Blagi in ponižni kralj

Druga nedelja trpljenja ali cvetna nedelja, ki pozna tudi oznako oljčna (kakor je grško poimenovanje) je liturgično izredno bogata. Potem, ko se je naš Gospod ob prejšnjih priložnostih vselej izognil kraljevskim častem oz. temu, da bi ga postavili za kralja, je tokrat drugače, vendar pa je tudi tokrat to kralj, ki kaže drugačne lastnosti od posvetnih vladarjev. Vemo, da je, kakor je sam dejal, v srcu krotak in ponižen, prav takšen pa tudi prihaja kot kralj v Jeruzalem, prav takšnega so napovedali preroki. Ponižnost se kaže v jezdenju na oslici. Palme in oljke so tudi pomenljive, saj prve pomenijo zmago, druge pa mir. Ob njegovem rojstvu je Božji mir prišel na zemljo, ob njegovi zmagi, ki pa je zmaga na križu, se ta mir spet vrne k Bogu, da bi bil potem spet podarjen ljudem po apostolih, torej po Cerkvi. 

Povezava med kraljevanjem in trpljenjem ter smrtjo je nerazdružljiva. Kraljevanje je na križu in s to svojo krotkostjo je Kristus vse pritegnil k sebi. Zemeljski veljaki in vladarji ne pritegujejo k sebi na krotak način, temveč z gospodovanjem, podrejanjem. Ni moči argumentov, temveč argument moči, oblasti. Jarem tega sveta je težak, Kristusov jarem je lahak. Moramo se zavedati, da je teža zla in naših grehov v velikanski meri na njegovih plečih, le majhen in pravšnji del je tudi na naših. Kakor smo premišljevali na tiho nedeljo, ki je prva nedelja Gospodovega trpljenja, s svetim papežem Leonom Velikim, ni dovolj le premišljevanje Jezusovega trpljenja, ampak se ga moramo prav udeležiti, moramo se združiti z njim. V tem nam je zgled Mati Marija, Žalostna Mati Božja, ki smo jo v petek praznovali. Še kako resnično se je združila z Jezusovim trpljenjem, a seveda v srcu, kar pomeni, da je to naredila na duhovni način. Gre za tisto najpomembnejšo žrtev, ki je žrtev volje. Slednja je bila najpomembnejša tudi pri samem našem Gospodu, kakor poslušamo njegovem trpljenju. Kako težko je ljudem darovati, žrtvovati svojo voljo. Ko pa to že naredimo, navadno stvar ni povsem prostovoljna in v tišini, temveč se raje pritožujemo in godrnjamo. Skratka - ne gre brez besed. Po tej žrtvi, po tem križu, pa človek pride do prave in resnične svobode. Sliši se paradoksalno, vendar se potem izkaže, da je res tako. 

Lepa priča te zunanje omejenosti, hkrati pa notranje svobode, je Giovannino Guareschi, ki nam je zapustil Don Camilla in Pepponeja. Najprej je treba povedati, kako se je svobodno odločil, da gre v taborišče, saj se ni hotel boriti na strani Nemcev, vendar pa je Italija po kapitulaciji postala Nemčiji sovražna. V mislih se tako v svojem zaporniškem dnevniku pogovarja s to Nemčijo, ki ga je zaprla. Takole pravi: "Gospa Nemčija, ti si me postavila za te ograde in stražiš, da bi ne šel ven. To nima smisla, gospa Nemčija - jaz ne grem ven, vstopi pa k meni, kdor hoče. Vstopijo moja najdražja čustva in moji spomini." Z njim je tako ves čas bila njegova družina, ki je bila v duhovnem smislu še kako resnično tam, pa čeprav je bila tako daleč pri Parmi v Italiji. Guareschi je voljno sprejel to svoje trpljenje in ta svoj križ, svojo voljo je voljno položil v Božje roke, a bil zaradi tega v duhovnem smislu še kako živ. In  zato je bil njegov vzklik, da ne umre, četudi bi ga ubili. Resnično se je udeležil Kristusovega trpljenja, ga naredil za svojega, kakor številni drugi. Ni zanikal težke resničnosti, ampak jo je vkomponiral v širšo sliko, da zlo in smrt nimata zadnje besede, vendar le pod pogojem, da gre to preko Kristusa, preko njegovega trpljenja in križa. Vstajenje je bilo posledica tega, tako pa je tudi za človeka. Žrtev volje prinaša vstajenje, a moramo resnično do konca pokopati to svojo voljo, da bi se zgodila Božja volja. Kakor pa je lepo dejal en vernik, je pravzaprav to žrtev volje najtežje delati v teh malih in vsakdanjih žrtvam in odpovedim, h katerim smo v svojem stanu poklicani. 

