v praksi drugače. Sveti Jezusov glasnik zato vabi k temu, da vsakdo nekaj naredi v svojem položaju, kjer pač je. Vsakdo ima namreč svojo pot zveličanja najprej doma in na svojem delovnem mestu – tam je še ogromno možnosti za napredek. Janez sicer omenja le dve telesni deli do bližnjega – nage oblačiti in lačne nasičevati, vendar pa so mišljena tu prav vsa dela ljubezni do bližnjega, tako telesna kot duhovna. 

Z vršenjem del ljubezni do bližnjega nam, če jih delamo v ponižnosti, Bog naklanja dovolj pomagajoče milosti, da se spreobrnemo in se odločimo za Gospoda, ki nam po dobri spovedi spet podeli belo oblačilo posvečujoče milosti, svoje Božje življenje. Zato smo namreč bili krščeni in smo dobili Kristusovo ime, postali smo kristjani, da bi ne živeli več sebi, ampak Bogu, ki nas je ustvaril. Ni dovolj imeti samo zemeljsko življenje, ampak potrebujemo tudi tisto razsežnost življenja, ki si je sami nismo sposobni dati, da bi živeli v polnosti. V takšnem delu in prizadevanju, ki sicer ni lahko, prejemamo tudi dar veselja, ki se seveda širi še naprej. To je tista luč, ki sveti ljudem.

Objavljeno v tedniku Novi glas