Mati čudovita

V berilu današnjega praznika prerok Izaija govori zlobnemu kralju, ki ni hotel sprejeti čudežnega dokaza o Božjem usmiljenem varstvu nad Jeruzalemom, in to izkoristi za to, da Judom oznani veliko napoved, ki jo praznujemo danes: Devica bo spočela in rodila Sina. Vemo, kako moteča je bila beseda "devica" vsem sovražnikom Božjega učlovečenja, pa so jo nadomeščali z mladenko ali mladim dekletom. Stvar v resnici ne spremeni dejstva, saj je tudi tovrstno dekle v judovskem svetu vselej bilo devica. Božja moč je v telesnem smislu pustila Devico Marijo povsem nedotaknjeno, kar se je nato zgodilo tudi še pri porodu, saj v sebi ni imela sledi niti najmanjšega greha Bog pa je izpolnil prerokbo v dobi, ko se je zdelo, da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo hudobije, ko sta po vsem svetu vladala malikovanje in nemoralnost.

Danes je položaj podoben, vendar ljudje obupujejo, namesto da bi zaupali v Božjo modrost in previdnost ter v delovanje njegove odrešenjske milosti, ki prinaša srčni mir vsem, ki živijo v njej. To je dan, ko se je skrivnost izpolnila; občudujmo Božjo moč in zvestobo, s katero izpolnjuje svoje obljube. Avtor naravnih zakonov jih začasno razveljavi, deluje neodvisno od njih: devištvo in materinstvo sta združena v enem in istem bitju, saj je otrok, ki se bo rodil, Bog. Devica ni mogla roditi drugega kot Boga samega: Marijin Sin se zato imenuje Emanuel, to je Bog z nami.

Občudujmo tega Boga, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega, ki se tako ponižuje. Vsak jezik bo priznal ne le njegovo božanskost, ampak tudi njegovo človeško naravo, ki jo je prevzel, da bi nas odrešil, prav na današnji dan. Od tega dne naprej je resnično Sin človekov, ki je v sebi uresničil popolno človeškost, ne da bi izgubil karkoli od svoje Božje narave - je Novi človek, ki je prišel iz nebes. Novi Adam, ki nase jemlje greh starega, da bi njegove potomce odrešil grehov.

V gradualu (stopniškem spevu) se Cerkev združuje z Davidom v hvaljenju Emanuelove lepote, njegovega kraljestva in njegove moči; prihaja namreč v ponižnosti, da bi lahko vstal v slavi; prihaja, da bi dal skozi svojo bitko, da bi lahko zmagal in slavil. Kmalu bomo obhajali to bitko, ki ni nič drugega kot njegovo zveličavno trpljenje, njegova smrt in pokop, a bomo potem slavili tudi njegovo vstajenje, njegov odhod v nebo, kjer je sedaj v slavi.

Cerkev nato v vrstici pred evangelijem preide na petje slave Devici Mariji. Sveti Duh jo ljubi zaradi njene neprimerljive lepote; na ta dan jo obsenči in ona spočne Besedo. Kje je podobna slava, kakršna je Marijina, ki je predmet občudovanja treh Oseb Trojice? Bog ni mogel ustvariti ničesar bolj vzvišenega od Božje Matere. Svet drvi za minljivo lepoto, vsi mislijo in si domišljajo, da je lepota žena in deklet v zunanjosti. Zob časa pa jih najeda zaradi greha, zato bi logika povedala, naj se borijo proti njemu in naj bodo najprej všeč Bogu, pa jih bodo občudovali tudi ljudje. Nasprotno - mnoge ne želijo ugajati Bogu, ampak celo menijo, da jih ni napravil dovolj lepih, pa se morajo same delati s težkim ličenjem ali tako imenovanimi "lepotnimi" operacijami. Za dvomljivo zunanjo lepoto in popolnost so mnoge ženske pripravljene dati vse, tudi svojo dušo. Marija je najlepša, ker je milosti polna. David je napovedal, kako naj bi ta njegova hči, prejemala poklon vseh velikašev na zemlji in kako naj bi jo obkrožale svete Device, ki bi ji sledile kot svoji Kraljici in vzornici. Resnično se je tako zgodilo in najlepše Marijine rože so vse mučenke in device ter svete žene, ki so ji sledile. Za mnoge v naših narodih niti ne vemo, a verujemo in upamo, da so sedaj v njeni nebeški družbi, ker so jo častile in slavile ter ji sledile. Ta dan je tudi dan zmagoslavja njenega devištva, saj je povzdignjeno v dostojanstvo Božjega materinstva! Njeno zmagoslavje osvobodi njen spol iz suženjstva in mu omogoči vse, kar je častno in veliko. Nasprotno pa se že kar nekaj časa misli, da se je treba za to osvoboditev osvoboditi vsega ženskega in prevzeti vse moško, kakor zmotno uči zabloda feminizma. Svet praznuje dan "emancipiranih" žensk, Cerkev praznuje dan mater, mater po vzoru nebeške Matere. Svobodne in srečne ter izpolnjene so žene in dekleta v svojem ponižnem materinskem in gospodinjskem poklicu, četudi je dandanes mnogokrat potrebno delati še kaj drugega zraven, ker svet prezira družino, materinstvo in vse, kar spada zraven. Svet torej zvrača in prezira tudi Mater Marijo, po večini sicer posredno, a vse bolj vidimo tudi neposredne krike preklinjevanja Božje Matere, ki je pod križem prevzela še nebeško materinstvo nad nami vsemi, nad vsem človeštvom vseh časov.

Nadškof Lefebvre je umrl pred štiriintridesetimi leti prav na današnji praznik. Sebe in svojo Bratovščino je zaupal Božji Materi, še posebej Materi bolečin, ki je spremljala svojega Sina na križevem potu in v umiranju na križu, ki ga je mrtvega pestovala in položila v grob. Tudi sedaj je na križevem potu Sinove Cerkve, za katero pa ve, da bo na koncu vstala in zasijala. Naj še naprej lepo vodi čolnič vseh tistih, ki hočemo pluti v njeni smeri, v Božji smeri in proti nebeški domovini. Zatekajmo se v njeno varstvo, pomoč in priprošnjo, da premagamo vse težave in da se bomo nekoč veselili v njeni družbi. 

Boj proti sovražniku

Prišli smo nekako na sredino postnega časa. Vemo, da je veliko podob iz Stare zaveze s to številko 40, med mnogimi podobami pa se kaže tudi podoba Goljata, ki je 40 dni preganjal izraelsko ljudstvo, vse dokler ni nastopil David, predpodoba Kristusa, da je filistejskega velikana premagal. Na začetku postnega časa nam je naš Gospod Jezus prikazan točno kot tisti, ki se bori proti hudiču, vendar se je najprej pri skušnjavah, kakor smo brali na 1. postno nedeljo, branil, sedaj pa gre, če si izposodimo podobo iz nogometa, v protinapad. Še več, zabije gol in zmaga.

Pred očitnim čudežnim dejanjem ozdravitve nemega človeka, ko se izkaže Jezusova Božja avtoriteta, ki so ji demoni pokorni, ljudje ostrmijo in se čudijo. Edino pravi Bog more storiti kaj takega. Vendar pa hudič spet izkoristi svojo priložnost zakrknjenosti farizejev, pa jim predloži novo idejo, po kateri spet more napasti: Gospod bi naj demonov ne izganjal s svojo Božjo močjo, temveč bi naj to počel s poglavarjem demonov, Belcebubom, ki pomeni »Gospodar muh«. Točno tak naslov nosi proti-utopični roman Williama Goldinga, kjer se zlo prav tako potuhnjeno priplazi v skupino dečkov in naredi ogromno razdejanje, kjer so tudi mrtvi. Tam, kakor v evangeliju in sicer v življenju, velja, da se z zlom ne more premagati zla, temveč je samo Božja moč tista, ki to naredi. Tudi se človek zaman trudi, da bi zlo premagal sam, z lastnimi močmi - Gospod pravi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Hudič, če nadaljujemo, vendar ni tako neumen, nasprotno – izredno pretanjen in pameten je – da bi dajal komurkoli moč, da bi pomagal ljudem pri svojem lastnem uničenju. Hudič je ljubosumen in škodoželjen do ljudi, pa jih hoče uničiti oz. jih odvrniti od odrešenja, od nebes, od Boga. V evangeliju pa vidimo, da deluje zelo zvito, podtalno, priplazi se in izkorišča človekovo napuhnjeno domišljavost.

Tudi ni nujno, da bi bilo potrebno kdove kakšno zlo delovanje, da prevlada zlo. Sveti Avguštin nam je jasno povedal, da kjer je prevladalo zlo, slednje ni prevladalo zaradi samega sebe, ampak še najbolj zato, ker so dobri stali križem rok in niso naredili nič oz. dovolj, da bi se mu uprli. Gre torej za to, da tisti, ki bi naj veljali za dobre, niso šli v boj proti zlu, začenši z bojem v mislih. Niti niso položili orožja - ne, orožja še v roke niso vzeli. To je čisto v okvirih nekega pacifizma in "imejmo se radi" krščanstva dobrih in prijetnih čustev, občutkov ter vibracij.

V boj se je torej nujno spustiti, vendar nikdar z nekim ponosom in napuhom, saj tudi David ni šel tako nad Goljata – nad zlo je treba iti ponižno in dati na razpolago Bogu svoje skromne sile, da bi mogli, okrepljeni z njegovo milostjo in močjo, zmagati v bitki. To ni običajna bitka, temveč se borimo, kakor nam pove sv. Pavel, proti svetu, mesenosti in hudiču. Gre za to, da čim bolj zmanjšamo v sebi, v svoji duši, posvetnost, voljo po uživaštvu in preveč udobnemu življenju, pa seveda grešna nagnjenja, po katerih nam hudič najbolj gospoduje. Ta boj ni v življenju nikdar končan, saj bi se ob prehitrem veselju nad zmago človek prevzel, to pa bi bilo, kakor da bi pripravil v hiši svojega srca prostor hudiču, ki pripelje še več drugih demonov, da imajo zabavo v naši duši, pa se je grešne navade ali pregrehe še težje potem rešiti. Najbolj so v nevarnosti tisti kristjani, ki mislijo, da so svoje že naredili, kakor so tisti, ki hudiču najlepše pripravijo hišo, odpadli kristjani. Precej slabše je z njimi, kot pa s tistimi, ki Kristusa še niso spoznali. Kakor je v Razodetju sv. Janezu dejal Gospod: "Imaš ime, da živiš, pa si mrtev." Oddaljili so se od vira duhovnega, notranjega življenja, pa se na zunaj lahko zdijo še kako živi, so pa mrtvi v duši. Kakor tisti padli med razbojnike na poti v Jeriho, ki je obležal napol mrtev.

Hudič pa se poigrava tudi z vsemi tistimi krščanskimi naivneži, ki se jim naj bi vseskozi kdo prikazoval in jim govoril, pa ki se namesto v nauk Cerkve zatekajo bolj v razno-razna privatna razodetja in k tako imenovanim "vidcem". Od Cerkve uradno potrjena videnja vselej potrjujejo sam nauk Cerkve glede vere in morale, zato pa tudi potrjujejo samo vero vernikov oz. lepo osvetljujejo določen vidik vere in morale, ali tudi več teh vidikov. La Salette opozarja na preklinjanje in spoštovanje Gospodovega dne, Lurd razglaša Marijino brezmadežno spočetje, Fatima prav tako govori o določenim moralnih zadevah, poudarja pa tudi poslednje človekove reči, mrtvičenje in podobno.

Torej imamo s Kristusom vse potrebno orodje in orožje, da zmagujemo v bitkah življenja, vendar bo to bojevanje končano šele z našo smrtjo. Lepo poje znana Marijina pesem: »Ob koncu pa, Marija, naj umrem v ljubezni tvoji. Končani bodo boji, pri tebi bom doma.« Naj nam torej v teh bojih vselej priskoči na pomoč tudi Marija, ki je naša pomočnica in srednica vseh milosti. Gre za boje v odrekanju, v postih v pokorah, v molitvi, kakor tudi v dobrodelnosti. Koliko lepih orodij nam daje Cerkev v postnem času na voljo, da borimo ta duhovni boj proti resničnim sovražnikom, ki so sovražniki naše duše. Niso torej ljudje naši pravi sovražniki - ljudje so naši bližnji, pa če so prijatelji ali sovražniki.

Zato vsi tisti kristjani, ki si v postu in v življenju ne vzamejo nobene tovrstne prakse, torej odpovedovanja, mrtvičenja, molitve, bogoslužja, zakramentov in dobrodelnosti, resnično pripravljajo hišo svojega srca hudiču in njegovim tovarišem.

Pozabljeni seksizem

O tej temi piše italijanski katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo v marčevski številki mesečnika 'Il Timone'.  

Krščanstvo uči o enakem dostojanstvu obeh spolov. Namesto tega prevladujoča kultura, prežeta s feminizmom 2.0, ki ima 8. marec za svoj praznik, zagovarja ideološki egalitarizem, ki se ne le ne bori proti neenakostim, ampak si zatiska oči pred novimi krutimi oblikami seksizma. Tak primer so selektivni splavi, ki niso več azijska in kitajska posebnost, kar so bili desetletja, ampak so zdaj razširjeni tudi na Zahodu. Samo pomislite na Balkan: samo med letoma 2012 in 2017 je bilo v Armeniji, Azerbajdžanu, Gruziji, Albaniji in Črni gori prenatalno odstranjenih približno 8000 deklic. 

Selektivni splav se je ukoreninil tudi na Nizozemskem, kjer razlogi za splave niso zabeleženi v nobenem registru, vendar je nedavna raziskava, ki so jo avtorji podkasta De Koningswens opravili med 50 babicami, pokazala, da se je večina od njih srečala s selektivnim splavom, nekatere pa so ga v enem letu doživele „trikrat ali štirikrat“. Ta pojav že nekaj časa pesti tudi Italijo, če upoštevamo, da je ob naravnemrazmerju spolov ob rojstvu 105 moških na 100 žensk, se je že med letoma 2006 in 2009 po podatkih o kitajskih rojstvih v naši državi razmerje spolov dotaknilo 109 in naraslo celo na 119, če upoštevamo rojstva tretjega in naslednjih rodov (med indijskimi rojstvi celo 116 in 137). Vendar se s tem pokolom deklic naši mediji in sama evropska politika nikoli niso zares ukvarjali. Krščanstvo namreč uči enako dostojanstvo med spoloma, medtem ko so za sekularno misel - zgolj v besedah prvo zaveznico žensk - druge prioritete. Kot je zagotavljanje splava, ki v vsakem primeru ostaja rana za žensko, ki ne preneha biti mati, ampak postane mati otroka, ki ga ni več.

Po podatkih NIJZ se v Sloveniji uradno opravi 7,14 splavov na 1000 žensk, starih med 15 in 49 let. V Sloveniji je bilo leta 2023 narejenih 3.028 splavov. Porodov je bilo 16.811, 3,5% manj kot v letu 2022. Brez splavov bi se torej približali številu 20 tisoč, kar je še vedno malo.  

Zakaj je za modernizem povsem „logično“, da si je cerkveno učiteljstvo protislovno?

• Za modernizem je dogma izraz čustva, ki se rodi v človeku. Skratka, dogma bi bila nekakšna dogma-nedogma. Naloga učiteljstva ni opredeliti resnico kot tako, ampak naravo resnice; naravo, ki ni na objektivni ravni, ampak na ravni človeka, posameznikove vesti, torej na subjektivni ravni.

• Tako je torej dogma povezana s občutkom izkustva, vendar ta občutek ni le subjektiven, ampak je nujno tudi spremenljiv, prav zato, ker se izkustvo po svoji naravi spreminja. Ljudje so si v zgodovini božansko predstavljali drugače, tako kot so spreminjali tudi svoje moralne sodbe: nekatere stvari, ki so bile v preteklosti obsojene, po splošnem čutu ljudi niso več obsojene; pomislimo na istospolno prakso: v preteklosti je bila obsojena, zdaj pa je splošno priznana

• Če je bilo torej prav, da je cerkveno učitečljstvo v preteklosti obsodilo zmote, ki so veljale kot take, je prav tako prav, da sedanje učiteljstvo govori v nasprotju s preteklostjo in gre tako daleč, da uzakonja tisto, kar je bilo v preteklosti obsojeno. Vse to zato, ker mora po mnenju modernizma biti učiteljstvo tisto, ki opredeli naravo resnice, ne pa resnice same; tisto naravo, po kateri resnica temelji na občutku izkustva.

Objavljeno na Il Cammino Dei Tre Sentieri.